To travel is to live.

Zgodnje jutranje vstajanje nama je nekako že prišlo v kri, čeprav se ne bi branila še kakšnega dodatnega dne v hotelu Mirage. A kar je treba, je treba. Zgodnje vstajanje, zajtrk s pogledom na hotelski bazen in sosednji Ceasars ter check-out so hitro minili, kmalu sva se že popolnoma otovorjeni podali proti avtobusni postaji, na kateri je ustavljal najin avtobus. Zasedli sva zadnje sedeže, k nama pa je prisedel starejši gospod v bolj »aloha Hawaii« opremi in z nešteto obeski, privezanih na verižico okrog svojega vratu. Kmalu smo začeli pogovor in bil je prav prijazen dečko, po gestah in oblačilih sodeč pa je bil eden izmed svobodno mislečih »mavričnikov«, if you know what I mean. Poleg tipičnih vprašanj o najinem izvoru in najinih destinacijah sva izvedeli, da tu živi že več kot dvajset let in da je Las Veas v tem času več kot podvojil število prebivalcev. Dejal je, da smo Evropejci veliko bolj razgledani od Američanov in da nas večina obvlada angleški jezik, medtem ko ga še večina ...

Po jutranjem vstajanju je sledil zajtrk na bližnji bencinski črpalki, kjer sva nakradli še nekaj marmelad in masla za hude čase. Čakal naju je dolg dan. Pot naju je iz Hanksvilla, mesteca s 600 dušami (čeprav, roko na srce, nimam pojma, kje jih skrivajo), vodila do bližnjega Capitol Reefa. Teja je vmes še zaspala in jo je prav presenetilo, ko sva po slabi uri vožnje že prispeli na cilj. Tam sva si v visitor centru najprej ogledale predstavitveni filmček, nato pa sva se z najino kravetino spet zapeljali po parku. Čudovito si je bilo ogledovati te ogromne skale iz žabje perspektive. Vstopnina za park je znašala 5$, a ker naju nikjer ni nihče ustavil in zahteval denarja, je pač nisva plačali. Spet sva se vozili po makadamskih poteh, se podili po dnu kanjona in občudovali večstometrske stene, ki so se dvigale visoko v nebo. Vsake toliko časa sva se ustavili za kak posnetek in poslušali svoje odmeve znotraj globokega kanjona.  Pravzaprav je bila ta 20 milj dolga pot po ...

Naslednji dan sva začeli že pred osmo, ko sva po celem Pageu iskali tisto slavno gostilno s super zajtrkom. Seveda je nisva našli in po dolgotrajnem iskanju zavili kar k prvi, ki je dajala vtis, da je odprta. Ko sva stopili noter, se nama je prikazal pravi prizor iz filmov – bolj starinski videz, separeji ob oknih in par nasmejanih starejših gospodov, domačinov, ki so se krohotali na ves glas. Naročili sva omleto, zraven pa dobili še krompir in dva toasta z maslom. Uh, pravi ameriški zajtrk. Nič čudnega, da potem do petih popoldne nisva niti pomislili na hrano. Po super zajtrku sva se zapeljali par ulic naprej do ene izmed turističnih pisarn, kjer sva bili tisti dan naročeni na zanimiv izlet v Antelope Canyon. Že zjutraj so se na Pageom zgrinjali čudni oblaki, ki pa so se kasneje k sreči razpustili. Brez sonca namreč ne bi kaj imeli početi v Antelope Canyonu. Najprej so nekaj zamutili z najino rezervacijo, ker so jo bookirali na napačen dan, ampak k sreči sem imela s seboj potrditveni...

Ura je zvonila že ob 5:45 in v kopalnici sem si zobe umivala še napol miže. Pospravili sva sobo in se odpravili na recepcijo. Zanimivo, da je bilo v kazinoju ob šestih zjutraj še vedno veiliko gostov, ki so igrali na svojo srečo. Dejansko so vsi kazinoji narejeni tako, da v njih ni oken in človek z lahkoto pozabi na čas. Noro. S taksijem sva se odpeljali do letališča, kjer sva prevzeli najin avto. Ali kasneje ljubkovalno imenovano kravetino. Fant za pultom nama je na hitro prodal še neko dodatno zavarovanje, ne preveč prijazna tetka v garažni hiši pa naju je odpeljala do najine mrcine. No, moram priznati, da je tale Fordič na spletni strani izgledal manjši… to, da ge za avtomatika, ne gre posebej poudarjati. Preden sva ugotovili, kje se ga odklene, kako si voznik nastavi sedež in kje ima ta stvor ročno zavoro, je preteklo kar nekaj časa in na trenutke sem se sama sebi zdela popolna budala. A uspelo nama je in nekaj minut čez 7.uro zjutraj sva se s pomočjo navigacije TomTom (hvala, ...