West USA, prvič

 Iz sobote na nedeljo sem spala bolj malo, saj smo že ob pol treh odrinili proti Benetkam. Barbara je pripravila zajtrk, tako da smo se še malo okrepčali, preden sva poleteli proti Frankfurtu. Dež je padal 100 na uro in prav vesela sem bila, da bova odšli, ker naju je na drugem koncu sveta čakalo lepše vreme. V Frankfurtu sva presedli na doooooolg let za Philadelphio, ki je poleg testiranja vzdržljivosti testiral tudi živce glede joka majhnih otrok. Da ne govorim o več kot polurni zamudi, ki smo jo imeli zaradi turbulence. Skratka – pestro. 

A če bi vedela prej, bi vedela tudi to, da se je v Philadelphiji prava pestrost za tisti dan šele začela. Tam sva imeli med leti namreč le dobri dve uri časa, ki jih je dodatno skrajšala še naša polurna zamuda. Na carini pa doooooolga kolona za obiskovalce, ki se ni premaknila nikamor. Groza. Minute so minevale, mi pa se nismo premaknili niti za par metrov. Po glavi so mi že rojile temne misli, da letala za Los Angeles ne bova ujeli. Končno so odprli še nekaj dodatnih okenc, kar nama je sicer dalo malce upanja, a ga takoj nato tudi odvzelo, saj so si cariniki za vsakega vzeli kar dolgo časa. Gospode pred nama sva prosili, če naju spustijo predse in pridobile na kakšnih dvajsetih minutah. Carinik pa, tako kot je v ZDA v navadi, spraševal vse mogoče stvari in naju ni hotel takoj izpustiti naprej. Ko sva se končno prebili skozi in dobili tako želen štempelj v potni list, je moja ura kazala natanko 30 minut do časa vzleta najinega letala. Odvihrali sva mimo baggage claim avle, ko naju je prijazno ogovoril eden izmed uslužbencev letališča, češ, ali sva prišli brez prtljage. Rečeva, da ne, vendar da imava connected flight in se nama mudi naprej. Že mogoče, pravi prijazen gospod, ampak v Philadelphiji morajo vsi prtljago ponovno čekirati. Pogledam Tejo in ji rečem: »Zdaj sva pa opleli…« Gospod nama je pokazal, na katerem tekočem traku najdeva prtljago iz Frankfurta, med najinim dirjanjem pa si je z zanimanjem ogledoval mojo karto za Los Angeles in tudi sam ugotovil, da bo šlo zelo na tesno. No pravzaprav je ugotovil, da bo nemogoče, zato je z nama odbrzel mimo carinikov, jim v roke potisnil najine obrazce in naju dobesedno odvlekel do naslednje vrste za ponovni check-in prtljage. Tam nama je vzel prtljao in mimo vrste stopil do prijatelja, ki je nahrbtnike sprejel takoj in mu v smehu pripomnil nekaj v smislu, naj se mu ne mudi preveč. Nato naju je skozi vrata za zaposlene odvlekel iz terminala v garažno hišo in od tam naprej skozi nek drug vhod nazaj na drug konec terminala. Ko smo na koncu hodnika zagledali rentgen, nama je dal še poslednje napotke in pomahal v slovo. Stekle sva do rentgena in ugotovili, da naju je prijazni gospod na terminal spravil z druge strani, kjer praktično ni nikogar. Na vhodu skozi terminal pa so ljudje čakali v neskončnih vrstah. Po opravljenih formalnostih sva zopet pospešili korak do terminala A8, kakor nama je pisalo na kartah. Tam pa naju je čakalo novo presenečenje, nad vrati je namreč pisalo »Bruselj«. Morala padla v delčku sekunde na totalno ničlo – bog ne daj, da je najin let na drugem terminalu… Imeli sva sicer še 10 minut, a se nikakor ne bi izšlo. S strahom sva stopili do ekrana, kjer sva našli let za Los Angeles… na izhodu A11!!! Kakšna sreča! Prej se nama je tako mudilo, da nisva niti preverile, če se vrata na kartah sploh ujemajo z dejanskimi. Prisopihali sva do vrat A11 ravno v trenutku, ko smo se začeli vkrcavati na letalo, vmes pa si nisem mogla kaj, da ne bi razmišljala o tem, kakšno srečo sva pravzaprav imeli, da sva naleteli na tistega gospoda. Upam, da se tega zaveda. 

Ko sem se usedla na sedež, mi je adrenalin popustil in naslednjih 6 ur sem spala kot ubita. Čeprav sem se zaradi časovne razlike trudila, da ne bi preveč spala, mi to seveda ni uspelo. Teja s tem ni imela težav, saj je njena soseda šla vmes vsaj 15x na WC. Po pristanku so se najine misli o prtljagi razširile tudi na glas, a ko sta najina nahrbtnika na tekoči trak prišla prva, se nama je odvalil kamen od srca. Poiskali sva kombi, s katerim sva se nato zapeljali do najinega hostla. Šele po poti sva ugotovili, kako je to mesto ogromno, saj smo se vozili skoraj eno uro. Ko sem se ulegla na posteljo, sem si na glas oddahnila. What a day it was!

 

 Kljub bojazni, da me bo časovna razlika preveč zdelala, sem z lahkoto zaspala in se naslednje jutro zbudila šele ob pol osmih. Super. Še kako uro sem poležavala, potem pa sva se odpravili na zajtrk, kjer sva si spekli palačinke in se nato peš odpravili do Hollywood Blvd., ki je bil od hostla oddaljen le kakih 100 metrov. Poiskali sva Hop on-hop off drubledecker in se iz centra odpeljali v Santa Monico. Kar pa v Los Angelesu še zdaleč ne gre hitro, saj smo skozi Beverly Hills in West Hollywood večkrat naleteli na dolge kolone vozil. Vmesni postanki so narejeni bolj umetno, saj sam Los Angeles praktično nima ničesar za pokazat. V Santa Monici sva se sprehodili po slavnem pomolu, nato pa sva na obali namakali noge v Pacifik. Na peščeni plaži je bilo kar nekaj obiskovalec, na vsakih nekaj sto metrih pa tudi hiške obalne straže. Tam sva nato tudi krstili najino McDonald's turnejo po ZDA in se nato polnih želodcev odpravili nazaj proti Hollywoodu.

 

Med potjo sem premišljevala, da sva dejansko videli vse, razen znanega napisa Hollywood in Kodak Theatra. V Lonely Planetu sva preverili in po podatkih bi moral biti Kodak Theatre prav tam, kjer sva zjutraj stopili na avtobus. Ni možno, gotovo bi ga videli, saj ni majhen. No, na koncu se je izkazalo, da res ni majhen (pa še vpadljivo rumene barve je), a naju je zjutraj tam ravno zmotil en zamorček, ko nama je hotel prodati svoj najnovejši CD. Med potjo nazaj sva prvič zagledali tudi napis Hollywood, še bolje pa sva ga nato videli iz balkona enega izmed trgovinskih centrov na Hollywood Blvd.

 

Ko sva prispeli nazaj v hostel, sva na Bojanovem jabolčku (hvala, Bojan!) pregledali urnike avtobusov za Las Vegas, vmes spoznali simpatičnega Srba, ki je bil na poti okrog sveta, pa arhitekta iz Avstralije in Norvežana, ki je izgledal kot Daniel Craig iz James Bonda. Ker nama je Greyhound povzročal nemalo težav in ko sva izvedeli, da je ena izmed večjih postaj le nekaj ulic stran, sva se odpravili na večerni sprehod in na postaji izvedeli dejanske ure odhodov avtobusov. Vmes so se Teji sredi ceste razpadle japonke, v hostlu pa sva kasneje ugotavljale, da naju je sonce kljub vsemu vendarle opeklo. Dan je bil krasen, so pa popotniške sile poskrbele, da sva vsak dan prejele kak »cukerček« na poti, da sva se z njim spopadali… Hmmm… See you in Las Vegas!

Nadaljevanje