Nordkapp, prvič

Ko mi je ura zjutraj zvonila ob pol petih, sem se prvič vprašala, kaj je meni tega treba. Ker nisem imela več časa, da bi si privoščila »dremež«, sem se mukoma spravila iz postelje in še napol v spanju našla pot v kopalnico. Pobrala sem še par stvari, ki jih nisem mogla spakirati prejšnje dni in ura je zvonila natanko pet, ko sem hitela po stopnišču in razmišljala: »Zdaj gre pa zares, Skandinavija, prihajava!« b pol šestih sva krenili iz Žirov z najinim citroënovim Berlingom, ki bo za nadaljnjih 20 dni postal najin dom. Na Jesenicah sva spili še zadnjo pravo kavo in jo preko Avstrije mahnili proti Nemčiji. Začuda nama poti ni pokvaril noben zastoj in ob 18. uri sva po 12 urah vožnje in 1250 prevoženih kilometrih zapeljali v pristanišče Rostock. Trajekt sva imeli rezerviran šele za naslednje jutro, ker si nobena ni niti v sanjah upala pomisliti, da bo najina pot potekala tako brez težav. Ker nama gospod v pisarni ni znal pomagati, sva se kar postavili v vrsto in čakali na trajekt za 21. uro. Presenečeni sva ugotovili, da gospa v hišici ni delala nobenih problemov, ker sva prišli toliko prej, in naju spustila na trajekt. 

S tem nama je prihranila nekaj ur spanca, saj sva že ob 23. uri zapeljali na danska tla. V bližini Gesderja sva na počivališču prvič stestirali najin domek (ki se je, mimogrede, izkazal za izredno dobrea) in tako spali do 8. ure zjutraj. Teja je sicer imela nekaj težav s spancem, a sva zadevo do najinega naslednjega kampiranja čez nekaj dni že uredili. Tako sva prvi »danski« dan začeli ležerno, si pripravili zajtrk in uživale v sončnih žarkih – malo manj pa v nadležnem vetru, ki je pred seboj nosil prav vse. 

Počasi sva se odpravili proti Kopenhanu, ki je bila najina prva prava postojanka na potovanju po Skandinaviji. Vremenska napoved je bila sicer izjemno dobra, a vse skupaj je na poti proti glavnemu mestu Danske izgledalo bolj kilavo – težki temni oblaki, veter in nizka oblačnost. Tudi v mestu se prvih nekaj ur ni in ni hotelo zjasniti. Po prvih dežnih kapljah, ki nama jih je Kopenhagen poslal za dobrodošlico ob ogledu Christiansborg Slota, se je nebo zjasnilo in sonce se je že močno uprlo, ko sva se sprehajali po znamenitem Tivoliju. Zanimivo, kako zabaviščni park oživi že takoj zjutraj ob svojem odprtju, po kakšni uri pa v njem vlada že pravi živžav. Za otroke in otroke po srcu. Hoteli sva si izposoditi kolo, s katerim bi se hitreje premikali po mestu, vendar nikjer nisva našli niti enega. Očitno je poleti tu polno turistov, ki si jih izposodijo, saj se jih je mimo naju peljalo kar precej, na postajališčih pa ni bilo nobenega. Na koncu sva pa celo ugotovili, da ga pravzaprav niti nisva potrebovali. Kopenhagen je relativno majhno mesto, kjer so znamenitosti precej na kupu. Sprehodili sva se mimo mestne hiše in od tam naprej sva krenili proti Nyhavnu, slavnemu obvodnemu rokavu, kjer ob bregovih stojijo živopisane hiše. Tak pogled krasi marsikatero razglednico iz danske prestolnice, najin je bil pa sploh kičast, ko je sonce tako lepo osvetljevalo barvne fasade. 

Ko sva se tako sprehajali, sva ugotovili, da mala morska deklica, ki je bila na zemljevidu narisana tako daleč, sploh ni tako zelo oddaljena, zato sva se k njej odpravili kar peš. In res, v slabih 15 minutah sva bili že v parku pred zalivčkom, kjer mala morska deklica žalostno zre v daljavo. Četudi nisva ravno točno vedeli, kje naj bi se tale kipec nahajal, sva to takoj ob prihodu ugotovili, ko sva ob obali zagledali gručo turistov, ki so strmeli v skalo na vodi. Pa sva se šli drenjat še midve. Kar nekaj časa je bilo treba čakati, da je človek v fotoaparat ujel malo lepotičko, a izplačalo se je! Ko sva takole sedeli na klopci in ugotavljali, kako veliko mladih mamic se sprehaja po Kopenhagnu, je nežen veter pihal z morja in pomislila sem, kako lepo in mirno je tu…

Nazaj grede sva se ustavili še pri kraljevi palači in čez morski kanal občudovali slavno opero. Za slednjo sva se obe strinjali, da po arhitekturnem dosežku sicer zaostaja za Sydneysko, a je vseeno zelo lepa. Ko sva se venili k Nyhavnu, si je Teja noro zaželela sladoled, vendar danskih kron nisva imeli, saj sva računali na to, da bova za dva dneva na Danskem uporabljali le kartice za nujne reči. Prijazna prodajalka v slaščičarni, ki je bila nbito polna z ljudmi, je brez obotavljanja vzela tudi evre, zelo verjetno z visoko provizijo. Tako dragega sladoleda najbrž še nisem jedla, vendar je bil popoln dodatek k opazovanju živopisanega brega Nyhavna. Po daljšem sprehodu sva si zaželeli malce počitka, zato sva se odpravili v park, katerega sva najprej zgrešili (in se znašli na mestnem pokopališču), in tam na klopci uživali poznopopoldanske sončne žarke.

Ko sva prispeli v hostel, sva najprej ugotovili, da v sobi nekaj močno piska, čeprav se najina sostanovalka ni pretirano ubadala s tem. Po nekaj časa sva dobili novo sobo, v kateri sva bili sami, kar nama je še bolj ustrezalo. Zvečer sva morali zagrniti zavese, sej je bilo še preveč svetlo, da bi človek lahko normalno zaspal. In tako podobno še nadaljnjih štirinajst dni…

Zjutraj so naju spet zbudili sončni žarki, ki so napovedovali krasen dan. Po zajtrku sva se odpravili proti Helsingorju, od koder sva imeli namen s trajektom odpluti na Švedsko. Še prej pa sva se ustavili v tem ljubkem obmorskem mestecu, kjer stoji grad Kronborg. To zgradbo si je za domovanje svojega junaka Hamleta izbral slavni Shakespeare. Zanimivo, da Shakespeare nikoli ni bil na Danskem, kaj šele v Helsingorju, a zgodovinarji so mnenja, da je slavni grad izbral na podlagi pričevanj svojih literarnih prijateljev, ki so tu uprizarjali svoje igre. 

Realna zgodovina gradu še zdaleč ni tako romantična, kot jo je prikazal Shakespeare, pa vendar je grad definitivno vreden ogleda. Če že ne v notranjost, pa vsaj na sprehod okrog njega. Tipična obala severnega morja obdaja grad iz treh strani, lepo vreme pa je ob najinem obisku premamilo mnogo ribičev, da so se prišli nastavljat sončnim žarkom. V ožini med Švedsko in Dansko je plulo na desetine jadrnic, vsake toliko časa pa je mimo pripeljal tudi kak trajekt. Sprehodili sva se okrog gradu in se nato počasi odpravili proti pristanišču. Tam sva ujeli pravkar odhajajoči trajekt in se po 20 minutah znašli na švedskih tleh, natančneje v Helsingborgu.

  

Ta je za razliko od bratskega mesta onkraj kanala precej večje in bolj industrijsko mesto, a GPS-Mici naju ni pustila na cedilu in ni bilo dolgo, ko sva se že peljali po avtocesti proti Götebogu, drugemu največjemu švedskemu mestu. Za ogled tokrat na žalost nisva imeli časa, saj je bil najin tokratni cilj Oslo. Malo od Götevorga naprej sva se ustavili na počivališču, kjer sva si pripravili kosilo (golaž mame Barbare s koruzno polento, njami). Ko sva se tako mastili, sva sami pri sebi ugotavljali, kako nama morajo nekateri moški v tistem parku zavidati ta najin kolaž, ko so žalostno mečkali sendviče in pogledovali proti nama. Dotočili sva še malo vode in se odpravili dalje. Avtoceste na Švedskem so dokaj nenavadne, gre za zelo razgiban teren, zato so klanci in spusti tam nekaj popolnoma običajnega. Med dvopasovnicama ni nobene posebne ograje, zgolj taka, ki spominja na ograje vrtičkov v Sloveniji. Tudi dovoljene hitrosti na Švedskem niso prav visoke, med 90 in 110 km/h. Nikogar ni, ki bi divjal, večina se striktno drži predpisov in redko kdo vozi 10 ali 15 km/h več. Zanimivo. Ker je nafta na Švedskem cenejša kot na Norveškem, sva se odločili, da se pred prečkanjem meje ustaviva še na bencinski črpalki (kjer, mimogrede, ni bilo zaposlenih in sva morali plačat s kartico, kar nama je predstavljalo kar velik izziv, saj so bila vsa navodila v švedščini). Na Norveško sva se zapeljali čez dolg most, od tam pa naju je do glavnega mesta ločilo še približno 100 km. In spet – nobenega divjanja, vsi lepo po omejitvah. Ko sva prispeli v Oslo, naju je pričakalo rahlo rosenje, vmes pa je padlo tudi nekaj večjih kapelj. Prvi vtis mesta je bil dokaj zanimiv, človek se po ulicah vozi med tramvaji in nikjer ni prav točne ločnice med levim in desnim pasom cestišča. Ko sva našle najin hostel (oziroma ga je našla Mici), sva naknadno ugotovili še, da sva nekje na poti od počivališča za kosilo izgubili en Tejin čevelj. Obljubiti sem ji morala, da naslednji dan poiščeva Adidasovo trgovino, da si kupi nove. OK, plan za naslednji dan je narejen, potrebujeva le še nekaj sodelovanja s strani vremena, pa bo. Napoved namreč ni bila prav optimistična, ampak kakor sva navajeni do sedaj, se na vremensko napoved v Skandinaviji ni 100% za zanašati. Spali sva v učilnici (najbrž za matematiko), saj šolo v poletnih mesecih spremenijo v hostel in v učilnice postavijo kakih deset ležišč. S čimer seveda ni nič narobe, če nimaš za sostanovalki enega čudnega črnega stvora, za katerega še danes ne vem, kaj je sploh bilo, in zgovorne Španke, ki se je celo noč pogovarjala po telefonu.

Zjutraj sva si v hostlu privoščili obilen zajtrk, nato pa odšli raziskovat norveško prestolnico. Po nekaj kapljah dežja, ki sva jih bili deležni za dobrodošlico (medtem ko sva se vozili po mestu gor in dol, ki je bolj spominjalo na San Francisco, ne pa na skandinavsko mesto), se je vreme umirilo in dež je ponehal. 

Dejansko gre pri Oslu za ogrooooooomno mesto, ki ima ulice speljane po hribih in dolinah, vendar pa je precej umirjeno in prazno. Parkirali sva prav ob Nacionalni galeriji in začuda parkirišče v stroem centru Osla ni bilo plačljivo. No, vsaj midve nisva nikjer videli avtomata za parkirnino, pa en izgubljen Norvežan z Audijem Q5 tudi ne, saj ko sva ga vprašali, če je treba parking plačat, je odvrnil, da tudi sam išče avtomat. V smehu pa je dodal, da glede na to, da sva tujki, nama najbrž ne bo treba plačat kazni, tudi če dobiva listek – z razliko od njega. Tako sva se peš odpravili par ulic stran do kraljeve palače (kateri so, mimogrede, ravno menjavali streho in ki je zato nad svojo streho imela še eno – dvojno), Nobelov inštitut za mir in mestno hišo. Dejansko Oslo ni mesto, ki bi turistu lahko ponudilo veliko »out-door« atrakcij, ima pa ogromno muzejev in če je človek bolj freak na muzeje, je Oslo zanj prav gotovo odlična izbira.

Tako sva se odpravili nazaj proti avtu in od tam najprej do Adidas outleta na drugi strani mesta. Do tja pa je bil kar izziv priti, saj tri četrtine mesta obsegajo razna gradbišča, povsod nekaj kopljejo, popravljajo, zidajo, gradijo,… skratka cel Oslo je eno samo gradbišče. In na žalost tudi najina Mici ni bila na tekočem z vsemi novimi cestami in krožišči, tako da smo se vse tri kar dobro naučile, da smo našle tisti outlet (sploh, ker naju je Mici najprej zapeljala na eno zapuščeno parkirišče nekje za eno razpadajočo halo. A cilj je bil dosežen, našli outlet, kupili adidaske in potovanje se lahko nadaljuje! Iz industrijske cone sva se povzpeli do slavne skakalnice Hollmenkollen in občudovali zanimivo arhitekturno delo športnega objekta, ki dobesedno lebdi v zraku. Svaka čast fantom, ki se spuščajo po teh skakalnicah! Da bo slovensko slavje popolno, pa so imeli spodaj razstavljene še ene stare Elanke! Hollmenkollen je zakon! Čeprav sva bili že tako visoko, nama je pogled na Oslo zastiral nizek oblak, ki se je kot megla spustil prek skakalnice. Po kavici sva se zapeljali nazaj v mesto, kjer sva si ogledali še Vigelandov park s premnogimi skulpturami, ki pa so vse – tako pravi Teja – imele isti »zaboden« pogled, ob katerem človeka kar zmrazi. Sicer pa navdihujoč pogled na celoten park in prava oaza miru (če izvzameš trume rižotkotov, ki morajo s svojimi hi-tech kamerami in fotoaparati in glasnim vreščanjem pač VEDNO pokvariti trenutek…). Splošen vtis o Oslu? Nič posebnega – definitivno prvič vredno ogleda, a nič ne privlači tako, da bi si ga človek v bližnji prihodnosti ogledal ponovno. Midve s Tejo navijava za Kopenhagen!

Od Vigelandovega parka naprej naju je čakalo 400 kilometrov poti do Lysebotna, od koder sva se imeli namen naslednji dan odpraviti na Kjerag. Cesta je iz Osla vodila še kot široka tripasovnica, že v Brunennu jo je zamenjala ožja dvopasovnica, od tam pa se je kmalu zatem spremenila v regionalko – čez drn in strn, preko manjših prelazov, slapov, serpentin, osamljenih počitniških naselij, večjih in manjših jezerc ter pogledov na ledenike sva v bližini N končno zavili za zadnjih 75 kilometrov proti Lysebotnu. Tisto je bila šele veselica« ozka cesta, kjer je bilo prostora samo za en avto in ki je občasno ob robu imela asfaltiran nekajmetrski rokav za izogibanje mimovozečim se vozilom.

Nekaj časa je bilo še zabavno, kmalu pa je postalo kar naporno. Vozili sva se prek stotin ovac, prenekaterih skulpturic iz kamenja v obliki piramid (za katere je Teja, mimogrede, ugotovila, da prestavljajo žrtve, ki so jih tu pojedle krvoločne ovce, ki prežijo na osamljene potnike) in osamljenih avtomobilov, za katere, roko na srce, nimava pojma, kje so bili njihovi lastniki. Morda so bili na kakšnem pohodu, a v tem dežju in gosti megli skoraj ni bilo mogoče hoditi kam daleč. Skratka, en sam ogromen nič! Temperature so se spustile na okroglih 10 stopinj Celzija, ko sva zapeljali mimo parkirišča 8 kilometrov pred Lysebotnom, ki služi kot izhodiščna točka za pohod na Kjerag. Nisva se hoteli takoj ustaviti, saj sva hoteli prej še v Lysebotn preveriti, kdaj in kako vozijo trajekti po fjordu v Lauviik. Od tam do Lysebotna pa naju je čakalo presenečenje: vsaj 30 serpentin, ki so se močno spuščale proti ustju Lysefjorda z nadmorske višine nekaj več kot 600 metrov. In da to ni vse, sta bili zadnji dve serpentini speljani v tunelu (normalno, širokemu samo za 1 avto in nič zbetoniran, samo vklesan v živo sklao). OK, pot, ki sva jo lani prevozili iz Monument Valleya v Hanksville in za katero sva bili mnenja, da je vukojeb… no, je bila prava avtocesta v primerjavi s tem.

Ko sva končno prispeli v Lysebotn, sva ugotovili, da trajekt dejansko vozi samo 3x na dan, pa še ta ima prostora le za 12 avtomobilov – advanced booking priporočljiv. OK, če ne bo šlo, pač ne bo šlo. Odpravili sva se nazaj proti parkirišču za Kjerag in se vmes odločili, da greva naslednji dan okrog po cesti, če slučajno ne prideva na trajekt. Megla se je začela dvigovati, dež pa je še vedno padal, ko sva si pripravili posteljico in legli k počitku. Edina težava, ki sem jo prepoznala za naslednje dni, pa je bila svetloba. Ob 11h zvečer sem še vedno brez problema pri dnevni svetlobi pisala dnevnik in upala, da me ne bo ovirala pri spanju.  

Nadaljevanje