Sardinija, prvič

Po nujnih jutranjih formalnostih (beri: kava pri mojih starših) smo se odpravili novim dogodivščinam naproti. Ker je Tim zaspal že na Colu in vlekel dreto dlje kot do Benetk, smo se odločili, da se ya kosilo in malce daljši odmor ustavimo v Padovi. Parkirali smo v centru in se sprehodili čez kamniti most v staro mestno jedro. Na vsakem koraku se vidi, da je Padova bila (in je še vedno) pomembno študijsko središče, saj se človek na trenutke počuti kot v kakšnem študentskem kampusu. Povsod mladina, študenti z nahrbtniki in mapami... s pomočjo TripAdvisorja smo najprej poiskali nekaj za pod zob. Ker smo v Italiji, se spodobi, da popotovanje začnemo z ničemer drugim kot s pico! Tako smo našli res super bistro, kjer so Andražu spekli celo pico po želji. Da je bila otroška sreča popolna, pa smo sedeli ravno na stičišču avtobusnih linij (kot npr. Bavarski dvor v Ljubljani), kar je pomenilo, da je Tim mahal in pozdravljal vsak avtobus posebej, veliko šoferjev mu je pomahalo ali celo potrobilo nazaj. Po okusnem kosilcu smo nekaj časa namenili še sprehodu po mestu, ki je urejeno s pešcono. Mimo teatra smo se sprehodili do palače Ragione, ki je gostila dnevno tržnico, nato pa mimo Piazza dei Signori nazaj do avta. Ni se nam pretirano mudilo, a glede na to, da nas je do Livorna čakala še dolga pot, smo se počasi odpravili dalje. 

Avtocesta nas je vodila mimo Bologne in skozi stotine predorov do Firenc, kjer smo zapustili avtocesto in se vključili na hitro cesto do Livorna. Ker smo do cilja prispeli precej pred predvidenim odhodom trajekta, smo eno urico izkoristili še za obisk poševnega stolpa v Pisi, ki je praktino le lučaj stran od Livorna. Parkirali smo čisto blizu parka z najznamenitejšim stolpom na svetu in se peš med stojnicami s "pravim" usnjem in "pravim" Guccijem odpravili do znamenitosti. Bilo je pozno popoldne, zato pretirane gneče ni bilo. Najprej smo se malce podili po travi, pomalicali, si ogledali vojaško vozilo (poševni stolp, kaj je to?) in že je bil čas za odhod. V Pisi sem bila že četrtič, zato mi je bilo vse skupaj precej domače, kar pa ne morem trditi za pristanišče v Livornu, ki je ogromno. Kar nekaj časa smo se vozili, da smo prišli do našega trajekta. Mega Express 5 družbe Corsica Ferries. Ne glede na to, da smo bili tam 1,5 ure pred predvidenim odhodom, so ladjo že natovarjali. Po nekem čudežnem naključju smo se postavili ravno v tisto vrsto, ki so jo prvo začeli natovarjati na ladjo velikanko, tako da smo bili na krovu 1, 2, 3! Poiskali smo našo kabino, se razkomotili in odšli na palubo umirit misli na "vacation mode" s slastnimi koktejli. Nenehno brnenje motorja nas je kmalu zazibal v miren spanec.

Ne vem ravno, po kakšnem vrstnem redu so se zvrstili naslednji dogodki, a zdelo se mi je, da je bilo vse hkrati: zbudil se je Tim, piskala je budilka in na radiu se je oglasila prijazna gospa, ki nas je pozivala, naj se zbudimo, ker bomo čez eno uro prispeli na Sardinijo. Da smo lahko pognali naše majhne motorje, smo morali najprej pojesti Čokolino - "lačen si ful drugačen" definitivno velja za našega Tima. Potem je sledilo umivanje, pakiranje in čakanje na pristanek. Kmalu so nas začeli klicati v garaže in tam človek šele vidi, kako ogromna je pravzaprav ladja. Končno se nam je uspelo prebiti ven in ker je bilo še rano jutro, smo se odločili, da dan začnemo s kavico in rogljičkom v Olbii. Ker smo v prvem lokalu zaradi nepopisne gneče neuspešno čakali na postrežbo, smo jo mahnili po tlakovanih ulicah naprej v stari del mesta. Tam smo kavico dobili takoj, zraven pa še slasten Nutellin brioš. Nekoliko lažje smo nato nadaljevali sprehod po Olbii, ki je bila v času našega obiska še posebej lepo okrašena s cvetjem in rastlinami zaradi nekega festivala. Pot nas je vodila na jug do Orgosola, majhnega mesteca globoko v hribovju, ki je znano predvsem po tem, da so tu bivali banditi, in da ga danes krasi nešteto grafitov. Grafiti so predvsem politične tematike, nekaj pa je tudi bolj popularnih. Od leta 1969, ko so začeli nastajati, so mesto spremenili v pravo galerijo na prostem. Sprehod po ulici Strada de Republica vam bo kmalu razkril, kaj imam v mislih. Timu so bile bolj kot puste manifestacije všeč pisane rokice na beli fasadi, meni pa sardinijska zastava. Nisem vedela, da sta Sardinija in Korzika tako zelo povezani (tudi v zastavi!). Orgosolo je znan tudi po siru, a ga zaradi izjemno visoke cene nismo kupili (32 evrov za kg) in je ostal na polici. Ker se je ura bližala poldnevu, smo si privoščili kosilo. Restavracijo smo našli na koncu ulice v drugem nadstropju, s katere smo imeli lep razgled na ulico in okoliške griče. Timov glasen "mam-mam" je prav gotovo pripomogel, da smo jedi dobili zelo hitro in se nato, siti do amena, odpravili dalje.

Na vzhodni obali smo obiskali Cala Gonone, ki je znano turistično naselje predvsem zaradi izhodišča v Oroseiski zaliv, menda najlepši na Sardiniji. To bomo preverili prihodnji dan, danes smo prišli v izvidnico, da izvemo več o odhodih izletov in možnih itinerarjih. Glede na to, da smo potovali z majhnim otrokom, smo se odločili za kratko varianto izleta s čolnom, ki je zajemal ogled jame Grotta del Bue Marino in oddiha na bližnji plaži Cale Luna. V kolikor bi želeli več, pa veliko agencij ponuja celodnevne izlete po celotnem zalivu, mini križarjenja in celo najema lastnega čolna.

V okolici Cala Gonone smo se ustavili še v akvariju, precej novi pridobitvi regije. Je majhen, a izjemno lepo urejen akvarij, ki je v prvi vrsti namenjen otrokom, saj na vsakem koraku najdemo kakšne "bombončke" prav za njih. Osrednja atrakcija je prav gotovo velik bazen s skati, morskimi psi, ogromnimi ribami in slepo želvo. Slednjo so našli na obali in ker je slepa, v divjini verjetno ne bi preživela prav dolgo, zato so ji novi dom našli tu. Tim je bil nad plavajočimi bitji tako navdušen, da sploh ni hotel naprej. Pregnali so ga šele drugi otroci, ki so ga z glasnim vreščanjem motili pri opazovanju. V manjših akvarijih imajo tudi hobotnice, morske pajke, rake, meduze in nešteto ribic. Morske zvezde in male morske liste lahko otroci celo božajo v majhnem odprtem bazenu, ki je prilagojen prav za interakcijo. Nas to ni tako zanimalo, raje smo se igrali zunaj na igralih, ki spadajo v sklop z akvarijem.

Po dolgem dnevu nas je čakala še vožnja na jug do mesteca Tortoli, kjer smo imeli rezervirano spanje. Malce iz poti, a to je ostalo še od prvotnega plana, da si ogledamo tudi jug Sardinije. Ker rezervacije nismo mogli stornirati, smo se vseeno odločili, da prespimo tam. Po cesti SS125 smo se vozili po zaviti cesti in opazovali čudovite razglede na visokogorje. Človeka kar malce presuni, kako hribovita je Sardinija. Z vrha smo videli "evropski Grand Canyon" in se čez prelaz Passo Ghenna Silana spustili na drugo stran hribovja. Cesta je pravi raj za motoriste, pa tudi nekaj kolesarjev je že otvorilo sezono. A vendar, za enkrat prevozit čisto dovolj.

Zjutraj smo se zbudili že zgodaj, saj nas je čakala pot nazaj do Cala Gonone in izlet z ladjico. Gazda v prenočišču je pripravil tak zajtrk, da se mi še zdaj cedijo sline, ko pomislim nanj. Kako malo je treba, da človeka dobesedno vrže na rit čisto navadna stvar. Omleto je postregel v trikotniku, paradižnikovo omako je črtasto polil po omleti, priložil je domačo marmelado... mmm... noro, pravi mali masterchef. Poslovili smo se in se po isti poti vrnili v Cala Gonone. Osrednji predel s hribi je v dopoldanskem soncu še lepši kot popoldne... Ko smo prispeli v marino, smo izvedeli, da so preklicali izlet ob 10.uri in pride v poštev šele tisti ob 11h. Nič kaj veliko nam ni preostalo, kot da smo v bližnjem baru ob srkanju kave počakali na kasnejši odhod in tuhtali, kako nam je zdaj to spremenilo plane. Ko je Tim ošarmiral že vse natakarice in obiskovalce, smo šli na pomol do naše ladjice Rio Maior, počakali na ostale in počasi odpluli na morje. Človek ne more verjeti, kaj ljudje vse vozijo s sabo na take izlete: vozički, psi, hladilne torbe, senčniki... in čeprav je na Cale Ganone možno priti tudi peš, se jih večina tja odpravi po morju. Sonček nas je grel, ko smo pluli ob krasni obali, polni visokih pečin iz apnenca in premnogih lukenj, ki jih je izdolbla voda. Kmalu smo zavili v eno izmed večjih jam, kjer smo izstopili. Prispeli smo na vhod Grotta del Bue Marino. Medtem, ko smo čakali na plačilo vstopnine, so mimo nas priveslali obiskovalci v kanujih. Oja, na tak izlet bi pa z veseljem šla tudi sama! Dodano na bucketlist.

Prva stvar, ki so na jo povedali pred vstopom v jamo, je bila, da ne smemo fotografirati, it's against the law. Pa nič. Čeprav bi bilo kaj za slikati! Za 8 evrov vstopnine smo si ogledali 1km jame s prekrasnimi štirimi sobanami. Prva je bila sobana sveč, druga sobana ogledal, tretja sobana orgel in četrta sobana tjulnjev. Vodička je že na začetku vse lepo razložila in za nas Slovence, ki imamo Kras pred nosom, ni povedala nič kaj pretresljivega. Smo pa ponovili, kar smo se učili v osnovni šoli. Voda na dnu jame je prekrasno odsevala lepote narave, ki jih je reka izdolbla skozi tisočletja. Noro, pravljično. Menda gre za del kraškega sistema, dolgega vsaj 70km. Jamo so po naključju odkirli pastirji, ugotovili pa so, da gre za pribežališče tjuljnjev in morskih krav, ki so se sem zatekale pred ljudmi. Ko so ljudje začeli jame raziskovati, so odšle bogve kam. Menda v Mediteranu najdemo le še okoli 400 primerkov teh vodnih bitij, večinoma v Turčiji, Grčiji in celo na Hrvaškem. Tima jame niso prav pretirano navdušile, zato smo se držali bolj pri repu skupine, ker bi sicer preglasili vodičko. Kljub vsemu je bil ta del izleta nad pričakovanji. Čakal nas je še drugi del, oddih na Cala Luna, idilični plažici nedaleč od jam. Zaradi bližine civilizacije je verjetno tudi najbolj oblegana, a za časa našega obiska kakšne hude gužve ni bilo nikjer. Kristalno čisto morje, peščene plaže, pravi mali kič. Ne bi verjela, da kaj takega obstaja tako blizu nas. Najprej smo jo mahnili v restavracijo, ker pa več kot sendvičev niso stregli, smo se morali zadovoljiti s tem. Po okrepčitvi smo našli svoj delček raja pod visokim klifom, ki je zaradi pozicije sonca ravno začel delati senco na plaži. Aktivirali smo kanglico in lopatko in bili pospravljeni za naslednji dve uri. Andraž se je celo optimistično preoblekel v kopalke in šel v vodo, a dlje kot do pasu ni prišel. Ko človek tako gleda ostale, kako se mečejo v hladno vodo, bi pričakoval, da ima voda vsaj 25 stopinj. Jaz sem zasanjano opazovala okolico in uživala v prekrasnem razgledu, za vsakega se je nekaj našlo. Po plaži se je sprehajalo tudi kar nekaj ljudi z gojzarji, po čemer sem sklepala, da so na plažo prišli peš čez hribe. Tik pred odhodom naše ladjice nazaj v Cala Gonone se je nemudoma pooblačilo in zakrilo prijetno sončece. Zapustili smo zaliv in si obljubili, da se še vrnemo. Še preden smo se napokali nazaj v avto, je Tim že zaspal, zato je bil mir vse do Oristana, kamor smo se odpravili zatem. Takoj na začetku poti je bilo jasno, da se temni oblaki niso zbirali po naključju, saj se je vmes kar dobro ulilo. A kmalu zatem se je spet pokazalo sonce in nas spremljajo vse do našega B&B-ja. V lepi hiški, ki so jo stražili trije kužki, so našli zatočišče za naslednjo noč. Tim se je z novimi puhastimi prijateljčki seveda takoj spoprijateljil in na koncu postal že tako domač, da je šel za njimi kar na teraso od lastnikov.

Na Sardiniji imajo vsa prenošišča na Booking.com izjemno dobre ocene in dejansko so vsa resnično dobra. Po še enem odličnem zajtrku smo se zapeljali nekaj kilometrov nižje do rezervata S'ena Arrubia, ki še najbolj spominja na naš Škocijanski zatok. Menda je tam moč opaziti flaminge. Glede na to, da smo izpustili jug otoka, kjer te ptice sicer domujejo, je bila to edinstvena priložnost, da jih vidimo. Iz glavne ceste smo zavili na luknjast makadam in po nekaj kilometrih prispeli do močvirja, kjer smo na gladini opazili na desetine belih ptic. Bile so kar velike, pa ja ni možno, da so flamingi? Da, bili so in bilo jih je ogromno. Bili so sicer bolj bledikavo roza barve in na žalost so bili predaleč, da bi jih moj fotoaparat bolje ujel v objektiv, a pripravili so nam pravo malo predstavo z značilo hojo, vzletanjem in nerodnim pristajanjem. Raziskovali smo dalje in prišli do majhne ribiške marine. En prijazen ribič nam je pomahal, naj avto pustimo kaj pred njegovo leseno kolibo. Peš smo se odpravili proti lesenemu mostu nekoliko futuristične zasnove, ki nekako ne spada v okolico. Vidi se, da so se tu trudili napraviti nekaj podobnega naravnemu rezervatu (in to niti ne tako dolgo nazaj), a obiskovalcev več kot očitno ni. Klopce in lepo urejene potke iz lesenih desk samevajo, prekriva jih plevel.

Bolj, ko smo se približevali obali, bolj je smrdelo po žveplu. Ko smo se čez mali hribček povzpeli do plaže, smo na obali videli na tone naplavljenih alg, ki so se počasi razkrajale na soncu. Celotna obala je bila rjava od alg. Noro. Od tod torej smrad. Bilo je lepo vreme in rožice so cvetele povsod. Prava pomlad. Vrnili smo se k avtu in pustili, da nas vaški psi ponovno nalajajo.

V Oristanu smo parkirali prav v središču, iz prtljažnika vzeli skiro in mesto odkiravli na dveh koleščkih. Center Oristana ni prav velik, je pa bil za Tima dovolj zanimiv, da je bil non-stop v pogonu, ljudem je mahal in oni so mu mahali nazaj. Bil je najsrečnejši otoček na planetu. Torre di Mariano smo le obhodili, nato pa se odpravili nazaj. Ta dan smo imeli še dolgo pot. Za začetek plaža Is Arutas na zahodnem delu Sardinije, ki se menda ponaša s čudovitim belim peskom in prekrasno obali. Ko smo se pripeljali tja, smo naleteli na ogromna prazna parkirišča, zgolj čisto spodaj je bilo parkiranih nekaj vozil. Poleti mora biti tukaj prava norišnica. Čudovito belo plažo je krasilo tudi polje cvetlic, ki so se bohotile v živih barvah, da ne govorim o mogočnih skalah, na katerih so se lomili valovi. Pohajkovali smo gor in dol in občudovali naravo. Ko smo hoteli dobiti nekaj za pojest, pa ni bilo več tako zabavno. Vse restavracije v blližini so bile namreč zaprte, jasno, ker še ni sezona.

Po dolgem iskanju smo nas je TripAdvisor napotil nazaj na skrajni južni rt polotoka Sinis v mestece San Giovanni. Ustavili smo se v prvi odprti restavraciji in za raviole, ocvrte kalamare in dve kokakoli plačali nič manj kot 44 evrov. A smo morda tudi spali? Verjetno bi kje dobili tudi kaj ceneje, a ko je mulc lačen, človek ne gleda ravno cenika, preden se usede za mizo. Na ruševine na Capo del Marco nismo šli, smo si pa zato ob poti večkrat privoščili postanek in občudovali obalo polotoka Sinis. Celoten polotok je krasen, kopal se je v spomladanskem soncu in se okrasil z neverjeno modrim morjem. Visoki klifi, valovito morje, turkizna voda, sonček... ahh... čeprav zunaj ni bilo več kot 25 stopinj, je človeka kar poneslo v poletje.

Po dobri uri in pol voćnje smo prispeli v Boso, malo ribiško mestece s hiškami vseh barv, ki ga na vrhu vzpetine krasi utrdba. Ko smo prišli, je še sijal sonček, zato smo se odpravili po sprehajalni ulici. Nenadoma se je stemnilo in težki oblaki so prekrili nebo. Neverjetno, kako hitro se vreme lahko spremeni. Ker smo bili bolj poletno oblečeni, nas je hitro zazeblo, zato smo z obiskom pohiteli. Da bi mestece name naredilo kak poseben vtis, ne morem reči. Nič posebnega, stare neurejene hiše ob zanemarjenem kanalu z eno samo sprehajalno ulico, na kateri najdemo samo slaščičarne in restvaracije. Zato smo hitro odšli naprej do Alghera. Na koncu ovinkaste obale se nam je prikazal kot fatamorgana. Spali smo pri eni izjemno prijazni gospe, ki mora biti izjemno bogata, ker je bilo njeno stanovanje nekaj nadstropij višje kot iz kakšne revije o modernem bivanju. Verjetno nima kaj počet v življenju, pa si je stvar popestrila s tem, da oddaja sobe. Po dolgem dnevu pa nismo prav veliko izbirali in popadali v postelje kot popipsane muhe.

Nadaljevanje