Lanzarote, prvič
Ker smo imeli let šele popoldne, smo se zjutraj lahko v miru uredili in počasi odrinili na 4 ure dolgo pot do Bologne. Na cesti smo imeli kar srečo, tako da smo na letališče prispeli po planu. Malce od Benetk naprej smo se ustavili na počivališču in si privoščili kos pice za kosilo, potem pa smo se hitro odpravili naprej. Parkirali smo na bolj oddaljenem parkirišču, zato je bilo treba do terminala kakih 10 minut peš. Bilo je noro vroče, zato smo iskali vse možne sence na poti. Na letališču smo najprej oddali prtljago in se čudili neizmerni gneči, ki je vladala na terminalu. Še bolj pa sem bila presenečena nad velikostjo, saj sem iz Bologne letela prvič in si nisem predstavljala, da je tako velika. Na čakanju na security je bilo tako veliko ljudi, da so bile vrste dolge do zadnjih trgovin v avli. Še dobro, da smo lahko koristili “fast lane” za družine z otroci do 6 let, saj smo edino tako lahko ujeli letalo. Našli smo naše letalo, nato pa odšli še malo pomalicat pred letom. Let je trajal dobre 4 ure in bil je čisto po urniku. Ko smo prispeli na naš drugi kanarski otok, sta Andraž in Tim šla prevzet avto, midva z Žigatom pa sva počakala na naš kovček. Naš sopotnik naslednjih 10 dni je bila Opel Astra karavan temno rdeče barve s 500 prevoženimi kilometri. Ganz neu. Odpeljali smo se iz letališča našemu apartmaju naproti. Bil je v Costa Teguise, le 10 minut oddaljenem kraju na vzhodni strani otoka. Navodila, ki sem jih prejela od landlady so bila precej natančna, zato smo takoj našli stanovanjski kompleks, si odklenili vrata za parkirišče in našli našo stanovanjsko enoto. Najprej nas je presenetila izvenzemeljska pokrajina, nato pa še močan veter, ki je ob mraku pihal tako močno, da bi z lahkoto rabil jopico. Bili smo pozni, a ne toliko, da ne bi bil Spar v bližinie vedno odprt. Tako smo si lahko pripravili malce poznejšo večerjo in utrujeni od dolge poti šli spat.
Prvo jutro na Lanzarotu smo začeli bolj ležerno in si najprej privoščili zajtrk. Za prvi dan smo se odločili, da gremo kar takoj na plažo. Gostje pred nami so na naši verandi pustili kanglico in lopatko za igro v pesku, mrežo za ribolov, senčnik za na plažo in veliko modro Ikeino vrečo. Pravi zaklad. Vse smo s pridom izkoristili, saj nam je v naslednjih dneh prišlo še kako prav. Odpravili smo se na Playo Chico, manjšo plažo v Costa Carmen, ki smo jo našli po priporočilih iz forumov. Do tja smo se vozili slabe pol ure, vmes pa občudovali pusto in enolično pokrajino, ki je kraljevala na otoku. Tim je vsaj 5x vprašal, če smo pristali na Luni. Res, pokrajina je skoraj res taka. Z visokimi vulkani v ozadju, polna peska, skal in strnjene lave, ki je ob zadnjih izbruhih prilezla do naselij. Nikjer nobenega rastja z izjemo posušenih grmov in sem ter tja posajenih palm. V vseh 10 dneh nisem videla hiše ali strehe, ki ne bi bila bela. Naselja so v taki rjavočrni pokrajini delovala kot umetnikove packe na velikem temnem platnu. Našli smo našo plažo v enem izmed bolj turističnih predelov otoka, kjer nas ne na ozkih ulicah pozdravilo tudi moderno nakupovalno središče. Plaža je bila majhna in simpatična, pokrita z mivko in nizko vodo. Naša dva nadebudneža sta se takoj “zakopala” v delo s svojimi kanglicami in lopatkami.
Bili smo med prvimi obiskovalci, a kmalu je začelo postajati bolj živahno. Šla sem plavat v vodo, naša dva mulca pa dlje kot do gležnjev nista hotela v morje. To so ti razvajenčki, navajeni na 30 stopinj toplo morje Zanzibarja. Voda sevda ni bila zelo mrzla, je pa res, da je bilo zaradi vročega ozračja precej težje iti vanjo, poleg tega pa Atlantik tudi nima 30 stopinj. Dopoldne smo torej preživeli na plaži, ko pa se je sonce uprlo z vso močjo in veter polegel, smo morali oditi, saj je postalo prevroče. To leto so bili Kanarski otoki še posebej vroči, kar smo na lastni koži občutili tudi mi. Upali smo na nekoliko milejše poletje, dobili pa pravo puščavsko vročino. A je bila znosna, ker vlage ni bilo v zraku. Odšli smo v McDonalds in naredili plan za popoldne. Popoldanski počitek smo zamudili, zato smo se odločili, da obiščemo akvarij v Costa Tegiusi. Tako smo ubežali vročini in si malce popestrili dan.
Akvariji so osvetljeni, ostalo pa je v temi oziroma osvetljeno zelo intimno, zato obiskovalec resnično lahko očuduje vse te nore kontraste. Želve, raki, hobotnice, Nemo, Dori, živopisane ribice vseh vrst. Presenetil me je podvodni tunel, kjer si lahko opazoval morske pse, ki so plavali nad tabo. Skratka, akvarij je presegel vsa naša pričakovanja in ga z največjim veseljem priporočamo naprej. Tam smo preživeli kako dobro uro, nato pa vseeno šli malce počivat v naš apartma. Za prvi dan je bilo dovolj aktivnosti. Proti večeru smo šli na bazen. Ta se nahaja v notranjem atriju stanovanjskega kompleksa in je na voljo vsem prebivalcem – povečini gre za lastniška stanovanja, nekaj pa je bilo tudi takih kot naše, da so jih lastniki oddajali za turistične namene. Območje kompleksa je ograjeno z ograjo in vanj lahko prideš samo s kodo ali ključem. Dodatno parkirišče in zgradbe loči še ena ograja, za katero prav tako potrebuješ dostop. Ko pa si enkrat znotraj, so tam na voljo igrala za otroke, bazen z nizko vodo za malčke in večji bazen z globoko vodo. Poleg pa veliko ležalnikov za brezplačno uporabo. Voda v bazenih ni ogrevana, za tako razgreto ozračje je bila pravzaprav zelo osvežilna.
Naslednji dan je bil namenjen spoznavanju otoka. Odpeljali smo se do atrakcije št. 1 Lanzarota, nacionalni park Timanfaya. Vozili smo se po notranjosti otoka, vsa pokrajina okrog nas je bila copy-paste. Izjemno lepo kuliso pustih planjav so popestrili vulkani, ki so poskrbeli za razgibanost terena. Ustavili smo se pri Visitor’s Centre, kjer so nas napotili dalje in nas opozorili, da naj pohitimo, ker se v gneči na vstop lahko čaka tudi po eno uro. Eno uro? Saj ni nikjer nikogar! Poleg tega smo bili tudi zelo zgodnji. Malce smo se spogledali in začudili, nato pa se kljub vsemu odpravili naprej. Že čez nekaj kilometrov so nas ob cesti začeli pozdravljati jekleni hudički, zaščitni znak nacionalnega parka. Pokrajina se je zdela neusmiljena, nikjer nobenega življenja, prava puščoba. Kmalu smo ugotovili, kaj je gospod iz Visitor’s Centra mislil z gnečo, saj smo naleteli na dolgo kolono vozil, ki je čakala na vstop v park.
Velika večina vozil je sicer prihajala iz druge strani, iz zahodne, na naši strani nas je bilo kakih deset. Vidi se, da je zahod otoka precej bolj turistično razvit in večina turistov domuje prav tam. Ni pa nam bilo jasno, čemu toliko čakanja. A smo potem po 45 minutah ugotovili, da na vrhu ni prav veliko prakirnih mest, zato novi obiskovalci čakajo, da tisti, ki so prišli pred njimi, odidejo in sprostijo parkirno mesto. Po nešteto prepetih pesmicah in besednih igrah se nam je uspelo prebiti do vrha, kjer nas je čakalo sveže dopoldansko sonce. Bilo je jasno vreme, vidljivost pa odlična, zato se je razgled odpiral daleč po vulkanski pokrajini. Sprehodili smo se do poslopja, kjer so demonstrirali, kako vroče je tik pod površjem zemlje in da vulkansko delovanje še danes ne miruje. Najprej so v cev, dolgo 8m in zakopano v zemljo, vlili kozarec vode, ki je po nekaj sekundah v cevi zavrela in se kot para vrnila na površje. Kot nekakšen gejzir, ki na 8m globine zadržuje temperature 400 stopinj Celzija. Nekoliko nžje pa so v nekaj metrov globoko jamo vrgli suho grmovje, ki je že po nekaj sekundah zagorelo in od njega je ostal le še pepel. Kar impresivno…
Razgledi iz ploščadi so bili fantastični, rjavo-rdeča pokrajina s polno manjših vulkančkov se je razezala vse tja do morja. V bližnji restavraciji si obiskovalci lahko naročiijo krompir in piščanca, pečena nad vročim zrakom iz vulkana, lahko pa se tudi podajo na polurno vožnjo z avtobusi po tej nori pokrajini. Mi se za sledenje nismo odločili, čeprav je bilo v ceni vstopnine – deloma zato, ker sta bila otroka že tako na koncu s potrpljenjem po dolgotrajnem čakanju na vstop v park, deloma pa tudi zato, ker so na javnih prevozih še vedno zajtevali nošenje mask, ki jih nismo imeli s sabo. V NP Timanfaya najdemo kraterje več kot 300 vulkanov, okolica pa izgleda kot da je lava še včeraj bruhala iz zemlje. Že več kot 30 let park spada pod UNESCO. Zadnji veliki izbruhi so v presledkih trajali kar 6 let v 18.stoletju in so popolnoma preoblikovali pokrajino zahodne strani otoka. Nekaj posameznih manjših izbruhov so zabeležili še v 19.stoletju, vendar posebnega vpliva na okolje niso imeli. Območje parka meri dobrih 50 kvadratnih kilometrov in je v celoti vulkanskega izvora. Zanimivo je, da so snovalci za simbol parka izbrali kip “El Diablo” umetnika Cesarja Manriqueja. Roko na srce, Lanzarote kar kipi od vplivov tega vizionarja in arhitekta, saj njegove nenavadne umetniške in arhitekturne stvaritve najdemo resnično na vsakem koraku. Krožišča, zgradbe, kipi, grafiti, imena ulic in ustanov, povsod je pustil svoj pečat. Njegova dela poudarjajo edinstveno pokrajino otoka in jih je danes veliko spremenjenih v (glavne) znamenitosti otoka, v njih domujejo številni stilski bari, restavracije.
Ko smo prispeli nazaj in se spravili v avto, sta Tim in Žiga v minuti zaspala. Zato se nam ni prav hudo mudilo nazaj in smo se peljali bolj počasi. Ob nižje ležečih predelih smo videli tudi njihove značilne vinograde, ki spominjajo na majhne otočke iz kamitih škarp, da jih veter ne odpihne. Popoldne smo preživeli ob bazenu, občudovali rože rajske ptice in se zabavali ob tem, kako si kdo predstavlja ptico iz oblike cveta.
Comments