Argentina, prvič
Ko se danes oziram nazaj, ugotavljam, da Argentina nikoli ni bila na mojem spisku “wanna visit” dežel, pa čeprav sem si vedno želela obiskati Južno Ameriko. Po pričevanjih in preteklem mišljenju sem vedno mislila, da je to popolnoma zevropizirana država, ki mi nima kaj nuditi. Kako zelo sem se motila. Čeprav je Argentina dežela priseljencev in tam živi tudi na tisoče Slovencev, nima prav nič okusa po Evropi. Prav nasprotno – v tropih najdemo edinstveno mešanico latinskega temperamenta, na jugu pa s svojimi neusmiljenimi življenjskimi pogoji kraljuje Patagonija. In že za sam začetek smo se namenili prav tja.
Po dolgih urah letenja iz Evrope smo prispeli na letališče v Buenos Aires, kjer nas je pričakalo toplo vreme brez oblačka na nebu. Za seboj smo v Evropi pustili pusto zimo, prispeli pa na čudovito celino, kjer nas je objelo sonce. Že smo začeli uživati, ko so nas na letališču po zvočniku obvestili, da se je vkrcavanje na letalo za El Calafate že začelo. Neradi smo zapustili martinčkanje in se naveličani letal in dolgotrajnega sedenja še enkrat skobacali na letalo. Čakale so nas še (pre)dolge tri ure letenja. Pristanek v El Calafateju, prvi vdih svežega zraka in pogled po okolici – oja, to je tisto prevo – Patagonija! Sonce se je lesketalo v bližnjem jezeru (normalno, ledeniškega nastanka), hribčki so odsevali skromno rastje in vrhovi so se kopali v svetlobi. Pa saj to ne moreš verjet, bi rekel naš Matej. Noro.
Najprej se je bilo treba seveda slikat na letališču, naša prva gasilska, potem pa smo se z malim kombijem odpeljali do vasice El Calafate nekaj kilometrov stran. Od daleč smo lahko opazovali kondorje v letu, ob cesti pa je raslo polno grmov brusnic Calafate. Ko smo prispeli v hostel I Keu Ken, je sonce že začelo zahajati. Pohiteli smo do trgovine, kjer smo si kupili nekaj hrane in nato iz hostla opazovali čudovito okolico. Naslednji dan smo se že navsezgodaj odpravili v nacionalni park Glaciar Perito Moreno, kjer kraljuje veličastni ledenik Perito Moreno. Ob poti so nas spremljale ptice ujede, grmi Calafate in nizko rastje. Ko smo se pripeljali čez zadnji hribček, se je pred nami odprl nepozabni pogled na ledenik in v hipu nam je zastal dih. Pa saj ne moreš verjet!
Bila sem kar malce na trnih in komaj sem čakala, da pridemo bližje. Nasproti ledenika je urejena sprehajalna pot s kar nekaj točkami za fotografiranje. Ker je bilo še zgodaj, turistov še ni bilo veliko. Okupirali smo eno izmed ograj in opazovali velikana. Ledenik Perito Moreno v osrčju Patagonije je eden izmed peščice ledenikov, ki se dejansko širijo in ne krčijo. S svojimi 14 kilometri sega od obsežne ledene plošče andskih vrhov do ledeniškega jezera v dolini. Čeprav na prvi pogled ni videti, je površina ledenika razbrazdana in na mnogih mestih prekrita s snegom. Popolna past za nepazljive.
Izza oblakov je kmalu posijalo sonce in objelo visoko steno ledenika, v povprečju visoko 40 metrov. Ves čas nas je spremljal hrup iz notranjosti ledenika, saj se je led v ledeniku v dolini topil, se krušil in trgal od glavnine. Kar naenkrat je močno zahrumelo in gromozanski del stene se je zrušil v jezero. Waw! Noro! Za slikanje je bilo seveda prepozno, nam je pa dalo volje, da čakamo še malo. Imeli smo izredno srečo, saj se je v tistem dopoldnevu odkrušilo veliko stene in imeli smo dosti možnosti za dober posnetek.
Kmalu se je na poteh parka nabralo kar veliko turistov in počasi smo se premaknili do pomola, od koder nas je ladjica zapeljala po jezeru vse do ledenika in nam pričarala pogled na to ogromno ledeno gmoto še iz druge perspektive. Na ladjici smo si privoščili viski z ledom iz ledenika, posneli še nekaj fotografij in uživali v sončnih žarkih.
Vreme nam je bilo resnično naklonjeno. V Patagoniji namreč nimajo vremenske napovedi, pa tudi če bi jo imeli, ne bi nič pomagala. Vreme se spreminja iz minute v minuto, več dni stabilnega vremena pa je izjemna redkost. Da ne govorim o soncu, ki ga marsikateri obiskovalec Patagonije v celotnem potovanju sploh ni videl. Ko smo se vrnili v El Calafate, smo v trgovini nakupili hrano in si izposodili opremo za tridnevni treking v nacionalni park Los Glaciares. Naš prvi treking. Kako te lahko v treh dneh prevzamejo občutki veličastnosti, počaščenosti in neizmerne sreče... pa drugič.
Nadaljevanje
Po dolgih urah letenja iz Evrope smo prispeli na letališče v Buenos Aires, kjer nas je pričakalo toplo vreme brez oblačka na nebu. Za seboj smo v Evropi pustili pusto zimo, prispeli pa na čudovito celino, kjer nas je objelo sonce. Že smo začeli uživati, ko so nas na letališču po zvočniku obvestili, da se je vkrcavanje na letalo za El Calafate že začelo. Neradi smo zapustili martinčkanje in se naveličani letal in dolgotrajnega sedenja še enkrat skobacali na letalo. Čakale so nas še (pre)dolge tri ure letenja. Pristanek v El Calafateju, prvi vdih svežega zraka in pogled po okolici – oja, to je tisto prevo – Patagonija! Sonce se je lesketalo v bližnjem jezeru (normalno, ledeniškega nastanka), hribčki so odsevali skromno rastje in vrhovi so se kopali v svetlobi. Pa saj to ne moreš verjet, bi rekel naš Matej. Noro.
Najprej se je bilo treba seveda slikat na letališču, naša prva gasilska, potem pa smo se z malim kombijem odpeljali do vasice El Calafate nekaj kilometrov stran. Od daleč smo lahko opazovali kondorje v letu, ob cesti pa je raslo polno grmov brusnic Calafate. Ko smo prispeli v hostel I Keu Ken, je sonce že začelo zahajati. Pohiteli smo do trgovine, kjer smo si kupili nekaj hrane in nato iz hostla opazovali čudovito okolico. Naslednji dan smo se že navsezgodaj odpravili v nacionalni park Glaciar Perito Moreno, kjer kraljuje veličastni ledenik Perito Moreno. Ob poti so nas spremljale ptice ujede, grmi Calafate in nizko rastje. Ko smo se pripeljali čez zadnji hribček, se je pred nami odprl nepozabni pogled na ledenik in v hipu nam je zastal dih. Pa saj ne moreš verjet!
Bila sem kar malce na trnih in komaj sem čakala, da pridemo bližje. Nasproti ledenika je urejena sprehajalna pot s kar nekaj točkami za fotografiranje. Ker je bilo še zgodaj, turistov še ni bilo veliko. Okupirali smo eno izmed ograj in opazovali velikana. Ledenik Perito Moreno v osrčju Patagonije je eden izmed peščice ledenikov, ki se dejansko širijo in ne krčijo. S svojimi 14 kilometri sega od obsežne ledene plošče andskih vrhov do ledeniškega jezera v dolini. Čeprav na prvi pogled ni videti, je površina ledenika razbrazdana in na mnogih mestih prekrita s snegom. Popolna past za nepazljive.
Izza oblakov je kmalu posijalo sonce in objelo visoko steno ledenika, v povprečju visoko 40 metrov. Ves čas nas je spremljal hrup iz notranjosti ledenika, saj se je led v ledeniku v dolini topil, se krušil in trgal od glavnine. Kar naenkrat je močno zahrumelo in gromozanski del stene se je zrušil v jezero. Waw! Noro! Za slikanje je bilo seveda prepozno, nam je pa dalo volje, da čakamo še malo. Imeli smo izredno srečo, saj se je v tistem dopoldnevu odkrušilo veliko stene in imeli smo dosti možnosti za dober posnetek.
Kmalu se je na poteh parka nabralo kar veliko turistov in počasi smo se premaknili do pomola, od koder nas je ladjica zapeljala po jezeru vse do ledenika in nam pričarala pogled na to ogromno ledeno gmoto še iz druge perspektive. Na ladjici smo si privoščili viski z ledom iz ledenika, posneli še nekaj fotografij in uživali v sončnih žarkih.
Vreme nam je bilo resnično naklonjeno. V Patagoniji namreč nimajo vremenske napovedi, pa tudi če bi jo imeli, ne bi nič pomagala. Vreme se spreminja iz minute v minuto, več dni stabilnega vremena pa je izjemna redkost. Da ne govorim o soncu, ki ga marsikateri obiskovalec Patagonije v celotnem potovanju sploh ni videl. Ko smo se vrnili v El Calafate, smo v trgovini nakupili hrano in si izposodili opremo za tridnevni treking v nacionalni park Los Glaciares. Naš prvi treking. Kako te lahko v treh dneh prevzamejo občutki veličastnosti, počaščenosti in neizmerne sreče... pa drugič.
Nadaljevanje
Comments