West USA, osmič

Zadnji dan v San Franciscu sva se ponovno odpravili do Fisherman's Wrafa, kjer sva si v pekarni najprej privoščili jutranjo kavico in občudovali proizvodnjo pekovskih izdelkov, saj so iz pekarne v trgovino potovali kar v košarah visoko po stropom. Sprehodili sva se na pomol Pier 45, kjer sta zasidrani podmornica U.S. Pampanito in vojaška bojna ladja Jeremiah O'Brien. Opazovali sva mimoidoče, ki so hiteli po jutranjih nakupih rib po številnih ribarnicah ob pomolu in skupinico mladih mornarjev, oblečenih v snežno bela oblačila.

Krenili sva na drug, bolj uraden konec mesta, kjer se nahajajo sodišče, opera,… Od tam sva se peš odpravili kake pol urice hoda stran do manjšega parka, ob katerem stojijo znamenite hiške, zgrajene v starejšem slogu. T.i. Painted Ladies so služile že za prenekatero kuliso raznim filmom in nadaljevankam, prav gotovo pa ni ravno prijetno stanovati v njih, če veš, da tvojo hišo vsak dan slika na stotine turistov. Posebnost je njihova lega, saj se iz grička v parku za njimi vidi poslovni del San Francisca in poskrbi za zelo zanimivo ozadje. V parku sva srečali tako zvedave turiste kot tudi domačine, vsi so posedali na klopeh ali travi, bodisi se ukvarjali s svojimi psi, brali ali pa le opazovali okolico. Zanimivo, kako v takem okolju dobiš občutek domačnosti.

Vračali sva se skozi italijansko četrt, kjer sva si v pristni restavraciji privoščili odlično kosilo in se tako najedli, da sva nekaj časa samo sedeli. Seveda pa ni dobrega kosila brez odlične sladice in slaščičarne v italijanski četrti so prav tekmovale, katera bo pripravila bolj privlačne izložbe čudovitih sladkarij. Pa sva jo mahnili še na tiramisu. Božansko! V namen izgube pridobljenih kalorij sva se peš podali na Coit Tower, kar je bilo veliko lažje predlagati kot udejanjiti. Polnih želodcev sva sopihali po strmih ulicah in občudovali avtomobile, ki so bili parkirani pravokotno na cesto. Jah, nikoli se ne ve…

Ko sva končno prispeli do telegrafskega stolpa, ki stoji na vrhu hriba, se nama je razprl čudovit pogled na celotno mesto. Vmes je veter razpihal meglo in sonček je obsijal zaliv z obema znamenitima mostovoma. No, pa sva le videli Golden Gate Bridge v celoti! Posedali sva na škarpi in se nastavljali toplim sončnim žarkom. A prav tako hitro, kot se je sonce prikazalo, ga je megla tudi pregnala. V hostel sva se po prtljago vrnili po drugi poti – glede na to, da sva hodili po strmih lesenih stopnicah, ki so povezovale hrib in obmorsko cesto, bi rekla, da je bila namenjena zgolj domačinom. Stopnice so potekale med vrtovi sosednjih hiš in celo pot je dišalo po cvetju. Nekateri so si ustvarili pravi raj. V hostlu sva si pripravili še nekaj za pod zob, nato pa sva jo mahnili na avtobusno postajo. Čakala naju je še ena nočna avtobusna vožnja, tokrat nazaj v Los Angeles. A če bi prej vedela, bi gotovo šla s kakšnim drugim avtobusom, saj je mala azijska kamikaza celo pot vozila tako noro, da sva se počutili, kot da bi se vozili po grdem kolovozu, ne pa po avtocesti. Tečen in zadirčen šofer namreč ni imel usmiljenja – na cilj smo prispeli več kot pol ure pred predvidenim prihodom, v mikrofon je govoril na ves glas in osorno odgovarjal na vprašanja potnikov. Veseli, da sva noč preživeli, sva nahrbtnike zaklenili v omarice in se peš odpravili do postajališča, od koder je »najina« agencija pobirala potnike za enodnevni izlet v Sea World v San Diego. Hodili sva pa po takih ulicah, za katere upam, da moja noga nikdar več ne stopi nanje. Kot prizor iz filmov, kjer v kaki neugledni četrti brezdomci prosjačijo na ulici in nimaš ravno občutka, ali je prijazen, ali te misli napasti ali pa je samo pijan. Skratka, malce neprijetno. Čeprav sva na najini poti doživeli kar veliko podobnih situacij, moram priznati, da brezdomci nikoli niso bili vsiljivi, niti ne napadalni ali sovražni. Izgledali so pa res grozno. No, Teja se je tega izleta še posebej veselila, ker je tam imela rezervirano plavanje z delfini, jaz pa sem bila tudi na trnih, ker sem takrat prvič v živo videla orke. Ko sva prispeli na dogovorjeno mesto, sva dolgo časa čakali in ker ni bilo avtobusa od nikoder, sva sklenili poklicati agencijo. Prijazna gospa nama je rekla, da je šofer že tam. No, izkazalo se je, da je šofer v bistvu čakal le naju in je vmes šel v bližnji hotel na zajtrk. Odpravili smo se skoraj do letališča LAX, kjer se je začelo ponovno čakanje v prostorih agencije. Medna smo čakali še nekaj ljudi, da jih pripeljejo. Končno smo se odpravili proti parku, kjer sva jo hitro popihali skozi vstop. Časa nisva imeli prav veliko, pa še ure predstav nama niso bile prav naklonjene.

 
Za začetek sva se spustili z vlakcem smrti po visokem slapu, da sva se malce zbudili. Nato sva šli gledat beluge, severne medvede in pingvine. Sledil je šov z orkami in sprehod skozi akvarij morskih psov in želv. Sicer pa tipičen ameriški zabaviščni park, kjer je relativno malo atrakcij, a ogromno različnih trgovinic, restavracij in bistrojev, kjer ljudje lahko z zapravijo svoj denar. Glede na to, da so obiskovalci povečini iz zabaviščnega parka hodili otovorjeni z ogromnimi vrečami plišastih igrač, obeskov, galanterije, kozarcev, oblačil,… (seveda vse v slogu zabaviščnega parka), park zagotovo ne končuje poslovnega leta v rdečih številkah. Ura se je bližala Tejinim delfinčkom, zato sva se sprehodili do dogovorjenega mesta. Zaupala mi je svoj fotoaparat, ki sem ga testirala že v času, ko se je Teja preoblačila v neopren. No, testirala sem ga mogoče preveč, ker so takoj zatem šle baterije, zato sem njeno dogodivščino dokumentirala kar s svojim fotoaparatom. Mogoče ni bila izkušnja, kakršno si je Teja želela, zagotovo pa je nasmeh na njenem obrazu po crkljanju delfinčkov upravičil vse čakanje. Medtem, ko se je šla preoblečt, pa sem na svoj račun prišla še jaz, ko sem pod bazenom opazovala brezskrbno orko, ki je plavala sem ter tja. Prostor, kjer sem si definitivno napolnila baterije. 

 

Povratna pot v Los Angeles seveda tudi ni bila običajna, zakaj bi bila, če še nič ni bilo? Glede na to, da je avtobusna postaja v najbolj neuglednem delu mesta, sva voznika prosili, če bi naju lahko odložil direktno na postaji, namesto da naju pelje 2 milji stran in morava peš nazaj. Ker smo se že itak peljali mimo. Zabrundal je nekaj v smislu, da ne bo problema, če bova znali poskrbeti zanj. Glede na to, da sva bili z denarjem že kar na tesnem, mu tudi približno nisem nameravala dati napitnine, zato sva rekli, da ni treba. Malo pred Los Angelesom pa me je šofer poklical k sebi in vprašal, če naju bo kdo počakal ali bova naročili taksi. Dejala sem, da ne, in da nimava več denarja za taksi, da se bova kar sprehodili. Očitno naju ni hotel imeti na vesti, da naju kak nepridiprav ne napade, zato naju je vseeno odložil na avtobusni postaji, midve pa sva zadnje dolarje raje zapravili v bližnjem McDonald'su. Na postajo naju je prišel iskat prijeten fant, ki se je šele učil za šoferja in mu je družbo delal njegov mentor. Že kak dan prej sva namreč naročili nek ugoden prevoz na letališče, ki traja sicer malce več časa, vendar za neprimerljivo manj denarja. Vso pot se je glasno pogovarjal z nama in se učil slovenščine, njegov mentor pa se je samo muzal in zmajeval z glavo. Tako nama je popestril še poslednjo noč v ZDA, ki sva jo prespali kar na letališču. In neštetokrat vmes sem se znova in znova spominjala, da sem si že davno prisegla, da na letališčih ne bom več prespala…

West USA, sedmič

Naslednji dan sva se odpravili proti Antelope Islandu, ki je urejen v narodni park sredi Great Salt Lakea. Hvali se z bizoni, ki se tam, tako kot v Yellowstoneu, sprehajajo prosto po Prešernu. To bi bila seveda velika atrakcija, če bizonov na najini poti že ne bi prej videli. Je pa na take otok kar zahtevno priti, midve bi se brez najine Mici gotovo vsaj trikrat izgubili. Nič čudnega, da ni prav zelo obiskan – čeprav neupravičeno – saj ni nikjer nobenih tabel ali kažipotov. Ti se začnejo kaki dve milji pred dolgim nasipom, ki loči otok od kopnega.

Obiskovalci otoka lahko vidijo bizone, zajce, elke, čudne antilopam podobne živali in čudovito naravo, ki spominja na kak bolj kosmat hrvaški otok. Odpravili sva se tudi na t.i. plažo, kjer pa zaradi soli in mivke neznosno zaudarja, vsake toliko časa pot zaide tudi do kakšnega napol razkrojenega ptiča, ki jih je oseka pustila za seboj. Na daleč izgleda pa prav idilično… Za tem sva se odpravili v mesto, še prej šli na dozo kofeina v Starbucks in potem na avtobusno postajo po karte za nočni bus proti Renu in od tam naprej do San Francisca. Ker je bila prodajalna vozovnic zaprta, sva se zapeljali do olimpijske vasi kakih 40 minut vožnje stran, kjer so leta 2002 potekale zimske olimpijske igre. 

Sprehodili sva se med ogromnimi objekti, si ogledali olimpijski muzej in nato še nekaj časa opazovale otroke, ki so se iz skakalnic s smučkami poganjali v bazen. Tile Američani pa res znajo še poleti naredit kakšno atrakcijo, da te oberejo še za kak dolar. Ko sva se vračali proti Salt Lake Cityju, so se na nebu začeli zbirati črni oblaki, pot pa naju je vodila naravnost tja, kjer se je najbolj bliskalo. Nevihta naju je seveda prehitela, zato sva vedrili v McDonald'su. Ko se je nekoliko zjasnilo, sva šli na obalo slanega jezera občudovat širne slane zaplate. Vsekakor vredno ogleda, čeprav sam Salt Lake City ni ravno točka, kamor bi grmele trume turistov. 

Vrnili sva se v mesto in tam kupili vozovnice za zvečer, vmes pa sva imeli še dovolj časa, da sva se šli sprehodit po mestnem središču, ki so ga ustanovili Mormoni. Na vsakem koraku imaš občutek, da je nekaj drugače na tem mestu kot na ostalih, ni tako tipično ameriško. Vse čisto, urejeni vrtovi in parkovni nasadi, še ljudje so čisto drugače oblečeni. Tu recimo ne boste videli drzno oblečenih deklet, ampak v krilih do pod kolen in srajčkah, zapetih do vratu. Pa tudi fantje nosijo črne hlače na črto in podobno. Predvsem pa mesto poživijo številni nasadi rož in drugega cvetja, prebivalci pa so še bolj kot drugod pripravljeni pomagati na vsakem koraku, pa čeprav pomoči niti ne potrebuješ. Kot da bi prav tekmovali v tem, kdo na dan naredi več dobrih del. 

 
Po krajšem popoldanskem sprehodu sva najinega Chevyja peljali nazaj na letališče in se od tam z avtobusom odpeljali do glavne avtobusne postaje. Imeli sva prijetnega sogovornika, prijaznega pilota, ki je za razliko od drugih Američanov, ki sva jih srečali na poti, govoril zelo razgledano in tudi nasploh postavljal malce bolj inteligentna vprašanja od ostalih… na avtobusni postaji so se že začeli zbirati prvi potniki za Reno in kake pol ure pred predvidenim odhodom je bilo jasno, da vsi gotovo ne bomo mogli na en avtobus. Odhod so nato zamaknili še za eno uro, tako da smo iz Salt Lake Cityja štartali šele ob polnoči. K sreči sva ujeli prvi avtobus in nama ni bilo potem treba čakati še na naslednjega. To so morali storiti vsi, ki na pravi avtobus niso uspeli priti. Da ne govorim, da so najbrž dobili uradno najstarejši in najbolj razdejan avtobus. Ne bi mogla reči, da bom to mesto posebej pogrešala, saj imajo za moje pojme grozno prometno (ne)kulturo, vsi izsiljujejo prednost, hupajo in ustvarjajo splošno živčnost na cesti. Glede na to, da sva prevozili kar nekaj velikih mest, lahko rečeva, da je bilo to še najslabše prometno urejeno. Da ne govorim o talnih oznakah, ki se sploh ne vidijo in imajo še domačini veliko težav z vključevanjem v promet. Ampak očitno jim ustreza… Začela se je dolga pot v San Francisco, katero je definitivno lažje izgovoriti kot dejansko doživeti. To sem nekajkrat že ugotovila, pa se me nikakor ni toliko prijelo, da tega ne bi storila še vsaj enkrat. Dobro sicer, da sva sedeli na najboljših sedežih čisto spredaj, kjer sva imeli dovolj prostora za noge, pa kaj, ko je za nama sedel en mali razbojnik, ki se je vsake toliko časa spomnil, da bi lahko na vse grlo zakričal. K sreči sva kljub temu lahko večino poti prespali in v Renu je bil ravno čas za zajtrk. Ne glede na to, da je bila za nami že dolga pot, nas je še vedno čakalo kakih 6 ur vožnje, za katere se je kasneje izkazalo, da je bilo dobro prišteti še kakšno. Zadnjih deset milj je minilo predvsem v znamenju dolgih kolon avtomobilov po 4- in 5-pasovni obvoznici in prav zdelo se je, da so najbrž vsi Američani ravno takrat šli v San Francisco. Okrog 15.ure sva končno začutili trdna tla pod nogami, a za razliko od prejšnjih dni, ko nama je bilo kljub visoki nadmorski višini zelo vroče, naju je v San Franciscu prav malo zeblo. Na soncu je še šlo, v senci pa je bilo presneto mrzlo.

Med ulicami je ves čas vlekel prepih in veter je še dodatno hladil ozračje. S taksijem sva se zapeljali do najinega hostla, kjer sva si najprej privoščili nekaj za pod zob, nato pa sva se odpravili na sprehod po mestu. Po tako dolgi vožnji je bilo prav blagodejno raztegnit noge. Teja je imela namen kupit še darila za svoje domače, jaz sem pa tudi malo pasla radovednost, kaj nama to zanimivo mesto ponuja. Med drugim sva našli Turk Street v samem centru San Francisca, se skoraj izgubili v nepredstavljivo visoki nakupovalni hiši in napol zmrzovali (kljub zelo toplim oblačilom) na poti nazaj v hostel. Kar naenkrat e namreč mesto zavila megla skoraj do dna ulic, veter je začel pihati še močneje in poleg termo jope (v avgustu!!!) anorak ne bi bil nič odveč. San Francisco naju je torej že prvi dan presenetil več kot enkrat. Prav zanimalo me je, kaj bodo prinesli naslednji dnevi…

Naslednji dan sva spet začeli že pred budilko, čeprav sva nato še malo poležali, ker sva bili obe precej utrujeni od zadnjih dni. A ne za dolgo. Po zajtrku sva odšli v financial district, od koder naj bi štartal najin hop on- hop off bus, ki je za ogled znamenitosti takega mesta najboljša varianta. Ker pa so tam vsi vozili kar mimo (pa čeprav je bilo na letaku jasno napisano, da avtobus ustavlja tudi točno tam, kjer sva stali), sva se premaknili eno postajo nižje. Tam sva imeli več sreče. Avtobus je ustavljal ravno pri neki hudi francoski restavraciji, od koder so prihajale čudovite vonjave po svežem zajtrku, še lepši pa je bil pogled na polne in stilsko dekorirane krožnike, ki so jih natakarji nosili mimo. Družno sva se odločili, da se tja vrneva na kosilo in se povzpeli na rdeči duble decker. 

 
Zapeljali smo se do Fisherman's Wrafa, najbolj znanega predela San Francisca, kjer sva se peš sprehodili ob morju do Piera 39 – jasno, najbolj znanega pomola v San Franciscu. Pomol, poln barov, restavracij in raznoraznih trgovin kar mrgoli od obiskovalcev in prav vabi, da se izgubiš v množici. Ob pomolu pa tišino kalijo morski levi, ob najinem obisku jih je bilo gotovo okrog sto, zaradi njih pa je ta pomol za turiste seveda še bolj privlačen. Menda je se ob ta pomol zatekla skupinica morskih levov po močnem potresu leta 1989, kmalu pa so živali ugotovile, da jim okolje zelo odgovarja. V nekaj mesecih se je število povečalo na več kot 600 primerkov, ki so včasih v San Franciscu zaradi milejših zim le prezimili, danes pa velika skupina teh simpatičnih zabavljačev ostaja ob pomolu čez celo leto. Očitno se radi nastavljajo fotoaparatom in obožujejo, da so v središču pozornosti. 

 
Čas na Pieru 39 hitro mineva in po jutranji megli se je kasneje pokazalo tudi sonce. Le z Golden Gate Bridgea se ni in ni hotela dvigniti. To se ni zgodilo niti takrat, ko smo se zapeljali čezenj. Megla nam pač ni namenila pogleda nanj. A menda je to kar tipično, tako da bi v bistvu morali imeti neznansko srečo, da bi ga videli v celoti. Je pa zaposlenih 15 ljudi, ki samo barvajo most in za opravljeno delo potrebujejo kar 3 leta. Vendar se s tem njihovo delo ne konča, saj se lahko barvanja spet lotijo od začetka. Morska sol in vlaga v zraku tako poškodujeta barvo, da jo je treba obnoviti vsake 3 leta. Fluktuacija zaposlenih na tem delovnem mestu najbrž ni redek pojav… 

Ko smo se pripeljali nazaj v mesto, sva šli še malce po nakupih, nato pa na super dobro čebulno juho in solato v najino že prej izbrano francosko restavracijo. Ker je bila ura še zgodnja, sva se odpravili še peš do Vermont Streeta, ki poteka cik-cak po klancu navzdol in je okrašena z lepimi vrtovi in cvetočim cvetjem. Ko sva se vzpenjali po stopnicah ob robu ceste, sva opazili, da se po tej zaviti cestici vozijo samo turisti, ki sproti snemajo ali kako drugače dokumentirajo svoje početje. Zdeli so se nama malce prismuknjeni, a če prav pomislim, bi midve najbrž storili isto, če bi bili v San Franciscu z avtom. Nazaj sva se proti hostlu vračali bolj po časi, po strmih ulicah in hoji navkreber sva občudovali lepo urejene hiške in njihovo okolico. Na vsakem vrhu ulice se je odprl čudovit pogled bodisi na Alcatraz, pomole in ostale gričke, ali pa le na ulico, ki je potekala daleč v dolino in se na drugem koncu spet dvignila visoko in strmo v sosednji grič. Res posebno mesto, ta San Francisco. 

 
Zaradi same strukture pa je mesto tudi relativno majhno, razdalje res niso velike. Na karti mesta se je zdelo, kot da sva prepešačili vsaj tretjino mesta. Popolno nasprotje Los Angelesa… To najino večerno raziskovanje je bila prav odlična popestritev zadnjih dni, ko sva veliko presedeli. Ustavili sva se še v parku Washington Square in opazovali skupino otrok pri igr, katerim sta družbo delala še oče in ded. Kako zabavno.

Ko sva prišli v hostel, je bilo treba počasi prepakirati. Bila je namreč najina zadnja noč v San Franciscu in zadnja možnost, ko sva imeli dovolj časa in prostora za pakiranje. Naslednji dan naju je namreč čakal nočni avtobus za Los Angeles, zatem pa je bilo po izletu v San Diego treba počasi že na letališče...

West USA, šestič

Zgodnje jutranje vstajanje nama je nekako že prišlo v kri, čeprav se ne bi branila še kakšnega dodatnega dne v hotelu Mirage. A kar je treba, je treba. Zgodnje vstajanje, zajtrk s pogledom na hotelski bazen in sosednji Ceasars ter check-out so hitro minili, kmalu sva se že popolnoma otovorjeni podali proti avtobusni postaji, na kateri je ustavljal najin avtobus. Zasedli sva zadnje sedeže, k nama pa je prisedel starejši gospod v bolj »aloha Hawaii« opremi in z nešteto obeski, privezanih na verižico okrog svojega vratu. Kmalu smo začeli pogovor in bil je prav prijazen dečko, po gestah in oblačilih sodeč pa je bil eden izmed svobodno mislečih »mavričnikov«, if you know what I mean. Poleg tipičnih vprašanj o najinem izvoru in najinih destinacijah sva izvedeli, da tu živi že več kot dvajset let in da je Las Veas v tem času več kot podvojil število prebivalcev. Dejal je, da smo Evropejci veliko bolj razgledani od Američanov in da nas večina obvlada angleški jezik, medtem ko ga še večina Američanov ne zna. Ob misli na razne mehiške prišleke mi je bilo takoj jasno, kam meri s to izjavo. Ker sva mu bili tako simpatični, nama je celo poklonil enega izmed nešteto obeskov s svoje verižice. Še prijazen »nasvidenje« in že sva jo sopihali proti Greyhoundovi postaji, od koder sva ob 8.uri imeli avtobus za Salt Lake City. Najina odisejada se je s tam počasi prevesila v drugo polovico. Ko sva dobili (še edine) proste sedeže na skrajnem koncu avtobusa ob WC-jih, sva začeli pogrešati najino kravetino. Da o neznosnem smradu niti ne govorim. 

Vozili smo se devet ur in pol, saj smo imeli več kot uro in pol zamude zaradi carinikov, ki so nas ustavili na poti. Pa ne zaman. Pes je pri enem izmed potnikov našel neke čudne žuželke in marihuano, zato so ga, začuda ne preveč pretresenega, odvedli stran in ga dolgo zadržali. Čas je tekel bolj počasi in neznansko sem bila vesela trenutka, ko smo zapeljali v Salt Lake City. Ker najin hostel ni bil daleč (še vedno pa se nama ni dalo it peš), sva se odločili, da greva do tja kar s taksijem. To pa je v SLC lažje reči kot stroiti, saj so taksiji redki kot medvedi v puščavi. Končno se je eden le pripeljal mimo, pa nisva ravno imeli občutka, da bi vedel, kam mora. No, s skupnimi močmi nam je uspelo in poleg tega, da nama iz »postrezi-si-sam« hotela niso posredovali posodobljene številke za vhodna vrata, je vse dobro steklo. Privoščili sva si še pivo in sladoled ter se pri stričku Guglu pozanimali, kako bi naslednji dan najhitreje prišli do letališča, kjer naju je čakal avto za nadaljevanje najine pustolovščine. Spet se bo dan zgodaj začel…

In res se je, sonce še ni vzšlo, ko sva jo že mahali dve ulici stran do avtobusnega postajališča, kjer je ustavljal avtobus za letališče. Tam sva na hitro našli rent-a-car poslovalnico, kjer so nama dodelili prav fletnega Chevyja Cruiza – seveda limuzino, kot se za prave Američane spodobi. Vrnili sva se v hostel po prtljago, še malo pozajtrkovali, ob osmih pa sva že bili na poti proti severu. Ko je najina Mici v SLC izračunala, da do Yellowstone National Parka potrebujeva več kot 5 ur vožnje, kar je pomanilo malce več kot 500 kilometrov, sem se kar malo zamislila – če bi ti nekdo zjutraj rekel, da se zapelji do Bratislave na kosilo, bi ga najbrž vprašal, če je pri pravi. A pot je hitro stekla in ob pol dveh sva že jedli kosilo v West Yellowstoneu v Montani. V park sva se zapeljali skozi t.i. zahodni vhod in začeli občudovati prelepo naravo okrog sebe. 

  

Seveda je bilo potrebnih kar nekaj vmesnih postankov za fotografiranje, ob sprehodu okrog mini gejzirjev in žveplenih polj, pa sva na glas razmišljali, kdaj izbruhne veliki slavni gejzir Old Faithful. Menda na približno vsaki dve uri, kdo ve, če ga bova videli. Tako sva se počasi bližali temu slavnemu gejzirju, se vmes ustavljali na raznih razglednih točkah in se zapeljali okrog manjših jezerc. 

Končno sva prispeli na ogromno parkirišče, ki je bilo sicer dokaj polno, a nikjer nobenih ljudi. Pravzaprav je bilo tako veliko, da niti vedeli nisva, v katero smer se gre proti temu bruhajočemu velikanu. V nahrbtnik sem dala vodo in jabolko, za vsak slučaj še energijsko tablico, če bova le predolgo časa čakali. Na levi nato zagledam ogromno ljudi in glede na gnečo sva pravilno domnevali, da bo gejzir prav gotovo tam. Okrog majhnega hribčka, iz katerega se je malce kadilo, je sedelo in stalo na stotine ljudi, gotovo jih je bilo vsaj tisoč. Usedli sva se na posušeno deblo v senci dreves in se začeli pogovarjati, a naju je prekinilo kričanje ljudi, ker je nenadoma gejzir začel bruhati. Najprej bolj sramežljivo, nato pa vse močneje in višje. Še dobro, da sva uspeli vse to hitro dokumentirati, saj se je stanje po slabi minuti spet vrnilo v stare tirnice. 

Samo pogledali sva se in se začeli smejat – to pa je bil timing, v nulo! Še dobro, da se prej nisva kje dalj časa zadržali. Veseli, ker nama je bila sreča tako naklonjena, sva se odpravili naprej, najprej do velikega jezera, od tam naprej pa proti slavnemu kanjonu s slapovi. Vreme se je začelo kisati, vmes je že malo rosilo, pa nama to kljub temu ni odvzelo veselja. Ko sva se tako vozili po parku, sem v nekem trenutku bleknila, da bi pa vseeno rada v živo videla bizone, po katerih je Yellowstone tako znan. V istem trenutku sem zagledala enega na drugi strani reke, takoj ustavila in seveda šla slikat. Izredno vesela, ker sem videla bizona. 

Malce naprej sva se ustavili še pri nekih drugih vrelcih, kjer sta se prav tako pasla dva. Ljudje pa, kot da bi bile to domače živali, stali in slikali par metrov stran. Groza. So pa pogumni… ali pa samo neumni. V upanju, da se bosta prej zapodila v koga drugega, sem se približala tudi jaz. A presenečenj za tisti dan kljub temu še ni bilo konec. Par kilometrov naprej sva padli v dolgo kolono vozil, ki sta se vili daleč v obe smeri in nisem si znala razlagat, čemu. Ko pa smo prišli bližje, je takoj postalo jasno: čreda nekaj sto bizonov se je pasla po gričih in tik ob cesti ter se ni zmenila za mimovozeče avtomobile, kar pa seveda ne bi morali trditi tudi obratno. Neverjeten prizor. 

Kasneje sva ob poti naleteli še na eno tako številčno čredo, ki pa je bila od ceste malo bolj oddaljena, a vseeno zelo blizu. Očitno je bil ravno čas večerje. Pot naju je vodila do Grand Canyona of Yellowstone National Parka, tam sva si ogledali čudovite Upper in Lower Falls. Na poti do bencinske črpalke sva zavili še na veličastni Inspirational Point, ki je nudil razgled na celotni kanjon in se nato počasi odpravili nazaj proti West Yellowstoneu, do koder naju je v tistem trenutku ločilo kar 70 kilometrov. 

  

Nacionalni parki so v Ameriki res gigantskih razsežnosti… Vmes sva prestregli čudovit sončni zahod, nekaj kilometrov nižje ob poti pa še košute, ki so svoj podmaldek pripeljale k reki na večerjo. Pa tudi SOS center v najinemu Chevyju sva stestirali, če dejansko dela tudi brez SIM kartice. A to je že druga zgodba… Ko sva prispeli v mestece, sva imeli najprej nekaj težavic pri iskanju motela, a sva ga naposled le našli in zaspali v ambientu Jankota in Metke. Na vsakem koraku pa imaš v West Yellowstoneu občutek, da je tu vse v duhu grizlijev, losov in ostalih živalskih vrst, specifičnih za to območje: Drunk Bear Pub, Grizzly Wireless, Sleepy Moose Hotel, Three Dancing Bears, Hungry Bear Restaurant ipd. Prav zabavno! Spet je bil za nama krasen dan in prav bala sem se, kdaj nama bo sreča obrnila hrbet. Tako lepo pač ne more biti ves čas.

Naslednje jutro sva si privoščili zajtrk a'la Tajda in Teja. Jutro je bilo sveže in čutilo se je, da sva na 2000 metrih nadmorske višine. Po nekaj opravkih sva se z obveznim postankom pred tablo »Welcome to Montana« odpravili nazaj v park. 

  

Najprej sva si šli pogledat Grand Prismatic Spring, ki sva ga prejšnji dan spregledali. Vmes se je nabrala tudi kolona stoječih vozil, ki so opazovali bizona na drugem bregu reke. Ko sva videli, da je le »le« en bizon, sva se odpravili dalje. No, me prav zanima, kako sva midve izgledali, ko sva zagledali najinega prvega bizona. Sledil je torej prvi jutranji sprehod ob Grand Prismatic Sprinu, ogromnem vrelcu, ki meri 60 metrov v premer, zanimiv pa je prav zaradi živopisanih barv, ki jih na njegovem obrobju tvorijo mikroorganizmi. 

Še preden so se tja zgrnile trume japonskih turistov, sva jo popihali na sever proti Mammoth Hot Springs. Vmes sva se še malce sprehajali po bližnjih poteh ob manjših vrelcih, vrhunec dneva pa sta bila prav gotovo mladička črnega medveda, ki sta se skrivala v krošnji drevesa ob cesti. Ranger, ki je skrbel, da se kak turist ne bi pretirano približal »plišasti igrački«, je povedal, da je samica ravno za gričkom in da od daleč budno spremlja svoj podmladek. Mala medvedka pa sta nemoteno plezala gor in dol po krošnji in se neizmerno zabavala. Še nekaj milj nazaj sem skozi okno avtomobila klicala medvede, naj se nama prikažejo, pa se je hitro uresničilo. Hmmmm… moč besed. 

 

Ker je zadeva očitno delovala, sem poskusila priklicati še losa. A ta se ni dal. Sva pa na vrhu mogočne skale videli ogromnega elka (ki v slovenskem prevodu sicer pomeni los, vendar to dejansko ni), ki se je ponosno nastavljal soncu. Pravi car. V mestecu pod ameriškimi Pamukkalami (Mammoth) pa so naju elki presenetili kar na dvoriščih pred hišami. Samci in samice so ležali na traticah pred hišami in se hladili v sencah dreves. Zaspano so premikali glave in se brezskrbno prepuščali počitku. Nastavljači… Gotovo je bilo vsaj trideset divjih živali, ki se niti pod razno niso zmenili za zvedave turiste, ki jim – tako kot nama – ni bilo nič jasno. Hitro se udomačijo, tile elki.

 

Z avtom sva se odpeljali na območje teh slavnih Mammoth Hot Springsov, ki so dejansko identične tvorbe kot turške Pamukkale. Le da je tu vsake toliko časa vmes brbotal kak sinje moder vrelec in iz griča je ob vodi tekla rjavo-oranžna lisa bogsigavedi kakšnih mineralov. Itredno lepa igra barva in vode je ustvarila zanimivi terasi teh belih zaobljenih pobočij – zgornjo in spodnjo teraso. Osebno mi je bila zaradi živih in udarnih barv ljubša zgornja. 

Ura pa je brez besed hitela naprej in z njo sva morali pohiteti tudi midve. Čakala naju je namreč še 450 kilometrov dolga pot v Ogden, kjer sva nadaljevali najino avanturo. Peljali sva se proti West Yellowstoneu in ugotavljali, da sva pravzaprav v dveh slabih dneh videli vse atrakcije tega parka – z izjemo velikega losa, na žalost. Po kratkem kosilu sva se prek zvezne države Idaho vrnili v Utah. Po poti sem Teji prebrala še par zanimivosti o Yellowstone narodnem parku iz časopisa, ki sva ga prejeli na vhodu v park. Preden sva prispeli v motel, sva se tudi ustavili v trgovini in nakupili nekaj stvari za zajtrk. Čeprav je to v Ameriki kar težko, saj imajo vse pakirano v gigantskih embalažah za 15 oseb. Tako sva recimo morali kupiti 10 zvitkov masla, čeprav sva potem pojedli le dva. Hecni, tile Američani.