Maldivi, prvič

Naše popotovanje se je, kot je zdaj že v navadi, začelo na ljubljanskem letaišču z večernim letom v Istanbul. Tokrat sem upala, da v tretje gre rado in da bomo imeli vse lete po planu. K sreči je bilo res tako, čeprav smo na trnih spremljali, ali bo let “on time”. Prvič smo poleteli na novo istanbulsko letališče in treba je prizanti, da Turki s tem letališčem res niso skoparili. Velike in modern hale, visoki terminali, vse se blešči. Ob polnoči ni bilo prav veliko ljudi, še tistih nekaj pa se jih je kar porazgubilo v ogromnih stavbah. Letališče je res wow in zgrajeno za prihodnost – kapacitete so namreč enormne.

Brez težav smo našli naš Gate za Maldive in presenečeni smo ugotovili, da je to pravzaprav let na Šrilanko, ki se najprej ustavi na Maldivih, nato pa nadaljuje naprej po dvajsetih minutah postanka. Ker smo bili na letu LJ-IST pokonci, smo komaj čakali, da se spravimo na tisti avion, kjer bomo lahko malce zaspali. Od dolgega dne sta bila otroka že zelo utrujena, midva pa tudi. Načeloma prav velik ljudi z maskami zaradi koronavirusa nismo opazili, ali, bolje rečeno, niti jih ni bilo kaj dosti več kot navadno. Prednjačili so seveda Azijci. A na našem avionu jih praktično ni bilo. Vkrcavanje je teklo ekspresno in preden smo se dobro zavedli, smo že kraljevali v zadnjem delu letala. Ker let ni bil poln, smo imeli celo vrsto samo zase. Tim je zaspal še preden smo vzelteli, Žigata pa sem držala pokonci, dokler nismo bili visoko v zraku. Nisem hotela tvegati težav s pritiskom in malimi ušesi. Tako smo kmalu vsi popadali v sen, zbudilo nas je šele močno sonce nekje nad Indijskim oceanom nedaleč od naše končne destinacije. Skozi okno je bilo moč videti na stotine otočkov, grupiranih v večje in manjše atole, in prekrasno sonceje na gladini vode ustvarjali sanjske odtenke modre barve. Uhhh, Maldivi že iz zraka izgledajo fantastično! 

Po pristanku ob glavnem mestu Male smo najprej odhiteli po prtljago in voziček, se preoblekli v kratke hlače in majice ter šli zamenjat nekaj rufij, čeprav sem slišala, da na Maldivih večinoma operirajo z dolarji. Pričakala sta nas sonce in vlaga, kar je bil za nas, ki smo prišli iz evropske zime, kar mace šok. A je vetrc ves čas prijetno pihljal, tako da čakanje na naš speedboat, ki nas je odpeljal na jug na otok Maafushi, ni bilo prehudo. Čakali smo sicer kar nekaj časa, a speedboat je bil točen. 

Ustavili smo se še v glavnem mestu, tam pobrali še nekaj domačinov in po valovitem morju odpluli prvim dogodivščinam naproti. Maafsuhi nas je pričakal v žgočem popoldanskem soncu, v marini pa so nas že čakali fantje iz hotela. Ker so bili overbooked, smo prvi dve noči preživeli v hotelu Marina Sunset in s 4. nadstropja imeli čudovit razgled na morje. Hotel je sicer ena izmed višjih stavb na otoku, čeprav posešeno gradijo nove. Maldivi so se šele pred kratkim odprli tudi za turiste, ki si želijo bivati izven zasebnih otokov/resprtov, zato so na Maafushiju trenutno v fazi gradnje več hotelov, ki bodo ponudili nove kapacitete na enem izmed največjih naseljenih otokov. Luštno. Namesto ceste široka pot iz mivke, bari in hoteli ob poti, visoke palme, ki se leno nagibajo nad cesto in nudijo prepotrebno senco za pešce, počasna raegge glasba… zelo prijeten in ležern vibe, ki ti da občutek, kot da si prišel na drug planet in pritisnil tipko za pavzo. Nobenega hitenja, take it easy. 

Na otoku obstaja ena bikini plaža (plaža, namenjena turistom za kopanje v kopakah), ki ni prav velika, vendar še dovolj za trenutne razmere. Sončni zahod je okrog pol sedmih (se pozna, da smo blizu ekvartorja), kar je tudi čas, ko večina restavracij začne s strežbo večerje. Od 12-15 USD za all you ca eat na osebo je nekaj standarnega. Mi smo zaradi menjave hotelov imeli dve večerji v dobrem kar v našem hotelu, tako da smo se najedli kar tam. Kljub temu, da smo bili na Maldivih šele nekaj ur, je bil čas za prepotrebni počitek. Tu bomo še kar nekaj časa in možnosti za raziskovanja otoka bo še dovolj. Ob 8h zvečer v naši sobi ni bilo slišati ničesar več…

Spanec smo skoraj vsi potegnili do devetih (!) in malo je manjkalo, da nismo ostali brez zajtrka, ki so ga stregli do pol desetih. Naš mali Žiga je bil prava atrakcija, vsi so ga želeli pestvovati, se z njim igrati in ga slikati. Malo, malo pa je prišel kdo od osebja in ga odnesel malce na prehod po avli. To me precej spominja na čas, ko smo bili s Timom na Šrilanki, ilo je enako, le da je bil Tim kake dva meseca starejši. Ljudje tukaj so res zaljubljeni v otroke, kamorkoli greš, se ti vsi nasmihajo, te pozdravljajo, otroku tleskajo s prsti ali jezikom (smo jim dali nadimek kar “škržati” 😊), vsak ga hoče malo imeti. Ko smo Žigata končno dobili nazaj in je bil Tim že kar hud, da je Žiga naš in da gre z nami, smo počasi odšli v sobo in iz kovčkov začeli vleči kopalke in brisače. 

Prvi dan smo se odločili nameniti raziskovanju otoka. Odpravili smo se do bikini plaže na severni strani. Pot nas je vodila mimo marine po široki peščeni cesti, kjer se je mešal “motorni” in “nožni” promet. Avtomobilov na tem otoku ni prav dosti, je pa zato precej več motorjev in skuterjev, ki so parkirani vsevprek. Na vsakem koraku najdemo tudi zanimive počivalnike, izdelane iz kovineskega okvirja in napete mreže. Si mislim, da je to nekaj tipično maldivijskega, ker česa podobnega nisem še nikjer videla. Tako smo počasi nadaljevali pot v senci visokih palm mimo ribičev, ki so na cesti prodajali svoj ulov, mimo barov in restavracije, pa ponudnikov izletov in vodnih dogodivščin. Tam pri sladoledarju, kot bi rekli Slovenci, se v nebo dvigata dva ogromna hotela in tam se za gostim grmovjem skriva prav luštna plažica v obliki črke C s tisto kičasto modro barvo morja in čudovitim belim peskom.

Čeprav je sezona na vrhuncu in je obiskovalcev kar malce preveč, je kopanje v toplem morju enostavno čudovito. Večinoma ljudje ležijo na plaži, v morju jih ni prav dosti. Kakih 50 metrov od obale se nahaja tudi mali grebenček, kjer je zanimivo snorkljat in opazovat živopisane ribice. Žiga je zaspal v vozičku, Andraž in jaz pa sva se izmenjavala pri Timu, ki je užival v igranju v mivki. Valovi si bili zanj nekoliko premočni, saj je ravno dobro splaval, zato mu je bilo ljubše na kopnem. Opoldansko sonce je se močno uprlo, zato smo jo popihali v zavetje visokih palm. Še prej sem preverila, če na kateri morda ne raste kak kokos, ki bi ravno tisti trenutek postal dovolj zrel, da bi padel komu na glavo. Situacija sploh ni redka, a turisti na to sploh ne pomislijo in brezskrbno ležijo ravno pod najbolj zrelimi kokosi. V krošnjah palm tu ni bilo videti trdih sadežev, za kar smo kasneje ugotovili, da jih domačini ročno obirajo, preden postanejo prezreli. Se je pa zaradi močnega sunka vetra odlomilo nekaj vej, ki so padle med ljudi, kar zaradi velikosti in teže listov tudi ni ravno nedolžno. 

Dve gugalnici, ki visita nad obalo, kar kličeta po fotkanju, zato je tam okrog vedno kak “Instagram husband”, ki slika svojo influencerko, kako zasanjano zre v daljavo, v resnici oa komaj zadržuje ravnotežje… ko se je Žiga zbudil, smo jo mahnili nazaj proti hotelu. Na poti smo se ustavili na kosilu, nato pa šli mace počivat in pregnant najhujšo vročino. Ko se je sonce že močno spustilo k obzorju, smo šli še na eno šetnjo in rezervirali poldnevni snorkljarski izlet za naju s Timom naslednji dan. Nekje je treba začeti. Vmes smo opazovali poseben spomenik v marini, posevečen (pitni) vodi – na Maldivih namreč tekoče pitne vode ni, zato je precej dragocena in v veliko skrb domačinom. Prav lepega sončnega zahoda zaradi oblakv nad obzorjem nismo bili deležni, smo se pa vsaj dobro najedli. Tim je za mizo že zaspal, zato je bil čas, da čimprej odidemo spat.

Nadaljevanje