Madeira, prvič

 

Od doma smo se odpravili že zgodaj, saj smo iz Benetk prvi let za Lizbono imeli ob 11:30. Na letališču sem, preden smo oddali naš kovček, poskrbela še za dvig pritiska, saj sem ga zaklenila, kodo pa pozabila. K sreči je Andražu uspelo razvozlati kodo in kovček je lahko šel svojo pot. Kljub temu, da je bil pol kilograma pretežak, gospa na šalterju ni delala težav in nas je spustila naprej brez doplačila. Od mojega zadnjega obiska so terminal na Marco Polo kar dodobra obnovili, tako da sem se na trenutke kar izgubila, nič mi ni bilo znano. Po formalnostih smo se najprej odpravili na kavo, potem pa opazovali šov, ki so ga za čakajoče na terminalu pripravili ob kitajskem novem letu. Imeli so celo dva zmaja in nekaj plesalk. Do odhoda našega aviona smo se nato igrali s Tomom in Teom, dvema fantičema, ki sta na dopust letela na Lanzarote. Seveda, njuni avtki so bili precej bolj zanimivi od naših. Let do Lizbone je potekal brez težav, edino naš plan, da bi Tim za kako uro zaprl oči, se ni obnesel. Preveč adrenalina. V Lizboni smo do naslednjega leta za Madeiro imeli le uro časa, zato je vse skupaj potekalo relativno hitro. Tim bi takoj podpisal, če ne bi imeli naslednjega leta do Madeire, a žal tako ne gre. Na koncu enournega leta sem dobila še skoraj srčni infarkt, ko smo pristajali na madeirsko letališče, ki je ime dobilo po njihovem daleč najbolj znanemu domačinu Christianu Ronaldu. Pristanek je namreč vse kaj drugega kot običajen. Letališče, ki zaradi svoje lege lovi kot eno izmed najbolj nevarnih in najtežjih za pristanek na svetu, leži deloma na kopnem, deloma v morju na ogromnih stebrih.

 

Pristanek izgleda nekako tako: letalo se pelje zelo nizko (!) v nasprotni smeri letališča. Ko človek že misli, da gre za zasilni pristanek na vodi, pilot letalo obrne za 180 stopinj (res sem mislila, da bomo s krilom podrsali po vodi) in se zapodi proti letališču. Letalo pristane in tam, nekje 20 metrov pred koncem steze, se ustavi. Sem precej adrenalinski tip, ampak tole je pa poskrbelo, da sem imela zadnjih 10 minut leta srce v hlačah. Preden smo prišli do terminala, nas je tam že čakal naš kovček. Na šalterju za rent-a-car smo se zamudili še kar dolgo in ker je bil Tim utrujen (vsak starš 2,5 letnika pa ve, da so utrujeni otroci tudi najbolj naporni otroci), sva v avli poskušala najti kar čim več animacije. Večinoma je to pomenilo skrivanje za stebri in norenje gor in dol. Nekako nam je uspelo priti do parkirišča z vozili, kjer sva s Timom štela znamke: Opel, Pažo (Peugeot), Mercedes, Reno (Renault), pa še en Reno, pa Opel – joj, mami, glej, koliko Opelov! Pažo, Sejat, pa še en Opel… A ko smo prišli do našega »Sejata«, Timu ni bil všeč. Je rekel, da gre raje peš, kot s Seatom. On bi raje Opla J Nekako sva ga prepričala, da se je vseeno usedel v sedež, Andraž je na hitro podpisal še zadnje papirje v portugalščini in odrinili smo proti Funchalu. Ta je od letališča oddaljen slabih 20 kilometrov po hitri cesti in je zelo lahko dostopen. Tima je po nekaj minutah zmanjkalo, jaz pa sem občudovala ta neverjetni otok. Prvi vtis? Visoki griči, poraščeni z gostim tropskim rastjem, res, kot da bi človek pristal nekje v Srednji Ameriki. Razburkan Atlantik, poseljene terase… že vidim, to bo en super dopust! V hotelu Florasol nas je že čakala gospa, ki je oddajala zasebni apartma v prizidku hotela. Po obisku bližnje trgovine, toplih makaronih in klicu domov, da smo srečno prispeli, smo utrujeni popadali v posteljo.

Naslednji dan smo se zbudili še v temo. Sonce na Madeiri februarja vzide okrog 8h zjutraj, zaide pa okoli 19h, kar je super za raziskovanje tega malega otočka sredi Atlantika. Doma sem pripravila nekaj predlogov za izlete, ki sva jih z Andražem ob zajtrku pregledala, nato pa se glede na čudovito vreme, ki se je za ta dan obetalo, odločila, da jo mahnemo v hribe. Funchal leži na vznožju strmih hribov, zato so ceste strme in povečini tudi nekoliko ožje. Veliko je tudi enosmernih ulic. Ali pa dvosmerne ulice čisto organsko postanejo enosmerne, ko domačini kar parkirajo avtomobile po enem pasu in se ne sekirajo prav dosti. Pot nas je vodila iz mesta navkreber, po zaviti cesti mimo Monte-ja in nato dalje do tretjega najvišjega vrha Madeire, Pica do Areira na 1.818 m n.v. Do vrha je mogoče priti z avtom, od tam dalje pa obstaja veliko pešpoti po grebenih sosednjih hribov – nekajurna pešpot vodi tudi do najvišjega vrha Portugalske, 1.862m visokega Pica Ruvia. 



Mi smo se v jutranjem soncu najprej sprehodili do vrha Pica do Areira in se tam slikali. Vreme je bilo fantastično – nebo je bilo jasno, sonce je sijalo, le nekoliko vetrovno je bilo. Proti vzhodi se je iznad morja dvigala megla, ki je ustvarjala prav mistični razgled. Peš smo se nato odpravili po potki prti najvišjemu vrhu Madeire-Portugalske do prve razgledne ploščadi, od koder so se razprostirali neverjetni razgledi na razbrazdano visokogorje. Neverjetno. Opazovali smo vulkansko pokrajino in se nismo mogli nehati čuditi prekrasni naravi. Res nisem pričakovala, da me bo Madeira tako »sezula«. Andraž je v zrak spravil našo čebelo (drona), ki je na tem potovanju doživela svoj popotniški krst. Posnetki iz zraka nad kotanjami in griči so dih jemajoči!

Po kakih dveh urah na svežem zraku smo se odpravili nazaj. Ustavili smo se nekoliko nižje na enem izmed piknik-prostorov, ki jih je po Madeiri ogromno. Malo smo še raztegnili krila naši čebeli, nato pa se odpravili do vasice Riberio Frio, ki je najbolj znana po svoji ribogojnici, kjer gojijo postrvi. Ker smo obisk namenoma planirali za čas kosila, smo se najprej ustavili v gostilni Restaurante Riberio Frio in si privoščili lokalno postrv na žaru. No, jaz sem jedla makarone, Tim in Andraž pa sta ribo pospravila, preden bi človek lahko rekel »keks«. Hrana na Madeiri je res noro dobra, da ne govorim o nebeško okusnem česnovim kruhom. Tole bi še angelčki jedli, če bi le ritke imeli! Riberio Frio je kraj, poznan tudi kot izhodiščna točka za mnoge izlete po bližnjih levadah. Levade so umetni vodni kanali - akvedukti, ki napajajo nekoliko bolj sušna območja Madeire iz osrednjega dela, ki ga dež bolj namaka. Celotna dolžina levad, ki so speljane po otoku, naj bi zajemala več kot 2000 kilometrov kanalov, ob večini katerih so speljane ozke steze in pešpoti. Lega Riberia Fria globoko v dolini je torej pravi raj za pohodnike.

Mi se za sprehod nismo odločili, smo si pa šli pogledat ribogojnico, vstopnina je brezplačna. Postrvi svežo vodo v bazene dobivajo neposredno iz levad. Hraniti jih je prepovedano, lahko pa jih opazujete, kako se v krogih podijo druga za drugo.

Pot smo potem nadaljevali na severno obalo do mesteca Santana, ki je znano predvsem po tistih tradicionalih pisanih hiškah s slamnato streho. Tim je po poti zaspal, zato sta z Andražem počakala v avtu, jaz pa sem si šla ogledat hiške. Ogled je brezplačen, so pa vse obnovljene in lepo urejene. Na glavnem trgu jih je pet, v vsaki pa je nekaj drugega – v eni suvenir shop, v dveh prodajajo lokalne izdelke, v eni je cvetličarna ipd. Lepo vreme je botrovalo čudoviti svetlobi, v kateri so se kopale t.i. A-sloped hiške, zato so bile na pogled zelo privlačne, dejansko pa niso nič posebnega. Recimo temu, da so skrajno dolgočasne napram ostalim znamenitostim, ki jih ponuja Madeira. Kaj hočem, mi smo bolj za naravo.

V času, ko sem se sprehajala po vasici, je Andraž v avtu že uredil filmček z dopoldanskimi posnetki, hkrati pa našel še eno super razgledno točko na severne klife nedaleč od Santane. V mestecu Faial je namreč pečina, do koder se človek lahko pripelje z avtom, od tam pa se razprostirajo prekrasni razgledi na severno obalo, polno visokih klifov, ki strmo padajo v razburkano morje. Ker je Tim še spal, je Andraž izkoristil čas in še malo posnel z dronom, jaz pa sem uživala v čudoviti naravi. Tale razgledna točka je bila res top! Skozi nešteto tunelov smo se nato vrnili nazaj k našemu apartmaju. Ceste so na Madeiri res dobro urejene, vse največje kraje povezuje hitra cesta, ki največkrat pot najde skozi tunele in nudi razglede na čudovito okolico. Ko smo se peljali mimo letališča, ni pristajal noben avion, zato se bomo po to izkušnjo morali vrniti kak drug dan. Sledil je še večerni sprehod do obale, kaj kmalu pa smo vsi, utrujeni od pestrega dneva, popadali v posteljo.  

Drugo jutro na Madeiri smo začeli z jutranjo konico, a smo k sreči potovali proti toku in ne z njim. Pot nas je vodila preko mostov in tunelov do Riberie Brave, nato pa smo zavili proti severu. Spremljalo nas je lepo sončno vreme in komaj smo čakali, da prispemo v Porto Moniz. A nas je na drugi strani otoka čakalo neprijetno presenečenje – gosta oblačnost. Človek se pač ne more preveč zanašati na vremensko napoved na Madeiri. Po kakih 45 minutah vožnje smo prispeli v Porto Moniz in si ogledali okolico. Akvarij je bil še zaprt, zato smo se sprehodili mimo tistih znanih naravnih bazenov in občudovali razburkano morje. Andraž je celo napravil nekaj res spektakularnih posnetkov ogromnih valov, ki so butali ob črne skale, a drona kmalu spravil na tla, saj je bilo precej vetrovno in nevarno za kakšno neljubo nesrečo. Kar oddahnila sem si, ko ga je pospravil. V stari trdnjavi tik ob morju je akvarij, ki smo si ga šli pogledat. A ni za pričakovati preveč, čeprav se ponaša z enim res ogromnim bazenom, kjer se kar tre ogromnih rib, skatov in morskih psov. Majhen, a zelo primeren za mulce, saj lahko do vseh manjših akvarijev pridejo čisto blizu, ali pa se povzpnejo po stopničkah in ribe opazujejo od zgoraj.

Malce smo se zamotili, a dovolj, da se je oblačnost precej razkadila, ko smo prišli na plano. Na vrhu hribčka smo obiskali še relativno veliko in novo/moderno otroško igrišče, hkrati pa občudovali naravne bazene in bližnji otoček s svetilnikom.  

Kmalu smo ugotovili, da v Porto Monizu kaj preveč ni za počet, zato smo se odpravili dalje, najprej po zaviti cesti navkreber, nato pa po zelo podobni cesti tudi nazaj navzdol. Čez hribe smo jo mahnili do Ponte do Pargo, najzahodnejše točke Madeire. Že po poti se je oblačnost razkadila in na zahodu so o tem pričali le še oddaljeni oblaki. Pot nas je vodila po izjemno lepo urejeni cesti med gostim rastjem in gozdom, na trenutke se mi je zazdelo, da se med terasami izgubljam kot kje v kakšni JV Aziji. Tim je po poti zaspal, zato sva z Andražem pri svetilniku na Ponta do Pargo imela obilico časa, da sva poslikala in posnela čudovito pokrajino. Do svetilnika se je namreč mogoče pripeljati z avtom, tam pa se odpre prekrasen razgled na več stometrske pečine in klife obale zahodne Madeire. Wow. Na eni strani globoki prepadi, na drugi neskončni Atlantik. Madeira je presegla vsa moja pričakovanja! Kar nisem se mogla naveličati gledati tistih visokih klifov in penečih se valov pod njimi. Svetilnik je bil le še pika na i.

 

Po kakšni uri uživancije smo se odpravili naprej. Bil je čas kosila, zato smo se odločili, da zaupamo Lonely Planetu in gremo v Calheto v restavracijo Convento Das Vinhas, ki so jo pri znani založbi turističnih vodičev ocenili kot zelo dobro. Le nekaj minut vožnje stran je cesto ponovno zajela megla in se trdovratno držala cestišča. Še dobro, da smo izkoristili vso jasnino tistega dne na tako lepi točki. Navigacija nas je pripeljala do vrat restavracije, ki se nahaja nad mestecem in s terase ponuja lep razgled na morje. Tim bi sicer jedel makarone, a ko mu je gospa na pladnju prinesla pokazat »fish of the day«, si je premislil: on bo jedel ribo! Ker si z mano in ribjimi jedmi ne mora prav dosti pomagati, sta jo naročila skupaj z Andražem, polenovko po madeirsko, jaz pa sem so poleg piščančje solate privoščila še tipično madeirsko paradižnikovo juho z jajcem. Po končanem obedu smo se vsi strinjali, da je hrana na tem prekrasnem otoku zares dobra.

Odpravili smo se nazaj proti Funchalu. Ker je bilo popoldne še zgodnje in ker nam je bil ravno ob poti, smo se odpravili na Cabo Girao, čeprav smo vedeli, da zaradi nekoliko slabšega vremena razgledi ne bodo ravno za na razglednico. Gre za 580 metrov visok klif, ki mogočno bdi nad morjem in velja za drugi najvišji klif na svetu. Da je izkušnja še bolj doživeta, je na koncu nad prepadom urejena ploščad s steklenimi tlemi. Andraž je raje slikal od daleč, jaz pa sem zelo uživala in z zanimanjem opazovala morje daleč pod nogami. Saj človek res ne more biti ravno ravnodušen, ko tako stoji skoraj 600 metrov nad tlemi, a malce vznemirjenja ne škodi.

Navigacija nas je nato po ozkih enosmernih uličicah spustila proti obali do ribiške vasice Camera de Lobos, verjetno najbolj znane ribiške vasice na Madeiri. Zaradi bližine Funchala in velikim številom živopisanih čolničkov ob obali privablja turiste od blizu in daleč. Mi smo se malce sprehodili med čolni, obiskali ladjico, na kateri sušijo polenovke, in si privoščili sladoled. Malo sem opazovala ljudi, ki so se sprehajali mimo – nekateri so bili oblečeni v bundah, drugi so bili v kratkih hlačah in sandalih. Pri 15-18 stopinjah morda res ne veš, kako bi se oblekel, a nekateri so res šli v ekstreme – v obe strani! Kadar piha, ni nobena bunda odveč, ko pa se veter ustavi in posije sonce, bi človek lahko brez težav užival v kratkih rokavih. Načeloma mala zaspana vasica, ki se razprostira po vznožju strmih gričev, se mi ni zdela nič kaj pretirano posebnega, zato smo počasi odšli nazaj proti našemu apartmaju. Dan je bil dolg in vsem je še kako prijal večerni počitek.

 

Nadaljevanje