Kuba, prvič

Kuba. Samo Kuba.

Že dolgo časa se spravljam pisat potopis o najlepšem dogodku, ki se mi je pripetil v življenju. Pa ne vem, kako naj se lotim. Občutkov in misli je toliko, da jih papir ne prenese. Kako naj jih uredim v smiselno celoto? To je nemogoče, saj se še živo spominjam neučakanosti na letalu, ko smo se približevali največjemu otoku v Karibih. Še ura do pristanka, jaz pa sem mislila, da ne bom zdržala. Še petdeset minut... kaj ne more ta pilot malo pohiteti? Še pol ure... Prižge se lučka, naj se vsi vrnemo na svoje sedeže in se privežemo. Začeli smo pristajati. Po mojem je bil to najdaljši pristanek v mojem življenju. In potem čakanje, da se odprejo vrata. Kaj se tako vleče? Dajmo, dajmo!!! Kolona ljudi se je začela premikati, zrinila sem se in nikoli ne bom pozabila občutka, ko me je oblil vroč zrak in zaslepilo močno sonce. Končno, Kuba!



Ko sem stopila na razgret asfalt letališča v Holuinu, me je množica ljudi potiskala proti terminalu. Jaz pa sem se kar obotavljala. Je to res? Sem res tu? Na terminalu smo se postavili v vrste, kjer so nas v posebnih hodnikih pregledali, preverili dokumente in popisali vizume. Vrata iz hodnika se ne odprejo, vse dokler niso vsi pogoji izpolnjeni. Nelagodje ob strogih pogledih carinikov komaj čakam, da se vrata odprejo. Vstopim v ogromen prostor, kjer vsi čakajo v vrsti. Spet. Pa kaj je to? Kuba je edina država na svetu, kjer te ob prihodu na carino pregledajo z detektorji in rentgenom. Kot ko zapustite državo. Varnost je tu na prvem mestu. Napotili smo se na parkirišče, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je peljal v Santiago de Cuba.



Pot do drugega največjega mesta na Kubi se je vila po (edinih) podeželskih cestah, kjer smo videli prve hiške v kubanskem slogu, prve palmove gozdove, prve revolucionarne napise, prve oldtimerske avtomobile in prve tipične ceste.



Beri: ceste polne udrtin, udornih jam, razgibanih reliefov in še bi lahko naštevali. Po nekajurni vožnji smo prispeli v Santiago, kjer smo se naselili v luksuznem hotelu Melia. Utrujena zaradi dolge vožnje in zmedena zaradi občutne osemurne časovne razlike sem kmalu po prihodu v sobo zaspala.

Comments

Post a Comment

Popular posts from this blog

Zanzibar, prvič

Image
Naše potovanje na Zanzibar, pravo pravo potovanje po dveh “kovidnih” letih, se je pričelo v  Benetkah z letom v Dubaj. Bila sem kar malo nervozna, deloma zaradi dobre stare tremen pred  potovanjem, deloma zato, ker že nekaj časa nismo nikamor šli (bom sploh še znala? ) in deloma  zato, ker sem se bala, da v gori potrebnih dokumentov in potrdil, ki smo jih potrebovali za na pot, ne bi česa pozabila. Še zjutraj sva z Andražem namreč tiskala negativne PCR teste in  izpolnjevala vstopni health declaration za Tanzanijo. Otroci pri tašči, midva pa odpisala še zadnje mejle, pospravila hišo in napakirala stvari v avto. Imamo vse? Upam. Žigata je nekje na avtocesti zmanjkalo in ujel je dobro urico zdravilnega spanca. Ko smo se tako vozili mimo avtomobilov z ukrajinskimi registrskimi tablicami, me je kar malo stisnilo v prsih. Vsi so imeli avtomobile natrpane do zadnjega kotička, vse, kar so pač lahko vzeli s sabo. Imela sem celo malo slabe vesti, češ, v njihovi grozi mi gremo na potovanje. Ampa
Read more

Sejšeli, prvič

Image
Od vseh dni v nekajtedenskem obdobju sončnega vremena se je tudi ravno tokrat, ko je napočil dan odhoda na dopust, razbesnela nevihta. Ker smo imeli z linijo LJ-IST že slabe izkušnje, nas je tudi tokrat malce skrbelo, kako bo potekala naša pot na Sejšele. Na koncu se je izkazalo, da nas ni skrbelo povsem zaman. Iz Ljubljane smo sicer odleteli pravočasno, prav tako smo izredno hitro prispeli v Istanbul. Tim je zaspal le nekaj minut pred pristankom, zato ga je do terminala Andraž moral nesti v naročju. Ha, tokrat nam je uspelo! Med letoma smo namreč imeli dvourni postanek. Potem pa šok! Naš let so prestavili za več kot 6 ur! Zdelo se mi je, da sanjam in da sem se ponovno znašla v nočni mori. Ko tudi na drugih ekranih s predvidenimi poleti ni pisalo nič drugače, sva se vdala v usodo in sprijaznila, da nam Istanbul pač ni usojen. Šla sva do Turkish Airlines Customer Care, kjer nam več kot brezplačnega obroka niso dali. Menda so vsi hoteli in loungei polni. No, težko verjamem. Šli smo do g
Read more

Madeira, prvič

Image
  Od doma smo se odpravili že zgodaj, saj smo iz Benetk prvi let za Lizbono imeli ob 11:30. Na letališču sem, preden smo oddali naš kovček, poskrbela še za dvig pritiska, saj sem ga zaklenila, kodo pa pozabila. K sreči je Andražu uspelo razvozlati kodo in kovček je lahko šel svojo pot. Kljub temu, da je bil pol kilograma pretežak, gospa na šalterju ni delala težav in nas je spustila naprej brez doplačila. Od mojega zadnjega obiska so terminal na Marco Polo kar dodobra obnovili, tako da sem se na trenutke kar izgubila, nič mi ni bilo znano. Po formalnostih smo se najprej odpravili na kavo, potem pa opazovali šov, ki so ga za čakajoče na terminalu pripravili ob kitajskem novem letu. Imeli so celo dva zmaja in nekaj plesalk. Do odhoda našega aviona smo se nato igrali s Tomom in Teom, dvema fantičema, ki sta na dopust letela na Lanzarote. Seveda, njuni avtki so bili precej bolj zanimivi od naših. Let do Lizbone je potekal brez težav, edino naš plan, da bi Tim za kako uro zaprl oči, se n
Read more