Že mesec bo, odkar sem se vrnila z mojega letošnjega poletnega potepanja. Tokrat bo govora o deželi zelenih gričev, gradov in karirastih kiltov – Škotski. Dežela te nevede potegne vase, saj tu živijo prijazni in preprosti ljudje, s posebnim smislom za humor in zavijajočim naglasom, ki skorajda ne spominja več na angleščino. Moj prvi stik s Škoti sem doživela ob večernem pohajkovanju po Glasgowu, ko smo po doooooooolgij urah vožnje končno prispeli v največje, a ne glavno mesto Škotske. Prva stvar, katera mi je švignila v glavo ob pogledu na pomankljuvo oblečene ljudi (pri 15 stopinjah Celzija, raje pa še kakšno stopinjo manj), je bila ta, da so Škoti zelo »topel« narod. Za njih je bila sredina julija glavna konica poletja in nihče jim ni mogel preprečiti, da se ne bi temu primerno tudi oblačili. V končni fazi pa to niti ne preseneča tako zelo – pravi whiskey je doma po celotni Škotski, pijejo ga vsi in ga je že skoraj malo čutiti tudi v zraku.
Naša prva postojanka je bil torej Glasgow, velikansko mesto z več kot milijon prebivalci, ki spominja na viktorjanske čase, saj je pozidan v rdeči opeki in s pridihom starega industrijskega mesta. Pravega središča to mesto nima, tudi starega jedra ne. Gre za mesto, ki se je razvilo izključno skupaj z industrijo in bil sam sebi namen. V zadnjih nekaj letih so veliko zgradb preuredili v novejši slog, več je modernih lokalov in počasi tudi mesto dobiva svoj utrip. Je pa res, da mesto ni nič posebnega, vsaj za turiste popolnoma nezanimivo. Omeniti velja staro katedralo iz 12. stoletja, viseči most in zgradbo po zgledu Sydneyske opere.
Pot smo naslednji dan nadaljevali proti severu. Naša prva postojanka je bilo jezero Loch Lomond, sicer priljubljeno letovišče in prostor za oddih Glasgowčanov. Izvedeli smo tudi, da je to največje jezero na Škotskem in tudi celotni Britaniji po površini, a ne po prostornini. Ta laskavi naslov si namreč zasluži Loch Ness z več kot 200 metri globine in temu primerno tudi večjo količino vode.
Okolica Loch Lomonda vzbuja pravo pravljično vzdušje, majhne pritlične kamnite hišice z urejenimi vrovi in pisanimi polkni spominjajo na tiste iz Sneguljčice in sedmih palčkov. Peščena obala se razprostira v neskončnost in tu pa tam ob obali vidimo majhne hiške ali pomolčke. Nič čudnega, da so jezero in njegovo okolico opevali mnogi škotski pisatelji in pesniki. Branki so se najbolj v spomin vtisnili vrtni palčki, ki so bili postavljeni za eno izmed hišic. Bilo jih je zagotovo dvajset in postavljeni so bili tako, da so dajali občutek, kot da se pogovarjajo.
Do našega cilja v bližini Fort Williama nas je ločil še obisk mesteca Inverary in istoimenskega gradu v neposredni bližini. Pa se je začelo. Z gradovi namreč. Na potepu po Škotski sem jih videla toliko, da jih zdaj nekaj let ne rabim več obiskovat. No, grad no.1 – Inverary. Gre za grad, v katerem že stoletja vlada družina Campbell, ki izhaja iz klana Campbell. Na Škotskem so v zgodovini klani igrali močno vlogo, saj so predstavljali prave Škote, ki so se vedno hoteli zoperstaviti angleški kroni. Mogoče še najlepšo sliko o škotski zgodovini predstavlja film Pogumno srce (Brave heart), v katerem je v vlogi znanega škotskega bojevnika Williama Wallacea zaigral Mel Gibson.
Sam grad je lepo urejen, v njem še vedno kdaj pa kdaj obeduje družina Campbell in na njegov račun tudi lepo služi. Vstopnine v gradove so namreč astronomske in se gibljejo od 6 pa vse do 10 funtov, je pa res, da je to skoraj edini vir zaslužka za grad, saj iz državne blagajne ne dobi niti za kritje sprotnih stroškov. No, da ne bi dolgovezili – grad Inverary je en sam dolgčas.
Še bolj dolgočasna pa je bila vožnja do Ballachulisha, kjer smo prenočevali. Da sva si raztegnili krake, sva z Branko zvečer odšle v bazen in se nadihale klora, da nama je bilo še cel večer slabo. Sva pa zato ponoči spali kot ubiti.
Nadaljevanje
Comments