West USA, petič

Po jutranjem vstajanju je sledil zajtrk na bližnji bencinski črpalki, kjer sva nakradli še nekaj marmelad in masla za hude čase. Čakal naju je dolg dan. Pot naju je iz Hanksvilla, mesteca s 600 dušami (čeprav, roko na srce, nimam pojma, kje jih skrivajo), vodila do bližnjega Capitol Reefa. Teja je vmes še zaspala in jo je prav presenetilo, ko sva po slabi uri vožnje že prispeli na cilj. Tam sva si v visitor centru najprej ogledale predstavitveni filmček, nato pa sva se z najino kravetino spet zapeljali po parku. Čudovito si je bilo ogledovati te ogromne skale iz žabje perspektive. Vstopnina za park je znašala 5$, a ker naju nikjer ni nihče ustavil in zahteval denarja, je pač nisva plačali. Spet sva se vozili po makadamskih poteh, se podili po dnu kanjona in občudovali večstometrske stene, ki so se dvigale visoko v nebo. Vsake toliko časa sva se ustavili za kak posnetek in poslušali svoje odmeve znotraj globokega kanjona. 

Pravzaprav je bila ta 20 milj dolga pot po Capitol Reefu izredno zabavna. Na vhodu v park so rasli veliki sadovnjaki, kjer si lahko kupil sezonsko sadje, dejavnost pa obstaja še iz časov mormonske naselbine Fruita. Mormoni so namreč dolgo pred ostalimi naselili ta del Utaha.

Čakala naju je dolga vožnja do Bryce Canyona, najine druge (in hkrati tudi zadnje) postojanke ta dan.Slabih 250 kilometrov sva bili priče izrednemu spreminjanju pokrajine okrog sebe. Iz puščave okrog Hanksvilla sva se prebili do skalnatega gorovja Capitol Reefa in od tam naprej v hribovit rodovitni svet, poraščen z iglavci. Skratka, kot da bi šel na Vojsko. Kasneje sva po tabli na vrhu prelaza ugotovili, da sva bili bistveno višje kot Vojsko, pravzaprav še višje kot Triglav – najvišja točka prelaza je namreč na 2900 metrih. Pa še Tejo sem sproti naučila uporabljat Nokiin pretvornik. 

Sonček naju je spremljal celo pot in na vrhu prelaza je kazalo osvežujočih 18 stopinj Celzija. Začele sva se spuščati in pokrajina je spet postajala bolj pusta in puščavska, vmes sva naleteli na odseke živo rdečih skal in iglastega gozda nacionalnega parka Dixie. Po dolgih urah vožnje po zavitih cestah sva končno prispeli do Bryce Canyona, kjer so naju najprej hoteli nategnit, češ, da v parku ni nikjer za parkirat in da je treba zato uporabit njihov avtobus. No, midve se nisva dali in se kar zapeljali naprej; za en avtek bo pa že še prostora. Na koncu se je izkazalo, da je bilo prostora več kot za en avto, pravzaprav je bilo ob razglednih točkah vedno vsaj pol parkirišča praznega. In ko človek misli, da je videl že vse in da ga nič več ne more presenetiti, zagleda Bryce Canyon in ugotovi, kako zelo se je motil. Naravna znamenitost gigantskih razsežnosti (v Ameriki je vse ogromno, se spomite?), sestavljena iz specifičnih stožičastih oblik, ki človeka pusti odprtih ust. Z avtomobilom se lahko obiskovalci vozijo po asfaltni cesti, vsak odcep pa vodi do lepo urejenih parkirišč, od koder se je treba še kakšno minutko sprehodit do razglednih točk. Tako sva se odpravili na nekaj najbolj znanih razglednih točk, vmes občudovali malo veverico pri kosilu, občudovali čudovito pokrajino, ki naju je obdajala, in v daljavi zrle temne oblake, iz katerih se je vsake toliko časa zabliskalo. Do zdaj sva imeli neizmerno srečo z vremenom in upala sem, da bo tako tudi ostalo.

Ko sva stali na robu Upper Inspirational Pointa, naslonjeni na ograjo in zreči v daljavo, sva ugotavljali, kako mirno in spokojno je pravzaprav tam. Popolna tišina. Kljub večjemu številu turistov v parku, kot sva jih bili vajeni na najini poti, sva bili na razgledni točki povsem sami in slišali sva le šum vetra v krošnjah iglavcev. Noro.

Ko sva se odpravili nazaj, sva si vmes privoščile še čisto pravi ameriški west burger, za katerega pa je bolje, da še danes ne vem, iz česa je bil sestavljen, saj se je iz njega kar cedilo. No, nič posebnega, še enkrat sem se prepričala, zakaj vedno jem piščančji burger. Pred nama je bilo še za dobri dve uri vožnje do najinega motela v St. Georgeu, na poti pa naju je tudi ujela tista nevihta, ki sva jo prej opazovali bolj od daleč. Najino kravetino sva še enkrat natankali in v St. Georgeu kar nekaj časa iskali najin motel. Teja si je potem privoščila dolgo pričakovano pivo, jaz pa sladoled. Ure so hitro minevale in imeli sva čas samo še za preverit buse v Las Vegasu za naslednji dan. Naslednjo noč je na naju čakal luksuzni hotel Mirage, pred tem pa še skok v Dolino smrti.

Dan se je spet začel že zelo zgodaj, saj naju je zadnji dan izleta po nacionalnih parkih čakala še dolga bot. Bujenje ob 6:30, zajtrk ob 7:00 – ki pa ne bi bil nič posebnega, če se ne bi lotila peke slavnih ameriških palačink/vafljev. In to v njihovem posebnem pekaču. Vse lepo in prav – natočim maso v pekač in ga zaprem, a lej ga zlomka – začel je piskati na ves glas, odpirala sem ga in zapirala, pa ni nič pomagalo. Sem že mislila, da sem ga pokvarila. Pa pride ena prijazna gospodična do mene, obrne cel pekač na glavo in stvor takoj preneha piskati. »I know, strange machine,« mi pravi in se zasmeji, meni pa še vedno ni bilo nič jasno. Vaflji pa so bili potem z javorjevim prelivom kljub vsemu odlični.

Pot naju je iz St.Georgea vodila naprej do Las Vegasa in od tam naprej proti Dolini smrti. Teja je prejšnji večer gledala vremensko napoved in napoved je bila lepa, a kaj, ko se je  dejansko vreme požvižgalo na napoved. Nebo se je popolnoma zabilo in težki oblaki so tiščali k tlom, kmalu je začelo deževati. Sproti sva v Starbucksu zopet preverili napoved in še vedno je pisalo, da v najini destinaciji na polno sije sonce. OK, pa greva, konec koncev naju je ločilo še dobrih 200 kilometrov do cilja. Ko sva tako čebljali, o vremenu niti nisva razmišljali, a bolj ko sva se približevali nacionalnemu parku, temnejše je postajalo nebo. Na prvem lookoutu je bilo še vedno in srečali sva prve Slovence na poti. Dvajset jih je menda bilo in tako kot midve so bili na polovici potovanja. Po nekaj vljudnostnih frazah smo se odpravili vsak na svojo stran.

  

Ko sva zavili k visitor's centru, so začele padati prve kaplje, kmalu zatem pa je začelo močneje deževati. Menda je deževalo že prejšnji dan in prijazna rangerka nama je na zemljevidu nakracala, katere ceste so zaradi poplav zaprte in katere ravno v času našega pogovora pregledujejo. Ker sva najino kravetino morali it še tankat, nama je povedala, kje v parku je najcenejši bencin (pa še to več kot dolar dražji galon kot izven parka!) in kaj se splača videt. Pa sva šli. Dež je padal zdaj bolj, zdaj manj, delili pa sva mnenje, da se kaj takea ne zgodi vsakemu – pravzaprav ima redko kdo možnost obiskat Dolino smrti v dežju. A to še ni bilo vse. Nekaj milj pred naseljem z najino bencinsko črpalko naju je zajel peščeni vihar n noro zabavno je bilo gledat leteči pesek, ki ga je veter v valovih nosil po cesti. Noro! Za hip sva se ustavili še pri nekih zelo znanih sipinah, a je veter tako močno pihal pesek, da sem bila medtem deležna brezplačnega pilinga kože in sem se hitro podvizala nazaj v avto. 

Pesek sem imela med lasmi, za nohti, v ušesu, med zobmi, med prsti, po žepih… ko sva se peljali nazaj, je bil vihar tako močan, da se ni videlo 5 metrov pred avtom in je bilo skoraj tako, kot bi vozil v res gosti megli. Rangerji so spotoma zaradi poplav zapirali veliko cest in upali sva, da bo cesta do najnižje točke -85,5 metra nadmorske višine, ki se imenuje tudi Badwater Basin, dostopna. In res je bila, z izjemo nekaj poplavljenih dolinic, kar pa najinemu Escapeu ni delalo prevelikih težav. Tako sva prispeli na najznamenitejšo točko nacionalnega parka, kjer se je zaradi dežja ustvarilo ogromno slano jezero, po katerem sva se sprehodili tudi midve. Pa še srečo sva imeli, da takrat ni bilo gneče turistov, ki se je privalila ravno pred najinim odhodom. Sledilo je še obvezno slikanje ob tabli z napisom -85,5 m in tako sva počasi zapustili nacionalni park. 

Postanek v McDonald'su nama je dal dodatnih moči za nadaljevanje vožnje mimo Red Rock Canyona, ki pa zaradi oblačnosti in dežja ni bil prav nič privlačen, zato sva se hitro odpravili naprej v Las Vegas, kjer sva avto pustili na letališču. V zadnjih štirih dnevih je napravil skoraj 1400 milj in nama kar malo prirasel k srcu… Otovorjeni kot dve muli sva vprašali za pot do bližnjega avtobusnega terminala, prijazna črnka pa naju je z malce sumničavim pogledom napotila štiri ulice stran. No, prejšnji dan se po Google Mapsu ni zdelo tako daleč, kot je potem v resnici postalo… Ker sva se nekaj dni nazaj že dodobra spoprjateljili z vegaškimi avtobusi, sva vedeli, da na eni izmed avtobusnih linij ni avtomata za nakup kart, prav tako pa tudi karte zelo redko preverjajo. Zato sva se prešvercali na zadnjih sedežih do hotela Paris, od tam pa sva do najinega Miragea morali peš. Ljudje na Stripu naju niti niso tako čudno ledali, so pa malce čudno gledali hotelirji v Mirageu, ko sva v casinoju razbili monotonost mini oblekic in vrtoglavih pet. jah, backpackerji res izumirajo… 

 

Za noč v Mirageju sva za super sobo s prekrasnim razgledom na Strip in hotelski bazen odšteli manj kot dve noči nazaj v Hanksvillu bogu za nogo. Takoj, ko sva prišli v sobo, sva zagledali čudovit bazen, ki ga je bilo seveda treba it takoj krstit – uffff, tako potrebna osvežitev po zadnjih dneh! 

Nadaljevanje