East USA, prvič

Ko sva po dooooooolgih urah letenja (natančneje 2.10 in 8.40 ur) končno prispele v Toronto, sem si oddahnila. Končno! A ne za dolgo. Bluzile sva po letališču, da bi nekako pridobile informacije, kako najhitreje prideva do mesta. Busi, podzemna…vse čista zmeda. Nekako nama uspe in trola naju zategne do podzemne, od tam naprej pa v center. Ko sva stopile na plano, so naju obdali visoki nebotičniki in gneča na cestah. Kam pa zdaj?

Imeli sva nek ušiv zemljevid Toronta, ki ne samo da ni imel napisanih vseh imen ulic, še natančen ni bil. Po nekajminutnem gledanju v najin ubogi list papirja najdeva ulico in ugotoviva, da gre za območje China Town-a. Odpraviva se tja, hostla nikjer. Ugotoviva, da je ulica z enakim imenom še malce naprej. Pa saj ne moreš verjet! V Torontu je pa res vse možno. Sicer pa je bila ta ulica še bližje centru, tako da je bilo super. Najdeva hostel. Ajej. Ni izgledalo preveč optimistično. Dejansko »china«. Že zunanjost naju je odbila, vse staro, polomljeno, razjahano…Na ozkem hodniku vse živo od hrane, čevljev in pijače, vse kičasto. Soba v končni fazi niti ni bila tako slaba, spiva sami in imava svoj WC. Siti vsega sva odložili težke nahrbtnike in se podali v lov za hrano. Našli toaste (za katere takrat še mislili nisva, da bodo najini stalni spremljevalci naslednjih 14 dni), izvedeli, da avtobusnih kart ne moreva kupiti vnaprej ipd. Ko sva se vrnili v hostel, je ta izgledal že malce bolje. Odpravile sva se spat ob 20.00. Bil je dolg dan… Naslednje jutro sem bila pokonci že ob 4h zjutraj in ni mi spelo, da bi zaspala nazaj. Prvič v življenju me je časovna razlika popolnoma zmedla. Zunaj je bila še popolna tema, mežikale so le lučke na CN Towerju. Jah, ni veliko sob v Torontu, ki bi imele pogled na CN Tower. O podrobnostih, da sem imela pogled tudi na razmetano dvorišče zmedene kitajske familije, ne bi. Kot v kakšnih filmih – umazane in razmetane kitajske četrti. Kmalu zjutraj sva jo mahnile v downtown.

Malo sva si pomagale z najinim super zemljevidom, potem pa sva jo pihnile kar po občutku. Trgovine še niso odprle svojih vrat, sva pa z opazovanjem ljudi lahko dobile občutek, kako teče življenje v Torontu. Younge Street, Front Street, CN Tower, bluzenje po podzemni in lov za adapterjem. Na najino srečo imajo v Kanadi in v ZDA enake vtičnice, tako da ne bova rabili dveh različnih. Kmalu popoldne sva se že skoraj vrnili v hostel, ko sva se utrujeni prepričali, da si greva ogledat še Casa Loma, mali gradič, ki ga je dal postaviti angleški lord, po njegovi smrti pa ga je država vzela v svojo last.

Dejansko v Torontu ni bilo kaj veliko za počet… Veselili pa sva se naslednjega dne, ko sva se odpravili gledat Niagarske slapove.

Nadaljevanje