East USA, prvič

Ko sva po dooooooolgih urah letenja (natančneje 2.10 in 8.40 ur) končno prispele v Toronto, sem si oddahnila. Končno! A ne za dolgo. Bluzile sva po letališču, da bi nekako pridobile informacije, kako najhitreje prideva do mesta. Busi, podzemna…vse čista zmeda. Nekako nama uspe in trola naju zategne do podzemne, od tam naprej pa v center. Ko sva stopile na plano, so naju obdali visoki nebotičniki in gneča na cestah. Kam pa zdaj?

Imeli sva nek ušiv zemljevid Toronta, ki ne samo da ni imel napisanih vseh imen ulic, še natančen ni bil. Po nekajminutnem gledanju v najin ubogi list papirja najdeva ulico in ugotoviva, da gre za območje China Town-a. Odpraviva se tja, hostla nikjer. Ugotoviva, da je ulica z enakim imenom še malce naprej. Pa saj ne moreš verjet! V Torontu je pa res vse možno. Sicer pa je bila ta ulica še bližje centru, tako da je bilo super. Najdeva hostel. Ajej. Ni izgledalo preveč optimistično. Dejansko »china«. Že zunanjost naju je odbila, vse staro, polomljeno, razjahano…Na ozkem hodniku vse živo od hrane, čevljev in pijače, vse kičasto. Soba v končni fazi niti ni bila tako slaba, spiva sami in imava svoj WC. Siti vsega sva odložili težke nahrbtnike in se podali v lov za hrano. Našli toaste (za katere takrat še mislili nisva, da bodo najini stalni spremljevalci naslednjih 14 dni), izvedeli, da avtobusnih kart ne moreva kupiti vnaprej ipd. Ko sva se vrnili v hostel, je ta izgledal že malce bolje. Odpravile sva se spat ob 20.00. Bil je dolg dan… Naslednje jutro sem bila pokonci že ob 4h zjutraj in ni mi spelo, da bi zaspala nazaj. Prvič v življenju me je časovna razlika popolnoma zmedla. Zunaj je bila še popolna tema, mežikale so le lučke na CN Towerju. Jah, ni veliko sob v Torontu, ki bi imele pogled na CN Tower. O podrobnostih, da sem imela pogled tudi na razmetano dvorišče zmedene kitajske familije, ne bi. Kot v kakšnih filmih – umazane in razmetane kitajske četrti. Kmalu zjutraj sva jo mahnile v downtown.




Malo sva si pomagale z najinim super zemljevidom, potem pa sva jo pihnile kar po občutku. Trgovine še niso odprle svojih vrat, sva pa z opazovanjem ljudi lahko dobile občutek, kako teče življenje v Torontu. Younge Street, Front Street, CN Tower, bluzenje po podzemni in lov za adapterjem. Na najino srečo imajo v Kanadi in v ZDA enake vtičnice, tako da ne bova rabili dveh različnih. Kmalu popoldne sva se že skoraj vrnili v hostel, ko sva se utrujeni prepričali, da si greva ogledat še Casa Loma, mali gradič, ki ga je dal postaviti angleški lord, po njegovi smrti pa ga je država vzela v svojo last.





Dejansko v Torontu ni bilo kaj veliko za počet… Veselili pa sva se naslednjega dne, ko sva se odpravili gledat Niagarske slapove.

Nadaljevanje

Comments

Post a Comment

Popular posts from this blog

Zanzibar, prvič

Image
Naše potovanje na Zanzibar, pravo pravo potovanje po dveh “kovidnih” letih, se je pričelo v  Benetkah z letom v Dubaj. Bila sem kar malo nervozna, deloma zaradi dobre stare tremen pred  potovanjem, deloma zato, ker že nekaj časa nismo nikamor šli (bom sploh še znala? ) in deloma  zato, ker sem se bala, da v gori potrebnih dokumentov in potrdil, ki smo jih potrebovali za na pot, ne bi česa pozabila. Še zjutraj sva z Andražem namreč tiskala negativne PCR teste in  izpolnjevala vstopni health declaration za Tanzanijo. Otroci pri tašči, midva pa odpisala še zadnje mejle, pospravila hišo in napakirala stvari v avto. Imamo vse? Upam. Žigata je nekje na avtocesti zmanjkalo in ujel je dobro urico zdravilnega spanca. Ko smo se tako vozili mimo avtomobilov z ukrajinskimi registrskimi tablicami, me je kar malo stisnilo v prsih. Vsi so imeli avtomobile natrpane do zadnjega kotička, vse, kar so pač lahko vzeli s sabo. Imela sem celo malo slabe vesti, češ, v njihovi grozi mi gremo...
Read more

Lanzarote, prvič

Image
Ker smo imeli let šele popoldne, smo se zjutraj lahko v miru uredili in počasi odrinili na 4 ure dolgo pot do Bologne. Na cesti smo imeli kar srečo, tako da smo na letališče prispeli po planu. Malce od Benetk naprej smo se ustavili na počivališču in si privoščili kos pice za kosilo, potem pa smo se hitro odpravili naprej. Parkirali smo na bolj oddaljenem parkirišču, zato je bilo treba do terminala kakih 10 minut peš. Bilo je noro vroče, zato smo iskali vse možne sence na poti. Na letališču smo najprej oddali prtljago in se čudili neizmerni gneči, ki je vladala na terminalu. Še bolj pa sem bila presenečena nad velikostjo, saj sem iz Bologne letela prvič in si nisem predstavljala, da je tako velika. Na čakanju na security je bilo tako veliko ljudi, da so bile vrste dolge do zadnjih trgovin v avli. Še dobro, da smo lahko koristili “fast lane” za družine z otroci do 6 let, saj smo edino tako lahko ujeli letalo. Našli smo naše letalo, nato pa odšli še malo pomalicat pred letom. Let je traja...
Read more

Mauritius, prvič

Image
Na dan, ko smo se začeli odpravljati na Mauritius, je začelo močno snežiti in cela Slovenija se je ohromila. Živčno sem ves dan spremljala zamude letov z Brnika in že vnaprej vedela, da se nam obeta misija nemogoče, Na letališče smo prispeli dovolj zgodaj, tam zaradi rigidnega informacijskega sistema, ki so ga nedolgo nazaj nadgradili, pa smo v vrsti za oddajo prtljage čakali več kot eno uro. Let iz Istanbula je zamujal 40 minut in nekako je letališču uspelo, da je let za Istanbul zamudo še povečal, namesto pomanjšal. Iz Ljubljane smo odleteli z 2-urno zamudo, ker je pomenilo, da leta za Mauritius ne bomo ujeli, saj smo med leti imeli le 2 uri prestopa. Človek sicer upa na čudež, a ko se iz letala izkrcaš 30 minut po vzletu naslednjega letala, je bilo jasno, da nas čaka dolga noč. Najprej smo morali do transfer deska, tam smo čakali dve uri, da so nam našli ustrezno rešitev. Istanbul direktnih linij na Mauritius nima vsak dan, ker pa nismo hoteli čakati dva dni, so nas nato prebookira...
Read more