Zanzibar, prvič

Naše potovanje na Zanzibar, pravo pravo potovanje po dveh “kovidnih” letih, se je pričelo v Benetkah z letom v Dubaj. Bila sem kar malo nervozna, deloma zaradi dobre stare tremen pred potovanjem, deloma zato, ker že nekaj časa nismo nikamor šli (bom sploh še znala? ) in deloma zato, ker sem se bala, da v gori potrebnih dokumentov in potrdil, ki smo jih potrebovali za na pot, ne bi česa pozabila. Še zjutraj sva z Andražem namreč tiskala negativne PCR teste in  izpolnjevala vstopni health declaration za Tanzanijo. Otroci pri tašči, midva pa odpisala še zadnje mejle, pospravila hišo in napakirala stvari v avto. Imamo vse? Upam. Žigata je nekje na avtocesti zmanjkalo in ujel je dobro urico zdravilnega spanca. Ko smo se tako vozili mimo avtomobilov z ukrajinskimi registrskimi tablicami, me je kar malo stisnilo v prsih. Vsi so imeli avtomobile natrpane do zadnjega kotička, vse, kar so pač lahko vzeli s sabo. Imela sem celo malo slabe vesti, češ, v njihovi grozi mi gremo na potovanje. Ampak nikoli te ne sme biti sram početi stvari, ki te izpopolnjujejo – sploh, če imaš to možnost. Poskusila sem odgnati zle misli in se sprostiti. Parking na letališču smo imeli rezerviran vnaprej, zato nas je na parkirišču št. 5 čakal prostor. Otroka sta bila že zelo vznemirjena pred pričakovanjem vožnje z letalom, tako da smo hitro izpraznili avto in šli na terminal. Zaradi ukrepov zoper Covid je bila v Italiji tedaj obvezna uporaba FPP mask tudi na odprtem, zato smo se hitro “zamaskirali”. Te maske res niso za živet! V njih se ne da dihat… Našli smo Emirates šalter in šli na check-in. Gospa na šaterju je samo pogledala PCR potrdila (milo rečeno, lahko bi na listu imela napisano karkoli) in nam izdala letalske karte. Na securityju smo morali pokazati celo Super Green Pass (PC) in potem se je saga glede Covida za naslednjih 10 dni zaključila. 

Že na letalu so nam razdelili navadne kirurške maske in lahko smo nekoliko lažje zadihali. Tim in Žiga mask nista potrebovala. V Dubaju smo imeli 2,5 ure časa za prestop, kar je bilo ravno prav, da smo našli Gate in šli na WC. Pot smo nadaljevali z dubajskim nizkocenovcem FlyDubai, kar ni ravno najboljša izbira za potovanja z otroki, saj je precej manj udoben in ima kar dosti manj prostora. Nekako nam je uspelo najti približno znosen položaj in smo k sreči celotno pot lahko prespali. Ko smo pristali, nas je pričakalo vroče in sončno zanzibarsko jutro. Z avtobusom so nas odpeljali do terminala, kjer je vladal pravi malo kaos. Oteli so nam urediti neko “speed visa” ob doplačilu dodatnihi 50 USD, a sva se odločila, da bomo kar počakalli. V grozni gneči na malem terminal (hkrati sta namreč pristala dve letali) nas je nek uradnik napotil na neko okence, kjer smo prišli na vrsto praktično takoj. Precej hitreje, kot če bi šli na “speed visa”. Po nekaj šalterjih levo-desno in kupom izpolnjenih formularjev so nas izpustili do prostora, kjer sta nas že čakala naša dva kovčka. Odšli smo iz letališča in zapustili kaos za seboj. V gneči domačinov, ki so nam hoteli prodati svoj rent-a-car sva našla našega Ahmeta, ki nas je odpeljal do suzukija, našega petega družinskega člana za naslednjih 10 dni. Še nekaj podpisov, menjave dolarjev za tanzanijske šilinge, preoblačenja v sandale in kratke hlače in… dogodivščina se lahko začne! Po levi. In brez navigacije. No, na to pa res nisem pomislila… Neka gospa nam je na kratko povedala za pot iz letališča do Jambianija, najprej pa bo treba še tankat. Koliko? Nimam pojma. Dajmo pol tanka, pa da vidimo. 40.000 šilingov. OK, karkoli že to pomeni… Gremo. 

Po nekaj minutah sva ugotovila, da smo že skoraj v glavnem mestu Stonetownu, zato sva kar po občutku zavila malce bolj desno, proti vzhodu. Kmalu smo bili na pravi cesti. Pripravljena sem bila sicer na bolj afriške razmere, a sem vseeno mislila, da je otok glede na razmah turizma bolj razvit. Asfaltna cesta je bila še kar dobra, vsake toliko časa so se nenadoma pojavile udarne jame (seveda brez opozorilnih tabel). Ob cesti so stale lesene barake, v vsaki so kaj prodajali, nekateri so ležali pod drevesi, nekateri kar na pločnikih ali prašni poti. Velja pravilo močnejšega, hitrejšega… drznejšega. Ko smo zapustili naselja, so nas pozdravili gozdovi palm in drevoredi ogromnih dreves, ki so kilometre in kilometre nudili senco popotnikom pred žgočim soncem. Ko smo prispeli v Jambiani smo bolj po sreči kot znanju našli pravi odcep za našo nastanitev. Z asfaltne ceste smo zapeljali na peščen/prašen/makadamski kolovoz/stezo/pot, ki je vodila v vas. Zdaj mi je postalo jasno, zakaj na Zanzibarju povečini rentajo terenska vozila. Obubožane, stare, zjahane, a zanesljive. Čez kucle in korenine nam je po posredovanju prijaznega domačina uspelo nati Sweet Beach Restaurant, kjer smo imeli rezervirano sobo. In znašli smo se v raju! 

Kakšne barve! Vsi ti odtenki modre. Prekrasno. Medtem, ko smo čakali, da nam pripravijo sobo, so nas v restavraciji na plaži pogostili s sveže izstisnjenim sokom. Naročili smo še nekaj za pod zob, ker je bil ravno čas kosila, in prvič občutili njihov “pole-pole”: počasi-počasi. Na pic osmo namreč čakali eno uro. V relativno prazni restavraciji. A nič zato, saj se nam ni nikamor več mudilo. Naša soba se je nahajala v prvem nadstropju majhne hišice na plaži. S pokrite verande se je razlegal čudovit razgled na laguno in naslednje 4 dni je bil to moj najljubši kotiček na Zemlji. Ker smo bili utrujeni od poti, smo po kosilu vsi za par ur zadremali, nato pa popoldne preživeli v nizki vodi in peščeni plaži. Andraž je šel v trgovino po vodo in instant nudlce, ki smo jih zvečer s slastjo zmazali na verandi, ko smo opazovali domačine med igranjem nogometa.

Začel se je vikend in na plaži se je poznalo, da so domačini prosti. Vse naokoli je bilo že čez dan več ljudi, tudi otrok vseh starosti brez nadzora. Turistov skorajda ni bilo. Menda je low-season, ker konec marca prihajata deževna doba in ramadan. Deževna dob ana Zanzibarju sicer ne pomeni kakšnega hudega većdnevnega deževja, pač pa le nekajminutne plohe vsako popoldne – a dovolj, da si domačini za par tednov oddahnejo od prišlekov. Dan smo preživeli na plaži, v morju in na naši verandi z razgledom za milijon dolarjev. Naši gostitelji v restavraciji so imeli malenkost več dela kot ponavadi. Zajtrki so po pole-pole načinu trajali več kot dve uri, tako da sta se otroka vmes šla igrat na plažo. Še dobro se nista namestila, že sta imela poleg sebe kakih 5-6 otrok, ki so se hoteli igrati z njunimi igračami. Našadva igrač nista bila ravno pripravljena deliti, zato so si delili le senco, igrač pač ne. A se otroci niso dali in vstrajali v skupni igri. 

Andraž si je v hišni šoli kajtanja uredil tečaj in naslednje tri ure preživel na vodi. Za časa kosila je naenkrat okoli restavracije postalo sumljivo živahno. Polno domačinov v srajcah in čevljih (kar je zelo čudno, saj po večini vsi hodijo bosi ali v japonkah), ki so hodili po restavraciji in sobah. Enega sem komaj ustavila na naših stopnicag, da ni šel še k nam. V restavraciji so mešali mize, jih pogrinjali s prti in urejali rože. Najprej sem mislila, da gre za kakšno poroko, a ko sem zagledala vojake s puškami na ramenih in policaje s psi, sem postala kar malce zaskrbljena in živčna. A ker smo bili varno pospravljeni na verandi in nihče ni imel kaj dosti mar za nas, smo z otroki počakali, da zadeva mine. Vmes so imeli kosilo z jedmi, ki jih restavracija sicer nima na meniju. Kasneje smo izvedeli, da je na kosilo prišel tanzanijski premier v slopu svojega rednega obiska južnega Zanzibarja. Na obiskih hodi okrog in se pogovarja z ljudmi, tokrat pa si jeza kosilo izbral ravno “našo” restavracijo. Noro. Sicer je premier med domačini zelo priljubljen in so bili vsi zelo veseli njegovega obiska. A kaj dosti je iz govorice težko razbrati, ker se njihov jezik sliši, kot da se venomer kregajo. Ko se je Andraž vrnil iz vode, je naprej prišel po stopnicah ogromen nasmešek in šele nato Andraž. 

Nadaljevanje kajtanja je bilo že dogovorjeno za naslednji dan. S fanti smo večino dneva preživeli ob ali v vodi, ki je tu res idealna za mulce. Plimovanje je izrazito in se tudi razlikuje od lune do lune, sicer pa zjutraj vode skoraj ni in se človek lahko po vsej laguni sprehala brez težav v vodi do višine gležnjev. Predvsem ženske in otroci zjutraj nabirajo morsko travo in jo prodajajo dalje. Okrog kosila in v prvi polovici popoldneva je vode največ, žgoče sonce pa tudi ustvarja prekrasne barve morja – razgledi tu so za “dol padit”. Proti večeru se voda zopet umakne in v eni uri lahko povsem izgine. Zaradi nizke vode in ugodnih vetrovnih razmer je na tem območju Zanzibarja veliko šol za kajtanje in surfanje. Tudi vajb je tak in bolj ustreznega dopusta za našo dušo si res ne bi mogli želeti.

Nadaljevanje