Irska, prvič
Dolgo pričakovani odhod na sicer zelo neeksotično Irsko se je na začetku zdel zelo daleč, vendar so dnevi hitro minevali in kaj hitro je prišel 18. julij. Polna napetosti in pričakovanj sem morala najprej skoraj cel dan postopati po letališčih. Najprej v Trevisu, nato še v Londonu. Bližnjica, ni kaj. Končno smo prispeli na dublinško letališče, dobila sem svojo prtljago in zapustila termina. Zdaj se lahko začne!
Pred letališko stavbo nas je že čakal avtobus, ki nas je iz okolice Dublina popeljal po edini avtocesti na Irskem, ki povezuje sever z jugom (Dublin z Belfastom). Po slabi uri vožnje smo se ustavili pred še danes delujočem pokopališču, na katerem stojijo po vsem svetu slavni irski visoki križi ter eden izmed redkih ohranjenih okroglih stolpov. Krožnica v sečišču obeh prečk visokega križa, na katerem so vklesani prizori iz Svetega pisma ali življenja svetnikov, je simbolizirala edino pravo sonce – Kristusa, ki je počasi prodiralo v življenje keltskega ljudstva. Keltski križi so postali znani tudi kot Patrikovi križi, obenem pa so bili prve priče oznanjevalne metode, ki se je pozneje uveljavila kot irska misijonska metoda.
Naslednji dan smo se peš podali raziskovat glavno mesto Republike Irske, Dublin. Hostel, v katerem smo prenočevali dve noči, je bil lociran pet minut hoje do glavne dublinške ulice O'Connel Street, kamor smo se najprej podali. Nezanimive in očem puste vrstne hiše v viktorijanskem slogu so poživila živobarvna vrata. Vsaka vrata so namreč pobarvana v drugo barvo, lastniki pa se z oboki prav bahajo.
Pred odmorom za kosilo smo si ogledali še enega izmed muzejev, kjer hranijo zgodovinske najdbe in priča o preteklosti Irske. Po kosilu je sledil ogled Dublin Castle (le na zunaj), cerkve sv. Patrika in pivovarne Guiness.
Pred letališko stavbo nas je že čakal avtobus, ki nas je iz okolice Dublina popeljal po edini avtocesti na Irskem, ki povezuje sever z jugom (Dublin z Belfastom). Po slabi uri vožnje smo se ustavili pred še danes delujočem pokopališču, na katerem stojijo po vsem svetu slavni irski visoki križi ter eden izmed redkih ohranjenih okroglih stolpov. Krožnica v sečišču obeh prečk visokega križa, na katerem so vklesani prizori iz Svetega pisma ali življenja svetnikov, je simbolizirala edino pravo sonce – Kristusa, ki je počasi prodiralo v življenje keltskega ljudstva. Keltski križi so postali znani tudi kot Patrikovi križi, obenem pa so bili prve priče oznanjevalne metode, ki se je pozneje uveljavila kot irska misijonska metoda.
Naslednji dan smo se peš podali raziskovat glavno mesto Republike Irske, Dublin. Hostel, v katerem smo prenočevali dve noči, je bil lociran pet minut hoje do glavne dublinške ulice O'Connel Street, kamor smo se najprej podali. Nezanimive in očem puste vrstne hiše v viktorijanskem slogu so poživila živobarvna vrata. Vsaka vrata so namreč pobarvana v drugo barvo, lastniki pa se z oboki prav bahajo.
Pot nas je vodila čez glavni most nad reko Liffey, ki povezuje severni in južni del mesta ter se odpravili do Trinity College.
Kolidž, ki ga je ustanovila kraljica Elizabeta I., je še danes delujoč, pomemben pa je zaradi njegovega nastanka. Je prvi kolidž v Irski in je nastal zato, da bi ohranili protestantizem. Učeni ljudje se tu niso mogli šolati naprej, zato so potovali po Evropi. Tam pa so se kaj hitro “nalezli” krščanske miselnosti, kar je bilo zelo neugodno za britansko kraljico in za otočane nasploh. V eni izmed zgradb, ki sestavljajo ta slavni kolidž, najdemo The book of Kells ali Knjigo iz Kellsa. Gre za najstarejši ohranjen rokopis iz 6. stoletja, ki je na ogled turistom. V Kellsu je nekoč bil samostan, v katerem so (kot tudi povsod drugod) menihi prepisovali svete knjige. Ena izmed teh se je ohranila pod imenom The book of Kells, zanimiva pa je predvsem zaradi bogato okrašenih (skoraj do nerazpoznavnosti) inicialk.
Pred odmorom za kosilo smo si ogledali še enega izmed muzejev, kjer hranijo zgodovinske najdbe in priča o preteklosti Irske. Po kosilu je sledil ogled Dublin Castle (le na zunaj), cerkve sv. Patrika in pivovarne Guiness.
Comments