Črna Gora, prvič
Iskali smo primerno destinacijo za krompirjeve počitnice, ki ne bi bila predaleč, bila bi z vidika velikosti »doable« in imela bi nekoliko toplejše vreme kot mi. Glede na to, da sva z Andražem Črno Goro že večkrat imela v mislih, pa nikoli ni bilo primerne priložnosti za obisk, se je tokrat izkazala za idealno. In smo šli… z avionom iz domačega Brnika. Let je minil mirno, Tim je pogledal tri risanke in že smo bili na črnogorskih tleh. Ko smo pristajali, se nam je razgrnila Črna Gora v vsem svojem sijaju. Prekrasno modro morje, razčlenjena obala, visoki klifi, neverjetno razgiban teren in neskončnost Skadarskega jezera. Po pristanku smo morali najprej na obvezni pit-stop in menjavo plenice. Naša prtljaga nas je čakala na koncu, kar pa ne morem trditi za predstavnika rent-a-car podjetja, pri katerem smo rezervirali avto. Skoraj pol ure smo ga (jo) čakali, in čeprav smo dobili večji avto od rezerviranega, je bil še kar obuškan okrog in okrog. Kmalu potem, ko smo zapeljali na cesto, sem ugotovila, da so v Črni Gori pravzaprav vsi avtomobili precej obutani z vseh strani, naš je kar naenkrat postal eden izmed bolj ohranjenih. Ni pa mi bilo jasno, kako bodo ocenili, katere poškodbe so bile od prej in katere morebiti naše. No, o tem se bom sekirala kasneje. Ko nam je končno uspelo pritrditi avtosedež, smo jo mahnili do našega apartmaja v Sv. Štefanu. Sonce je sijalo in pot je hitro minila. Čeprav smo imeli malce težav pri iskanju apartmaja, je bilo kasneje zato toliko lepše. Zapeljali smo se do Budve v trgovino, kjer je Tim s svojim mahanjem, ki ga je osvojil le nekaj tednov nazaj, osvajal ženska srca. Prihodnje jutro smo bili zahvaljujoč našemu malemu razgrajaču pokonci že zelo zgodaj. Zunaj je močno pihalo, nebo nad morjem pa so prekrivali sivi oblaki. Hmmmm… čudno, vremenska napoved je bila sončna. Nič za to, uredili smo se, pozajtrkovali, se še malo igrali, nato pa se usedli v avto in se odpravili proti Kotorju. Med potjo se je sonce že prikradlo izza visokih vrhov in nebo se je razjasnilo. Parkirali smo ob vodi in se raziskovanja naše prve prave postojanke lotili peš. Ozke uličice in srednjeveški ambient so dajali vtis pravega malega Dubrovnika.
Turiste si lahko preštel na prste ene roke, domačinov prav tako ni bilo dosti več. Obožujem raziskovanje mest izven visokih sezon! Izgubljali smo se v labirintu ozkih ulic Kotorja in na vsakem koraku srečali kakšno mačko. Maaaa, maaaauu, jih je Tim plašil. Nič čudnega torej, da so iz vseh teh potepuških mačk naredili pravo atrakcijo in jih imajo za »svojo« znamenitost. Spominke z motivi mačk prodajajo na vsakem koraku. Sprehodili smo se po namišljeni krožni poti in kmalu spet pristali na glavnem vhodu pri stolpu z uro. Ravno, ko smo se odpravili proti avtu, je priplula velika križarka Aurora s stotinami ljudi na krovu. Oja, zdaj bodo po uličice zaživele, natakarice bodo nehale leno srkati kavo in prodajalci bodo odprli še tistih nekaj souvenir shop-ov, ki so do zdaj imeli zaprta polkna. Nas pa je pot vodila naprej po obali Kotorskega zaliva in imeli smo kaj videti! Narava tukaj res ni skoparila: temno modro morje, iz katerega se na vse strani dvigajo mogočne vzpetine, po njem pa se sem in tja zaziba kakšna ribiška barka. Prekrasno. Napol goli hribi so se kopali v jesenskem soncu, ko smo prispeli v Perast, ljubko obmorsko vasico ravno na polovici poti okrog zaliva. Od tu je mogoče s čolnom zapluti na znani otok Gospa od Škrpjela ali pa se le sprehoditi po edini cesti, ki teče tik ob morju. Slednje smo storili tudi sami in uživali v prekrasnem pogledu na Lovčen v daljavi.
Bližala se je ura za kosilo, zato smo odhiteli v Herceg Novi. To pa je že pravo mesto z nekaj manj kot 20.000 prebivalci, ki se bohoti na ustju Kotorskega zaliva. Čeprav je precej moderno, najdemo tam tudi staro mestno jedro z zalivom, ki je definitivno vredno obiska. V pekarnici smo si naročili burek in ga pojedli na trgu pred stolpom z uro. Odpravili smo se do trdnjave Forte Mare, kjer smo za bora 2€ vstopnine uživali v prekrasnih razgledih na okolico, vidi se vse do stika zaliva z odprtim morjem. Sonce je sijalo na vso moč in prav nič ni dajalo občutka, da smo na pragu novembra.
Ker je Timova ura že kar glasno tiktakala, smo se usedli nazaj v avto in odšli počasi nazaj, da je lahko zaspal. Nazaj smo se čez ožino med Kamenarijem in Lepetani zapeljali s trajektom, ki povezuje najožji del zaliva in vozi na vsakih 15 minut. Za 10 minutno vožnjo smo odšteli 4,5€. In ja, v Črni Gori poslujejo z evri, čeprav to ni njihova uradna valuta. Vse je tako nekako domače, pokrajina spominja na dalmatinsko, plačuje se z evri, ljudje pa so gostoljubni in prijazni. Ne glede na to, da načeloma uporabljajo cirilico, se je pri javnih namenih izogibajo. Na poti smo pri Budvi, do katere smo se vozili kako uro in pol, našli zapuščeno restavracijo na vrhu klifa z neverjetnim razgledom na stari del Budve. Ker se je vmes zbudil tudi Tim in se odločil, da je popoldanskega spanca dovolj in je potrebna akcija, In kaj bi bilo bolj primernega od pohajkovanja po peščenih plažah Sv. Štefana? Mogoče igranje na številnih igralih, skranje čaja v bližnjem kafiču in občudovanje sončnega zahoda?
Ura je bila šele 4, ko se je Tim predramil, in upala sem, da mu bo uspelo zaspati nazaj. Po kaki uri borb in 2dcl popite vode nam je končno uspelo, nato smo spali do 7h. Po zajtrku in jutranjem klepetu z domačimi smo se napokali v avto in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Ta dan je bilo nebo jasno že zjutraj, pihalo pa je tudi zelo močno. Tim je na poti do avta kar utihnil, tako presenečen je bil nad močnim vetrom. Najprej smo se morali ustaviti le nekaj sto metrov stran od našega apartmaja na Jadranski cesti, da sem slikala otoček Sv. Štefan. Jutranje sonce ga je tako lepo obsijevalo.
Pot nas je nato vodila dalje do Budve, nato pa smo zavili po cesti navkreber proti Cetinjam. Cesta je z izjemo nekaj gradbišč odlična, prava mala avtocesta. Vse urejajo, popravljajo, gradijo… vidi se, da je konec sezone in da pospešeno delajo, da bo prihodnje leto vse tip-top. Tudi sicer sem dobila občutek, da v Črni Gori ogromno vlagajo v obnovo infrastrukture. Čez 10 let bo to že prava mala zahodnjaška državica. Bolj, ko smo se dvigali, hladneje je postajalo. Prispeli smo na ogromno planoto in pogled se nam je odprl na vse bližnje, daljne in zelooooooo oddaljene hribe. Nekateri so imeli že belo kapo. Cesta je vijugala skozi zanimivo pokrajino, polno skalnatih nizkih hribčkov, posejanih z nizkim rastjem. Nikjer žive duše, le na desetine preprodajalcev avtomobilov. Prav hecno. Videti je, kot da je to edina lokacija za nakup avtomobila, toliko jih je bilo. Prispeli smo v Cetinje, ura je bila še relativno zgodnja in na termometru je kazalo 6 stopinj. A na srečo je sonce sijalo in planoto počasi segrevalo. Šli smo na sprehod mimo Narodnega muzeja (pravzaprav smo tik pred vhodom celo parkirali), do samostana in mimo Biljarde do Titovega trga na Njegoševo ulico. Mesto se je šele dobro začelo prebujati in pozni natakarji so brisali roso z miz. Na ulicah ni bilo veliko ljudi, jih je pa kar nekaj prisostvovalo maši v samostanu.
Cetinje so bile do konca druge svetovne vojne prestolnica Črne Gore, zato tu najdemo vse pomembne zgradbe, od muzejev do predsednikove palače. Nato je glavno mesto (predvsem iz gospodarskega vidika) postal Titograd, današnja Podgorica. Sprehodili smo se mimo Njegoševega parka, skoraj spregledali modro vilo, v kateri domuje predsednik, in se dlje zadržali v parku. Tam smo opazovali rumeno listje, ki je padalo z dreves, in v zrak metali tiste, ki so že bili na tleh. Timu se je zdelo strašno imenitno. Kako lahko nekaj tako enostavnega človeku ostane v spominu za vedno… In ko so se Cetinje dodobra prebudile, smo jo mi že mahnili dalje proti Lovčenu, enemu izmed petih narodnih parkov v Črni Gori. Najprej smo na križišču napačno zavili in namesto levo zavili desno, čez 200m smo napako popravili. Tima je neslo še preden smo dobro zapeljali iz Cetinj, zato je celotno traso nekdanje najdaljše gorsko-hitrostne preizkušnje iz Cetinj na Lovčen prespal. Dan je bil s soncem obsijan, na vijugasti cesti so nam družbe delale le rdeče-belo obarvane odbojne ograje in redke zaplate gozda, ki so se iskrile v jesenskih barvah. Redke zato, ker v teh krajih kakšnega posebnega gozda ni, gre povečini za kamnito hribovje z nizkim rastjem, ki daje občutek, kot da bi grički imeli puhaste čopke.
Vozili smo se kar dolgo časa in se vztrajno dvigali meter za metrom. Čeprav smo se dvignili na 1750m pa temperatura ni bila nižja kot v Cetinjah, je bilo pa malce bolj vetrovno. Na planotastem pobočju pred zadnjim vzponom se kot gobe po dežju od nikoder pojavijo hotelčki, restavracije, rekreativni center in majhne vikendice. Skoraj celotno pot smo kot na dlani gledali Jezerski vrh, na katerem je postavljen Njegošev mavzolej, pa ga nikakor nismo dosegli. Po ovinkih, mimo skal, čez drn in strm… končno! Na vrhu je prostora za 6-8 vozil, čeprav velika in moderna restavracija, ki je na novo postavljena pod parkiriščem, sprejme vsaj 100 gostov. Imeli smo veliko srečo, da se je en Hrvat ravno odpeljal in smo dobili prosto parkiriščem. Pogled se nam je razprostrl na celo Črno Goro, Cetinje so se bleščale tik pod nami, nekoliko dlje se je svetilo Skadarsko jezero, za Podgorico pa so se dvigali visoki hribi. Na eni strani Hrvaška, na drugi Albanija, nekje tam daleč Italija. To pa je mavzolej z razgledom!
Pot do mavzoleja se prične na parkirišču, od koder na vrh vodi ogromno stopnic, od katerih je večina vklesanih v predoru. Na vrhu veter še močneje zabrije okrog ušes, ko se po novo tlakovani potki sprehodiš do mavzoleja. Vhod v grobnico čuvata dva ogromna kipa, v sobi za njima pa nekajtonski Njegoš z orlom pod pozlačenim stropom. Predvsem je zanimivo dejstvo, da mavzoleja še niso okradli, na stropu je gotovo kar nekaj kilogramov zlata. Z leve se obiskovalec lahko spusti v podzemlje v samo Njegoševo grobnico, ki počiva v soju zastrtih luči, na desno pa se lahko sprehodi do konca grebena na razgledno ploščad. Da je pogled v tako lepem vremenu dih jemajoč, mi ni treba ponovno poudarjati. Sploh nisem vedela, kaj bi fotografirala.
Obiskovalcev je bilo malo, povečini Slovencev. Po skoraj enournem obisku je veter Timu že močno pordečil lička, zato smo se počasi odpravili nazaj. V predoru smo vzklikali, da je odmevalo na vso moč. Še dobro, da smo bili skoraj sami.
Comments