Sejšeli, prvič

Od vseh dni v nekajtedenskem obdobju sončnega vremena se je tudi ravno tokrat, ko je napočil dan odhoda na dopust, razbesnela nevihta. Ker smo imeli z linijo LJ-IST že slabe izkušnje, nas je tudi tokrat malce skrbelo, kako bo potekala naša pot na Sejšele. Na koncu se je izkazalo, da nas ni skrbelo povsem zaman. Iz Ljubljane smo sicer odleteli pravočasno, prav tako smo izredno hitro prispeli v Istanbul. Tim je zaspal le nekaj minut pred pristankom, zato ga je do terminala Andraž moral nesti v naročju. Ha, tokrat nam je uspelo! Med letoma smo namreč imeli dvourni postanek. Potem pa šok! Naš let so prestavili za več kot 6 ur! Zdelo se mi je, da sanjam in da sem se ponovno znašla v nočni mori. Ko tudi na drugih ekranih s predvidenimi poleti ni pisalo nič drugače, sva se vdala v usodo in sprijaznila, da nam Istanbul pač ni usojen. Šla sva do Turkish Airlines Customer Care, kjer nam več kot brezplačnega obroka niso dali. Menda so vsi hoteli in loungei polni. No, težko verjamem. Šli smo do glavnega Help Deska, kjer so nam, verjetno predvsem zaradi Tima, uredili brezplačen vstop v enega izmed longeov, kjer smo nato napol bodni, napol speči, čakali na uro odhoda. Malo smo spali, veliko risali in jedli nektarine, predvsem pa je najin mali jekleni mož ponovno dokazal, da je popotnik in pol. Brez slabe volje, čeprav ni dočakal zasluženega spanca. 

Komaj smo se odpravili in večino 8-urnega leta do Sejšelov prespali. Prispeli smo ob 16.uri in čakali na pisti še približno 45 minut, da so nam pripravili parkirni prostor. Super, kot da cel dan niso vedeli, kdaj pridemo. A tako je, tipično sejšelsko. Na izhodu sta nas že čakala predstavnika rent-a-car agencije, kjer smo najeli avto. Smešna gospoda, zelo neorganizirana, predvsem pa bi prej rekla, da sta prijatelja, ki sta skupaj odšla na kavo, ne pa poslovneža. Konec dober, vse dobro – na letališču smo zamenjali nekaj rupij, nato pa se odpravili do naše hiške na južni strani otoka Mahe. Vmes smo se ustavili še v trgovini, kjer je Tim od lastnika dobil malo igračko koalo. GPS nas je nato do naše nastanitve pripeljal že po trdi temi, tako da prav veliko Sejšelov prvi dan nismo videli. Gostiteljica je bila taka hecna starka, ki me je bolj spominjala na kakšno staro mamo iz angleških filmov, in čeprav je imela izredno izrazit angleški naglas, je bila čistokrvna Sejšelka. No, o čistokrvnosti bi lahko debatirali, saj je bila bela kot zid, rojena in vzgojena na Sejšelih pa prav gotovo. Za dobrodošlico nam je pripravila liter sadnega soka iz pasijonke in limone ter se skoraj stopila, ko je gledala Tima, kako je s slastjo goltal njeno pijačo. Zase smo imeli celotno hiško s prekrasnim vrtom, kjer so domovali tudi ogromni netopirji in megalomanske kosmate gosenice. A prvi večer smo bili preveč izmučeni, da bi karkoli počeli, zato smo le popadali v posteljo in spali vse do jutra. Za zajtrk je še malce deževalo, a preden je Tim zmazal celo posodico Čokolina, je že sijalo sonce. Gospa Lisa je s soprogom ravno prišla od maše, ko smo se odpravljali na plažo. Napotila nas je po poti naprej, menda je najbližja plaža samo 5 minut peš. Ker smo imeli polne roke robe, smo se odpravili kar z avtom, in po minutki vožnje dobesedno trčili na plažo. Ker je bila to slepa ulica, obiskovalcev pa, razen domačinov, ni bilo, smo parkirali pod bližnjim drevesom in si v senčki na plaži postavili bazo. 

Plaža je bila… wow… na prvi pogled sem se zaljubila v velike granitne skale, ki so kraljevale ob robu zalivčka. Vsake toliko časa je mimo prišel kak domačin, ki je šel lovit ribe, sicer pa ni bilo nikjer nikogar. Tim je užival s svojo kanglico in lopatko, jaz pa sem se sprehajala po plitvini mimo skal. Prav daleč nisem šla – ene 3x sem se lotila, da bi šla dlje, pa sem se že prvič premislila, ko mi je mimo nog zaplaval morski list (lahko bi bil tudi bič, nisem bila prav pozorna, ker me je presenetil), ki se je skrival v mivki. Kar dobro me je prestrašil, tako da sem obula japonke in potem končno zabredla malce naprej. Bil je rajski prizor, zdelo se mi je, da sem se znašla v tropski pravljici. Malce smo raziskovali okolico, nato pa se je bližala ura kosila, zato smo se vrnili v hiško, si skuhali makarone in vsi za nekaj ur zaspali. V vmesnem času se je pooblačilo, a ker kakih hudih planov za prvi dan nismo imeli, nam je bilo vseeno.

Napokali smo se v avto in šli raziskovat južni del otoka Mahe. Plaža Takamaka, ki smo jo obvozili, se nam je zdela super za večerno »lopatkanje«, zato smo se ustavili kar tam. Najprej smo se usedli na rob plaže, ko nam je en potetoviran »Bob Marley« zažvižgal in smeje pokazal v nebo. Najprej nismo vedeli, zakaj, nato pa ugotovili, da smo se posedli naravnost pod visoko palmo, na kateri je raslo ogromno zrelih kokosov. Brihte… Zahvalili smo se mu in se prestavili 10 metrov naprej. V bližini je bila restavracija in ker sem si hudo zaželela kave, jo je Andraž šel iskat. Nazaj je prinesel dva espresa, mleka menda niso več imeli, ker so vse že pospravili. Cena: 9€. Kaaaaaaaj? Pustilo me je odprtih ust. Saj sem slišala, da so Sejšeli drgali, ampak 9€ za dva espesa? Tim in Andraž sta zgradila že stoti »bim-bam«, nato pa smo se odpravili nazaj. Začela me je močno boleti glava (pa ne od računa) in postalo mi je slabo, zato smo se odpravili nazaj in sklenili dan.

Prihodnje jutro smo že delovali bolj po ustaljenih tirnicah z budnico iz otroške posteljice ob 6h. Ko smo se pretegnili, smo zavese odgrnili v nov, krasen dan. Po zajtrku smo se takoj odpravili na izlet, saj bo dopoldne hitro minilo. Odšli smo na sever in v notranjost. Ogledati smo si želeli tovarno čaja, že pri vhodu pa nas je pozdravila tabla, da bo tovarna zaradi prenove vsaj do konca maja 2018 zaprta. Konec avgusta ni še nič kazalo na to, da bi tovarno kaj kmalu ponovno odprli za javnost, izgledala je kot bi jo pravkar v roke dobila Hitlerjeva vojska. Ne glede na vse sem se sprehodila po potki do zgradbe, kjer pa z izjemo lepega razgleda na zahodno stran otoka ni bilo ničesar. Tako smo pot po džungli nadaljevali še nekaj kilometrov dalje do Mission Lodgea. Mission Lodge je za Sejšelce zelo pomemben kraj, saj gre za malo zaščiteno območje v neposredni bližini najvišjega vrha otoka, kjer najdemo veliko ruševin, ki jih počasi prerašča džungla. Gre za ostanke šol, ki so jih v času suženjstva v 19. stoletju ustanovili za otroke, ki so bili iz raznih okoliščin zapuščeni na otoku. Morda so Sejšelci še bolj ponosni na dejstvo, da je v malem pavilionu s prekrasnim razgledom leta 1972 kraljica Elizabeta II ob svojem obisku Sejšelov pila lokalni čaj. No, prav gotovo je kraj poseben zaradi svojega razgleda na zahodni del otoka, ki se obiskovalcu odpre, ko se po prašni rdeči potki sprehodi kakih 100 metrov naprej. Mala klopca na robu hriba, ki strmi v dolino, izgleda osamljeno, kot duh nekega drugega, pozabljenega časa… V okolici je ogromno pešpoti in pohodniških točk, a ker nam čas ni dopuščal, smo se zadovoljili tudi s tem. Najbolj pomembno je bilo, da smo s sabo na sprehod vzeli malo igračko bager in ga tam tudi skoraj pozabili. 

Pot smo nadaljevali do glavnega mesta Victorie. Victoria je malce večja vas, ki pa se razprostira po okoliških gričih in ima ogromno pristanišče. Obiskovalce najprej pozdravijo vetrnice za električno energijo. Po serpentinasti cesti smo se spustili v mesto in si najprej šli pogledat botanični vrt. Že na vhodu nam je gospa na zemljevidu označila, kje se nahajajo slavne palme Coco de Mer, kje so WC-ji, kje so orjaške želve in kje restavracija. No, mi smo se odpravili kar za nosom, ker pa poti niso ravno dobro označene, smo se večkrat morali vrniti po isti poti nazaj. A nič ne de. Botanični vrt je bolj butične sorte, tako kot vse na Sejšelih, vendar kar buhti od živopisanih cvetov in tropskega rastja. Še najdlje smo se zamudili pri želvah velikankah, ki so jih imeli v ogromni ogradi. Za nekaj dodatnih rupij smo dobili bambusove palice in liste, da smo jih lahko hranili, kar je bilo za Tima seveda nepopisno veselje. Nad temi orjaškimi in nerodnimi bitji je bil navdušen že na Mavricijusu in kmalu se je spoprijateljil z njimi – želve pa tudi z njim, vsaj, dokler je v rokah še držal kaj za pod zob. 

Na Sejšelih živi dobrih 90.000 prebivalcev in več koz 90% jih živi na otoku Mahe. Z razliko od ostalih držav, ki sem jih do zdaj uspela obiskati, je tu precej manj avtomobilov in ni ravno samoumevno, da si vsak lasti svojega. Če pa že, je bolj mahne sorte – Hyundai i10 ali Kia Picanto. Prav teh je tudi največ na voljo za najem. Zato pa toliko bolje funkcionira javni prevoz, avtobusna postajališča so posejana po vseh možnih koncih in krajih in ogromno domačinov se poslužuje voženj z enotnimi, sinje modrimi TATA avtobusi. Victoria je, za razliko od ostalega dela otoka Mahe, nekoliko bolj živahna, predvsem je pisan njen osrednji del. Mi smo parkirali nasproti hindujskega templja, z razliko od preostalih stvari na Sejšelih je bila parkirnina zmerna – 5 rupij za 1 uro. Sprehodili smo se po tržnici - ker smo tja prispeli v času kosila, nismo videli toliko rib kot bi jih zjutraj, vendar je bila vseeno zelo pisana in vredna ogleda. Tako kot vse na Sejšelih – miniaturna. V prvem nadstropju smo si privoščili pregrešno drago kosilo, nato pa se sprehodili do glavne ulice s križiščem, ki ga krasi znamenita ura v neposredni bližini starega sodišča.

Še mimo živopisanih lesenih hišk in že smo videli vse, kar se v Victorii lahko vidi. Odpeljali smo se na sever do čudovite plaže Beau Vallon Beach, kjer imajo večino dostopa do morja sicer razni resorti, a mi smo na skrajnem zahodu našli super kotiček pod krošnjami dreves, kjer daleč naokoli ni bilo nobenih hotelov in smo imeli svoj košček plaže čisto zase. Ker je Tim po poti (pričakovano) zaspal, sva ga še nekaj časa pustila spati v avtu, potem pa je bila takoj akcija: banaaaaaaaa!!!! (»bana« je vse, kar je povezano z vodo: tuš kabina, banja, bazen, morje,…). Tekal je gor in dol po plaži, lovil valove, zidal gradove iz mivke in nasploh zelo užival. Midva pa tudi. Tako zelo, da smo tam raje ostali dlje in izpustili obisk destilarne ruma, ki smo jo imeli namen obiskati pred odhodom »domov«. Spet se je že dodobra zmračilo, ko smo prispeli do naše hiške.. Gospa Lisa in njen soprog sta nas takoj prišla pozdravit in prinesla neko hudo dobro pecivo »nuga« (domnevam, da »nougat«), ki ga je gospa Lisa sama spekla malo prej. Kokos, banane in sok nekega neznanega tropskega sadja, mmmmm, ni mi treba posebej poudarjati, da pecivo ni dočakalo jutra.

Zjutraj smo se zbudili v naše zadnje jutro na otoku Mahe, že dopoldne nas je namreč čakal trajekt za na otok Praslin. Z gospo Liso smo še zadnjič pokramljali in si segli v objem, za po poti pa smo dobili še en ogromen kos sladkega nugata. Do pristanišča v Victorii, kjer smo pustili avto, nas je čakala slaba ura vožnje. S Timom smo zapeli že cel repertoar otroških (in malo manj otroških) pesmic, ko smo prispeli do bencinske črpalke  pri letališču, kjer smo dotočili našega Hyundaia i10. Čez nekaj minut smo ga že oddali na potniškem terminalu v pristanišču, iskat sta ga prišla ista hecna gospoda kot sta nam ga predala nekaj dni nazaj na letališču. Vse OK? Vse OK! Hvala in adijo! Karte za katamaran/trajekt smo imeli rezervirani že vnaprej, treba jih je bilo le še natisniti na terminalu. Ko smo oddali prtljago in Tima končno prepričali, da jo čez nekaj ur dobimo nazaj in ne gre za zmeraj, smo odšli v bližnji bar na kavo čakat na naš odhod. Ko je ladja priplula, so se vsi postavili v vrsto, mi pa smo, počasni kot polži, pristali skoraj čisto na koncu. Po kakih 20 minutah čakanja, ko sploh še niso začeli vkrcavati, je Andraž pograbil Tima in skupaj smo odšli kar do »priority line-a«, ker je videl, da tam že čaka nekaj družin. Nihče ni kompliciral, vkrcali smo se prvi in tako na katamaranu, ki sicer sprejme 450 potnikov, izbirali najbolj ugodne sedeže. Usedli smo e k oknu in počakali na izplutje. Katamaran sicer ni bil pol, je bil pa kar lepo napolnjen. Čakala nas je eno uro dolga plovba čez razburkano morje z visokimi valovi. Ravno v tem času je na Sejšelih močno pihalo, morje pa je v preteklih dveh tednih terjalo tudi že nekaj smrtnih žrtev. Super popotnica, res. Nekje na sredini poti mi je postalo že malce slabo, a k sreči ni trajalo dolgo, in kmalu smo pristali na Praslinu.

Ko smo pristajali v turkizno modro pristanišče, so se mi kar svetile oči – kakšne barve, raj na zemlji! V zalivu so se pretakale vsi možno odtenki modre in zelene barve, mirna gladina morja je kar vabila k osvežilnemu skoku v vodo. Še preden smo se izkrcali, sem že videla gospo iz rent-a-car agencije, ki je v rokah držala list papirja z mojim imenom. Počakali smo na našo prtljago in se po dolgem mostu sprehodili na otok. Tam nas je že čakala naša Kia Picanto, ki nam bo družbo delala prihodnjih šest dni.

Po urejenih formalnostih smo jo mahnili do naše nastanitve v kraju Grand Anse nekaj kilometrov stran. Pot nas je vodila čez hrib in zdelo se je, kot da smo se znašli v pragozdu. Bujno rastje in megalomanski listi orjaških palm, za katerimi bi se brez težav skrila, so silili na cesto in zakrivali pogled. Še malo, pa bi s kakšne ovijalke čez cesto priletel Tarzan! Tim je po poti od utrujenosti zaspal, tako da sva ga po prihodu v apartma samo prestavila v posteljo, da je odspal svojo dnevno dozo. Andraž je vmes šel v trgovino in po kosilo v bližnji take-away. Slednjega smo skupaj pojedli, ko se je Tim zbudil. Hrana v trgovinah je podobnih cen kot pri nas, v restavracijah pa dosega vratolomne cene, tako da se vsi poslužujejo take-away bistrojev. V času kosila vsi domačini hodijo naokrog s plastičnimi banjicami iz teh bistrojev in iščejo prostor na kaki klopci, da v miru pojedo svoj obrok. To je edina hrana za zmerno ceno, da ne izgubljam besed o tem, da je tudi daleč najbolj okusna. Za dve relativno veliki porciji smo v povprečju odšteli 7-8€, imajo pa v večini bistrojev precej izbire: od pečenega riža in rezancev do mesa (piščanec, prašič, riba) in raznih curryjev. In ogromno zelenjave. Te smo bili mi še posebej veseli. 

Po kosilu smo se opravili na plažo gledat sončni zahod. Želeli smo na plažo Petite Anse Kerlan, a so nas na cesti ustavili, češ, da ne moremo naprej, ker je privatno ozemlje in potrebujemo rezervacijo. No, na koncu smo ugotovili, da bi peš lahko tja prišli brez težav. Pa drugič. Tako smo se po nekih stranskih betonskih poteh pripeljali do Anse Kerlan, ki se sicer ne mora ponašati ravno s kakšnim izgledom iz počitniških katalogov, a vseeno lepo za skranje zadnjih sončnih žarkov. Tekali smo po mivki, bežali visokim valovom in opazovali številna letala, ki so pristajala na bližnjem letališču. Nazaj grede smo jo do avta mahnili kar po bližnjici čez vrt enega izmed butičnih hotelov in pri izhodu nas je Evropejka, domnevam lastnica hotela, okarala, češ, da prečkamo zasebno zemljišče brez dovoljenja. A ko je videla Tima, se je brž ohladila in začela pogovor o popolnoma drugih rečeh. Ko pa ji je za konec pomahal še »bye-bye« v slovo, sem mislila, da se bo stopila.

Nadaljevanje