Grčija 2005

Maturantski izlet je stvar, ki jo mora pod mus doživeti vsak srednješolec. Tako, da lažje začne z zadnjim letnikom, da se prej še malo sprosti (ker se med dvema mesecema počitnic res nismo imeli časa). Maturanti idrijske gimnazije smo s pripravami na maturantski izlet (opa, strokovno ekskurzijo!) začeli že kmalu v tretjem letniku. Takrat se nam je 28. avgust, dan odhoda v Grčijo, zdel še zelo zelo daleč.

No, pa je zadnja avgustovska nedelja za mnoge kar nepričakovano hitro prišla. Vsi smo se kremžili nad uro odhoda (4:45) in se še napol v spanju privlekli do avtobusne postaje. Via Benetke! Ups, sprememba plana, gremo do Ancone. No, ja, pa saj to je ja vseeno, pol Italije razlike gor ali pa dol. V pristanišče smo tako prispeli šele zgodaj popoldne. Z ladjo (na kateri je bilo bolje, da si zaradi še kar visokih cen imel hrano kar s seboj) smo se peljali do Patrasa na Peloponezu, kamor smo prispeli naslednji dan.

Sledila sta ogled Korintskega prekopa in nastanitev v hotel, kjer sta nam v sobi št. 218 delala družbo še dva ščurka. OK, tista dva ne bosta več plašila gostov. V torek smo si šli ogledat najstarejše antično mesto evropske celine Mikene in Atrejevo zakladnico, kjer smo imeli ravno toliko časa, da smo dejansko stekli po potkah Miken in se v zakladnici ustavili za pet minut. Da bo kdo imel čas za branje kakšnih tabel ob ostankih (ki jih je bilo kar nekaj), ni bilo šans.

Po tem ogledu je bilo treba na vrat na nos v Epidaurus, kjer smo bili celo toliko časa, da so sošolci na odru lahko eno zapeli.

“Run-for-life” tempo še skozi muzej in vožnja do Naupliona, kjer je bil čas za kosilo. Vsi smo bili srečni, da smo se po prihodu v hotel lahko šli kopat na plažo in malce ohladit glave. O animaciji med četrto in osmo uro popoldne ni bilo govora, šest animatork je bilo najverjetneje preveč utrujenih od samega dirkanja gor in dol po Peloponezu. Ni panike, tudi sami se znamo zabavat. O hrani, tako večerjah kot zajtrkih, v tem tekstu ne bom izgubljala besed. V sredo smo šli v Atene.

Super mesto, super vzdušje, super Akropola in pogled z nje! Dve uri pa sta bili malce premalo, da bi se lahko naužili mestnega utripa. Ogledali smo si še menjavo straže pred parlamentom in se po Atiki proti severu odpeljali v Delfe, celinsko Grčijo.

Škoda, tudi tam bi nam prav prišla kakšna plaža... Naslednji dan je sledil ogled Apolonovega templja in hipodroma, kjer so se odvijale znamenite Pitijske igre. Tudi mi smo se pomerili v nekaterih disciplinah in se zabavali. Kako lahko človek sredi tako hribovite pokrajine postavi raven hipodrom (do katerega je treba kar precej pešačiti navkreber), je res nepojmljivo.

Začuda ne v naglici smo se odpravili v Kalambako, vasico, nad katero so Meteore, znameniti viseči samostani. Smo si pa morali v naglici (beri: 15 minut, ampak res 15) ogledati enega izmed samostanov, ker smo prišli na cilj ravno 15 minut pred zaprtjem samostanov. Na prošnjo profesoric smo si naslednji dan šli ogledat še enega.

V petek smo se odpravili nazaj proti morju, natančneje v bližino Prevese. Še dobro, da so nas neki Francozi povabili zvečer na svojo animacijo (ki je bila res fenomenalna, smejali smo se do solz – igralci pa tudi), drugače bi najverjetneje spet bili prepuščeni sami sebi. Tudi ves naslednji dan smo se kopali, organizatorji se je celo potrudili in priredili igre na plaži. Vse čestitke. Zvečer smo se pred vkrcanjem na ladjo ustavili še v mestecu Ioumenitsa in pozno zvečer odpluli proti Benetkam. Ups, Anconi.

Domov smo zaradi hudih prometnih zamaškov namesto v nedeljo zvečer prišli šele v ponedeljek, skoraj tako zgodaj, kot smo od doma odšli. Grčijo smo pa le videli in se konec koncev še prav lepo imeli!

Za forke se zahvaljujem Urbanu Šlabniku, ki je poskrbel, da izlet ni odšel v pozabo. Urban, hvala!