Šrilanka, prvič

Naša odisejada se je začela že v petek popoldne, ko smo se odpravili proti Zagrebu. Od tam smo namreč s Katarci leteli preko Dohe na Šrilanko. Še dobro, da nas je peljal stric in na letališču še malce pozabaval Tima, predem smo odleteli. Na letalu so nas hitro posedli z ostalimi družinami takoj za poslovni razred, da smo imeli več prostora pri nogah za vse naše potrebščine. Sosedov Luka je bil precej bolj radoveden in družaben kot naš Tim, a tudi manj zaspan – med letom do Dohe je namreč našega Tima kar dvakrat zbudil in vsakič sem se morala dolgo truditi, da je zaspal nazaj, kar pa mi ni ravno uspevalo. Čeprav je bil naš devetmesečnik precej uvideven do ostalih, svoje neprespanosti ni mogel ravno skrivati. Ne morem mu zameriti, saj sem bila tudi jaz že zelo utrujena. Še dobro, da smo imeli v Dohi zelo malo časa za prestop na naslednji let (1,5 ure) in smo relativno hitro nadaljevali pot. Na letališču v Dohi smo se obvezno slikali pri rumenem jumbo medvedu, zaradi dojenčka pa smo prav povsod (tako pri prestopu carine kot vkrcanju na letalo) imeli prednost. Prav luksuz. Na letu do Colomba je Tima posvojila ena luštna stevardesa in si nasploh dala veliko opraviti z njim, da ne govorim o številnih igračkah in pripomočkih, ki mu jih je prinašala tekom leta. Ker smo tudi ta let bolj kot ne »štukali« s spanjem, na Šrilanko pa smo prispeli po tamkajšnjem dopoldanskem času, smo bili vsi kot popipsane muhe. 

Še dobro, da sem taksi rezervirala vnaprej in nam ni bilo treba nič čakati, barantati in misliti še na to, kam moramo. Po slabih 30 minutah vožnje smo prispeli do našega hotelčka v Negombu. Soba še ni bila pripravljena, zato smo se najprej šli pohladit v bazen. Kakšna sreča za bazen! Lahko smo se sprostili, hkrati pa dovolj animirali Tima, da ni bil preveč tečnoben. Ko so nam pripravili sobo, smo šli najprej spat, nato nekaj pojest in nato nazaj k bazenu. Bilo je neznosno vroče in ravno v tem delu Negomba ta dan ni bilo elektrike, kar smo kasneje po poti ugotovili, da je na Šrilanki pogost pojav. To pa je pomenilo tudi, da smo ostali brez klime. Super. Sredi noči sem se zbudila s takim glavobolom, kot še nikoli v življenju. Po dveh lekadolih in 10minutah tišine na balkonu je končno postalo tako znosno, da sem ob Andraževi masaži lahko naspala nazaj. Zjutraj smo se zbidili v deloma oblačno, predvsem pa prijetno vetrovno nedeljo. Končno se mi je zazdelo, da smo na pravih tirnicah. Prejeli smo super zajtrk in akcija se je lahko pričela. Obvezni obisk bazena za dobro jutro, GoPro v Timovih ustih, prijetno kosilo v hotelski restavraciji in zdravilni spanec v (končno) aklimatizirani sobi. Tudi Timu so se končno poklopile vse ure in čeprav je časovna razlika le 3,5 ure, je pomanjkanje spanca tisto, kar ti da vetra. 

Že takoj je Tim postal prava zvezda hotela, saj so ga vsi hoteli pestovati in se igrati z njim, njemu pa pozornost itak prija, tako da je bil takoj prijatelj z vsemi. Popoldne smo šli na sprehod do lokalne plaže, povsod so nas vsi pozdravljali in ogovarjali Tima, se mu smejali, skratka – toliko pristnih nasmehov in prijaznosti na kupu še nisem doživela. Šrilančani imajo neverjetno radi otroke, če pa so taki bolj eksotične bele barve z blond lasmi, pa še bolj. Povsod smo bili dobrodošli, odprta so nam bila vsa vrata na našem tritedenskem potovanju. Ne vem, ali je temu botrovalo to, da je bila nedelja, a plaža v Negombu se je kar šibila od števila domačinov, ki so se prišli bodisi namakat v valoviti Indijski ocean, bodisi le družit s prijatelji. Nekateri so bili drzni dovolj, da so šli v vodo tudi kakih 10m od obale, večina pa jih je stala v vodi le toliko, da so imeli vodo do kolen.

Zjutraj smo si morali nastaviti budilko, da ne bi zaspali (si predstavljate, na dopustu, pa budilka???). Po zajtrku nas je namreč prišel iskat naš šofer Madush, ki je bil naš sopotnik naslednjih 12 dni. Zakaj smo se odločili za privat šoferja v primerjavi z bistveno cenejšim javnim prevozom? Glede na to, da smo potovali z 9-mesečnim dojenčkom in to prvič izven Evrope, nismo želeli tvegati, da bi ne bi bili fleksibilni do največje možne mere. Je bilo zato naše potovanje manj pristno? Ravno nasprotno, domačin pokaže veliko več »bombončkov« in uredi kakšno zadevo precej lažje, kot če bi se s tem ukvarjal tujec. Že na poti iz Negomba proti zavetišču slonov Millenium Elephant Foundation (MEF) nam je Madush povedal ogromno o svoji Šrilanki, šolskem sistemu, stavkanju in korupciji. Če želiš karkoli od oblasti, moraš na potrditev/izdajo čakati več dni, če pa uradnika podkupiš, imaš rešeno v nekaj minutah ali urah. Javna tajna. Sicer pa ni redko, da tudi javni prevoz obstane, kadar država zviša trošarine na gorivo, s čimer prevozniki izražajo svoje nezadovoljstvo. 

Tako zaklepetani smo po dobrih dveh urah prispeli do našega prvega cilja, MEF. MEF in sirotišnica slonov Pinnawalla se nahajata na istem območju, MEF pa smo izbrali na predlog znancev, ker naj bi ustrezneje in manj masovno skrbeli za svoje varovance. V zavetišču smo si najprej ogledali nekaj informacijskih tabel o slonih, tehtali njihove zobe (ste vedeli, da ima slon le 4 zobe, več kot 2000 mišic v rilcu in življenjsko dobo podobno človekovi?) in se, izobraženi o razlikah med afriškimi in azijskimi sloni, odpravili na kratek sprehod z eno izmed slonic. Ogledali smo si njeno »spalnico« in izvedeli veliko novega o teh prijaznih velikanih. Šrilančani imajo slone kar doma na kmetijah, ko pa skrb zanje postane preveliko breme, jih donirajo v zavetišča, kot je MEF. Naša slonica je mirno in počasi, zibajoče korakala po prašni potki, Tim pa je za njo v vozičku oponašal njeno oglašanje. Sledilo je obvezno kopanje prijazne orjakinje v bližnji reki, najbolj pogumni pa so jo lahko tudi zajahali in dobili brezplačen tuš. No, mene je poškropila kljub temu, da ji nisem zlezla na hrbet, verjetno ji je bilo všeč moje drgnjenje njenega hrbta s kokosovimi lupinami. Po zajetnem posladku, sestavljenemu iz krekerjev in bananinih stebel, smo se morali od naše nove prijateljice posloviti. 

Čakala nas je še dolga vožnja do osrednje Šrilanke. Na poti smo se ustavili v obcestni okrepčevalnici na kosilu, pot pa se je vlekla kot jara kača. Za le 80 kilometrov smo potrebovali skoraj 4 ure, ker je promet na Šrilanki tako počasen: tuk-tuki se vozijo sem in tja kot na kakšnem tetrisu, počasno prehitevanje v škarje in hupanje vsakih nekaj metrov. HUPANJE! Še zdaj mi odzvanja pip-pip v glavi. Pozno popoldne smo prispeli v vas Sigiriya do našega prenočišča Lion Lodge, najboljšega B&B ever! Mož in žena sta fenomenalna gostitelja, prijazna in ustrežljiva, zjutraj pa gosta na verandi pred sobo čaka zajtrk, da bi ga še angelčki jedli, če bi imeli ritke. Naš zajtrk je bil navadno tako velik, da bi se od njega gotovo najedli štirje, same tradicionalne in okusne jedi. Še danes se mi cedijo sline, ko pomislim nanj. Tima sta lastnika oboževala 100 na uro, delala z njim selfije in ga pestovala, ko sva midva jedla. Tudi sicer so domačini na vsakem koraku pristopali k nam, Timu delali grimase in spuščali kake glasove, da bi pritegnili njegovo pozornost. Ko smo prvo jutro Andraža s skupnimi močmi rešili iz kopalnice, kamor se je po nesreči zaklenil, smo zapustili gostišče in se odpravili do vznožja osamelca Pirudangale, manj slavnega brata od bližnje Sigiriye. Slednja zaradi svoje zgodovine spada pod UNESCO zaščito in je atrakcija št.1 na Šrilanki. To so lokalne oblasti izkoristile z oderuško vstopnino, nam osebno pa več kot zgodovina pomeni narava, zato sem si to posebno Sigiryjo želela videti kot geološko formacijo. Pirudangale ni le hrib, ob vznožju se plača minimalni prostovoljni prispevek za pot mimo budističnega templja malce pod vrhom. Tam sameva kakih 5m dolg ležeči Buda in bdi nad okoliško džunglo. 

Madush je rekel, da se do vrha potrebuje 45 minut, zato smo se dobro pripravili in začeli pohod že pred 8.uro zjutraj. Andraž si je Tima oprtal v nosilko in odpravili smo se po dobro uhojeni kamniti poti/stopnicah navkreber. Na vznožju sta nas pozdravila dva budistična templja, nato pa smo pot nadaljevali naprej. Po slabih 15 minutah smo prišli iz gostega rastja na plano in bili že precej visoko. Sprehodili smo se mimo ležečega Bude in ko sva z Andražem ravno ugotavljala, da prav daleč do vrha ne moremo biti, smo prišli do zadnjih velikih skal, katere je bilo treba preplezati. A prav zadnjih 5 metrov – dobesedno 5! – sem preplezala sama. Bilo je prenevarno, da bi Andraž s Timom na hrbtu lazil pod previs, zato sta me počakala in Sigiryjo gledala bolj od daleč. Razgled s skalnate naravne ploščadi za previsom pa je bil wow. Veličastna Sigiryja se je kopala v jutranjem soncu in se dvigala nad okoliško džunglo, kontrast med zelenjem in rjavo/rdečo pečino je bil neverjeten. Na Sigiriyi je bilo videti trume turistov, ki so se kot kača vili od dna do vrha po začrtani poti, jaz pa sem Pirudangalo delila le še s kakimi petimi turisti. Navdihujoče do amena. Škoda, da tega prekrasnega razgleda nisem v živo uspela deliti z mojima fantoma, hkrati pa sem bila vesela in počaščena, da sem bila lahko priča tako lepi stvari. 

Tim je kmalu po sestopu zaspal, zato smo se vračali počasi, da si je naš mali popotnik lahko še malce odpočil. Na poti smo srečali nekaj ljudi, vsi so se nasmihali in naju ogovarjali, nekateri se čudili, drugi pa glasno odobravali potovanje z dojenčkom. Ko sva prišla nazaj v dolino, Madusha ni bilo nikjer. Ker je Tim še spal, sva počakala v senčki in opazovala rastoče sadeže duriana. Menda se sloni duriana bojijo – v divjini, ko ti bodičasti sadeži padejo na tla in jih sloni po pomoti pohodijo, se bodice zarijejo v slonja stopala in jih zelo boli. Ko je Madush prišel, se je tudi Tim prebudil, in skupaj smo opazovali opice, ki so se igrale na drevesu. Vozniku tuk-tuka, ki je parkiral poleg našega avta, smo Timu komaj iztrgali iz rok, ko smo odhajali. Ozračje se je v dobri uri precej segrelo in krenili smo dalje do Habarane, kjer smo zajahali volovsko vprego, prevozno sredstvo, ki so se ga na Šrilanki posluževali v preteklosti. Zavrteli smo čas nazaj in v pokriti kočiji odjezdili do jezerca. Na poti je Tim vneto držal za vrvi in »vozil« vola po prašni makadamski cesti. Vozili smo se mimo prostranih živo zelenih riževih polj, na koncu pa smo kakih 10 minut morali pot nadaljevati peš. To pri 35 stopinjah ni ravno osvežujoče, smo pa zato videli kopenskega iguana, ki mu Šrilančani pravijo »land monitor«. 

Madush je rekel, da imamo neverjetno srečo, saj ga z gosti do tedaj še ni videl. Videli smo tudi ogromno osje gnezdo in šrilanško nacionalno žival, dolgorepo veverico. Da od flore niti ne govorim. Koliko različnih rož in zelenja! Pri jezercu smo se vkrcali na mali čolniček in se zapeljali po jezercu. Kljub močnemu opoldanskemu soncu vlage ni bilo, zato je bilo kar znosno. Vozili smo se mimo lokvanjem in lotusov, hkrati pa izvedeli, da je lotus Budova roža: raste iz blata pod vodo, nad vodo pa razcveti v prelep cvet. Tako kot Buda, ki je bil rojen kot navadni človek v umazani, blatni Indiji, po duhovni rasti pa je dosegel svoj razcvet, ko se je združil z naravo. Gladina jezera je bila mirna, nikjer ni bilo nikogar. Prav spokojno. Ko nam je kapitan našega malega čolnička iz lotusovih listov izdelal klobuke, iz lotusovih cvetov pa ogrlico, smo se počasi obrnili in odpluli na majhen otoček. 

Tam smo se srečali z domačini, ki na star tradicionalni način luščijo riž, izdelujejo pletenke iz palmovih listov in kuhajo v kuhinjah, izdelanih iz blata. Tudi njihova bivališča so izdelana iz blata, kar daje notranjosti prijeten hlad. Malce smo posedali ter se preizkusili v luščenju riža in pletenju. Nato je sledilo kosilo, tradicionalno, izjemo okusno. Jedli smo z rokami na krožnikih iz lotusovih listov. Rice & curry, riž, buče v omaki iz curryja, fižol, melancani, pečene ribe, domači krekerji in še in še. Večina hrane je bila kar pikantnega okusa. Za posladek pa banana in lubenica. Timu smo privoščili kuhan riž in banano in oboje je zmazal kot za šalo. Ko smo odrasli jedli, se je on pestoval v kapitanovih rokah in bil – spet – glavna zvezda. Sem že omenila, da so Šrilančani nori na otroke?


Nadaljevanje