Tenerife, prvič

Pot do Tenerifov nam je vzela večino ponedeljka. Do Benetk z avtom in od tam še 4,5 ur leta do otoka. Tim je svoj krstni let odlično prenesel, polovico ga je prespal in tudi sicer navezal stik z veliko sopotniki. Naš mali popotnik je imel karte za svoj prvi polet kupljene že kmalu po rojstvu – imel bi jih že prej, pa Ryanair za dojenčke zahteva datum rojstva ob rezervaciji. Ko smo prispeli, smo se odpravili v vrsto za rent-a-car. Razen Cicar in Autoreisen nikjer nobene gužve, seveda, če sta pa daleč najbolj ugodna ponudnika avtomobilov na otoku. Andraž je čakal v vrsti, midva s Timom pa sva vozičkala po hali s prtljago. Voziček so nam pripeljali brez problema, z Ryanairom imamo glede tega super izkušnje. Res si ne predstavljam, da bi bili brez. Ko smo končno dobili ključe naše Opel Astre, smo jo šli iskat. Sledil je sicer manjši šok glede najetega avtosedeža, saj (1) je bil še kar »zmatran« in (2) ga z Andražem nikakor nisva znala zmontirati in so nama morali priti na pomoč fantje iz rent-a-car agencije. Navodila, ki so bila nalepljena na strani, so bila tako uničena, da se ni dalo razbrati, kako avtosedež pravilno pritrditi. Končno je uspelo. Sledila je še cik-cak vožnja po parkingu, da smo komaj našli izhod in… no, in potem je tudi Tim počasi že izgubil živce. Čakala nas je še ena ura vožnje iz letališča do Puerto de la Cruza, kjer smo imeli rezerviran apartma. 

Tim ni bil vajen take vročine, midva pa tudi ne. Na bencinski črpalki smo se ustavili in kupili vodo ter odhiteli do končnega cilja. Apartma smo imeli rezerviran v centru s super lokacijo, tako da smo bili izredno veseli, da je stvar izgledala natančno tako, kot je pisalo na booking.com. Časa (in volje!), da bi na naši terasi uživali ob sončnem zahodu, nismo imeli. Priložnosti bo še polno. Ker imajo Kanarski otoki -1 uro od našega časa, je bilo že pozno, ko smo odšli spat. Vremenska napoved za prihodnje dni ni bila ravno najboljša, zato smo se, dokler je za naslednji dan kazalo še dobro, odločili, da jo kar takoj mahnemo do vulkana Teide. 

Če odmislim panoramsko vožnjo skozi vsa predmestja, po katerih nas je peljala navigacija, in da smo ob tem izgubili vsaj pol ure, je bila prva prava raziskovalna vožnja fantastična. Začeli smo se dvigati po lepo urejeni cesti, okrog nas se je iz metra v meter spreminjala vegetacija in nižala temperatura. Po približno uri vožnje smo prišli v Nacionalni park Teide, ki nas je pričakal v vsem svojem sijaju. Dan je bil prekrasen. Obšli smo avtobuse, ki so se ustavili na postojanki ob vhodu v park in jo mahnili naprej po pokrajini, ki prav nič ne spominja na Zemeljsko. 

Povsod pesek in skale, vse v črni, rdeči in rjavi barvi. Redke rastline so plapolale v vetru. Zelo posebno. Najprej smo se ustavili pri Los Valles, ogromnem kanjonu, nato nas je pot vodila mimo žičnice do najbolj znane točke tega parka, Los Roques. Tam smo se zadržali kar dolgo. Ko smo komaj dobili prostor za parkiranje, smo se sprehodili do slavne skale in uživali v naravi in razgledih na vulkan. Tenerife so družinam z majhnimi otroki in invalidom zelo prijazen otok, povsod so klančine za dostope z vozički, še celo pri Los Roques je urejena cca 200m dolga krožna pot s čudovitimi razgledi. Lahko bi se z žičnico zapeljali na 2.356 m.n.v. proti vulkanu Teide in tam naredili kak sprehod, a zaradi Tima nismo hoteli tvegati kakšne »višinske bolezni«. Sicer pa iz izhodiščne točke na vrhu žičnice obstajajo 3 glavne poti, ena izmed njih vodi tudi na vrh vulkana, vendar je za slednjo potrebno imeti posebno dovoljenje lokalnih oblasti, ki ga je potrebno pridobiti predhodno. No, mi smo se bolj posluževali nižinskih, ravninskih poti.

V bližnji koči smo se okrepčali z prigrizkom – Tim ni želel jesti pripravljene kašice od doma, zato še dobro, da so v koči prodajali tudi jogurte. Ti so mu šli bolj v slast od zelenjave. Pot nas je naprej vodila do ogromnega lavinega polja do zahodnega dela otoka. Tim je zaspal, zato ni bilo potrebe po hitenju – spuščali smo se po pobočju, pod nami so plesali oblaki in vegetacija je spet postajala bujnejša. Zapeljali smo se prav do obale in si iz razgledne točke ogledali 500-800 metrov visoke klife Los Gigantes. Malce so me celo spominjali na Cliffs of Moher na Irskem, enako veličastno so padali v Atlantik. 

Ker smo se »domov« vračali prek severa in ker nam je bila »ravno ob poti«, smo se odločili, da obiščemo še vasico Masca, ki je z glavne ceste oddaljena le 5km in je kot obvezen postanek navedena v vseh vodičih po Tenerifih. Hja, kakšnih 5km! Nekje na sredi poti mi je bilo žal, da smo se za to pot sploh odločili, saj je bila ozka, serpentinasta cesta, kjer se človek več časa umika nasproti vozečim se vozilom kot pa dejansko vozi navzdol. 

Spuščali smo se v nedrja strmih pobočij in upala sem, da bo ta vasica res wow za ves trud, ki smo ga vložili, da smo prispeli do nje. Komaj smo našli parkirno mesto, pa ne zato, ker bi bilo tam toliko ljudi, pač pa zato, ker parkirišč zaradi res majhnega prostora praktično ni. Z vozičkom prav daleč nismo prišli, ker je pot vodila med hiškami strmo navzdol po hribu, pa še kamnita je bila. Andraž in Tim sta zato ostala pri cerkvici na vrhu, jaz pa sem se malce sprehodila nižje med hiškami. Hitro sem se obrnila, ker sem ugotovila, da je ta vasica ena sama velika tržnica s trgovinicami s spominki. 

Torej, Masca nič posebnega. Je pa res poseben razgled z razgledne točke nad vasico. Od tam namreč lahko vidimo globok kanjon, ki poteka vse do morja na zahodni strani otoka. Obrnili smo se in odšli nazaj proti Puerto de la Cruzu. Za prvi dan smo videli in doživeli dovolj. Avto smo parkirali na ogromnem parkirišču ob morju, ki je bil brezplačen, poleg tega pa le 5min hoje oddaljen od našega apartmaja. Dan je bil dolg, saj smo naredili več kot 150km in to večinoma po navadnih cestah, saj ta del otoka nima hitrih cest ali avtocest. Precej utrujeni smo si skuhali makarone in popadali v posteljo. Sončni zahod z naše terase bo moral ponovno počakati…

Ker smo se prvi dan kar precej vozili, smo se odločili, da ta dan preživimo »doma« v Puerto de la Cruzu. Za več kot odlično idejo se je izkazal obisk Loro Parka, ki se je nahajal le dober kilometer stran od našega apartmaja, zato smo se dopoldne tja odpravili kar peš. Parka ni za zgrešit, saj so table in letaki razobešeni po celem otoku. Poleg Loro Parka po vsem otoku prav tako oglašujejo Siam Park, nekakšen vodni park na jugozahodu otoka, ki je bil v preteklih letih ocenjen kot najboljši svoje vrste na svetu. Pešpot ob obali iz centra do Loro Parka traja 20-30 minut, vodi pa mimo mestne plaže Jardin in parka, polnega palm, ki nudi malce zavetja pred žgočim soncem. Konec aprila je tu sicer 25 stopinj, a ne takih pomladanskih, kot npr. pri nas v Sloveniji, ampak tistih poletnih. Senco smo iskali ves čas. Loro Park ima kar zajetno vstopnino 34€/osebo (otroci do 2. leta brezplačno), a je definitivno vreden ogleda. Nekje sem prebrala, da povprečni obiskovalec tam preživi 4,5 ure svojega časa. No, mi smo ga kar 6! Ko smo prispeli, smo se najprej namazali s kremo in nato mimo goril in pingvinov šli do arene z orkami. Začuda je Tim orke spremljal zelo pozorno, čeprav ga je včasih kakšna malce presenetila, ko je iznenada skočila iz vode. 

Po predstavi z orkami, pri kateri nisem zares uživala, saj so se mi prav smilile, ko sem pomislila na njihov naravni habitat v arktičnem morju v primerjavi z ujetništvom na vročih Tenerifih, smo se odpravili naprej. Pot nas je vodila mimo tigrov, rdečih pand in nešteto malih opic. Obiskali smo terarij in akvarij, nato pa smo, ker se je začetna gneča že nekoliko razkadila, odšli še na predstavo z morskimi levi. To je Tim užival in se smejal njihovim vragolijam! Pojma ni imel, kaj se v resnici dogaja, a bilo ha je neprecenljivo gledati, kako uživa in se smeji. V parku je, tako kot povsod drugod na otoku, zelo pozorno poskrbljeno za otroke in vozičke. Kako tudi ne, saj je družin res ogromno. Tudi po restavracijah smo vedno dobili otroški stol, vsi imajo Ikeine Antilop stole, kar je super, ker ga imamo tudi doma in je Tim v njem navajen sedeti. 

Loro Park kot nekakšen živalski vrt na vse pretege promovira orke kot ključno točko, vendar tam živi tudi veliko drugih veličastnih živali, povsod ob poteh pa je moč videti nešteto ptic in papig, ki so prav neugledno zaprte v kletkah ob sprehajalni poti. Park je res izjemen, ne morem pa se otresti občutka, da so uboge živali zaprte zaradi zabave ljudi, čeprav sem ob obisku zelo uživala. Imajo pa skrbniki in delavci parka svoje živali zelo radi, kar se vidi na vsakem koraku. Oskrbnik pingvinov, na primer, je pustil, da mu je mali pingvin dal poljubčka (ni bil del šova, le čistil je kakce za njimi), pa vodička, ki o teh malih živalih govori s takim leskom v očeh… Popoldne se je začelo oblačiti, zato smo krenili nazaj proti apartmaju. Vulkan se je celi dan kopal v megli in večkrat sem se spomnila na to, kakšno srečo smo z vremenom imeli prejšnji dan. Mali popotnik je po poti spal, midva pa sva odkrila lepo uličico v kolonialnem slogu, ki se jo vidi tudi iz naše verande. Še ritmi salse iz bližnjega bara in človek se počuti kot na Kubi…

Nadaljevanje