West USA, šestič

Zgodnje jutranje vstajanje nama je nekako že prišlo v kri, čeprav se ne bi branila še kakšnega dodatnega dne v hotelu Mirage. A kar je treba, je treba. Zgodnje vstajanje, zajtrk s pogledom na hotelski bazen in sosednji Ceasars ter check-out so hitro minili, kmalu sva se že popolnoma otovorjeni podali proti avtobusni postaji, na kateri je ustavljal najin avtobus. Zasedli sva zadnje sedeže, k nama pa je prisedel starejši gospod v bolj »aloha Hawaii« opremi in z nešteto obeski, privezanih na verižico okrog svojega vratu. Kmalu smo začeli pogovor in bil je prav prijazen dečko, po gestah in oblačilih sodeč pa je bil eden izmed svobodno mislečih »mavričnikov«, if you know what I mean. Poleg tipičnih vprašanj o najinem izvoru in najinih destinacijah sva izvedeli, da tu živi že več kot dvajset let in da je Las Veas v tem času več kot podvojil število prebivalcev. Dejal je, da smo Evropejci veliko bolj razgledani od Američanov in da nas večina obvlada angleški jezik, medtem ko ga še večina Američanov ne zna. Ob misli na razne mehiške prišleke mi je bilo takoj jasno, kam meri s to izjavo. Ker sva mu bili tako simpatični, nama je celo poklonil enega izmed nešteto obeskov s svoje verižice. Še prijazen »nasvidenje« in že sva jo sopihali proti Greyhoundovi postaji, od koder sva ob 8.uri imeli avtobus za Salt Lake City. Najina odisejada se je s tam počasi prevesila v drugo polovico. Ko sva dobili (še edine) proste sedeže na skrajnem koncu avtobusa ob WC-jih, sva začeli pogrešati najino kravetino. Da o neznosnem smradu niti ne govorim. 

Vozili smo se devet ur in pol, saj smo imeli več kot uro in pol zamude zaradi carinikov, ki so nas ustavili na poti. Pa ne zaman. Pes je pri enem izmed potnikov našel neke čudne žuželke in marihuano, zato so ga, začuda ne preveč pretresenega, odvedli stran in ga dolgo zadržali. Čas je tekel bolj počasi in neznansko sem bila vesela trenutka, ko smo zapeljali v Salt Lake City. Ker najin hostel ni bil daleč (še vedno pa se nama ni dalo it peš), sva se odločili, da greva do tja kar s taksijem. To pa je v SLC lažje reči kot stroiti, saj so taksiji redki kot medvedi v puščavi. Končno se je eden le pripeljal mimo, pa nisva ravno imeli občutka, da bi vedel, kam mora. No, s skupnimi močmi nam je uspelo in poleg tega, da nama iz »postrezi-si-sam« hotela niso posredovali posodobljene številke za vhodna vrata, je vse dobro steklo. Privoščili sva si še pivo in sladoled ter se pri stričku Guglu pozanimali, kako bi naslednji dan najhitreje prišli do letališča, kjer naju je čakal avto za nadaljevanje najine pustolovščine. Spet se bo dan zgodaj začel…

In res se je, sonce še ni vzšlo, ko sva jo že mahali dve ulici stran do avtobusnega postajališča, kjer je ustavljal avtobus za letališče. Tam sva na hitro našli rent-a-car poslovalnico, kjer so nama dodelili prav fletnega Chevyja Cruiza – seveda limuzino, kot se za prave Američane spodobi. Vrnili sva se v hostel po prtljago, še malo pozajtrkovali, ob osmih pa sva že bili na poti proti severu. Ko je najina Mici v SLC izračunala, da do Yellowstone National Parka potrebujeva več kot 5 ur vožnje, kar je pomanilo malce več kot 500 kilometrov, sem se kar malo zamislila – če bi ti nekdo zjutraj rekel, da se zapelji do Bratislave na kosilo, bi ga najbrž vprašal, če je pri pravi. A pot je hitro stekla in ob pol dveh sva že jedli kosilo v West Yellowstoneu v Montani. V park sva se zapeljali skozi t.i. zahodni vhod in začeli občudovati prelepo naravo okrog sebe. 

  

Seveda je bilo potrebnih kar nekaj vmesnih postankov za fotografiranje, ob sprehodu okrog mini gejzirjev in žveplenih polj, pa sva na glas razmišljali, kdaj izbruhne veliki slavni gejzir Old Faithful. Menda na približno vsaki dve uri, kdo ve, če ga bova videli. Tako sva se počasi bližali temu slavnemu gejzirju, se vmes ustavljali na raznih razglednih točkah in se zapeljali okrog manjših jezerc. 

Končno sva prispeli na ogromno parkirišče, ki je bilo sicer dokaj polno, a nikjer nobenih ljudi. Pravzaprav je bilo tako veliko, da niti vedeli nisva, v katero smer se gre proti temu bruhajočemu velikanu. V nahrbtnik sem dala vodo in jabolko, za vsak slučaj še energijsko tablico, če bova le predolgo časa čakali. Na levi nato zagledam ogromno ljudi in glede na gnečo sva pravilno domnevali, da bo gejzir prav gotovo tam. Okrog majhnega hribčka, iz katerega se je malce kadilo, je sedelo in stalo na stotine ljudi, gotovo jih je bilo vsaj tisoč. Usedli sva se na posušeno deblo v senci dreves in se začeli pogovarjati, a naju je prekinilo kričanje ljudi, ker je nenadoma gejzir začel bruhati. Najprej bolj sramežljivo, nato pa vse močneje in višje. Še dobro, da sva uspeli vse to hitro dokumentirati, saj se je stanje po slabi minuti spet vrnilo v stare tirnice. 

Samo pogledali sva se in se začeli smejat – to pa je bil timing, v nulo! Še dobro, da se prej nisva kje dalj časa zadržali. Veseli, ker nama je bila sreča tako naklonjena, sva se odpravili naprej, najprej do velikega jezera, od tam naprej pa proti slavnemu kanjonu s slapovi. Vreme se je začelo kisati, vmes je že malo rosilo, pa nama to kljub temu ni odvzelo veselja. Ko sva se tako vozili po parku, sem v nekem trenutku bleknila, da bi pa vseeno rada v živo videla bizone, po katerih je Yellowstone tako znan. V istem trenutku sem zagledala enega na drugi strani reke, takoj ustavila in seveda šla slikat. Izredno vesela, ker sem videla bizona. 

Malce naprej sva se ustavili še pri nekih drugih vrelcih, kjer sta se prav tako pasla dva. Ljudje pa, kot da bi bile to domače živali, stali in slikali par metrov stran. Groza. So pa pogumni… ali pa samo neumni. V upanju, da se bosta prej zapodila v koga drugega, sem se približala tudi jaz. A presenečenj za tisti dan kljub temu še ni bilo konec. Par kilometrov naprej sva padli v dolgo kolono vozil, ki sta se vili daleč v obe smeri in nisem si znala razlagat, čemu. Ko pa smo prišli bližje, je takoj postalo jasno: čreda nekaj sto bizonov se je pasla po gričih in tik ob cesti ter se ni zmenila za mimovozeče avtomobile, kar pa seveda ne bi morali trditi tudi obratno. Neverjeten prizor. 

Kasneje sva ob poti naleteli še na eno tako številčno čredo, ki pa je bila od ceste malo bolj oddaljena, a vseeno zelo blizu. Očitno je bil ravno čas večerje. Pot naju je vodila do Grand Canyona of Yellowstone National Parka, tam sva si ogledali čudovite Upper in Lower Falls. Na poti do bencinske črpalke sva zavili še na veličastni Inspirational Point, ki je nudil razgled na celotni kanjon in se nato počasi odpravili nazaj proti West Yellowstoneu, do koder naju je v tistem trenutku ločilo kar 70 kilometrov. 

  

Nacionalni parki so v Ameriki res gigantskih razsežnosti… Vmes sva prestregli čudovit sončni zahod, nekaj kilometrov nižje ob poti pa še košute, ki so svoj podmaldek pripeljale k reki na večerjo. Pa tudi SOS center v najinemu Chevyju sva stestirali, če dejansko dela tudi brez SIM kartice. A to je že druga zgodba… Ko sva prispeli v mestece, sva imeli najprej nekaj težavic pri iskanju motela, a sva ga naposled le našli in zaspali v ambientu Jankota in Metke. Na vsakem koraku pa imaš v West Yellowstoneu občutek, da je tu vse v duhu grizlijev, losov in ostalih živalskih vrst, specifičnih za to območje: Drunk Bear Pub, Grizzly Wireless, Sleepy Moose Hotel, Three Dancing Bears, Hungry Bear Restaurant ipd. Prav zabavno! Spet je bil za nama krasen dan in prav bala sem se, kdaj nama bo sreča obrnila hrbet. Tako lepo pač ne more biti ves čas.

Naslednje jutro sva si privoščili zajtrk a'la Tajda in Teja. Jutro je bilo sveže in čutilo se je, da sva na 2000 metrih nadmorske višine. Po nekaj opravkih sva se z obveznim postankom pred tablo »Welcome to Montana« odpravili nazaj v park. 

  

Najprej sva si šli pogledat Grand Prismatic Spring, ki sva ga prejšnji dan spregledali. Vmes se je nabrala tudi kolona stoječih vozil, ki so opazovali bizona na drugem bregu reke. Ko sva videli, da je le »le« en bizon, sva se odpravili dalje. No, me prav zanima, kako sva midve izgledali, ko sva zagledali najinega prvega bizona. Sledil je torej prvi jutranji sprehod ob Grand Prismatic Sprinu, ogromnem vrelcu, ki meri 60 metrov v premer, zanimiv pa je prav zaradi živopisanih barv, ki jih na njegovem obrobju tvorijo mikroorganizmi. 

Še preden so se tja zgrnile trume japonskih turistov, sva jo popihali na sever proti Mammoth Hot Springs. Vmes sva se še malce sprehajali po bližnjih poteh ob manjših vrelcih, vrhunec dneva pa sta bila prav gotovo mladička črnega medveda, ki sta se skrivala v krošnji drevesa ob cesti. Ranger, ki je skrbel, da se kak turist ne bi pretirano približal »plišasti igrački«, je povedal, da je samica ravno za gričkom in da od daleč budno spremlja svoj podmladek. Mala medvedka pa sta nemoteno plezala gor in dol po krošnji in se neizmerno zabavala. Še nekaj milj nazaj sem skozi okno avtomobila klicala medvede, naj se nama prikažejo, pa se je hitro uresničilo. Hmmmm… moč besed. 

 

Ker je zadeva očitno delovala, sem poskusila priklicati še losa. A ta se ni dal. Sva pa na vrhu mogočne skale videli ogromnega elka (ki v slovenskem prevodu sicer pomeni los, vendar to dejansko ni), ki se je ponosno nastavljal soncu. Pravi car. V mestecu pod ameriškimi Pamukkalami (Mammoth) pa so naju elki presenetili kar na dvoriščih pred hišami. Samci in samice so ležali na traticah pred hišami in se hladili v sencah dreves. Zaspano so premikali glave in se brezskrbno prepuščali počitku. Nastavljači… Gotovo je bilo vsaj trideset divjih živali, ki se niti pod razno niso zmenili za zvedave turiste, ki jim – tako kot nama – ni bilo nič jasno. Hitro se udomačijo, tile elki.

 

Z avtom sva se odpeljali na območje teh slavnih Mammoth Hot Springsov, ki so dejansko identične tvorbe kot turške Pamukkale. Le da je tu vsake toliko časa vmes brbotal kak sinje moder vrelec in iz griča je ob vodi tekla rjavo-oranžna lisa bogsigavedi kakšnih mineralov. Itredno lepa igra barva in vode je ustvarila zanimivi terasi teh belih zaobljenih pobočij – zgornjo in spodnjo teraso. Osebno mi je bila zaradi živih in udarnih barv ljubša zgornja. 

Ura pa je brez besed hitela naprej in z njo sva morali pohiteti tudi midve. Čakala naju je namreč še 450 kilometrov dolga pot v Ogden, kjer sva nadaljevali najino avanturo. Peljali sva se proti West Yellowstoneu in ugotavljali, da sva pravzaprav v dveh slabih dneh videli vse atrakcije tega parka – z izjemo velikega losa, na žalost. Po kratkem kosilu sva se prek zvezne države Idaho vrnili v Utah. Po poti sem Teji prebrala še par zanimivosti o Yellowstone narodnem parku iz časopisa, ki sva ga prejeli na vhodu v park. Preden sva prispeli v motel, sva se tudi ustavili v trgovini in nakupili nekaj stvari za zajtrk. Čeprav je to v Ameriki kar težko, saj imajo vse pakirano v gigantskih embalažah za 15 oseb. Tako sva recimo morali kupiti 10 zvitkov masla, čeprav sva potem pojedli le dva. Hecni, tile Američani.

Nadaljevanje