Mauritius, prvič

Na dan, ko smo se začeli odpravljati na Mauritius, je začelo močno snežiti in cela Slovenija se je ohromila. Živčno sem ves dan spremljala zamude letov z Brnika in že vnaprej vedela, da se nam obeta misija nemogoče, Na letališče smo prispeli dovolj zgodaj, tam zaradi rigidnega informacijskega sistema, ki so ga nedolgo nazaj nadgradili, pa smo v vrsti za oddajo prtljage čakali več kot eno uro. Let iz Istanbula je zamujal 40 minut in nekako je letališču uspelo, da je let za Istanbul zamudo še povečal, namesto pomanjšal. Iz Ljubljane smo odleteli z 2-urno zamudo, ker je pomenilo, da leta za Mauritius ne bomo ujeli, saj smo med leti imeli le 2 uri prestopa. Človek sicer upa na čudež, a ko se iz letala izkrcaš 30 minut po vzletu naslednjega letala, je bilo jasno, da nas čaka dolga noč. Najprej smo morali do transfer deska, tam smo čakali dve uri, da so nam našli ustrezno rešitev. Istanbul direktnih linij na Mauritius nima vsak dan, ker pa nismo hoteli čakati dva dni, so nas nato prebookirali preko Dubaja naslednji večer. Ko smo uredili karte, smo morali čez carino in od tam v novo vrsto za hotel. Turkish Airlines je imel to noč kar veliko dela, saj je bilo ogromno zamud, odpovedanih letov in drugih nevšečnosti, na hotel nas je čakalo več kot sto. Tudi uslužbenci so se na vsakem koraku opravičevali, češ, da gre za izredne razmere. Kamorkoli na letališču smo prišli, smo čakali. Tim, naš mali jekleni mož, pa je stoično prenašal zmedo in bil potrpežljiv bolj kot midva z Andražem. Usodo smo delili še s drugimi tremi družinami, ki jim je let iz Ljubljane prav tako podrl plane. Tim si je vsake toliko časa krajšal čas z nekaj dni starejšo Lariso, ki je potovala na Sejšele, medtem ko smo starši družno negodovali nad situacijo. 

Končno so nas poklicali, naložili v kombi in nas peljali kakih 20 minut stran v nov, modern hotel. Ura je bila pol sedmih zjutraj, ko smo se končno ulegli v posteljo in zaspali… zbudili smo se 6 ur kasneje in se šele takrat zavedli, kje smo in kaj se je zgodilo. Počasi smo si pretegnili okončine, Tim pa je ves navdušen skozi okno na obvoznico gledal na stotine brum-brumov. Odšli smo na kosilo, kavo in… kmalu so nas že prišli iskat, da so nas odpeljali nazaj na letališče. Tim in Andraž sta dobila nova, neplanirana, žiga v svoje potne liste. Let do Dubaja je potekal brez posebnosti, vsi smo bili malce zaspani, zato smo večino časa predremali. Spet smo imeli malce zamude, a k sreči dovolj časa vmes, da smo ujeli naslednji let. Sicer pa Turkish Airlines v Dubaju pristane nekje na podobni poziciji kot Adria Airways na Frankfurtu, blizu cargo terminalov… Ko smo končno poleteli z A380 iz Dubaja, sem se naslonila nazaj in oddahnila – zdaj pa zares gremo. Vsi trije smo prespali večino 7-urnega leta in ko smo pristali na Mauritiusu, je svet takoj postal lepši. No, pa tudi bolj vroč in vlažen. Navajeni zimskih temperatur od doma smo doživeli manjši temperaturni šok, a smo ga hitro pozdravili. Na izhodu iz letališča nas je čakal predstavnik rent-a-car družbe, ki nas je odpeljal do našega avta. Dogodivščina se končno lahko prične!

Na poti proti apartmaju na drugem koncu otoka nas je presenetila popoldanska ploha, sicer pa smo se vozili po zelo lepih in urejenih cestah. Prvi občutek? Zeleno, bujno zeleno! Vožnja po levi Andražu ni predstavljala večjih težav in po dobri uri smo že zapeljali na dvorišče našega apartmaja v vasici La Gualette na zahodni strani otoka. V iskanju česa za pod zob, kar v nedeljo popoldne ni mačji kašelj, smo se zapeljali do Tamarina, ker smo se ustavili ob obali in šli na plažo uživat zadnje popoldanske sončne žarke. Bilo je wow in komaj sem čakala naslednji jutro. Večer smo zaokrožili v restavraciji Enso kakih 100m stran od našega apartmaja, ki je v lasti slovenskega deskarja Roka Flandra.

Po jutranjem vstajanju in sprijaznjenju, da se je sonček za nekaj dni poslovil, smo se odpravili v lov za plažo. Glede na bližino smo se odločili, da srečo preizkusimo na Le Morne kakih 5 km daleč. Ko smo prišli ja, smo bili na celi plaži popolnoma sami, zato smo si malce dali duška. Tim se je prvič zavestno zapodil v morje in čeprav je bil od začetka nekoliko sumničav, ga je radovednost kmalu premamila. Čofotal je po mirni vodi in nasploh užival na peščeni obali .Še dobro, da se je sonček skrival za oblaki, v nasprotnem primeru bi nas kar pošteno žgalo. Ko smo se začeli odpravljati na kosilo, nas je prehitela nevihta, zato smo stekli do avta in tam nadaljevali preoblačenje. Timu se je vsa ta norija zdela hudo zabavna, zabaven pa je bil tudi postanek v bližnjem supermarketu, kjer smo si nakupili hrano za prihodnje dni. Andraž je za Tima kupil tudi kanglico in lopatko in niti slutiti nisva mogla, kako zelo je zadel s to idejo. Kanglica in lopatka sta bili namreč naša nujna oprema vse potovanje. V supermarketu so imeli vse, res vse: od hrane in pijače, do šolskih potrebščin, posode, igrač, lekarne… in cene? Podobne našim. Popoldne smo se spet odpravili k morju, tokrat na drugo plažo na polotočku Le Morne. Prvi test za Timovo novo opremo je uspel in ugotovila sem, da sta bila to najbolje unovčena 2€ v vsem mojem življenju. Mali jekleni mož se je s kanglico in lopatko namreč igral ure in ure. Bilo je tiho, mirno, spokojno, kot zatišje pred nevihto. Vse okoli pa visoki griči, poraščeni z gostim zelenjem in človek se počuti kot v kakšnem tropskem paradižu. No, če dobro pomislim, smo ravno tam tudi bili!

V peti dan naše odisejade smo se ponovno zbudili v oblačno jutro, ki nas ni navdajalo s kakšnim posebnim optimizmom. Vzeli smo pot pod noge in jo mahnili na izlet. Še prej smo si kupili lokalno SIM kartico in jo uporabljali za internet. Najprej smo se po kakih 15 minutah vožnje zapeljali v hribčkast predel narodnega parka Black River Gorges. Ustavili smo se ob slapu Chamarel, visokem 95m, ki je bil zaradi nenehnih padavin kar dobro »zalit«. Slap smo si ogledali iz dveh različnih razglednih točk iz nasportnega brega globokega kanjona. Ko voda tako veličastno pada v gosto rastje, človeka opomni, na kakšnem prekrasnem kraju je. Tim je seveda vse podvige moral opraviti peš, kot se za fantka z dvema mesecema kilometrine pod svojimi stopali spodobi. To nam je sicer vzelo nekaj dodatnih minut, a prineslo tudi ogromno zabave. Bilo je malo turistov in človek se hitro navadi, da v tej divjini uživa sam. 

Naš naslednji postanek je bil Terre des 7 Coloures, zanimivo geološko formacijo sredi džungle v vseh možnih rjavo-rdečih odtenkih. Menda je barv 7, a verjemite mi, nekdo se je hudo zakalkuliral. Barv je na tisoče! Tim je tam spoznal že polno novih prijateljčkov, medtem, ko je racal po urejeni poti. Bolj kot pisana zemlja so ga zanimale orjaške želve, ki so jih imeli v bližnji ogradi. Izza oblakov se je vsake toliko časa malce pokazalo sonce, a je bilo bolj sramežljivo. Ko smo ta mali čudež narave poslikali z vseh možnih zornih kotov, smo se odpravili dalje, do vasice Chamarel. Tam domuje tudi svetovno znana destilarna ruma z istim imenom. Prijazna Kreolka nas je popeljala v poslopje in razložila celoten postopek pridelave ruma iz sladkornega trsa, ki traja kar 6 mesecev. Preostalih 6 mesecev pa rastlinam pustijo počitek, da si opomorejo. V notranjosti je moč videti celoten obrat za mletje trsa, mline, kotle in linije za destilacijo. Z odpadnimi vlakni kurijo peč za destilacijo in prav nič ne gre v nič. Na koncu obiska je sledila še pokušina devetih rumov. Andraž je vozil, zato je degustiral le polovične doze, saj je gostiteljica pri nalivanju bila kar radodarna. Ena Angležinja, ki je v tistem času prav tako degustirala rume, se je zmrdovala, češ, da so močni (42 – 44%), a očitno še ni pila domačega slovenskega šnopsa, da bi vedela, čemu se reče močno. Vsi rumi so bili zelo dobri, trije od njih so bili celo likerji. 

Bližal se je čas kosila, zato smo odšli v bližnjo restavracijo s panoramskim pogledom na zahodni del otoka. Andraž si je privoščil tradicionalno otoško kosilo, Tim pomfri, jaz pa sem vedela, da bo obema polno ostalo, zato sem naročila le solato. Čeprav je Timu že močno svetila rdeča lučka za energijo, ga je kosilo prebudilo. Andražu so na mizo znosili kakih 10 skodelic z različnimi vsebinami in še dobro, da je kosilo naročil samo on, ker smo se od tega vsi dodobra najedli. V skodelicah so bile tipične mavricijške jedi iz neznanih sestavin, pa bolj domača hobotnica v solati, riž in divjačinski golaž. Da ne govorim o nesramno dobri sladici na koncu, ki je bila sestavljena iz kokosovega sladoleda in nekega sladkega meni neznanega sadeža. Po kosilu je Tim zakomiral 2 minuti po tem, ko smo zapeljali z dvorišča restavracije, zato smo pot nadaljevali bolj umirjeno. Najprej smo se ustavili na razgledni točki na kanjon reke Jacotet, ki se vije vse do južnega dela otoka, preden se izlije v morje. Sledili so še Alexandra falls, ki pa, roko na srce, niso nič posebnega, zato smo se hitro odpravili naprej. Do Grand Bassin je nato še kakih 10 minut vožnje. Bolj ko smo se približevali, več ljudi je bilo videti. V okolici je vladal pravi kaos. Celotno območje okrog jezera in dveh ogromnih kipov Šive je versko središče, legenda namreč pravi, da si je Šiva na otok prišel odpočiti, in je polil nekaj kapljic reke Ganges, ki jo je nosil na glavi. Tu smo bili ravno v času praznovanja Maha Shivaratri, nekajdnevnega hindujskega praznika. 

Na Mauritiusu je največji izven Indije, skoraj polovica prebivalstva je namreč hindujske vere. Pod templjem se nahajajo »kapljice Gangesa«, ki danes tvorijo jezero, okrog in okrog se po betonski poti da peš. Mi smo le od daleč opazovali domačine, ki so prišli darovat in molit k jezeru. Povsod po tleh je bilo polno živopisanih listkov in konfetov, resnično gre za pravo veliko praznovanje. Vmes se je Tim prebudil, zato smo se še malce sprehodili okrog, nato pa šli do juga otoka do plaže Gris-Gris. Na žalost je preveč pihalo, da bi jo lahko obiskali bližje kot le s sosednje pečine, zato smo se odločili, da se vrnemo na naš ljubi Le Morne. Vozili smo se po jugu otoka, ob cesti je posejano nešteto majhnih naselij in plaž. A nam najlepša se je skrivala na koncu polotoka Le Morne. Največje veselje tega dne je bilo prav gotovo, ko je Tim spet lahko svojo lopatko zaril v mivko na plaži.

Nadaljevanje