Peru, Bolivija, Čile, prvič

Zgodnje jutranje (no, pravzaprav nočno) vstajanje je bil na žalost pogoj, da se z Andražem spraviva na pot v 10.000 kilometrov oddaljeni Peru. Pot nas je prek Benetk in Pariza vodila do Lime, čeprav bi se tura lahko prav neslavno končala že v Benetkah, kjer smo zaradi tehničnih težav imeli enourno zamudo. Kar seveda ne bi bil noben problem, če v Parizu ne bi imeli vmesnega časa med letoma le dve uri. V mislih sem kar nekajkrat premlela vse možne scenarije, a ko smo prispeli na ciljni terminal, smo ugotovili, da je zamudo na srečo imelo tudi letalo za Limo. Tako se je razblinila tudi bojazen o tem, da prtljagi ne bi uspelo priti pravočasno. Ko smo se kar najbolje namestili na sedeže - kolikor se v avionu seveda lahko - nas je čakala več kot 12 urna vožnja v Južno Ameriko. V Limo smo prispeli nekaj minut čez 19. uro, pričakala pa sta nas trda tema in gneča na letališču. Dnevi so v bližini ekvatorja res izjemno kratki in znoči se že kmalu po 18. uri, četudi je ob 5h zjutraj že svetlo kot sredi dopoldneva pri nas.

Dogovorjeno je bilo, da nas na letališču počaka taksi od hotelčka, v katerem smo prenočili, vendar ga seveda ni bilo. Zato smo pobrali kar prvega pred izhodom, ki nam je ponudil razumno ceno za vožnjo, malo smo se še zdilali, nato pa se odpeljali v center mesta. Na poti smo že lahko izkusili prve perujske cestne navade (hupanje, vrivanje, izsiljevanje prednosti, prehitevanje na centimetre,...) in njihov življenjski slog. Nizke eno- ali dvonadstropne hiše v kolonialnem stilu z ali brez fasade, odprta okna in ljudje na ulici. Jap, po mojih izkušnjah smo na pravem mestu. Prijazni taksist nam je na poti pokazal glavni trg Plaza de Armas in nas nekaj ulic proč odložil v hotelčku. Tam nas je že čakala stara gospa in nam dala ključe od sob, ki so bile naslednje presenečenje. Že sami hodniki so dajali vtis, da se človek sprehaja po zapuščenem muzeju, sobe pa so bile prav tako okrašene z ogromnimi slikami in težkimi pozlačenimi okvirji. Kar malce zastrašujoče... A so kasneje več kot dobro opravile svoj namen.

Ker smo imeli do glavnega trga tako blizu, smo se odločili, da se gremo kljub utrujenosti sprehoditi do tja. Opazovali smo domačine in občudovali mogočno katedralo La Catedral de Lima, ki je pravzaprav edina večja znamenitost mesta in to smo občutili tudi sami. Glavna ulica je prepredena s trgovinami, ki obratujejo vsaj do 10. ure zvečer, ne razumem pa, kdo se odloči za nakup sušilca ali pečico ob taki uri. Po krajšem sprehodu in ugotovitvi, kako so Perujci nizke rasti, precej specifičnega izgleda po svojih indijanskih prednikih in zelo temne polti, smo se vrnili v hotel. Ponoči so nam družbo delali pavi na verandi in zganjali nemogoč hrup, a človek bi se lahko privadil... Dolgo pa nismo spali zaradi hrupa, temveč zato, ker smo že ob 3. uri zjutraj hotel morali zapustiti, da smo ujeli prvi jutranji let za Cuzco. Čeprav smo taksi zvečer pri stari receptorki naročili, nismo bili ravno prepričani, da nas je molčeča gospa razumela. A smo se motili, eden izmed zaposlenih je spal pri recepciji in nas čakal, ker je bil tako zaspan, ko smo ga zbudili, pa se je še udaril v glavo. In tako se je že drugo jutro zapored naš dan začel zelo zgodaj. Na letališču je bilo že kar nekaj ljudi, oddali smo prtljago , vmes skočili še na zajtrk, in se odpravili proti terminalu. Na koncu se je izkazalo, da smo vkrcanje ujeli za las, saj so malo pohiteli in proti Cuzcu smo poleteli kar 20 minut pred predvidenim časom vzleta. Svašta. Zunaj se je že danilo, nad oblaki pa nas je pričakalo toplo sonce, ki je osvetljevalo vrhove zasneženih Andov. Po dobri uri vožnje smo se začeli spuščati v kanjon in pristali v Cuzcu. Tam smo hitro našli taksi, se zopet izpogajali za boljšo ceno in jo ucvrli v center, kjer smo imeli rezerviran hotel. Najprej je sledilo obvezno zdravljenje morebitne višinske bolezni in glavobola s kokinim čajem, nato pa sprehod po mestu.

Sonce je že pokukalo izza jutranjih meglic in obsijalo mesto na 3300 metrih nadmorske višine . Jutro je bilo sicer precej sveže, a nam je že čez slabi 2 uri prav pošteno zakuhalo, saj se je sonce uprlo na vso moč in glede na klavrno vreme to poletje v domovini, je bil dan v Cuzcu do takrat verjetno eden izmed najtoplejših dni zame. Z Andražem pa sva doma samo tuhtala, koliko toplih oblačil morava vzeti s sabo… Odpravili smo se torej na potep po mestu in na trgu Plaza de Armas izvedeli nekaj več o Inkih, ki niso bili ljudstvo, temveč vladarji, njihov imperij pa je trajal le dobrih 100 let. Cuzco v inkovskem jeziku pomeni »popek sveta« in je bilo za časa Inkov najpomembnejše mesto. V Inkovskemu muzeju smo izvedeli več o predinkovskih civilizacijah na tem območju (ste vedeli, da prve najdbe datirajo 15.000 let nazaj?), njihovih šegah in navadah (predvsem je znana keramika), oblačilih (tradicionalne živopisane noše), agrokulturi (poznali so prek 1000 različnih vrst krompirja in 300 vrst žit), arhitekturi (od kraljevske do običajne), astrologiji, navezanosti na koko, porazu proti španskim osvajalcem in še in še. Svoja naselja so gradili v obliki živali (Cuzco naj bi bil zgrajen v obliki pume, Machu Picchu v obliki kondorja), vendar bi moral človek prej popiti kar nekaj piv, da bi se kako vživel v te prikazni. Po ozkih, s kamni tlakovanih uličicah, smo se sprehodili do mogočnega obzidja, največji znamenitosti mesta, ki je pripadalo največji inkovski palači.

  

Tako kot večino inkovske zapuščine so Španci tudi njihove zgradbe popolnoma uničili, na temeljih pa postavili svoje v tipičnem kolonialnem slogu. In prav takega videza so še danes. Zaradi bližine Machu Picchuja je Cuzco danes najbolj turistično mesto v Peruju, ima okrog pol milijona prebivalcev, sicer pa je bilo od obdobja zatona Inkov do izpred 30 let nazaj popolnoma nepomembno. Po vandranju sem in tja smo ugotovili, da nam sonce nažiga direktno na glavo in opazili smo, kako majhne sence pravzaprav puščamo za seboj. Sonce je bilo skoraj v zenitu – še eden izmed čarov ob-ekvartoialnih držav. Z Andražem sva se vrnila na glavni trg, kjer sva še nekaj časa opazovala domačine, nato pa se utrujena in neprespana vrnila v hotel. Popoldne smo ob okusil lokalne kulinarike in obvezne degustacije njihove žgane pijače pisca dočakali sončni zaton. Ob 18.uri je bil že mrak…

Naslednja dva dneva smo namenili raziskovanju okolice. Najprej smo se odpravili do solin v Marasu. Pot nas je na plano vodila prek obrobja Cuzca, kjer je bilo kljub relativno zgodnji uri že vse pokonci – kolikor je center mesta urejen, tega ne moremo trditi za preostali del. Gradbišča, umazanija, blato in ljudje na ulicah. A kljub temu so se zdeli srečni, nasmejani in zadovoljni. Zapustili smo mesto in se podali na podeželje, kjer je bila večina pridelovalnih površin že pripravljena na novo sezono. V tem delu Peruja sejejo in žanjejo dvakrat na leto, podnebje je za kmetijstvo zelo primerno. Kljub visoki nadmorski višini prek 3.500 metrov sneg tu praktično nikoli ne pada. Pokrajina, ki je tekla mimo nas, se je spreminjala od manjših gozdov bambusa, prostranih pustih hribov peska in nizkega rastja ter visokih, ponekod pa tudi zasneženih, vrhov Andov. Agave so rastle na vsakem obronku kot plevel. Najprej smo se imeli namen ustaviti pri terasah v obliki krogov, ki so jih Inki uporabljali za gojenje različnih vrst pridelkov po različnih nadmorskih višinah, saj so terase služile kot mikroklime za različna področja njihovega imperija. Po prihodu pa so nas negativno presenetili z izjemno visoko vstopnino, ki so jo povišali kar za 5x. Zato smo se odločili, da raje več časa namenimo solinam v Marasu. Tudi sicer se v Peruju počasi vse draži, saj postaja vedno bolj priljubljena turistična destinacija.

Po strmem pobočju smo se spustili v nedrje ozke doline, kamor so speljali vodo iz bližnjega hriba, z njo pa namakajo bazene, ki se nahajajo ob njenem izteku. Voda je bogata z gorsko soljo in tako domačini pridobivajo sol. Gre za sistem približno 500 bazenčkov, ki jih domačini lahko za 180 solov letne najemnine najamejo in si služijo kruh. Ne gre pa za pretirano dobičkonosno stvar, saj 50 kg soli, ki jo pridobivajo povprečno 10-12 dni, prodajajo po 15 solov. Prek solin smo se sprehodili po urejeni potki in opazovali domačine pri delu. Andraž je eno izmed družin neizmerno osrečil, ker jim je dal 10 solov v zahvalo, ker so se pustili snemat. To so bili veseli! Šele kasneje sva izvedela, da jim je praktično podaril enotedenski zaslužek. Govora pa je o nekaj več kot 2,5 evra… Po prašni poti smo se spustili v dno kanjona, kjer smo pri hiši z izobešeno rdečo rutico na dolgi palici poizkusili njihovo koruzno pivo chicho. Okus ni ravno zmagovalni, precej sladko in težko pivo za piti. A poskusit velja. Postregla nam ga je tipična Perujka v narodni noši in z dojenčkom v culi na hrbtu. Kasneje smo izvedeli, da ima gospa že 50 let in imeti dojenčka pri teh letih tu ni nič nenavadnega. Pa starejši otroci malo več pomagajo. Zanimivo je, da ženske svoje otroke kar nekaj časa nosijo v teh živopisanih culah (mimogrede, za zavit otroka v to culo je potreben pravi postopek) in ne glede na to, da so otroci vanjo zaviti v vseh možnih položajih, so pri mami ves čas, imajo tesen stik in skoraj nikoli ne jočejo. Z njimi kuhajo, delajo na polju, sedijo ali hodijo v trgovino.

Sledila je indijanska tržnica v mestecu Pisac, kjer nam je Borisu, Andražu in meni še najbolj od vse indijanske šare zadišala kava, zato smo se povzpeli v bar na balkončku s pogledom na mali vrvež tržnice. V bližini je bilo veliko mladih deklet v narodnih nošah, ki so v naročju držale male lame in tako s slikanjem zaslužile kak sol.

Ko smo si nekoliko nafilali baterije, smo se počasi vrnili k avtobusu, ki nas je zapeljal do železniške postaje kaki 2 uri vožnje stran, od koder smo se kasneje z vlakom odpeljali do mesteca Aguas Calientes, naše izhodiščne točke za jutranji vzpon na Machu Picchu. Ni pa procedura za na vlak prav enostavna, potne liste so nam do vstopa na vlak preverili kar dvakrat in smo se še hecali, da ga potrebujemo tudi za na WC.

Vlakec je počasi speljal in po slabih dveh urah, ko smo prevozili zgolj malce več kot 30 kilometrov (?!), smo prispeli v Aguas Calientes. Na peronu je bila ogromna gneča, ker so domačini iskali svoje goste, da jih peljejo do prenočišč. Mi smo jo kar peš mahnili do majhnega hostelčka, ki nam je nudil kratek počitek do naslednjega dne.

NADALJEVANJE