West USA, tretjič

Ura je zvonila že ob 5:45 in v kopalnici sem si zobe umivala še napol miže. Pospravili sva sobo in se odpravili na recepcijo. Zanimivo, da je bilo v kazinoju ob šestih zjutraj še vedno veiliko gostov, ki so igrali na svojo srečo. Dejansko so vsi kazinoji narejeni tako, da v njih ni oken in človek z lahkoto pozabi na čas. Noro. S taksijem sva se odpeljali do letališča, kjer sva prevzeli najin avto. Ali kasneje ljubkovalno imenovano kravetino. Fant za pultom nama je na hitro prodal še neko dodatno zavarovanje, ne preveč prijazna tetka v garažni hiši pa naju je odpeljala do najine mrcine. No, moram priznati, da je tale Fordič na spletni strani izgledal manjši… to, da ge za avtomatika, ne gre posebej poudarjati. Preden sva ugotovili, kje se ga odklene, kako si voznik nastavi sedež in kje ima ta stvor ročno zavoro, je preteklo kar nekaj časa in na trenutke sem se sama sebi zdela popolna budala. A uspelo nama je in nekaj minut čez 7.uro zjutraj sva se s pomočjo navigacije TomTom (hvala, Bojan!) že peljali Hoover Damu naproti. Čakal naju je dolg dan, v planu sva imeli prevoziti kar 420 milj dolgo pot do najinega cilja v Pageu v Arizoni. Čez dobrih 45 minut sva se že osamljeni zapeljali čez slavni jez in naredili prve jutranje posnetke na najinem road tripu po nacionalnih parkih. Ko sva se vračali nazaj, so nasproti vozile že dolge kolone vozil in prav srečo sva imeli, da sva bili tam pred vsemi trumami turistov. 

  

 

Pa ne, da bi bilo tam tako zanimivo, sva pa prestopili mejo in se znašli v Arizoni. Čakala naju je dolga pot do Grand Canyona, ki je bila na trenutke z avtomobilom z tempomatom pravi dolgčas. Pokrajina se je v Arizoni popolnoma spremenila – iz puščave sva prešli do pokrajine neštetih grmičkov, kasneje ob poti neskončnih iglastih gozdov in na koncu še ogromnih rdečih skal, ki so se dvigale visoko čez prostrane ravnine. Arizona te res prevzame. Še na začetku najine poti sva se ustavili na eni čisto pravi wild wild west okrepčevalnici ob cesti, ki je še najbolj spominjala na stare western filme. 

Kmalu po dvanajsti uri sva končno ugledali Grand Canyon National Park. Ko sva prispeli tja, sva najprej imeli težave z iskanjem parkirnega mesta, nato pa sva se otovorjeni z vodo in fotoaparatom (in seveda namazani s sončno kremo), podali proti Visitor's Centru. Ta naju je še kar razočaral, saj ni ponujal prav nobenih informacij, pa še napol v gradbišču je bil. Sva si pa šli ogledat filmček o Grand Canyonu, za katerega sva bili takoj enotni, da je narejen čisto ameriško – napihnjeno in dramatično. Moram pa priznati, da jim to pot odpustim, saj je pogled na to čudo narave dejansko dramatičen. Ko sva se po potki spustili do ograje, od koder je tako kot midve slikalo kanjon še stotine ljudi, me je obšla kurja polt. Dejansko ni besed, s katerimi bi človek lahko opisal to delo narave, ki se razteza v nepredstavljivem merilu daleč na obzorje. 

Čeprav nisem bila preveč navdušena nad vsemi arogantnimi Azijci, sem morala priznati, da me kanjon ni pustil ravnodušne. Obvezen fotosession in ubrali sva pot iz South Rima proti Desert Villageu. Vmes sva se ustavili še ob poti na robu kanjona, kjer ni bilo žive duše in sva dejansko lahko v miru uživali v prekrasnem razgledu. Usedli sva se na previsno polico in molče zrli v prostranstvo. Tistih 10 minut je bilo samo najinih, brez zaščitnih ograj, trum Azijcev in s fantastičnim pogledom samo za najine očke. Neprecenljivo. 

Ko sva prispeli v Desert Village, sva kmalu ugotovili, da je tam spet na stotine turistov, zato sva se po hitrem postopku odpravili proti Cameronu, od koder sva potem do Pagea potrebovali le še okrog 100 kilometrov. V Cameronu sva šle tankat najino mrcino, zanimivo pa nobena ni imela pojma o cenah goriva, galonih, miljah in podobno. Na prepaid postaji sva plačali 55$, kolikor sva izračunali, da bi moral stati rezervoar bencina. No, zaskočka se je ustavila že pri 45$ in z muko sva pri prodajalki potem izprosili, naj nama vrne tistih ubogih 10$. Glede na to, da je Cameron na zemljevidu izgledal kar veliko mesto, sva bili prepričani, da bo kje tudi kakšna restavracija, a nama pri mestu z desetimi hišami in dvema bencinskima črpalkama ni preveč dobro kazalo. 

 

Kak kilometer nižje proti Pageu pa sva naleteli na neko indijansko »sort-of« restavracijo, kjer sva lahko pomirili Frutabeli, ki sta se v najinih želodcih že nekaj ur prerekali, da bi potrebovali družbo. Siti sva se nato odpravili naprej proti Pageu. Tja sva prispeli še kar pozno, a kjer je bilo sonce še na nebu, sva se odpravili še par milj naprej do obale čudovitega Lake Powella, ki se je s svojimi znamenitimi fjordi sramežljivo nastavljal soncu. 

Jap, tale reka Colorado je bila pa od sile. Čeprav je Lake Powell človeško delo, se razteza na nepredstavljivih 300 kilometrih v dolžino in zajema več kot 100 glavnih rokavov. Relief pa za dol padit! Pihal je topel veter, ko sva se vozili proti motelu in prav razmišljala sem o vseh lepotah, ki so se naju danes dotaknile. Čudovit dan je bil za nama. Po skoku v bazen je sledilo pakiranje, kmalu zatem pa tudi spanje. Čutila sem, da naju bo naslednji dan spet čakal en krasen dan.

Nadaljevanje