West USA, četrtič
Naslednji dan sva začeli že pred osmo, ko sva po celem Pageu iskali tisto slavno gostilno s super zajtrkom. Seveda je nisva našli in po dolgotrajnem iskanju zavili kar k prvi, ki je dajala vtis, da je odprta. Ko sva stopili noter, se nama je prikazal pravi prizor iz filmov – bolj starinski videz, separeji ob oknih in par nasmejanih starejših gospodov, domačinov, ki so se krohotali na ves glas. Naročili sva omleto, zraven pa dobili še krompir in dva toasta z maslom. Uh, pravi ameriški zajtrk. Nič čudnega, da potem do petih popoldne nisva niti pomislili na hrano. Po super zajtrku sva se zapeljali par ulic naprej do ene izmed turističnih pisarn, kjer sva bili tisti dan naročeni na zanimiv izlet v Antelope Canyon. Že zjutraj so se na Pageom zgrinjali čudni oblaki, ki pa so se kasneje k sreči razpustili. Brez sonca namreč ne bi kaj imeli početi v Antelope Canyonu. Najprej so nekaj zamutili z najino rezervacijo, ker so jo bookirali na napačen dan, ampak k sreči sem imela s seboj potrditveni mail, da smo zadevo rešili. Še nekaj minut smo počakali, nato pa smo se z njihovimi vozili odpravili do kanjona približno 20 minut vožnje stran.
V kanjon v lastni režiji človek sploh ne more, ker je pred vhodom v park postaja, od koder se naprej lahko peljejo samo posamezniki. Imeli smo zanimivega vodiča, črnega okroglega in nasmejanih us, ki je dajal tak prvi vtis, kot da se mu nič ne da. Vendar se je izkazalo za prav nasprotno. Ko smo prispeli, nas je čisto počasi vodil skozi kanjon (za obiskovalce je odprtega približno 0,2 milje v eno smer), kazal vse možne skalne oblike in nam svetoval, kako naj slikamo, da bodo fotografije čim lepše. Kanjon je res fantastičen, sončna svetloba ustvarja čudovite lise, ki skozi stene kanjona žarijo v vseh možnih odtenkih rdeče barve. Menda smo imeli srečo, da nismo izleta planirali kakih 10 dni prej, ker je bil celoten kanjon pod vodo zaradi silnega deževja (kar je menda kar precej v navadi). Celoten kanjon tako poplavi in ture tja seveda niso možne.
No, naj povem, da tokrat ni bilo niti sledu o kakšni vodi, suh pesek in presušene stene bi prej pričale o dolgotrajni suši. Ko smo se vrnili nazaj v Page, sem ugotovila, da imam zelo slabo baterijo v fotoaparatu in ker je bil najin dan še dolg, sem jo morala nekje napolniti. Najprej sva poiskali pošto, da sva kupili znamke za najine kartice, nato pa se odpravili v trgovino, kjer sem jaz potem stala pol ure pri nekem avtomatu, ker sem za njim končno našla eno vtičnico in dala polnit fotoaparat – Teja je medtem šla v trgovino in med drugim kupila tako »naravna« zelena jabolka, da so bila v enakem stanju še v San Franciscu, kljub temu, da so nama vsaj trikrat vmes padli na tla in se kuhali v prtljažniku vsaj teden dni. Odpravili sva se še do enega bonbončka na najinem potovanju, Horseshoe Bend. Gre za enega izmed zavojev reke Colorado v obliki ogromne podkve, ki sva jo uzrli po kakšni milji hoje od parkirišča. Razgled, ki ti vzame dih.
Mogočna rekla, ki se je vila med skalami, pač res ne daje vtiska, da bi bila lahko kriva za toliko naravnih lepot vzdolž njenega toka. Zanimivo, da je tole stvarco zelo težko spravit v objektiv, če nimaš ravno kakega fish-eyea… ali pa Sonyja ;) Po nekajminutnem občudovanju reke je sledilo sopihanje po hribu navzgor v nepopisni vročini, ko je sonce bilo v popolnem zenitu. Nekaj časa sem še pazila, kako hodim po drobnem pesku s svojimi Tevicami, kaj kmalu pa sem pesek imela že prav povsod in mi je postalo vseeno. Bolj ko sem pazila, slabše je bilo. Po poti proti znani kulisi starih western filmov, Monumeny Valleyu, sva ugotavljali, kako imajo Američani pravzaprav same velike stvari: velike avtomobile, velike obroke, velike (vsaj pollitrske) pijače, tudi sami so kar »veliki« (v horizontalo, seveda), uporabljajo Farenheite (kar seveda pomeni velike številke – na najini poti recimo med 80 in 100 stopinjami) ipd. po slabih dveh urah vožnje sva prispeli v zvezno državo Utah, tretjo na najini poti. Na meji leži Monument Valley, ki ima za razliko od nekaterih drugih nacionalnih parkov urejeno makadamsko/peščeno 27 kilometrov dolgo pot med znamenitimi osamelci. Tako se lahko s svojim avtomobilom zapelješ mednje in ne potrebuješ vodene ture.
Seveda pa je to teren, ki je bolj primeren za terence, saj je pod peskom skritih veliko skal in lukenj. Idealni test za najino kravetino, da se izkaže. In se je. Najin kvazi terenec Ford Escape se je odlično znašel na poti in naju je gotovo najhitreje od vseh zapeljal med skalami. No, pri tem mu je malenkostno pomagala tudi Teja. Mogočne skale, ki se praktično iz ničesar (beri: prostrane ravnine, ki sega daleč na obzorje) dvigajo visoko v nebo in z zanimivimi oblikami navdušujejo mimoidoče. Razgled na Monument Valley je resnično stvar, vredna ogleda.
Od tam naprej sva se zapeljali do mesteca Mexican Hat, kjer sva tudi tankali najino kravetino in nekaj milj kasneje v odprtem prtljažniku malicali ob cesti. Popolna tišina, nikjer ničesar, le zvok muhe, ki je letala sem in tja. Širna prostranstva zahodne Amerike so prav sproščujoča in tiha, le nekaj milj iz glavne ceste se je treba zapeljati… Prostor, kjer si res lahko nafilaš baterije…
V kanjon v lastni režiji človek sploh ne more, ker je pred vhodom v park postaja, od koder se naprej lahko peljejo samo posamezniki. Imeli smo zanimivega vodiča, črnega okroglega in nasmejanih us, ki je dajal tak prvi vtis, kot da se mu nič ne da. Vendar se je izkazalo za prav nasprotno. Ko smo prispeli, nas je čisto počasi vodil skozi kanjon (za obiskovalce je odprtega približno 0,2 milje v eno smer), kazal vse možne skalne oblike in nam svetoval, kako naj slikamo, da bodo fotografije čim lepše. Kanjon je res fantastičen, sončna svetloba ustvarja čudovite lise, ki skozi stene kanjona žarijo v vseh možnih odtenkih rdeče barve. Menda smo imeli srečo, da nismo izleta planirali kakih 10 dni prej, ker je bil celoten kanjon pod vodo zaradi silnega deževja (kar je menda kar precej v navadi). Celoten kanjon tako poplavi in ture tja seveda niso možne.
No, naj povem, da tokrat ni bilo niti sledu o kakšni vodi, suh pesek in presušene stene bi prej pričale o dolgotrajni suši. Ko smo se vrnili nazaj v Page, sem ugotovila, da imam zelo slabo baterijo v fotoaparatu in ker je bil najin dan še dolg, sem jo morala nekje napolniti. Najprej sva poiskali pošto, da sva kupili znamke za najine kartice, nato pa se odpravili v trgovino, kjer sem jaz potem stala pol ure pri nekem avtomatu, ker sem za njim končno našla eno vtičnico in dala polnit fotoaparat – Teja je medtem šla v trgovino in med drugim kupila tako »naravna« zelena jabolka, da so bila v enakem stanju še v San Franciscu, kljub temu, da so nama vsaj trikrat vmes padli na tla in se kuhali v prtljažniku vsaj teden dni. Odpravili sva se še do enega bonbončka na najinem potovanju, Horseshoe Bend. Gre za enega izmed zavojev reke Colorado v obliki ogromne podkve, ki sva jo uzrli po kakšni milji hoje od parkirišča. Razgled, ki ti vzame dih.
Mogočna rekla, ki se je vila med skalami, pač res ne daje vtiska, da bi bila lahko kriva za toliko naravnih lepot vzdolž njenega toka. Zanimivo, da je tole stvarco zelo težko spravit v objektiv, če nimaš ravno kakega fish-eyea… ali pa Sonyja ;) Po nekajminutnem občudovanju reke je sledilo sopihanje po hribu navzgor v nepopisni vročini, ko je sonce bilo v popolnem zenitu. Nekaj časa sem še pazila, kako hodim po drobnem pesku s svojimi Tevicami, kaj kmalu pa sem pesek imela že prav povsod in mi je postalo vseeno. Bolj ko sem pazila, slabše je bilo. Po poti proti znani kulisi starih western filmov, Monumeny Valleyu, sva ugotavljali, kako imajo Američani pravzaprav same velike stvari: velike avtomobile, velike obroke, velike (vsaj pollitrske) pijače, tudi sami so kar »veliki« (v horizontalo, seveda), uporabljajo Farenheite (kar seveda pomeni velike številke – na najini poti recimo med 80 in 100 stopinjami) ipd. po slabih dveh urah vožnje sva prispeli v zvezno državo Utah, tretjo na najini poti. Na meji leži Monument Valley, ki ima za razliko od nekaterih drugih nacionalnih parkov urejeno makadamsko/peščeno 27 kilometrov dolgo pot med znamenitimi osamelci. Tako se lahko s svojim avtomobilom zapelješ mednje in ne potrebuješ vodene ture.
Seveda pa je to teren, ki je bolj primeren za terence, saj je pod peskom skritih veliko skal in lukenj. Idealni test za najino kravetino, da se izkaže. In se je. Najin kvazi terenec Ford Escape se je odlično znašel na poti in naju je gotovo najhitreje od vseh zapeljal med skalami. No, pri tem mu je malenkostno pomagala tudi Teja. Mogočne skale, ki se praktično iz ničesar (beri: prostrane ravnine, ki sega daleč na obzorje) dvigajo visoko v nebo in z zanimivimi oblikami navdušujejo mimoidoče. Razgled na Monument Valley je resnično stvar, vredna ogleda.
Od tam naprej sva se zapeljali do mesteca Mexican Hat, kjer sva tudi tankali najino kravetino in nekaj milj kasneje v odprtem prtljažniku malicali ob cesti. Popolna tišina, nikjer ničesar, le zvok muhe, ki je letala sem in tja. Širna prostranstva zahodne Amerike so prav sproščujoča in tiha, le nekaj milj iz glavne ceste se je treba zapeljati… Prostor, kjer si res lahko nafilaš baterije…
Odpravili sva se proti Hanksvillu, majhnem mestecu severno od Monument Valleya, do katerega sva po TomTomu potrebovali še približno tri ure vožnje. A tudi tokrat brez svojevrstne avanture ni šlo. Kmalu po odhodu je »najina« cesta namreč zavila na ogromno skalo, začel se je makadam in mogočne serpentine proti vrhu te tektonske stopnice. Že kar precej milj nisva srečali žive duše on priznati moram, da sem bila na trenutke kar malce skeptična, da bova dejansko kam prišli. Vozili sva se po strmi cesti in se smehali najini dogodivščini, ko sva naenkrat na serpentinah nad nama zagledali avtodom, ki se nama je bližal iz nasprotne smeri. Cesta je bila bolj za terence, najbrž jih je navigacija malce speljala na napačno pot. Ko smo se srečali, smo se nasmejani pozdravili, saj najbrž tudi oni že kar nekaj časa niso srečali nikogar. Sovoznica iz avtodoma naju je namreč prav slikala, ko smo se srečali. Podobna zgodba pa je naslednjih 60 milj čakala tudi naju, saj nisva naleteli na nikogar, le rdeča pokrajina je švigala mimo naju. Pot sva nadaljevali mimo Fry Canyona in Glen Canyona, se vmes tudi večkrat ustavili in slikali žareče skale, ki so se kopale v zahajajočem soncu.
Kljub temu, da so dnevi tam dolgi, naju je trda tema ulovila kakšnih 15 minut pred Hanksvillom. Prav zastrašujoče je bilo, ko se na prostranih ravninah ni videlo ničesar, le nekaj sto metrov ceste pred seboj. Nikjer nobenih luči, ki ni nakazovale, da je v tem delu Utaha sploh kakšno življenje. Micka na TomTomu je rekla, da bova čez 200 metrov prispeli na cilj, pred nama pa nič, zato me je začelo že dobro skrbeti. Ko pa sva zapeljali okrog ogromne skale, se je na dnu doline odprl pogled na nekaj lučk in oddahnila sem si. Prispeli sva v super hotel, kjer je receptorka ob desetih zvečer čakala samo še na naju, in ki z razliko od hudih lasvegaških hotelov premore celo hi-speed wireless. Odlično!
Nadaljevanje
Comments