Malta, prvič
Po dobrih 90
minutah leta iz Benetk smo pristali na malem otoku pod Sicilijo, Malti.
Pričakal nas je vetroven večer, ki je objemal palme na parkirišču pred
letališčem, kjer smo čakale na avtobus. Po več kot pol ure, ko nas je že
dodobra prepihalo, se je le od nekje prikazal šofer in nas spustil v avtobus.
Nato pa prvi šok – vožnja po levi! Ne glede na to, kako si človek v glavi to
predstavlja zelo logično, ga še vedno zmede. Da ne govorim o tem, kam
pogledati, ko bi rad prečkal cesto. Na avtobusu nas je celo pot treslo, pa
nisem ravno ugotovila, ali zaradi cest ali zaradi avtobusa. Povsod okrog sem
videla naselja in neskončne kamnite škarpe. Malto sem si predstavljala povsem
drugače. Čeprav se nismo ravno najbolje znašle, smo iz prve našle naš hotel v
Sliemi – super soba, pogled na morje in svež morski zrak – it cannot be any
better...
Po dolgi noči, ki smo se vse uspele dobro naspati, nas je v Sliemi pričakalo sonce. Osvetljevalo je San Gilijan, ki smo ga iz balkončka hotelske sobe gledale naravnost čez zaliv. Po okusnem zajtrku nekaj nadstropij višje (s pogledom na zaliv in San Gilijan na drugi strani) smo se odpravile raziskovat Valetto. Kar 40 minut smo potrebovale, da smo z avtobusom prispele do glavnega mesta, saj je bilo na ulicah kar veliko prometa. Bolj ko smo se bližale Valetti, več turistov se je kobacalo na avtobus. Končno smo prispele na glavno postajo pred starimi mestnimi vrati. Tam se srečajo vsi avtobusi, ki vozijo po Malti in na ogromnem krožišču vlada pravi kaos, a za domačine več kot očitno deluje. Veter v Valetti ni pihal več tako močno, zato je bilo raziskovanje mesta prijetnejše. Najprej smo se povzpele do Hastings Garden in se po severni strani polotočka sprehodile do anglikanske katedrale Sv. Pavla., ki s svojo ogromno kupolo predstavlja zaščitni znak Valette. Od zunaj se ne vidi, vendar je iz notranje strani moč opaziti, da je 65 metrov visoka kupola ovalna in ne okrogla.
Po Theatre street smo se povzepel do Grand Master's Palace in opazovale stražarje pri usklajeni hoji od hiške do hiške. Občudovale smo kamnite zgradbe in ulice, ki so se čez grič vzpenjale gor in dol. Zelo razgibana, tale Valetta. Le nekaj uličic strani stoji katedrala Sv. Janeza, ki se ponaša z ogromno zbirko slikarja Caravaggia. Ogromni pozlačeni postori, ki se kar šibijo od bogastva, predstavljajo pravi mali labirint in da bi si človek natančno ogledal vse, bi potreboval kar cel dan. Nam to ni preveč ustrezalo, zato smo se odpravile do burnega krožišča avtobusne postaje in jo mahnile v vasico Marsashloxx.
Po 20 minutah vožnje smo izstopile in se vmes podale še v Tarxien, neolitsko naselbino pod UNESCOvo zaščito. Kot navaja Lonely Planet, je ruševine treba prav dodobra poiskati, saj se skrivajo v eni izmed stranskih ulic, brez posebnih znakov. To, da smo iz avtobusa stopile kakšno postajo prepozno in smo nato hodile okrog riti v žep, ne bi posebej poudarjala. Sprehodile smo se med mogočnimi skalami, ki naj bi bile ostanek templjev iz neolitskih časov, vendar drugega, razen izjemnih ornamentov na nekaterih kamnih in spodnji del Venere, nič posebej ne pritegne pozornosti. Hotele smo iti še v podzemno mesto Hypogenum, vendar je vstopnina znašala 25€, kar se nam je zdelo odločno preveč in smo se zato raje nekaj dlje časa zadržale v ljubki vasici Marsashloxx.
Obalna vasica sama po sebi ni nič posebnega, če je v zalivčku, ki jo obdaja, ne bi krasili živopisani čolni, privezani na boje. Vsaj čoln je imel spredaj na vsaki strani trupa narisani tudi 2 očesi – očesi boga Osirisa. Malteška kultura je kar malo hecna, en čuden hibrid vsega živega – od črncev in belcev, Evropejcev in Arabcev, judov in krščanov ter še marsičesa. Vsak narod, ki se je kdaj potikal po tem otočku, je za seboj pustil svoj pečat, ampak vse skupaj danes predstavlja prav zanimivo in ujemajočo se mineštro. Sprehodile smo se po sprehajalni poti ob zalivu, si ogledovale barke v vodi in se na pomolih ogibale tistim, ki so jih na kopno spravili zaradi popravila. Branka se je še največ časa zadržala pri gospodu, ki je sedel na klopci in z orlom in sovo privabljal mimoidoče. Branka se s pticami sicer ni hotela fotografirat, se je pa z gospodom zapletla v dolg pogovor. Zahajajoče sonce je počasi izgubljalo na svoji moči in s severne smeri so se prikradli težki sivi oblaki. Shladilo se je in še zadnji čas smo ujele avtobus za Valetto, da smo Marsashloxx zapustile v sončnih žarkih.
A dežja ni bilo, vsaj ne dokler se nismo v Valetti usedle v mini restavracijo in si tam privoščile pozno kosilo (bolje rečeno večerjo). Simpatični natakar je bil bolj kot ne raztresen, sanitarije pa so imeli take, da jih naša inšepkcija prav gotovo ne bi spustila skozi. Ampak Maltežani so skuliranci posebne vrste. Ko smo odhajale, je sicer padlo nekaj kapelj, a bolj za vzorec. Sprehodile smo se do rte, nato pa po južni strani ob obali nazaj. Kosilo je bilo treba pač pokuriti. Visoki valovi so butali ob skale in morje je glasno bučalo, ko smo se po barakarskem naselju spustile prav do gladine morja. Povsod same mačke, a dišalo je po morju in soli, zato par garjastih mačk ni kazilo celotne slike. Počasi smo se po stopnicah dvignile nazaj v mesto (ker smo na poti, mimogrede, srečale petelina, ki je sedel na ograji od stopnic) in od tam nazaj na slavno avtobusno postajo. Avtobus za Sliemo smo našle takoj, a v Sliemi spet zamudile pravo postajališče, zato smo se kakšnih 200 metrov morale vrniti nazaj. Tako smo se vrnile v hotel in šle zgodaj spat. Za naslednji dan je bilo napovedano sončno vreme, zato smo bile že zelo nestrpne, kaj nam bo prinesel.
Nadaljevanje
Po dolgi noči, ki smo se vse uspele dobro naspati, nas je v Sliemi pričakalo sonce. Osvetljevalo je San Gilijan, ki smo ga iz balkončka hotelske sobe gledale naravnost čez zaliv. Po okusnem zajtrku nekaj nadstropij višje (s pogledom na zaliv in San Gilijan na drugi strani) smo se odpravile raziskovat Valetto. Kar 40 minut smo potrebovale, da smo z avtobusom prispele do glavnega mesta, saj je bilo na ulicah kar veliko prometa. Bolj ko smo se bližale Valetti, več turistov se je kobacalo na avtobus. Končno smo prispele na glavno postajo pred starimi mestnimi vrati. Tam se srečajo vsi avtobusi, ki vozijo po Malti in na ogromnem krožišču vlada pravi kaos, a za domačine več kot očitno deluje. Veter v Valetti ni pihal več tako močno, zato je bilo raziskovanje mesta prijetnejše. Najprej smo se povzpele do Hastings Garden in se po severni strani polotočka sprehodile do anglikanske katedrale Sv. Pavla., ki s svojo ogromno kupolo predstavlja zaščitni znak Valette. Od zunaj se ne vidi, vendar je iz notranje strani moč opaziti, da je 65 metrov visoka kupola ovalna in ne okrogla.
Po Theatre street smo se povzepel do Grand Master's Palace in opazovale stražarje pri usklajeni hoji od hiške do hiške. Občudovale smo kamnite zgradbe in ulice, ki so se čez grič vzpenjale gor in dol. Zelo razgibana, tale Valetta. Le nekaj uličic strani stoji katedrala Sv. Janeza, ki se ponaša z ogromno zbirko slikarja Caravaggia. Ogromni pozlačeni postori, ki se kar šibijo od bogastva, predstavljajo pravi mali labirint in da bi si človek natančno ogledal vse, bi potreboval kar cel dan. Nam to ni preveč ustrezalo, zato smo se odpravile do burnega krožišča avtobusne postaje in jo mahnile v vasico Marsashloxx.
Po 20 minutah vožnje smo izstopile in se vmes podale še v Tarxien, neolitsko naselbino pod UNESCOvo zaščito. Kot navaja Lonely Planet, je ruševine treba prav dodobra poiskati, saj se skrivajo v eni izmed stranskih ulic, brez posebnih znakov. To, da smo iz avtobusa stopile kakšno postajo prepozno in smo nato hodile okrog riti v žep, ne bi posebej poudarjala. Sprehodile smo se med mogočnimi skalami, ki naj bi bile ostanek templjev iz neolitskih časov, vendar drugega, razen izjemnih ornamentov na nekaterih kamnih in spodnji del Venere, nič posebej ne pritegne pozornosti. Hotele smo iti še v podzemno mesto Hypogenum, vendar je vstopnina znašala 25€, kar se nam je zdelo odločno preveč in smo se zato raje nekaj dlje časa zadržale v ljubki vasici Marsashloxx.
Obalna vasica sama po sebi ni nič posebnega, če je v zalivčku, ki jo obdaja, ne bi krasili živopisani čolni, privezani na boje. Vsaj čoln je imel spredaj na vsaki strani trupa narisani tudi 2 očesi – očesi boga Osirisa. Malteška kultura je kar malo hecna, en čuden hibrid vsega živega – od črncev in belcev, Evropejcev in Arabcev, judov in krščanov ter še marsičesa. Vsak narod, ki se je kdaj potikal po tem otočku, je za seboj pustil svoj pečat, ampak vse skupaj danes predstavlja prav zanimivo in ujemajočo se mineštro. Sprehodile smo se po sprehajalni poti ob zalivu, si ogledovale barke v vodi in se na pomolih ogibale tistim, ki so jih na kopno spravili zaradi popravila. Branka se je še največ časa zadržala pri gospodu, ki je sedel na klopci in z orlom in sovo privabljal mimoidoče. Branka se s pticami sicer ni hotela fotografirat, se je pa z gospodom zapletla v dolg pogovor. Zahajajoče sonce je počasi izgubljalo na svoji moči in s severne smeri so se prikradli težki sivi oblaki. Shladilo se je in še zadnji čas smo ujele avtobus za Valetto, da smo Marsashloxx zapustile v sončnih žarkih.
A dežja ni bilo, vsaj ne dokler se nismo v Valetti usedle v mini restavracijo in si tam privoščile pozno kosilo (bolje rečeno večerjo). Simpatični natakar je bil bolj kot ne raztresen, sanitarije pa so imeli take, da jih naša inšepkcija prav gotovo ne bi spustila skozi. Ampak Maltežani so skuliranci posebne vrste. Ko smo odhajale, je sicer padlo nekaj kapelj, a bolj za vzorec. Sprehodile smo se do rte, nato pa po južni strani ob obali nazaj. Kosilo je bilo treba pač pokuriti. Visoki valovi so butali ob skale in morje je glasno bučalo, ko smo se po barakarskem naselju spustile prav do gladine morja. Povsod same mačke, a dišalo je po morju in soli, zato par garjastih mačk ni kazilo celotne slike. Počasi smo se po stopnicah dvignile nazaj v mesto (ker smo na poti, mimogrede, srečale petelina, ki je sedel na ograji od stopnic) in od tam nazaj na slavno avtobusno postajo. Avtobus za Sliemo smo našle takoj, a v Sliemi spet zamudile pravo postajališče, zato smo se kakšnih 200 metrov morale vrniti nazaj. Tako smo se vrnile v hotel in šle zgodaj spat. Za naslednji dan je bilo napovedano sončno vreme, zato smo bile že zelo nestrpne, kaj nam bo prinesel.
Comments