Tajska in Kambodža, prvič



Najino potovanje se je začelo s popoldanskim letom iz Benetk v Bangkok preko Dubaja. Prvi je začuda minil hitro in prijetno, kar gre gotovo pripisati tudi na račun več kot pol praznemu avionu, drugi pa je bil natrpan do zadnjega sedeža. Šestnajst ur kasneje sva prispela na tajska tla in že ob izkrcanju se mi je zdelo čudno, da nam na avionu niso razdelili nobenih obrazcev za vizo. Za vsak slučaj sva na šalterjih pred vrsto za carino izpolnila neke kartončke, ki so bili na voljo. Še dobro, saj sva točno to potrebovala za pridobitev štampiljke v potni list. Veliko ljudi so cariniki jezno poslali nazaj izpolnjevat obrazce in prav bala sem se, kaj bo narobe pri meni. Pa je šlo gladko skozi. Že na terminalu sem ugotovila, da bo to eno vroče potovanje. Tajci so narod klim, iz 36 stopinj navadno stopiš v zgradbo z 20 stopinjami, kar je še hujši šok za telo. Po krajšem premisleku, kako bi najlažje prišla v mesto, sva izbrala taksi, ki naju je pripeljal direkt pred hotel. So pa prebrisani, tile šoferji, takoj ponudijo vožnjo za 500 bahtov, kar se vsakemu tujcu ob prvem stiku s Tajsko zdi ugodno, če pa vztrajaš na taksimetru, kar sva storila tudi midva, pride vse skupaj le 400 bahtov. Dodobra sem se že prilepila na usnjene sedeže taksija, ko smo prispeli do hotela v središču Bangkoka. Bil je pravo malo presenečenje, zelo lepa in urejena soba. Najprej sva se preoblekla v poletne cunje, nato pa jo ucvrla na sprehod.

Živela sva v osrčju starega Bangkoka, nedaleč stran od Kraljeve palače, a dovolj daleč, da naju hrup z ulice Khao San ni motil. Večina templjev je bila ob najinem prihodu že zaprtih, sva se pa zato več časa zadržala v parku Sanam Luang, kjer se je odvijal festival v čast kralju. Razne povorke, konji in sloni vsepovsod, na tisoče ljudi je v zrak spuščalo zmaje. Ko je sonce zašlo, se je v park prišlo zabavat še več domačinov. Pri vhodu v Kraljevo palačo naju je nagovoril neznanec, češ, da naj ne hodiva tu okrog, pač pa v en drug predel Bangkoka gledat tajski boks in ognjemet. Ja seveda… in potem svizec zavije čokolado v folijo, to so res primitivne fore, na katere me že dolgo ne morejo več prinesti okrog. Je pa zanimivo, ker je neznanec pristopil k nama ravno pri velikem 2x2m napisu »Do not trust willy strangers«. Nekaj časa sva opazovala mimoidoče, nato pa se namenila na Khao San ulico, zloglasno žurersko ulico, ki ji kraljujejo bari, restavracije, tetovarne, prikolice s tajsko hrano in štanti z oblačili.

Nekdaj backpackerska ulica, ki to že dolgo ni več. Vse okrog gruče ameriške in evropske mladine, željni zabave in razvrata. Utrujena od jet-laga in precej daljšega večernega sprehoda, kot sva ga sprva načrtovala, sva se odpravila spat. Naslednje jutro nisva bila ravno med prvimi pokonci, počasi sva si privoščila zajtrk iz bližnje 7-eleven (ki je, mimogrede, postala najina stalna spremljevalka po Tajski) in nato krenila proti palači Wat Phra Kaew. Bila sva kar šokirana nad gnečo, ki se je vila pri izposojevalnici dolgih oblačil, saj takega navala v vročini nisva pričakovala. Po precej zasoljeni vstopnini 500 bahtov na osebo sva se odpravila v notranjost obzidja. Gre za velik kompleks, v katerem je shranjena največja zbirka tajske umetnosti na enem mestu, in je bil ustanovljen v 18. stoletju. Danes kraljevska družina tega poslopja za svoje ceremonialne namene ne uporablja več, so pa nekateri templji ob večjih praznovanjih vseeno zaprti za javnost. Bosa sva se sprehajala po kraljevi palači in občudovala roke, ki so ustvarile to umetnino. Detajli, rizbarije in vsepovsod pozlačeni koščki. Pod arkadami, kjer so stene s preciznimi slikarijami pripovedovale zgodbo o nastanku kraljestva, so se sprehajali mladi budistični menihi, oblečeni v oranžne halje, ki so še dodatno vdahnili občutek mističnosti. Z Andražem sva se strinjala, da je zelo lepo, celo kičasto, a da spada prav sem v ta set in nikamor drugam. Vrnila sva dolga oblačila, ki jih je po bontonu treba nositi znotraj templjev in se odpravila v sosednji Wat Pho.

Eden izmed voznikom tuk-tukov se nama je ponudil, da naju za 10 bahtov pelje tja, a sva po 200 metrih ugotovila, da naju pod pretvezo želi peljat nekam drugam, zato sva izstopila. Verjamem pa, da veliko turistov nasede in jih vozniki peljejo na drug konec mesta, nato pa jim zaračunajo enormne denarce, da jih peljejo nazaj. Tako sva vzela pot pod noge in se peš odpravila na drugo stran obzidja, kjer v sklopu templja Wat Pho leži 15 metrov visoki in 43 metrov dolgi Buda. Ta budistični tempelj je znan kot rojstni kraj tradicionalne tajske masaže, leta 1781 ga je zgradil kralj Rama I.  Pravzaprav v tem kompleksu številnih templjev najdemo Budo v vseh položajih (in prav vsi so zavidanja vredni veliki kipi), stoječem, sedečem in nazadnje seveda še ležečem položaju. Da pa celotna izkušnja ni prevez pozitivna, na vsakem koraku skrbijo table z napisi, naj se pazimo tatov, žeparjev in lopovskih tolp, ki kradejo znotraj kompleksa. No, tile nepridipravi se bodo morali pred Budo več kot le nekajkrat prikloniti, da jim bo odpustil grehe… Na prvo žogo me je Bangkok kar malce neprijetno presenetil z vsemi temi goljufi in tatovi, a na srečo je bil to tudi edini kraj na Tajskem, kjer sem se v naslednjih 14 dneh počutila kakorkoli ogrožena.

Srečna, ker sva prizorišče zapustila z vsem imetjem, sva najela tuk-tuk, ki naju je zapeljal nazaj do hotela. Tam sva naredila plan in se pred sončnim zahodom odpravila na teraso hotela River View. A to je bilo lažje reči kot storiti, saj sva ustavila vsaj pet taksijev in nihče naju ni hotel peljat tja. Ko sva začela že obupovati, se je mimo pripeljal tuk-tuk in čeprav se mu ni niti sanjalo, nam naju mora peljati, se je prijazno ponudil. Tekom vožnje smo se sicer nekajkrat ustavili in kolege tuk-tukovce vprašali za smer, a nam je na koncu uspelo. Roko na srce, za tako zakotno in ozko ulico, polno delovišč ob robu kitajske četrti tudi jaz ne bi nikoli izvedela. A je bila vztrajnost poplačana, simpatičen poba v tuk-tuku pa nagajivo nasmejan celotno pot. Razgled na reko Chao Phraya je bil v sončnem zahodu prekrasen. Zanimivo, da bar ni bil bolj obljuden, glede na to, da ga promovirajo celo v Lonely Planetu, po drugi strani pa logično, saj ga nihče ne najde. S prvim pravim pomarančnim sokom in pivom Chang sva za mizo na robu terase pričakala temo. Na eni strani reka Chao Phraya, ob kateri strani se je v daljavi svetil Wat Arun, na drugi pa nov, moderni Bangkok, poln stolpnic in utripajočih lučk. Noro lepo. Na najino presenečenje je bila reka kar prometna in čudilo naju je, kako se mornarji dogovorijo za smer, saj vozijo vsevprek. No, se pa na reki odraža kar dober posnetek tajskega cestnega prometa zato človek res ne ve, zakaj bi bilo na vodi kakorkoli drugače. Ob povratku sva najprej iskala prometno ulico, kjer bi lahko ujela kak taksi, pa je bila bojazen, da bi se v ozkih temnih ulicah do tja izgubila, odveč. Taksi sva takoj dobila in zanj do Wat Po-ja tudi precej malo plačala (vedno zahtevajte taksimeter!) z vrhunsko panoramsko vožnjo skozi kitajsko četrt. Ob reki sva si ogledala Wat Arun, ki je bil sicer osvetljen, a so ga ravno prenavljali in se zato ni prev dobro videl. Sva pa zato videla ogromno party-ladij, ki so brzele po reki gor in dol. Skozi park, kjer so ta večer prav tako praznovali z zmaji na nebu, sva se odpravila na Khao San ulico. Tam sva si v enem najglasnejših (dobesedno) barov privoščila najin prvi Phad Thai in ogroooooooomno pivo. Bilo je tako okusno, da je Andraž rekel, da bo od zdaj naprej jedel samo še to. No, prav zelo se ni motil. Ko sva odhajala, nama je ritem glasne glasbe še vedno odzvanjal v glavi. Ni pa Bangkok name napravil kakšnega posebnega vtisa, vsaj stari del ne: neprijetne vonjave, smeti, psi in brezdomci na ulicah…

Vesela sem bila, ko sva naslednje jutro odrinila na zahod proti Kanchanaburiju. Tja sva tako ali tako imela namen iti popoldne, sva pa prejšnje jutro našla v lokalni agenciji voden izlet, ki naju je dopoldne najprej zapeljal do plavajoče tržnice v Damnoen Saduak, popoldne pa pustil v Kanchanaburiju pri mostu čez reko Kwai. Ob dogovorjeni uri sva čakala v recepciji najinega hotela, kjer so bili še tako prijazni, da so nama za en dan shranili prtljago, da sva lahko s seboj vzela le najnujnejše za eno noč. Po polurnem čakanju sem bila že malo skeptična, da naju mogoče niso pozabili in ravno, ko je Andraž hotel prositi receptorko, naj pokliče na številko, ki sva jo imela napisano na voucherju, je skozi vrata privihral mladenič in zmedeno spraševal: »Floatin' mare'? Floatin' mare'?«. No, to sva bila midva in že čez minutko smo, stisnjeni v majhnem kombiju kot sardele, zapuščali Bangkok. Po dobri uri in pol vožnje (mimogrede, Tajci povečini vozijo na plin, ki stane le 13 bahtov/liter - dobrih 30 centov) smo prispeli do manjšega mesteca, prepredenega z rečnimi kanali. Eden izmed njih je še posebej znan po t.i. plavajoči tržnici, kjer domačinke (predvsem ženske) v podolgovatih čolnih prodajajo sveže sadje, kuhajo tajsko hrano ali ponujajo izdelke domače obrti. Kupci pa se s čolni vozijo mimo in kupijo, kar se jim zdi.

Verjamem, da je nekoč trgovina mogoče res tako funkcionirala, danes pa je bolj namenjena turistični znamenitosti, kar pa ne odtehta njene zanimivosti. Tržnica je prerasla kanal in se naselila že na bregove, male trgovinice v obliki štantov je moč videti vzdolž kanala daleč naprej. Sva pa tukaj pila prvo pravo kavo, kar tudi nekaj odtehta. Kupila nisva nič, čeprav so naju prodajalci vabili na tisoč strani, niti se nisva hotela slikat s pitonom. Za malo kosmato čivavo, ki je počivala v senci v bližini, pa nisem bila ravno prepričana, če je hišni ljubljenček ali pitonova večerja. Je pa ena starka, tik preden sva se vkrcala na eno izmed njihovih tipičnih dolgorepih bark, Andraža vseeno prepričala, da je kupil tigrovo mast. Je rekla, ni da ni, česar ne zdravi. No, bo že držalo… Po nekajminutni vožnji z dolgorepo barko smo pot nadaljevali proti Kancahaburiju. Vmes smo se ustavili še na kosilu, kjer sva spoznala pet Poljakov, ki so v Bangkok prišli na nek svetovni seminar agrokulture in so si z izleti krajšali proste dni. Po obveznem razkuševanju (»only for health!«) smo se odpravili dalje in čez slabe pol ure ustavili v Kanchanaburiju pri znamenitem mostu čez reko Kwai. Ta je postal znan predvsem s filmom The Bridge over the River Kwai iz leta 1957, gre pa za ogromno konstrukcijo, ki so jo zgradili leta 1943, že leto kasneje pa zbombardirali. Bil je del povezave med Tajsko in Burmo, njegova gradnja pa je terjala na tisoče življenj.

Tu sva se z Andražem tudi odcepila od skupine in pot nadaljevala sama. Sprehodila sva se čez most, kaj več pa se nama pod žgočim soncem brez samcate sapice ni dalo. Ujela sva tamkajšnjo različico tuk-tuka, ki naju je zapeljal do najinega hostla in popoldne preživela bolj ležerno. Termometer je kazal krepko čez 40 stopinj in kaj prida se početi ni dalo. Zvečer sva si privoščila obvezni Phad Thai in se z receptorko dogovorila za zgodnji zajtrk naslednje jutro.

NADALJEVANJE