Mehika, prvič
Odhod iz Ljubljane ob pol dveh zjutraj res ni nekaj najboljšega, kar se ti v življenju lahko zgodi. A vendar človek vse pretrpi z razlogom, da se za naslednjih štirinajst dni prepusti šarmu največje srednjeameriške države – Mehike.
Po dolgih urah čakanja na letališčih in še daljših urah letenja smo končno prispeli v Mexico City. Na letališču je najprej sledila imigracijska kontrola (kjer sem dobila še en štempeljček v potni list – juhej!), nato pa so z rentgenom še enkrat pregledali našo prtljago z izgovorom, da vnos hrane v Mehiko pač ni dovoljen. Med čakanjem v vrsti se je med nami smukal pes mešanček zelo neuglednega videza, ki pa je opravljal zelo pomembno vlogo vohljanja naše prtljage. Dodatna kontrola ni nikoli odveč. Ko so nas končno izpustili iz krempljev carinikov in varnostnikov, smo se odpravili v čakalnico, kjer nas je že čakal lokalni vodnik Rafael. Starejši možakar, mestic, z izjemnim smislom za humor in izredno prijaznim značajem nam je pokazal pot do avtobusa, s katerim smo se zapeljali do centra mesta Ciudad de Mexico. Spali smo v res lepem in čistem hotelu, kjer so imeli super zajtrk, le natakarji so bili vedno prehitri in so ti odnesli krožnik in pribor, čeprav v resnici sploh še nisi končal. Bogve, kaj so nam s tem hoteli sporočiti… Kasneje smo po poti ugotovili, da imajo to »hitro bolezen« skoraj vsi natakarji v Mehiki, tako da se nam je včasih kar čudno zdelo, če ni bilo nikogar od nikoder že tri minute.
Naslednji dan smo se odpravili na ogled starega mestnega jedra. Glede na videno bi lahko rekla, da je Ciudad de Mexico prav eno revno mesto z eno samo pravo moderno ulico in ogromno skromnih, majhnih, umazanih in za naše pojme skoraj bednih domovanj večine od uradno dvanajstih milijonov prebivalcev širšega mestnega središča. Staro mestno jedro je sicer lepo urejeno in mnoge kolonialne zgradbe pričajo o raznovrstni in dinamični zgodovini.
Na glavnem trgu zocalu sta nas pozdravili katedrala in guvernerjeva palača Palatia National. V slednji najdemo svetovno znane freske še bolj znanega umetnika Diega Riviere, ki je s svojimi umetninami okrasil glavno stopnišče in del prvega nadstropja guvernerjeve palače. Imel je namen, da bi poslikal celotno prvo nadstropje, a ga je smrt prehitela, še preden je prišel do polovice.
V katedrali, ki smo si jo ogledali kasneje, ima svoje mesto t.i. Črni Jezus. Legenda pravi, da so pred davnimi leti hoteli enega izmed škofov ubiti in najprimernejši način je bila zastrupitev. Škof je pri vsaki maši poljubil stopala Jezusove podobe in nepridipravi so te noge namazali s strupom. Ko se je škof usodnega dne z ustnicami približal podobi, legenda pravi, da je Jezus premaknil svoje noge v stran in ga tako poskušal obvarovati pred nevarnostjo. Le-ta pa sporočila ni dojel in Jezusove noge poljubil, kmalu nato pa zaradi strupa umrl. Ker je s to podobo povezana črna zgodba, ji pravijo Črni Jezus.
Za katedralo najdemo ostanke prvotnega azteškega mesta na tem območju, ki se je imenovalo Teotitlan, ki so ga odkrili čisto po naključju. Zaradi težav z električno napeljavo so morali izkopati jarek, ko so ob tem našli ruševine, na katerih se še danes lepo vidijo različni sloji dograjevanja zgradb v različnih časovnih obdobjih. Azteki so namreč čez starejšo zgradbo sezidali novo, večjo.
Ogleda vreden je prav gotovo tudi antropološki muzej, ki ima svoje mesto v največjem parku v mestu. Park je izredno velik in je znan tudi kot pribežališče velikih množic ljudi za piknikovanje ob vikendih ali pa kar tako. Ob koncu tedna se zbere tudi do milijon obiskovalcev, na enem izmed vogalov pa lahko najdemo tudi kip Josipa Broza Tita. Tito je bil začasa svojega življenja večkrat v Mehiki, Mehičanom pa je očitno toliko pomenil, da so mu namenili tudi kip. V antropološkem muzeju najdemo več dvoran, v katerih so predstavljene različne civilizacije različnih časovnih obdobij. Eden najbolj zanimivih in neprecenljivih eksponatov je prav gotovo originalni Sončev koledar, ki pa kljub nekaterimi izklesanimi časovnimi elementi ni koledar, ampak žrtveni kamen.
Popoldne smo se odpravili na izlet na rob mesta, kjer smo se po vodnih kanalih vozili z ladjicami. Včasih je bil Mexico City namreč mesto na vodi, bil je prepreden z rečnimi kanali. Ob naseljevanju Mehiške kotline je to območje preraščalo močvirje, ki so si ga prebivalci za življenje uredili tako, da so v vodo narili večmetrske lesene pilote in z njimi ustvarjali otočke. Te otočke so kasneje napolnili z blatom in zemljo in tako pridobili bivalno površino. Danes je teh kanalov ohranjenih le še nekaj, vendar se na njih vedno kaj dogaja.
Plavajoče mariache smo med drugim poslušali tudi sami in se tako prepričali na lastne oči. Ko smo se vračali v center mesta, smo bili priča pravi gneči na cesti. Take pri nas še zdaleč ne poznamo. Za Mexico City namreč pravijo, da ima dve prometni konici: ena traja med 7. in 10. uro zjutraj, ko se vsi odpravijo v šolo in v službo, druga pa traja preostanek dneva.
Na poti smo se peljali tudi mimo olimpijskega bazena (Mehika je OI gostila leta 1968) in po obvoznici Periferico, ki je bila v času OI znano kot »cesta prijateljstva«. Zelo zanimivo je, da se je z OI v Mehiki začela razvijati medicina športa, saj je dogodek potekal na več kot 2200 metrov nadmorske višine, kjer so telesa športnikov funkcionirala drugače kot sicer. Nedolgo pred OI so v največjem mehiškem mestu zgradili tudi njihov največji nogometni stadion, ki sprejme preko 115.000 obiskovalcev, seveda pa ga ne uporabljajo samo v športne namene. Ob svojem obisku v Mehiki je stadion obiskal tudi papež Janez Pavel II.
Vsi si Mehiko predstavljajo kot vročo državo, kjer sonce pripeka celo leto. Poudariti pa je treba, da je v Mehiki februarja prav tako zima, kot pri nas, vendar pa se zaradi bližine ekvatorja to pozna le po jutranjih in večernih temperaturah. Le-te se lahko v mehiškem glavnem mestu spustijo pod 10 stopinj Celzija . Mexico City leži na 2240 metrih nadmorske višine, zato kljub legi v tropskem pasu ohranja bolj sveže dni. Je pa Mehika izjemno gorata država in zanimivo je, da bi zavzemala površino celotne Rusije in vzhodne Azije, če bi jo raztegnili.
Nadaljevanje
Po dolgih urah čakanja na letališčih in še daljših urah letenja smo končno prispeli v Mexico City. Na letališču je najprej sledila imigracijska kontrola (kjer sem dobila še en štempeljček v potni list – juhej!), nato pa so z rentgenom še enkrat pregledali našo prtljago z izgovorom, da vnos hrane v Mehiko pač ni dovoljen. Med čakanjem v vrsti se je med nami smukal pes mešanček zelo neuglednega videza, ki pa je opravljal zelo pomembno vlogo vohljanja naše prtljage. Dodatna kontrola ni nikoli odveč. Ko so nas končno izpustili iz krempljev carinikov in varnostnikov, smo se odpravili v čakalnico, kjer nas je že čakal lokalni vodnik Rafael. Starejši možakar, mestic, z izjemnim smislom za humor in izredno prijaznim značajem nam je pokazal pot do avtobusa, s katerim smo se zapeljali do centra mesta Ciudad de Mexico. Spali smo v res lepem in čistem hotelu, kjer so imeli super zajtrk, le natakarji so bili vedno prehitri in so ti odnesli krožnik in pribor, čeprav v resnici sploh še nisi končal. Bogve, kaj so nam s tem hoteli sporočiti… Kasneje smo po poti ugotovili, da imajo to »hitro bolezen« skoraj vsi natakarji v Mehiki, tako da se nam je včasih kar čudno zdelo, če ni bilo nikogar od nikoder že tri minute.
Naslednji dan smo se odpravili na ogled starega mestnega jedra. Glede na videno bi lahko rekla, da je Ciudad de Mexico prav eno revno mesto z eno samo pravo moderno ulico in ogromno skromnih, majhnih, umazanih in za naše pojme skoraj bednih domovanj večine od uradno dvanajstih milijonov prebivalcev širšega mestnega središča. Staro mestno jedro je sicer lepo urejeno in mnoge kolonialne zgradbe pričajo o raznovrstni in dinamični zgodovini.
Na glavnem trgu zocalu sta nas pozdravili katedrala in guvernerjeva palača Palatia National. V slednji najdemo svetovno znane freske še bolj znanega umetnika Diega Riviere, ki je s svojimi umetninami okrasil glavno stopnišče in del prvega nadstropja guvernerjeve palače. Imel je namen, da bi poslikal celotno prvo nadstropje, a ga je smrt prehitela, še preden je prišel do polovice.
V katedrali, ki smo si jo ogledali kasneje, ima svoje mesto t.i. Črni Jezus. Legenda pravi, da so pred davnimi leti hoteli enega izmed škofov ubiti in najprimernejši način je bila zastrupitev. Škof je pri vsaki maši poljubil stopala Jezusove podobe in nepridipravi so te noge namazali s strupom. Ko se je škof usodnega dne z ustnicami približal podobi, legenda pravi, da je Jezus premaknil svoje noge v stran in ga tako poskušal obvarovati pred nevarnostjo. Le-ta pa sporočila ni dojel in Jezusove noge poljubil, kmalu nato pa zaradi strupa umrl. Ker je s to podobo povezana črna zgodba, ji pravijo Črni Jezus.
Za katedralo najdemo ostanke prvotnega azteškega mesta na tem območju, ki se je imenovalo Teotitlan, ki so ga odkrili čisto po naključju. Zaradi težav z električno napeljavo so morali izkopati jarek, ko so ob tem našli ruševine, na katerih se še danes lepo vidijo različni sloji dograjevanja zgradb v različnih časovnih obdobjih. Azteki so namreč čez starejšo zgradbo sezidali novo, večjo.
Ogleda vreden je prav gotovo tudi antropološki muzej, ki ima svoje mesto v največjem parku v mestu. Park je izredno velik in je znan tudi kot pribežališče velikih množic ljudi za piknikovanje ob vikendih ali pa kar tako. Ob koncu tedna se zbere tudi do milijon obiskovalcev, na enem izmed vogalov pa lahko najdemo tudi kip Josipa Broza Tita. Tito je bil začasa svojega življenja večkrat v Mehiki, Mehičanom pa je očitno toliko pomenil, da so mu namenili tudi kip. V antropološkem muzeju najdemo več dvoran, v katerih so predstavljene različne civilizacije različnih časovnih obdobij. Eden najbolj zanimivih in neprecenljivih eksponatov je prav gotovo originalni Sončev koledar, ki pa kljub nekaterimi izklesanimi časovnimi elementi ni koledar, ampak žrtveni kamen.
Popoldne smo se odpravili na izlet na rob mesta, kjer smo se po vodnih kanalih vozili z ladjicami. Včasih je bil Mexico City namreč mesto na vodi, bil je prepreden z rečnimi kanali. Ob naseljevanju Mehiške kotline je to območje preraščalo močvirje, ki so si ga prebivalci za življenje uredili tako, da so v vodo narili večmetrske lesene pilote in z njimi ustvarjali otočke. Te otočke so kasneje napolnili z blatom in zemljo in tako pridobili bivalno površino. Danes je teh kanalov ohranjenih le še nekaj, vendar se na njih vedno kaj dogaja.
Plavajoče mariache smo med drugim poslušali tudi sami in se tako prepričali na lastne oči. Ko smo se vračali v center mesta, smo bili priča pravi gneči na cesti. Take pri nas še zdaleč ne poznamo. Za Mexico City namreč pravijo, da ima dve prometni konici: ena traja med 
Na poti smo se peljali tudi mimo olimpijskega bazena (Mehika je OI gostila leta 1968) in po obvoznici Periferico, ki je bila v času OI znano kot »cesta prijateljstva«. Zelo zanimivo je, da se je z OI v Mehiki začela razvijati medicina športa, saj je dogodek potekal na več kot 
Vsi si Mehiko predstavljajo kot vročo državo, kjer sonce pripeka celo leto. Poudariti pa je treba, da je v Mehiki februarja prav tako zima, kot pri nas, vendar pa se zaradi bližine ekvatorja to pozna le po jutranjih in večernih temperaturah. Le-te se lahko v mehiškem glavnem mestu spustijo pod 
Nadaljevanje
Comments