Indonezija, prvič
Po petih urah
leta med Benetkami in Dubajem, štirih urah čakanja in nato še osmih urah
letenja do Jakarte smo končno stopili na indonezijska tla. Še dobro, da smo
precej hitro prišli iz letala in se postavili v vrsto za vizo, saj je že po
nekaj minutah nastala stometrska kolona. 30-dnevna turistična viza stane
20€/25$, izgleda pa kot malo trša nalepka, ki ti jo prijazno (ali pa malo manj
prijazno) proda uslužbenka na letališču z burko. Prvi stik z Indonezijci, ki ti
že pričara močan občutek drugačnosti. V Indoneziji pa seveda ne bi bilo vse
lepo in prav, če stvari ne bi malo zakomplicirali – po tem se moraš postavit v
drugo vrsto k cariniku (moškemu, seveda, komu bi pa dali tako odgovorno delo?),
ki ti to vizo tudi nalepi v potni list (kako lično jo nalepi, je seveda odvisno
od njegovega razpoloženja) in jo poštemplja. Sama sem imela kar srečo, saj se
je izmena menjala ravno pred mano in carinik je bil očitno še dovolj židane
volje za začetek službe, da si je vzel čas in počasi nalepil viza v mojem
potnem listu – skrbno in poravnano po robovih. In že pri drugem domačinu smo
naleteli še na eno tipično indonezijsko lastnost: nikomur se prav nikamor ne
mudi. Ni čudno, da vedno govorijo o t.i. gumijastem času, kar pomeni, da 5
minut lahko predstavlja dejanskih 5 minut, lahko pa tudi dve uri. Pa kaj bi se
človek sekiral, saj smo na dopustu…
Po pregledu prtljage in opravljenih carinskih obveznostih smo zamenjali evre v prve indonezijske rupije, ki bi jih, mimogrede, lažje preštel s šublerjem kot »na roke«. 1€ predstavlja približno 15.000 rupij in lahko si mislite, da za 200€ človek prejme kar zajeten kupček denarja. Valuta je prav tako kot večina stvari v Indoneziji lahko stvar pogajanj, navadno je zjutraj boljši menjalni tečaj kot popoldne in nasploh je priporočljivo, da se denar menja na uradnih menjalnicah in da prejeti denar preštejete dvakrat.
Vse lepo in
prav, počutje po tolikem času sedenja na letalu dokaj dobro, noge sicer malce
zakrčene, ampak bo. Vse dokler človek ne izstopi iz terminala, ko ga oblije
vroč zrak z 32 stopinjami in 96% vlažnosti. Dobrodošli v Indoneziji!
Okrog šeste ure zvečer, ko smo se s kombiji iz letališča peljali v Jakarto, se je že začelo večeriti in v nekaj minutah se je mrak spremenil v trdo temo. Dnevi ob tropskem in za nas, Evropejce, »poletnem« ekvatorju precej krajši od naših poletnih dni. Nepregledno število nizkih hišk v predmestju se je počasi začelo mešati z nekoliko večjimi, v centru Jakarte pa so se že bohotile številne stolpnice z reklamnimi panoji vse mogočih svetovnih blagovnih znamk. Glavno mesto Indonezije daje vtis mega mesta (kar, roko na srce, tudi je), v katerem živi okrog 8 milijonov prebivalcev, šteto s predmestji vred pa kar 15. Domačini pravijo, da je kot lokalni sadež durian – ogromen, nahrani veliko ljudi ter zelo smrdi. Pravzaprav je mešanico vonjav, ki draži nosne čute ob sprehodu po mestu, nemogoče definirati, saj se v eno zlivajo smrad po smeteh in živalskih iztrebkih, vonj po ulični hrani, prepotenih domačinih in močnih parfumih. Brž po prihodu v hotel smo se s taksiji namreč odpravili v center mesta na prvo spoznavanje Jakarte.
Ožje središče, edino, ki bi se mu mogoče reklo stari del mesta, je skoncentrirano na manjši trg, ki ga obdaja nekaj starejših poslopij. Privoščili smo si prvo lokalno pivo Bintang v Cafe Batavii in ga za indonezijske (no, pa tudi naše) razmere močno preplačali, a je sam kolonialni stil bara z živo glasbo odtehtal 80.000 rupij, kolikor smo jih plačali za pivo. Nazaj v hotel smo se odpeljali s »party kombijem«, ki je imel čez pol notranjosti položen subwoofer, razsvetljevale pa so ga zelene neonske luči in glasba že ne bi mogla biti glasnejša. Voznik pa nasmejani domačin, ki je non-stop govoril samo »yes, yes« in svoje (ne)razumevanje hotel podkrepiti z nasmeškom za milijon dolarjev. Ja, to je Jakarta.
Besed o vožnji Indonezijcev skoraj ne bi preveč izgubljala – hupanje vsaj dvakrat na sto metrov (če je treba ali pa samo za zabavo), prerivanje, izsiljevanje prednosti po principu močnejšega, upoštevanje rdečih luči bolj za . Prehitevajo tam, kjer je pač prostor, pa čeprav je to pločnik. Talne črte, ki ločujejo vozne pasove so bolj za orientacijo, če je treba, stoji tudi 5 avtomobilov vštric na 4-pasovni cesti. Na milijone vesp se mota sem ter tja okrog avtomobilov, v bistvu se zgodi še izjemno malo nesreč, kakršen kaos vlada na indonezijskih cestah – skratka, za prvi stik z Indonezijo ne priporočam rent-a-carja.
Prvo noč v Jakarti smo več ali manj uspešno preživeli in glede na to, da smo imeli let za avtonomni sultanat Yogjakarto bookiran šele za ob enih popoldne, smo se po zajtrku odpravili v center pogledat edino ogleda vredno znamenitost v Jakarti – Monasijev monument. Proti podkupnini (še ena stvar, ki jo je dobro vedeti pri Indonezijcih, saj ima vsaka stvar svojo ceno in s podkupninami se človek srečuje na vsakem koraku) so nam pustili parkirati prav ob spomeniku , čeprav je celotni trg sicer zaprt za promet. Povzpeli smo se na prvo ploščad, od koder se je razprostrl čudovit razgled na moderni del Jakarte z visokimi stolpnicami, po ploščadi pa smo se sprehodili v smeri urinega kazalca. Gre za budističen običaj, ki naj bi ga spremljala pozitivna energija in smo se ga tudi v nadaljevanju potovanja posluževali – škodovati ne more. Spustili smo se tudi v podzemlje in se naužili še malo javanske zgodovine, saj je bila v muzeju pod monumentom z lutkami v številnih vitrinah ponazorjena trnova pot tega ogromnega otoka. Vse naokoli spomenika je bilo polno otrok, ki so bili usklajeno oblečeni, zato smo domnevali, da gre za šolske skupine. Vidno jih je skupinica belih prišlekov zanimala bolj od njihovega kulturnega dneva in neredki so nas slikali z mobilnimi telefoni. In to je bil šele začetek…
Tudi letalski promet je zelo »indonezijski« - letalo je vzletelo 15 minut prej, a to ni bilo zagotovilo za točen pristanek, saj smo v zraku skoraj eno uro čakali na pristanek predsedniškega letala na letališču v Yogjakarti. Za časa našega obiska se je ravno možila sultanova hči, princesa, in veliko javnih površin ter zgradb je bilo zaprtih, tudi sultanova palača, katere del je sicer navadno odprt za javnost. Ko smo prispeli na letališče, sem dolgo časa čakala na svoj nahrbtnik, potem pa prejela odprtega in z odpeto zadrgo – nisem bila edina, kateri so za kulisami brskali po nahrbtniku, ampak nepridipravi so očitno ugotovili, da si z mojimi oblačili in toaletnim priborom ne bodo kaj veliko pomagali. Po eni strani sem bila slabe volje, saj občutek, da ti nekdo stika po stvareh ni ravno prijeten, po drugi strani pa vesela, da vse pomembnejše imetje vedno nosim pri sebi.
Na terminalu smo si tudi prvič privoščili pravo azijsko kosilo – od pikantnih pečenih rezancev, piščančjega sataya, juhe iz škampov do zelenjavnih nudlov in riža na tisoč in en način. Ker je bila kraljeva palača zaprta, smo se odločili, da si gremo pogledat lončarsko delavnico, saj naj bi na tem območju obstajal poseben način lončarjenja. Očitno so bili vsi ljudje v Yogjakarti in njeni okolici pod tako močnim vtisom princesine poroke, da so zaprli prav vse lokale. Tako si tudi z lončarji nismo veliko pomagali, zato smo šli na mali obhod po mestu. Glavna in hkrati najznamenitejša ulica sliši na ime Jalan (»ulica«) Malioboro – ogromna shopping ulica s polno trgovinic, štantov in lokalčkov. Do tja smo se iz našega hotela zapeljali z indonezijsko različico rikš, pot pa je vodila po eni izmed najbolj prometnih ulic (vsaj meni se je tako zdelo) – občutek sem imela, kot da sem v filmu Umri pokončno v prvih vrstah: 10 cm od glave se na hitro po notranji strani pripelje avtomobil, z izpuhom od vesp bi si lahko opekel noge, rikšar po pločniku prehiteva na cesti ustavljeno vozilo (pešci pa, jasno, nasproti) in še bi lahko naštevala.
Vesela, ker sem adrenalinsko doživetje preživela, sem izstopila pri nekem večjem parku, kjer se je gnetlo domačinov, saj so imeli predstavo na prostem v počastitev princesine poroke. Po ulicah se je sem ter tja vozilo na milijone vesp, od vsepovsod je velo bučno rajanje in domačinke so na pločnikih prodajale prigrizke. Prigrizki pa precej nenavadni: v listje zavit kuhan riž, pečene banane in nekaj, kar je spominjalo na podganji rep na ražnjiču. Malo smo se sprehodili po ulici in si šli ogledat zunanjost kraljeve palače, ki je bila v celoti okrašena. Nazaj grede smo se ustavili v enem izmed lokalov in si privoščili večerjo, kjer smo prvič zares občutili smešno nizke cene hrane in pijače. No, pa saj tudi sicer je v Indoneziji življenje zelo poceni…
Zavoljo svoje varnosti smo se nazaj v hotel odpravili peš. Pot je bila kar dolga, vendar smo iz temnih in zaudarjajočih ulic lahko spoznali dejansko življenje v mestu, ki ni bilo kaj prida. Čeprav so vsi Indonezijci precej veseli ljudje, nekateri živijo tudi v nemogočih razmerah, polnih revščine in bede. Toliko bolj veselo pa je bilo naše večerno kopanje v bazenu po prihodu nazaj v hotel, kjer smo prvič zares začeli razkuževati zahrbtne pasti slastne indonezijske kuhinje, spat pa zopet šli (pre)pozno. Gin je v naslednjih dneh zavoljo nemotenega delovanja prebavnih poti postal naša stalnica po obrokih.
Nadaljevanje
Po pregledu prtljage in opravljenih carinskih obveznostih smo zamenjali evre v prve indonezijske rupije, ki bi jih, mimogrede, lažje preštel s šublerjem kot »na roke«. 1€ predstavlja približno 15.000 rupij in lahko si mislite, da za 200€ človek prejme kar zajeten kupček denarja. Valuta je prav tako kot večina stvari v Indoneziji lahko stvar pogajanj, navadno je zjutraj boljši menjalni tečaj kot popoldne in nasploh je priporočljivo, da se denar menja na uradnih menjalnicah in da prejeti denar preštejete dvakrat.
Okrog šeste ure zvečer, ko smo se s kombiji iz letališča peljali v Jakarto, se je že začelo večeriti in v nekaj minutah se je mrak spremenil v trdo temo. Dnevi ob tropskem in za nas, Evropejce, »poletnem« ekvatorju precej krajši od naših poletnih dni. Nepregledno število nizkih hišk v predmestju se je počasi začelo mešati z nekoliko večjimi, v centru Jakarte pa so se že bohotile številne stolpnice z reklamnimi panoji vse mogočih svetovnih blagovnih znamk. Glavno mesto Indonezije daje vtis mega mesta (kar, roko na srce, tudi je), v katerem živi okrog 8 milijonov prebivalcev, šteto s predmestji vred pa kar 15. Domačini pravijo, da je kot lokalni sadež durian – ogromen, nahrani veliko ljudi ter zelo smrdi. Pravzaprav je mešanico vonjav, ki draži nosne čute ob sprehodu po mestu, nemogoče definirati, saj se v eno zlivajo smrad po smeteh in živalskih iztrebkih, vonj po ulični hrani, prepotenih domačinih in močnih parfumih. Brž po prihodu v hotel smo se s taksiji namreč odpravili v center mesta na prvo spoznavanje Jakarte.
Ožje središče, edino, ki bi se mu mogoče reklo stari del mesta, je skoncentrirano na manjši trg, ki ga obdaja nekaj starejših poslopij. Privoščili smo si prvo lokalno pivo Bintang v Cafe Batavii in ga za indonezijske (no, pa tudi naše) razmere močno preplačali, a je sam kolonialni stil bara z živo glasbo odtehtal 80.000 rupij, kolikor smo jih plačali za pivo. Nazaj v hotel smo se odpeljali s »party kombijem«, ki je imel čez pol notranjosti položen subwoofer, razsvetljevale pa so ga zelene neonske luči in glasba že ne bi mogla biti glasnejša. Voznik pa nasmejani domačin, ki je non-stop govoril samo »yes, yes« in svoje (ne)razumevanje hotel podkrepiti z nasmeškom za milijon dolarjev. Ja, to je Jakarta.
Besed o vožnji Indonezijcev skoraj ne bi preveč izgubljala – hupanje vsaj dvakrat na sto metrov (če je treba ali pa samo za zabavo), prerivanje, izsiljevanje prednosti po principu močnejšega, upoštevanje rdečih luči bolj za . Prehitevajo tam, kjer je pač prostor, pa čeprav je to pločnik. Talne črte, ki ločujejo vozne pasove so bolj za orientacijo, če je treba, stoji tudi 5 avtomobilov vštric na 4-pasovni cesti. Na milijone vesp se mota sem ter tja okrog avtomobilov, v bistvu se zgodi še izjemno malo nesreč, kakršen kaos vlada na indonezijskih cestah – skratka, za prvi stik z Indonezijo ne priporočam rent-a-carja.
Prvo noč v Jakarti smo več ali manj uspešno preživeli in glede na to, da smo imeli let za avtonomni sultanat Yogjakarto bookiran šele za ob enih popoldne, smo se po zajtrku odpravili v center pogledat edino ogleda vredno znamenitost v Jakarti – Monasijev monument. Proti podkupnini (še ena stvar, ki jo je dobro vedeti pri Indonezijcih, saj ima vsaka stvar svojo ceno in s podkupninami se človek srečuje na vsakem koraku) so nam pustili parkirati prav ob spomeniku , čeprav je celotni trg sicer zaprt za promet. Povzpeli smo se na prvo ploščad, od koder se je razprostrl čudovit razgled na moderni del Jakarte z visokimi stolpnicami, po ploščadi pa smo se sprehodili v smeri urinega kazalca. Gre za budističen običaj, ki naj bi ga spremljala pozitivna energija in smo se ga tudi v nadaljevanju potovanja posluževali – škodovati ne more. Spustili smo se tudi v podzemlje in se naužili še malo javanske zgodovine, saj je bila v muzeju pod monumentom z lutkami v številnih vitrinah ponazorjena trnova pot tega ogromnega otoka. Vse naokoli spomenika je bilo polno otrok, ki so bili usklajeno oblečeni, zato smo domnevali, da gre za šolske skupine. Vidno jih je skupinica belih prišlekov zanimala bolj od njihovega kulturnega dneva in neredki so nas slikali z mobilnimi telefoni. In to je bil šele začetek…
Napokali smo
se v kombije in se odpeljali na letališče, tokrat na drugi, domači terminal.
Prva razlika, ki smo jo opazili, je bila ta, da je bil ta terminal precej bolj
»zračen«. Kako tudi ne, saj sten praktično ni bilo in veter, ki je vel med
lesenimi tramovi, je hladil vroč zrak pod oboki terminala. Ko smo se vkrcavali
na letalo, sem bila prav vesela, da smo se znebili tega smrdljivega mesta, kjer
je bilo vedno mrčasto in oblačno, lahko bi rekla turobno. Pa da ne pozabim, vroče
in vlažno.
Tudi letalski promet je zelo »indonezijski« - letalo je vzletelo 15 minut prej, a to ni bilo zagotovilo za točen pristanek, saj smo v zraku skoraj eno uro čakali na pristanek predsedniškega letala na letališču v Yogjakarti. Za časa našega obiska se je ravno možila sultanova hči, princesa, in veliko javnih površin ter zgradb je bilo zaprtih, tudi sultanova palača, katere del je sicer navadno odprt za javnost. Ko smo prispeli na letališče, sem dolgo časa čakala na svoj nahrbtnik, potem pa prejela odprtega in z odpeto zadrgo – nisem bila edina, kateri so za kulisami brskali po nahrbtniku, ampak nepridipravi so očitno ugotovili, da si z mojimi oblačili in toaletnim priborom ne bodo kaj veliko pomagali. Po eni strani sem bila slabe volje, saj občutek, da ti nekdo stika po stvareh ni ravno prijeten, po drugi strani pa vesela, da vse pomembnejše imetje vedno nosim pri sebi.
Na terminalu smo si tudi prvič privoščili pravo azijsko kosilo – od pikantnih pečenih rezancev, piščančjega sataya, juhe iz škampov do zelenjavnih nudlov in riža na tisoč in en način. Ker je bila kraljeva palača zaprta, smo se odločili, da si gremo pogledat lončarsko delavnico, saj naj bi na tem območju obstajal poseben način lončarjenja. Očitno so bili vsi ljudje v Yogjakarti in njeni okolici pod tako močnim vtisom princesine poroke, da so zaprli prav vse lokale. Tako si tudi z lončarji nismo veliko pomagali, zato smo šli na mali obhod po mestu. Glavna in hkrati najznamenitejša ulica sliši na ime Jalan (»ulica«) Malioboro – ogromna shopping ulica s polno trgovinic, štantov in lokalčkov. Do tja smo se iz našega hotela zapeljali z indonezijsko različico rikš, pot pa je vodila po eni izmed najbolj prometnih ulic (vsaj meni se je tako zdelo) – občutek sem imela, kot da sem v filmu Umri pokončno v prvih vrstah: 10 cm od glave se na hitro po notranji strani pripelje avtomobil, z izpuhom od vesp bi si lahko opekel noge, rikšar po pločniku prehiteva na cesti ustavljeno vozilo (pešci pa, jasno, nasproti) in še bi lahko naštevala.
Vesela, ker sem adrenalinsko doživetje preživela, sem izstopila pri nekem večjem parku, kjer se je gnetlo domačinov, saj so imeli predstavo na prostem v počastitev princesine poroke. Po ulicah se je sem ter tja vozilo na milijone vesp, od vsepovsod je velo bučno rajanje in domačinke so na pločnikih prodajale prigrizke. Prigrizki pa precej nenavadni: v listje zavit kuhan riž, pečene banane in nekaj, kar je spominjalo na podganji rep na ražnjiču. Malo smo se sprehodili po ulici in si šli ogledat zunanjost kraljeve palače, ki je bila v celoti okrašena. Nazaj grede smo se ustavili v enem izmed lokalov in si privoščili večerjo, kjer smo prvič zares občutili smešno nizke cene hrane in pijače. No, pa saj tudi sicer je v Indoneziji življenje zelo poceni…
Zavoljo svoje varnosti smo se nazaj v hotel odpravili peš. Pot je bila kar dolga, vendar smo iz temnih in zaudarjajočih ulic lahko spoznali dejansko življenje v mestu, ki ni bilo kaj prida. Čeprav so vsi Indonezijci precej veseli ljudje, nekateri živijo tudi v nemogočih razmerah, polnih revščine in bede. Toliko bolj veselo pa je bilo naše večerno kopanje v bazenu po prihodu nazaj v hotel, kjer smo prvič zares začeli razkuževati zahrbtne pasti slastne indonezijske kuhinje, spat pa zopet šli (pre)pozno. Gin je v naslednjih dneh zavoljo nemotenega delovanja prebavnih poti postal naša stalnica po obrokih.
Nadaljevanje
Comments