To travel is to live.

V 80 kilometrov oddaljeni Meridi, ki slovi kot prestolnica polotoka Jukatan, si v centru mesta prav tako kot drugod ogledamo mestni zocalo s katedralo in guvernerjevo palačo ob njem. V guvernerjevi palači je tudi stalna razstava sedemindvajsetih slik, ki prikazujejo krvavo zgodovino polotoka Jukatan od starih naseljencev in vdora Špancev pa do danes. Sicer pa se v Meridi vedno kaj dogaja, če jo obiščete ob nedeljah, se celoten zocalo spremeni v živžav. Zaprejo ga za promet, pripeljejo glasbene skupine in ljudje plešejo po ulicah sem ter tja. Lahko si privoščite prigrizek na eni izmed uličnih prodajaln ali pa se izgubite med množico lokalnih prodajalcev suvenirjev in ostalih ročno izdelanih izdelkov. Ne priporočam pa obisk mestne živilske tržnice, ker je evropejski želodci ne bi najbolje prebavili. Povsod smeti, zadušljiv zrak, da o neprijetnih vonjavah, ki spominjajo na človeške in živalske izločke, niti ne govorim. Slabi dve uri vožnje vzhodno iz Meride se nahaja najbolj znan...

Naša naslednja postojanka mehiškega potepanja je bilo arheološko najdišče Palenque, vendar nas je do tja čakala še utrujajoča in dolgotrajna vožnja. Iz visokogorja, polnega iglastega gozda, smo se počasi začeli spuščati in okolica okrog nas se je bliskovito spreminjala. Videli smo smreke, kmalu zatem obsežne listnate gozdove, savane, na koncu pa smo se pripeljali v pravo džunglo. Na poti smo se ustavili pri čudovitih slapovih Agua Azul, kar v majevskem jeziku pomeni »modra voda«. Živahna igra vseh barv se stika v sinje modro reko in rjavo-rdeče kamenje, strugo pa obdaja mogočna džungla, iz katere prihajajo raznorazni glasovi divjih živali in šumenje listov dreves. Domačini so se v večjih tolmunih kopali in vabili obiskovalce, naj se jim pridružijo. Svoj čas sem raje izkoristila za ogled slapov iz vseh razglednih točk in si kasneje privoščila tradicionalno mehiško »torto«, sendvič s piščancem in mešano zelenjavo. Mmmmm, my favourite! Po ogledu slavnih karkad Agua Azul smo nadaljev...

Vozili smo se po izjemno vetrovni pokrajini La ventosa, ki je natrpana z nešteto vetrnicami, da z njimi pridobivajo energijo. Velja omeniti, da so vetrnice v celoti last španskih podjetij, bolj kot drugje pa je tu lahko opaziti, da smeti ležijo vsepovsod. Mehiška mesta so načeloma še kar čista, izven mest pa v naravi leži na milijone ton smeti, ki jih domačini odlagajo, kamor se jim zljubi. Svoje doda še veter, ki smeti nosi kilometre stran in onesnažuje pokrajino. Vlada je sicer uzakonila nekaj ukrepov glede odlaganja smeti, vendar je Mehika tako razsežna, da je stvari nemogoče nadzorovati in prebivalci sledijo svojim navadam še naprej. Naš naslednji cilj na potovanju po Mehiki je bila zvezna država Chiapas, na poti pa smo prečkali tudi eno izmed stalnih policijskih območij, ki nadzorujejo celoten promet. Mehika ima namreč ogromno problemov z prodajo mamil in trgovino z orožjem, ki potuje iz Južne Amerike proti Severni Ameriki. Je ena izmed najbolj pomembnih tranzitnih držav takšni...

Monte Alban – gre za civilizacijo Zapotekov, eno izmed indijanskih ljudstev, ki bi jo po času lahko umestili v isto obdobje kot civilizacijo Teotihuacan, tj. od okrog leta 0 pa do leta 500 n.št. Arheologi so na malem planotastem hribčku nad mestom Oaxaca odkrili pravo malo mestece, za katerega so na začetku zmotno mislili, da je bilo naseljeno in delovalo kot mesto. Vse te zgradbe namreč predstavljajo kraj, ki so ga Zapoteki posvetili svojim bogovom. Monte Alban sestavljata severna in južna ploščad s piramidami, katere so na vrhu verjetno krasili templji, ki pa se do današnjih dni niso ohranili. Poleg piramid na hribu najdemo tudi veliko grobnic in drugih svetišč, arheologi pa so izračunali, da je tu živelo približno 2000 prebivalcev, povečini le elita zapoteškega ljudstva – svečeniki in visoki uradniki. Ostali prebivalci so živeli v dolini. Kraj je izjemno sproščujoč in zajema ga prav posebna tišina, ki je danes v nenehnem hrupu in trušču skorajda ne poznamo več. Za časa arheološki...