Mehika, četrtič
Vozili smo se po izjemno vetrovni pokrajini La ventosa, ki je natrpana z nešteto vetrnicami, da z njimi pridobivajo energijo. Velja omeniti, da so vetrnice v celoti last španskih podjetij, bolj kot drugje pa je tu lahko opaziti, da smeti ležijo vsepovsod. Mehiška mesta so načeloma še kar čista, izven mest pa v naravi leži na milijone ton smeti, ki jih domačini odlagajo, kamor se jim zljubi. Svoje doda še veter, ki smeti nosi kilometre stran in onesnažuje pokrajino. Vlada je sicer uzakonila nekaj ukrepov glede odlaganja smeti, vendar je Mehika tako razsežna, da je stvari nemogoče nadzorovati in prebivalci sledijo svojim navadam še naprej.
Naš naslednji cilj na potovanju po Mehiki je bila zvezna država Chiapas, na poti pa smo prečkali tudi eno izmed stalnih policijskih območij, ki nadzorujejo celoten promet. Mehika ima namreč ogromno problemov z prodajo mamil in trgovino z orožjem, ki potuje iz Južne Amerike proti Severni Ameriki. Je ena izmed najbolj pomembnih tranzitnih držav takšnih ilegalnih poslov, saj so ugotovili, da potuje domala ves kokain iz Južne Amerike čez Mehiko v ZDA, od koder ga potem razpošljejo širom sveta.. Ker se mehiško ozemlje tu najbolj zoži, lahko najlažje nadzorujejo ilegalna dejanja in organiziran kriminal. Mehiški zaliv od Pacifiškega oceana tu loči le 230 kilometrov širok pas celine, ki ga nenehno nadzorujejo.
Iz ravninskih savan smo se kmalu pripeljali v bolj gozdnate, v državi Chiapas pa smo se ustavili pri kanjonu Canyon de Sumidero. Kanjon slovi po tem, da naj bi bil v določeni točki visok 1000 metrov, kar bi ga postavilo na mesto enega izmed najglobljih kanjonov na svetu. Z ladjico smo se zapeljali po reki Glijalva, ki je kanjon izdolbla v času pleistocena približno dva milijona let nazaj. Na skalah smo ujeli tudi dva krokodila, ki sta se martinčkala na soncu in izjemno vetroven izlet zaključili na bregu.
Do San Cristobala, kjer smo načrtovali našo nočitev, nas je ločila še dobra ura vožnje in kar 1800 metrov višinske razlike. Iz 400 metrov nad morjem pri kanjonu smo se dvignili 2160 metrov nad morje v San Cristobal, kjer nas je presenetil izredno svež gorski zrak in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se ogreli s hibiskusovim čajem in njihovo žgano pijačo posh. V San Cristobalu najdemo trg, ki pa mu tu v majevskih deželah ne pravijo zocalo, temveč Plaza de Central. Prav tako trga izjemoma ne krasi guvernerjeva palača, ampak mestna hiša.
Stopili smo v notranjost Katedrale miru in se sprehodili po živahni uličici do indijanske tržnice. Tam so Indijanke iz bližnjih vasi prodajale ročno izdelane izdelke – razne suvenirje, denarnice, zapestnice, majice, igrače, rute, šale… skratka – you name it. Živopisana tržnica se odpre zjutraj in zapre zvečer, v San Cristobalu pa je tudi kar nekaj barov z živo glasbo, kjer se lahko popotnik sprosti in uživa v ambientu.
Zvezna država Chiapas je zelo bogata z jantarjem, saj pokrajina obsega veliko visokogorja z iglavci. Ta fosilizirana smola vedno bolj pridobiva na vrednosti, veliko več pa je zanjo treba odšteti, če je vanjo ujeta še kakšna živalca. Naslednje jutro smo se odpravili na živilsko tržnico, kjer so domačini prodajali nam znano in neznano hrano, nekateri pa so si privoščili tudi sadne užitke (preverjenega sadja!). Ko smo se sprehajali po tržnici, nas je kar malo stiskalo pri srcu, saj smo videli veliko podhranjenih in revnih ljudi, večina žensk je pri desetih stopinjah Celzija hodilo okrog kar bosih. Pri vsem tem pa je zanimivo dejstvo, da v Mehiki, pa naj si bo v še tako revnih predelih, nihče ne umre od lakote, ker imajo zelo razvito poljedelstvo in zaradi ugodnih klimatskih razmer lahko sadje in zelenjavo gojijo skozi celo leto. Je pa veliko podhranjenih, ker zato ne zaužijejo dovolj živalskih proteinov.
Zapeljali smo se do dveh okoliških vasi, Zinacantana in San Juan Chamule. V prvi, ki je za tamkajšnje razmere relativno razvita in moderna, smo si ogledali cerkev in njihova značilna oblačila. Ženske so namreč oblečene v črno-vijola-zelena krila in pokrivala, celotno prebivalstvo pa je načeloma indijansko. Država jim je pomagala pri izgradnji rastlinjakov, kjer gojijo rože in jih prodajajo vse od Meride pa tja do Mexico Cityja.
Njihovi otroci hodijo v šolo in se učijo dva jezika – avtohtonega in španskega. V Mehiki mestici veljalo za nadraso, Indijanci pa spadajo bolj na dno družbene lestvice. Pa ne zato, ker bi bili manj vredni, ampak zato, ker povečini ne znajo govoriti špansko in so povečini brez neke osnovne splošne razgledanosti. Je pa res, da se šolanemu Indijancu lahko odprejo vsa vrata in lahko doseže veliko, zato v tej vasici pospešeno šolajo svoje otroke in jim omogočajo dobro izobrazbo.
Čisto nasprotje pa vasica San Juan Chemula, ki je od Zinacantana sicer oddaljena le 5 kilometrov in ju dejansko loči le hrib, živi še po načelih strogega patriarhata. Ženska ni vredna praktično nič, nimajo niti svojih zavetnikov ali česa podobnega. Na ulicah najdemo ženske, ki prodajajo svoje značilne izdelke, otroci pa jim pomagajo takoj, ko lahko shodijo. V šolo ne hodijo in so odvisni od turistov, ki kupujejo njihove izdelke. So samozadostni in odmaknjeni od ostalega sveta. Tudi poročajo se le med seboj, saj ta skupina ljudi sestavlja okrog 70.000 prebivalcev. Ker spijo skupaj z ovcami in se ne umivajo prav redno, se za njimi širi zelo značilen vonj. V njihovi znameniti cerkvici imajo zato po tleh potresene iglice, ki ublažijo vonj po ovcah.
Sicer pa je ta njihova cerkvica, ki je med drugim ena in edina za vseh 70.000 ljudi, prav poseben svet zase. V notranjosti je vse zakajeno in zatemnjeno, sveče so prižgane kar po tleh in slike na stenah so črne do nerazpoznavnosti zaradi dima. V cerkvi se poje in pleše, vsak svetnik ima svoje mesto v svoji vitrini in ženske molijo na tleh kot da bi bile v transu. Nepojmljivo.
Ko smo se vrnili v San Cristobal, smo si šli ogledat še vaškega zdravnika, veterinarja, publicista, dobrotnika in bog ve kaj še vse v eni osebi, ki ima doma zbirko narodnih noš različnih indijanskih plemen, ki živijo na tem širšem območju.
Nadaljevanje
Naš naslednji cilj na potovanju po Mehiki je bila zvezna država Chiapas, na poti pa smo prečkali tudi eno izmed stalnih policijskih območij, ki nadzorujejo celoten promet. Mehika ima namreč ogromno problemov z prodajo mamil in trgovino z orožjem, ki potuje iz Južne Amerike proti Severni Ameriki. Je ena izmed najbolj pomembnih tranzitnih držav takšnih ilegalnih poslov, saj so ugotovili, da potuje domala ves kokain iz Južne Amerike čez Mehiko v ZDA, od koder ga potem razpošljejo širom sveta.. Ker se mehiško ozemlje tu najbolj zoži, lahko najlažje nadzorujejo ilegalna dejanja in organiziran kriminal. Mehiški zaliv od Pacifiškega oceana tu loči le 230 kilometrov širok pas celine, ki ga nenehno nadzorujejo.
Iz ravninskih savan smo se kmalu pripeljali v bolj gozdnate, v državi Chiapas pa smo se ustavili pri kanjonu Canyon de Sumidero. Kanjon slovi po tem, da naj bi bil v določeni točki visok 1000 metrov, kar bi ga postavilo na mesto enega izmed najglobljih kanjonov na svetu. Z ladjico smo se zapeljali po reki Glijalva, ki je kanjon izdolbla v času pleistocena približno dva milijona let nazaj. Na skalah smo ujeli tudi dva krokodila, ki sta se martinčkala na soncu in izjemno vetroven izlet zaključili na bregu.
Do San Cristobala, kjer smo načrtovali našo nočitev, nas je ločila še dobra ura vožnje in kar 1800 metrov višinske razlike. Iz 400 metrov nad morjem pri kanjonu smo se dvignili 2160 metrov nad morje v San Cristobal, kjer nas je presenetil izredno svež gorski zrak in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se ogreli s hibiskusovim čajem in njihovo žgano pijačo posh. V San Cristobalu najdemo trg, ki pa mu tu v majevskih deželah ne pravijo zocalo, temveč Plaza de Central. Prav tako trga izjemoma ne krasi guvernerjeva palača, ampak mestna hiša.
Stopili smo v notranjost Katedrale miru in se sprehodili po živahni uličici do indijanske tržnice. Tam so Indijanke iz bližnjih vasi prodajale ročno izdelane izdelke – razne suvenirje, denarnice, zapestnice, majice, igrače, rute, šale… skratka – you name it. Živopisana tržnica se odpre zjutraj in zapre zvečer, v San Cristobalu pa je tudi kar nekaj barov z živo glasbo, kjer se lahko popotnik sprosti in uživa v ambientu.
Zvezna država Chiapas je zelo bogata z jantarjem, saj pokrajina obsega veliko visokogorja z iglavci. Ta fosilizirana smola vedno bolj pridobiva na vrednosti, veliko več pa je zanjo treba odšteti, če je vanjo ujeta še kakšna živalca. Naslednje jutro smo se odpravili na živilsko tržnico, kjer so domačini prodajali nam znano in neznano hrano, nekateri pa so si privoščili tudi sadne užitke (preverjenega sadja!). Ko smo se sprehajali po tržnici, nas je kar malo stiskalo pri srcu, saj smo videli veliko podhranjenih in revnih ljudi, večina žensk je pri desetih stopinjah Celzija hodilo okrog kar bosih. Pri vsem tem pa je zanimivo dejstvo, da v Mehiki, pa naj si bo v še tako revnih predelih, nihče ne umre od lakote, ker imajo zelo razvito poljedelstvo in zaradi ugodnih klimatskih razmer lahko sadje in zelenjavo gojijo skozi celo leto. Je pa veliko podhranjenih, ker zato ne zaužijejo dovolj živalskih proteinov.
Zapeljali smo se do dveh okoliških vasi, Zinacantana in San Juan Chamule. V prvi, ki je za tamkajšnje razmere relativno razvita in moderna, smo si ogledali cerkev in njihova značilna oblačila. Ženske so namreč oblečene v črno-vijola-zelena krila in pokrivala, celotno prebivalstvo pa je načeloma indijansko. Država jim je pomagala pri izgradnji rastlinjakov, kjer gojijo rože in jih prodajajo vse od Meride pa tja do Mexico Cityja.
Njihovi otroci hodijo v šolo in se učijo dva jezika – avtohtonega in španskega. V Mehiki mestici veljalo za nadraso, Indijanci pa spadajo bolj na dno družbene lestvice. Pa ne zato, ker bi bili manj vredni, ampak zato, ker povečini ne znajo govoriti špansko in so povečini brez neke osnovne splošne razgledanosti. Je pa res, da se šolanemu Indijancu lahko odprejo vsa vrata in lahko doseže veliko, zato v tej vasici pospešeno šolajo svoje otroke in jim omogočajo dobro izobrazbo.
Čisto nasprotje pa vasica San Juan Chemula, ki je od Zinacantana sicer oddaljena le 5 kilometrov in ju dejansko loči le hrib, živi še po načelih strogega patriarhata. Ženska ni vredna praktično nič, nimajo niti svojih zavetnikov ali česa podobnega. Na ulicah najdemo ženske, ki prodajajo svoje značilne izdelke, otroci pa jim pomagajo takoj, ko lahko shodijo. V šolo ne hodijo in so odvisni od turistov, ki kupujejo njihove izdelke. So samozadostni in odmaknjeni od ostalega sveta. Tudi poročajo se le med seboj, saj ta skupina ljudi sestavlja okrog 70.000 prebivalcev. Ker spijo skupaj z ovcami in se ne umivajo prav redno, se za njimi širi zelo značilen vonj. V njihovi znameniti cerkvici imajo zato po tleh potresene iglice, ki ublažijo vonj po ovcah.
Sicer pa je ta njihova cerkvica, ki je med drugim ena in edina za vseh 70.000 ljudi, prav poseben svet zase. V notranjosti je vse zakajeno in zatemnjeno, sveče so prižgane kar po tleh in slike na stenah so črne do nerazpoznavnosti zaradi dima. V cerkvi se poje in pleše, vsak svetnik ima svoje mesto v svoji vitrini in ženske molijo na tleh kot da bi bile v transu. Nepojmljivo.
Ko smo se vrnili v San Cristobal, smo si šli ogledat še vaškega zdravnika, veterinarja, publicista, dobrotnika in bog ve kaj še vse v eni osebi, ki ima doma zbirko narodnih noš različnih indijanskih plemen, ki živijo na tem širšem območju.Nadaljevanje
Comments