Mehika, šestič
V 80 kilometrov oddaljeni Meridi, ki slovi kot prestolnica polotoka Jukatan, si v centru mesta prav tako kot drugod ogledamo mestni zocalo s katedralo in guvernerjevo palačo ob njem. V guvernerjevi palači je tudi stalna razstava sedemindvajsetih slik, ki prikazujejo krvavo zgodovino polotoka Jukatan od starih naseljencev in vdora Špancev pa do danes. Sicer pa se v Meridi vedno kaj dogaja, če jo obiščete ob nedeljah, se celoten zocalo spremeni v živžav. Zaprejo ga za promet, pripeljejo glasbene skupine in ljudje plešejo po ulicah sem ter tja. Lahko si privoščite prigrizek na eni izmed uličnih prodajaln ali pa se izgubite med množico lokalnih prodajalcev suvenirjev in ostalih ročno izdelanih izdelkov. Ne priporočam pa obisk mestne živilske tržnice, ker je evropejski želodci ne bi najbolje prebavili. Povsod smeti, zadušljiv zrak, da o neprijetnih vonjavah, ki spominjajo na človeške in živalske izločke, niti ne govorim.
Slabi dve uri vožnje vzhodno iz Meride se nahaja najbolj znano in najbolj obiskano majevsko arheološko najdišče Chichen-Itza. Domnevajo, da je to plod zgodnjega klasičnega obdobja majevske civilizacije, ki je bil zgrajen okrog leta 600. Gre za ogromno površino, kjer je še danes ohranjenih veliko stavb in objektov. Med drugim zaščitni znak najdišča mogočna piramida El Castillo, Tempelj tisočerih vojščakov z na stotinami ohranjenih stebrov, največje ohranjeno igrišče za starodavno igro z žogo, observatorij El Caracol, brezno Cenote Sagrado, kamor naj bi Maji zmetali trupla žrtvovanih ljudi in na desetine manjših platojev z izrezljanimi ornamenti.
Izmed vseh je seveda najbolj zanimiva piramida El Castillo, ki stoji na sredini ravnega travnika le kakih dvesto metrov od vhoda v najdišče. Da gre za prav posebno stavbo, ni treba posebej poudarjati. Ob enakonočju 21. marca sence stopničastih sten izrišejo kačo, ki se konča s kamnito kačjo glavo na dnu piramide. Da so bili Maji izjemi astronomi, priča tudi dokaj velik observatorij, ki stoji nekaj sto metrov stran. Tam so Maji opazovali zvezde in se od njih učili.
Prav tako so poznali zanimivo in še danes nerazvozlano igro z žogo, pri kateri so igralci lahko uporabljali samo komolce, boke in kolena. Imeli so žogo, narejeno iz kavčuka, katere dimenzija in teža sta nihali glede na velikost odprtine v krogu, ki so ga ciljali. V antropološkem muzeju hranijo primerek, ki naj bi tehtal več kot šest kilogramov! Na robu največjega do sedaj znanega igrišča za igro z žogo v Chichen-Itzi stoji prav poseben tempelj, na katerem najdemo izklesanega človeka evropejskih potez in dolge brade. Glede na druge, ki imajo povsem indijanske poteze, so si nekateri mnenja, da gre za prvega prišleka, ki se je asimiliral z domačini. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi tempelj po svoji starosti segal daleč pred prihod Kolumba, kar bi morda lahko bil dokaz, da je Vikingom že pred letom 1000 uspelo prepluti Atlantik in odkriti novo ozemlje.
Vsepovsod po senčnih stezicah domačini prodajajo svoje izdelke in si tako kot drugje po najdiščih poskušajo zaslužiti kak dolar. Vendar pa se vidi, da je Chichen Itza dokaj blizu mehiške karibske obale, kjer letujejo povečini Američani. Ti si med počitnikovanjem privoščijo kak dan za obisk arheološkega najdišča in imajo zelo malo smisla za preračunavanje valut. Identične suvenirje, ki smo jih videli v San Cristobalu za borih 10 ali 15 pesosov, jih tu prodajajo za 60 ali več. Inflacija sicer dela svoje, trgovci pa vseeno vedo, da jim bodo vedno radodarni Američani pokupili vse, ne glede na ceno. So se pa pripravljeni za ceno tudi pogajati in se ob nizkih predlogih tudi užaljeno obrnejo stran, vendar na koncu vseeno popustijo in rečejo: »Special price, only for you. OK?« Pa še vedno zasluži petkratno.
Pot smo nadaljevali proti karibskemu morju, kjer smo se na obali ustavili ob še enem arheološkem najdišču, Tulumu. To najdišče načeloma sicer ni nič posebnega, kar pa ga naredi posebno, je njegova lega. Leži namreč na pečinah ob karibski obali, od kjer se pogled razprostira na neskončno turkizno morje. Gre za ruševine, ki segajo v obdobje med letoma 
El Castillo je najbolj znana in po svoje tudi najbolj ohranjena ruševina v tem starodavnem mestu, ki je obdan z izjemno debelim obzidjem. Obzidje je bilo namreč debelo kar osem metrov, v višino pa je merilo med tremi in petimi metri. Tulum sestavlja približno dvajset bolj ali manj ohranjenih stavb, ki pa ostajajo v senci spektakularnega razgleda in majhne plažice pod pečinami.
Naše potovanje po Mehiki smo pozno popoldan zaključili v letovišču Cancun, kjer smo se za dva dni prepustili ležanju na peščenih plažah karibskega morja. Da je bilo to potovanje izjemno, smo se strinjali vsi in smo svoje možgančke poslali na pašo, ko smo z zaprtimi očmi ležali pod vročim soncem in poslušali glasbo valov.
Comments