Mehika, tretjič

Monte Alban – gre za civilizacijo Zapotekov, eno izmed indijanskih ljudstev, ki bi jo po času lahko umestili v isto obdobje kot civilizacijo Teotihuacan, tj. od okrog leta 0 pa do leta 500 n.št. Arheologi so na malem planotastem hribčku nad mestom Oaxaca odkrili pravo malo mestece, za katerega so na začetku zmotno mislili, da je bilo naseljeno in delovalo kot mesto. Vse te zgradbe namreč predstavljajo kraj, ki so ga Zapoteki posvetili svojim bogovom.

Monte Alban sestavljata severna in južna ploščad s piramidami, katere so na vrhu verjetno krasili templji, ki pa se do današnjih dni niso ohranili. Poleg piramid na hribu najdemo tudi veliko grobnic in drugih svetišč, arheologi pa so izračunali, da je tu živelo približno 2000 prebivalcev, povečini le elita zapoteškega ljudstva – svečeniki in visoki uradniki. Ostali prebivalci so živeli v dolini. Kraj je izjemno sproščujoč in zajema ga prav posebna tišina, ki je danes v nenehnem hrupu in trušču skorajda ne poznamo več. Za časa arheoloških proučevanj tega kraja je bila večina grobnic že izropanih, zato so imeli težave pri iskanju česarkoli, kar bi jim pomagalo pri proučevanju te civilizacije. Šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja je arheolog Alfonso Caso prišel do velikega odkritja t.i. sedme grobnice, ki je bila skrita in edina nedotaknjena. V grobnici so našli zaklad, ki ga po svoji vrednosti prekaša le še zaklad iz Keopsove piramide v Egiptu.

Vendar pa domačini vedo povedati, da ni bil Caso tisti, ki je odkril grobnico, temveč – krava! Nekega dne je namreč Caso prišel na najdišče in ugotovil, da domačinov, ki so mu pomagali pri izkopavanju, ni bilo. Čez nekaj časa mu je eden izmed delavcev prišel povedat, da iz jame rešujejo prijateljevo kravo. Ko je Caso prišel do jame, je ugotovil, da krava stoji na nečem, kar se zelo sveti in kar se je kasneje izkazalo, da je zaklad edine nedotaknjene grobnice Monte Albana.

Oaxaca slovi kot prestolnica čokolade, saj jo tu izdelujejo že iz indijanskih časov. Indijanci so jo imenovali »grenka voda«, kakavova zrna so zmleli in jih zmešali z vodo. Napitka niso sladkali, uporabljali pa so ga pri svojih obredih. Eno izmed predelovalnic čokolade smo si ogledali tudi sami, dan pa smo si popestrili še s sprehodom skozi tržnico. Med drugim so tam prodajali vse mogoče sadje in črve, kobilic pa menda niso imeli, ker še ni sezona. Ogledali smo se še zocalo s pripadajočima katedralo in guvernerjevo palačo ter izkoristili storitve ene izmed redkih pošt na naši poti.

V širšem predmestju mesta Oaxaca najdemo mestece Tule, kjer raste skoraj zagotovo najdebelejše drevo na svetu. Gre namreč za 36 metrov visoko cipreso, katere deblo meri v premer več kot 11,5 metra, v obseg pa več kot 50 metrov. Strokovnjaki si niso enotni glede cipresine starosti, številke pa se gibljejo med 1300 in 3000 leti. V krošnji tega drevesa živi šest različnih vrst ptic, v deblu pa lahko najdemo številne podobe, ki jih je izoblikovala narava – zadnjice, veverice, strok česna ipd. Slavna cipresa raste v lično urejenem parku, že kar nekaj let pa je tudi zavarovana z ograjo, tako da se je do njenega debla nemogoče sprehoditi.

Naša naslednja postojanka je bilo eno izmed manj znanih, a zato nič manj zanimivih arheoloških najdišč. Mitla je znana po svojih templjev in svetiščih, ki so dekorirani s posebnimi vzorci, katere najdemo le tu. Te vzorce domačini uporabljajo tudi pri izdelovanju preprog iz volne, saj so omenjene preproge značilne za to območje.

Ogledali smo si dva templja, se dobesedno splazili v grobnico in občudovali ornamente, za katere so izračunali, da naj bi jih sestavili iz skoraj milijon kamnitih ploščic in obdelanih kvadrov. Zapoteki so dobro poznali okolje, v katerem so živeli, tako da so stavbe gradili na način, da jih potresi ne bi prizadeli. Stene so zgradili iz velikih kamnov brez veziva in tudi streha ni bila pritrjena na stene. Leseni tramovi so bili le položeni v za njih izdelane vdolbine v steni in ob potresih so se samo zamajali, ne pa tudi zlomili.

Mehika je namreč izredno potresno ogrožena, saj leži na stiku severnoameriške in pacifiške tektonske plošče, potresi na njenem območju pa so izredno pogosti. Domačini pravijo, da ni tako pomembno, kako močan je potres, temveč kako dolgo traja. Stavbe se ne zrušijo takoj, ampak šele po nekaj časa, ko se premikanje tal in posledično premikanje stavbe začneta gibati vsaka v nasprotno smer drugi. V Mexico Cityju na primer potresov pod 5. stopnjo Richtarjeve lestvice sploh ne čutijo, saj je celotno mesto zgrajeno na močvirju in blatu, kar ublaži sunke potresa.

Ker je sonce na najdišču pripekalo z vso močjo, smo se hitro podvizali v zavetje šotorov tamkajšnje tržnice in se z domačini pustili barantati za njihove izdelke. Ob poti smo se ustavili tudi v destileriji mezcala. Tipična žgana pijača zvezne države Oaxaca je na las podobna našemu žganju, le da temelji na rastlini, ki se imenuje agava. Gre za dvakrat destilirano pijačo, ki premore 38% alkohola in ima zaradi kurjenja agav v jamah okus po dimu, zemlji in oglju. Najraje ga Mehičani ponudijo s črvom, bodisi namočenim v steklenici mezcala ali pa kar tako, kot del rituala pitja te pijače.

Pot nas je nato vodila preko vijugajoče se ceste po Sierri Madre Del Sur do Tehuantepeca. Tehuantepec leži dobrih 20 kilometrov od pacifiške obale na t.i. pacifiškem platoju. Da so prišli do tam, smo se morali spustiti na 200 metrov nadmorske višine in to čez prelaz, katerega višina je več kot 2300 metrov nad morjem. Pokrajina se iz kaktusove tam počasi začne spreminjati v bolj gosto grmičevje in drevje, bolj proti dolini pa rastejo tudi že prve palme.

Med dolgočasno vožnjo smo izvedeli nekaj zanimivih stvari o tradicionalni mehiški ženski obleki teuandos. Gre za obleko, polno čipk in bogato okrašeno, ki jo ženske navadno nosijo z veliko zlata in drugega dragocenega nakita. Ob posebnem prazniku, ki ga v Mehiki praznujejo enkrat na leto, ženske v teuandosih varuje policija, saj so v preteklosti veliko žensk oropali. Njihov nakit ima namreč izjemno visoko vrednost, saj gre za zlatnino, ki je že stoletja last njihove družine in se prenaša iz roda v rod, z matere na hčer.

Nadaljevanje