Že od vsega začetka smo imeli “piko” na severni del otoka, natančneje na
vasico Famara, ki slovi po izjemno dolgi plaži, kjer vedno piha in človek lahko
surfa ali kajta. Odkar smo prišli iz Zanzibarja, je Andraž nad kajtanjem
popolnoma zakurjen in eden izmed razlogov za obisk otoka Lanzarote je prav
kajtanje. Pot nas je vodila mimo vulkanov in belih hišk, končala pa se je ob
večilometrski obali, obdani s peščenimi sipinami. V plažo smo se takoj zaljubili,
ker v zraku visi tista freestyle sproščenost, ki nam je tako blizu. Razmere so
bile bolj za surfanje kot kajtanje, zato smo občudovali manjše in večje
tečajnike, kako so se prvič spopadali z jahanjem valov. Dopoldansko sonce nas
je prijetno grelo in čeprav je tudi malce pihalo, nas veter ni motil. Andraž in
Tim sta šla celo v vodo, Žiga pa je ostal pri meni in gradil gradove iz mivke.
Prav za nafilat baterije, samo še kava mi je manjkala v roki in kakšna raggae
muzika v ozadju.
Ko smo se vozili sem, smo se ob poti peljali mimo mesteca
Teguise, ki se je simpatično dvigalo nad ostalo pokrajino, ker je ležalo na
vrhu hriba. Že od daleč je bilo moč videti zvonike mestne cerkve, vse okrog pa
so bile posajene snežno bele hiške. Ker sta otroka na plaži izgubila zanimanje,
sva se z Andražem strinjala, da si kosilo poiščemo tam. Odpeljali smo se nazaj,
pakrirali ob glavni cesti in se peš podali po ozkih uličicah. Šli smo mimo malega
trga pred cerkvijo, muzeja aloe vere in številnih lokalčkov in restavracij.
Nobena izmed restavracij me ni prav pritegnila, dokler nismo prispeli do roba
mesteca in na majhnem trgu našli majhno botego, kjer so v tapasih uživali
domačini. To je to, do as locals do! Ker nobena izmed štirih miz ni bila
prosta, smo malce počakali, da se je ena izpraznila, nato pa jo napadli.
Izbrali smo si izbor različnih tapasov in natakarica kar ni nehala nosit
majhnih krožnikov in pladnjev na mizo. Komaj je bila dovolj velika za vse
dobrote. Uffff, la dolce vita! Da je bilo vse noro okusno, mi verjetno ni treba
posebej poudarjati, k sreči pa se fanta nista ravno kregala za česnov kruh,
zato ga je ostalo več za naju z Andražem. Španci dan začenjajo precej pozno in
tudi kar se tiče znamenitosti se nobena ne odpre pred 9:30. So pa zato zvečer
toliko bolj aktivni. Znamenitosti se zaprejo med 16:00-17:00, a takrat lokalci
šele zares zaživijo. Za kosilo si privošijo tapase, nimajo običajnih velikih
porcij. To so prigrizki v smislu juhic, kakšnega popečenega česnovega kruha z
rezino pršuta, mogoče malce piščanca, kak toast ali kruhek, pomočen v
raznorazne omakice. Zvečer pa je druga pesem. Ko sonce zaide in se restavracije
ponovno odprejo, domačini preživijo ogromno časa za močno obloženimi mizami.
Po obveznem cortadoju po koncu obroka smo se odpravili še na manjši krog
po mestecu, nato pa se odpravili naprej. Bilo je vroče in brez posebnega vetra,
temna pokrajina pa je še bolj vlekla vso vročino nase. Da bi se malce ohladili
in začutili tisti pravi utrip otoka, smo se odločili za ogled Lagomarja v
Nazaretu. Pot do tja je bila nekako taka, kot da bi šli k nekomu domov. No, saj
v bistvu smo tudi šli. Lagomar je namreč posestvo oziroma domovanje znamenitega
arhitekta Omarja Schariffa, ki si ga je zgradil sam. Žal pa je imel gospod kar
velik problem s stavami in posestvo je v eni izmed svojih partij s kartami
neslavno zaigral. Gre pa res za posebno stvaritev. Že ko stojiš pred stopniščem
na vhodu lahko v vzpetini pred sabo opaziš neverjetni preplet arhitekture z
naravo. Arhitekt je namreč svoje domovanje vpel v vzpetino in ga umestil na
zelo poseben način.
Osrednji del predstavlja bel bazen s kristalno čisto vodo,
od koder se obiskovalec lahko poda po labirintu predorov, stopnišč, balkkonov,
razglednih ploščadi, mostov, jam in nešteto prostorčkov za počitek in uživanje
v razgledu. Zanimivo se mi je zdelo, da sta bila oba otroka pravzaprav zelo
navdušena nad obiskom in sta z zanimanjem odkrivala skrite kotičke posestva. Je
ravno prav odpičeno, da človeka preseneti na vsakem koraku in v pričakovanju
čaka, kaj mu bo prinesel ovinek.
Navdušeni nad obiskom smo po ogledu zapustili
Nazaret in se vrnili v apartma. Pozno popoldne smo se odpeljali v sosednje
mesto Arrecife, ki je pravzaprav tudi glavno mesto otoka. To se čuti na vsakem
koraku, saj je popolnoma drugačno od ostalih, prepredeno je z enosmernimi
uličicami, podobnimi starih mest Italije in Španije. Najprej smo se ustavili
pri utrdbi Castillo de San Jose, v kateri domuje galerija, ki jo je tam
ustanovil Cesar Manrique. V spodnjih prostorih se nahaja tudi restavracija z posebnim
ambientom in izjemnim razgledom na odprto morje. Odpeljali smo se dalje v center
in si šli ogledat stari del mesta. Parkirali smo v bližnji parkirni hiši in šli
na sprehod. Naredili smo krog po stari marini Charco de San Gines in šli po
promenadi Avenida Coll, kjer so se domačini kopalli in skakali v morje iz
bližnjega mosta Puente de las Bolas. Sonce se je počasi spustilo k obzorju,
zato smo se nazaj v Costa Teguise odpravili tudi mi.
Ko sem se pripravljala za počitnice na Lanzarote, sem prebrala, da je
med drugimi znamenitostmi zelo zanimiv vrt kaktusov. Ta je bil od našega
apartmaja oddaljen kakih 20 minut vožnje. Ker nismo želeli, da bi spet padli v kakšno
gužvo, smo jutro planirali tako, da bomo na vhodu še pred uradnim odprtjem. Ko
smo prišli tja, je bilo že kakih 20 obiskovalcev pred nami, ki so čakali v
vrsti. Še dobro, da smo bili do časa. Ob odprtju smo bili hitro v s kamnitim
obzidjem zagrajenem botaničnem vrtu, kjer smo imeli kaj videti. Vsepovsod sami
kaktusi, od majhnih, velikih, ozkih, debelih, okroglih, cvetočih,… iz ploščadi
za vhodom se je raztezal čudovit pogled na vrt in mlin na veter, ki se je nad
vrtom bohotil na majhnem gričku. Sprehodili smo se po peščeni potki, ki se je
vila med posameznimi manjšimi vrtički in si ogledovali te bodičaste rastline.
Povzpeli smo se tudi do mlina in fanta sta na vsak način želela tudi v
notranjost. A tam ni bilo prav veliko zanimivega za videti, zato sta hitro odšla
ven. Pridelava moke je zanju še nekoliko preveč abstraktna. Je pa izpred mlina lep
pogled na vrt, kjer smo se slikali in nastavljali soncu. Opazili smo tudi, da se
je vrt kar lepo napolnil z obiskovalci, zato smo počasi šli nazaj proti izhodu.
Še par fotk in vrt smo zapustili.
Bilo je pozno dopoldne in odločili smo se, da
si poiščemo eno plažo kar tu, na zahodnem delu otoka, da se ne bomo preveč
vozili sem ter tja. Iz glavne ceste smo malce pogledovali proti obali in
zagledali plažo, ki bi lahko obetala. Zavili smo s ceste in parkirali v majhnem
mestecu Arrieta nedaleč od plaže Playa La
Garita. Vzeli smo našo modro Ikeino vrečo in se napotili po stopnicah na črn
pesek. Obiskovalcev ni bilo preveč, saj je bilo vreme mrčasto – nam pa je prav
to še kako ustrezalo. Fanta sta izdelovala gradove in dirkališča iz peska ter
se z avtomobilčki podila po novonastalih naseljih. Jaz sem se malce ulegla na
topel pesek, Andraž pa je celo šel v vodo, vendar se je kmalu vrnil. Ko smo
pomalicali vsa jabolka in piškote, otroška usta pa so bila še vedno lačna, smo
pospravili našo premično imovino in se sprehodili po majhni ulici, polni
gostilnic in restavracij. Najprej smo glede na ocene iz TripAdvisorja šli do
ene čisto na drugem koncu pri svetilniku, vendar očitno nismo bili edini, ki
smo jo izvohali, zato je bila polno zasedena. Šli smo nazaj in se glede na
jedilnike, ki so jih imeli razobešene na ulici, odločili za restavracijo,
opremljeno v mornarskem stilu belega lesa in slik z morsko tematiko. Dobili smo
zadnjo prosto mizo. Spraševala sem se, od kje so se pojavili vsi ti gosti, ki
so zasedli večino restavracij v mestecu, saj na plaži ni bilo skoraj nikogar (z
izjemo ene irske družine, ki sta jo poleg tipične govorice izdala tudi mlečno bela
koža in oranžni kodrasti lasje). Kasneje sem ugotovila, da smo relativno blizu
dveh največjih znamenitosti otoka Jameos del Agua in Cueva de los Verdes ter da
jih je večina iskala kaj za pod zob po dopoldanskem obisku katere izmed njiju. Natakar
se je s fantoma pohecal vsakič, ko ga je pot zapeljala mimo naše mize, tako da
so bili na koncu že pravi prijatelji. Andraž si je privoščil parvo ribjo
pojedino in čeprav sta Tim in Žiga na začetku zelo pogumno prisostvovala pri
odločitvi za obrok, sta se kasneje raje odločila za makarone. Po sladički in
cortadoju smo se odpravili do avta. Ker nas je pot vodila mimo otroškega
igrišča, smo seveda morali narediti obvezen postanek tudi tam.
Želeli smo v
Jameos del Agua, slavno delo umetnika Cesarea Manriqueja, vendar ko smo se
pripeljali do tja, je bilo tam toliko avtomobilov, da nas je vse minilo. Tudi
vrsta za vstopnice ni bila zanemarljiva, zato smo se obrnili in se čez križišče
zapeljali na drugo stran hribčka do jam Cueva de los Verdes. Jameos del Agua je
ena izmed največjih turističnih atrakcij otoka, ki jo sestavlja muzej
vulkanologije, več podzemnih jam, ki so urejene v moderne večnamenske prostore,
ogromnega bazena in več barov, bifejev in točk, kjer se človek lahko okrepča.
Na vsakem koraku je moč videti kontrast med temnimi skalami in belim betonom, s
katerim je umetnik ustvarjal: poseben bazen z rakci, koncertna dvorana v jami,
stopnice ipd. Kot rečeno smo jo mi izpustili, se pa podali v vrsto za obisk jam
Cueva de los Verdes nekaj sto metrov stran. Tudi tam smo na vstop čakali kar
dolgo, vendar je šlo nekoliko hitreje. Jame so nastale zaradi razlivanja lave
iz vulkana proti morju ter izločanja plinov. Oblikoval se je sistem več jam, ki
so jih uredili za ogled. Z mojimi obiski jam je tako, da jih vedno grem
pogledat, a vedno tudi ugotovim, da nobena ne seže Postojnski jami niti do
gležnjev. Z Cueva de los Verdes je podobno, vendar priznam, da je bila kljub
temu zanimiva. Še najbolj zanimiv del je bil tik pred koncem, ko smo v zgornji
dvorani občudovali prizor vode majhnega jezerca v jami, ki je pričaral popoln
odsev sklanih formacij nad njim. Bilo je nemogoče ugotovilti, kaj je res in kaj
ne, vse dokler vodič ni vrgel kamna v vodo, ki je skalil odsev.
Vrnili smo se v Costa Teguise in ob poti občudovali
pusto otoško pokrajino. Po obveznem postanku v bližnji trgovini smo se
odpravili v stanovanje in večer preživeli na tisti naši prekrasni terasi. Tole
bom pa res pogrešala.
Comments