Zbudili smo se v oblačno jutro in si vzeli veliko
časa za zajtrk. Počasi smo zalavfali dan, saj se nam ni prav nikamor mudilo. Tole
so bile počitnice tudi za filanje baterij. Vsako jutro smo spali do 8-ih ali še
dlje, zvečer pa tudi nismo preveč ponočevali. Če kaj, potem sem se na tem
dopustu naspala. Na terasi je bilo prav prijetno, ob pitju jutranje kave in
opazovanju ogromnih listov rastlinja, ki mi je zastiral pogled na pešpot pod
našo hišo, bi človek lahko obsedel ves dan. Kljub vsemu smo se spravili v avto
in poiskali plažo Honda, ki leži tik pred vzletno-pristajalno stezo
lanzaroškega letališča. Upali smo, da bomo lahko od blizu opazovali pristajanje
letal, oziroma bolje rečeno, tik nad našimi glavami. Šli smo bolj za nosom kot
po navigaciji, saj peščenih poti v bližini letališča ni bilo vrisanih v
zemljevid. Parkirali smo tik ob železni mreži, ki ograjuje letališko območje,
in se sprehodili nekaj deset metrov nižje k morju. Imeli smo kaj videti, saj je
že prvi avion pri pristajanju letel precej nizko nad nami. Letališko stezo in
morje ločuje ozek pas peščene obale s tlakovano pešpotjo, ki se vije mimo
letališča. Fanta sta bila nad doživetjem navdušena, tam smo bili namreč v času
ogromno pristankov letal (predvsem Ryanairjev iz Velike Britanije in Irske),
kar je dalo našemu izletu poseben čar. Žiga se je kmalu zdolgočasil opazovanja
letal, zato se je hitro zamotil z igranjem v mivki. Ker so oblaki preprečevali
direktno sijanje sonca, je bilo na plaži prav prijetno in nič kaj prevroče. Ob
vsakem pristajanju se je pred stezo zbralo več pešcev in kolesarjev, ki so se
ustavili, da bi opazovali letalo ob pristanku. Ni sicer ravno pristajanje
letala na St. Marteen, vendar precej dober (evropski) približek.
Odpravili smo se nazaj proti avtu in vmes opazovali
še par letal, ki so vzletela iz letališča. V stanovanju smo si pripravili
kosilo in šli malce počivat. Saj dopust je tudi za počitek, ne samo norenje sem
ter tja. Počasi sem se začela počutiti slabo in začelo me je močno boleti grlo.
Malce sem bila vročična, a popoldne nas je sonce toliko ogrelo izza oblakov, da
smo vseeo šli še v naš “hišni” bazen. Zvečer je bilo še huje, pojedla in popila
sem večino zdravil iz naše potovalne lekarne, noč je bila nemirna. Klela sem vse
žive, kako se mi je uspelo prehladiti na dopustu ob taki vročini sredi julija
ter tuhtala, da je obisk zdravnika preveč tvegan, da mi slučajno ne potrdijo
Covida – potem sledi karantena za 10 dni pa še domov ne bom mogla. Glede na
izkušnje prebolelih Covidov sicer nisem imela podobnih simptomov, pa vendar se
raje nisem testirala – če ne veš, nimaš slabe vesti.
Prihodnje jutro sem se
toliko sestavila, da smo po zajtrku šli v mestece Teguise na njihovo znamenito
tržnico, ki se odvija samo ob nedeljah. Center zaprejo za vozila in ozke
uličice napolnijo stojnice lokalnih rokodelcev, zeliščarjev ter prodajalcev
raznoraznih izdelkov (azijskega) porekla. Prodajalci pridejo tudi iz drugih
Kanarskih otokov in prodajajo kreme iz aloe vere, sire, vina in podobno. Bili
smo dovolj zgodnji, da smo parkirali precej blizu mesta, a vseeno je v mestu
vladal prijeten vrvež in gneča turistov. Sprehodili smo se skozi mesto in si
ogledali stojnice, kupili pa bolj malo, saj nas z izjemo sira in vina ni nič
prav pretirano pritegnilo. Res je, da če človek malce več potuje, ugotovi, da
razni spominki hitro postanejo šara, saj se jih iz vsakega potovanja lahko
nabere kar veliko. In doma navadno nimajo enake vrednosti kot na poti. Včasih
res naletiš na kakšno stvar, od katere se ne moreš ločiti, je pa res, da se to
zgodi bolj poredko (oziroma vse redkeje). Z Andražem sva si privoščila še eno
kavo in počasi smo se napotili nazaj. Na poti sem se ustavila v lekarni in
nakupila vsa mogoča zdravila za blaženje bolečin v grlu, kar so mi jih dali
brez recepta. “Ne, nič bio zdravil, jaz rabim taka najmočnejša, kar jih imate”,
lekarnarica pa je samo zavila z očmi in segla pod pult po nek sprej, za
katerega se je kasneje izkazalo, da res prežene hudiča in pol. Popoldne sem
prespala, fantje pa so uživali v bazenu in na igralih. Čeprav voda ni bila prav
topla, je bilo čofotanje tisto, ki je prevladalo nad mrazom. Ponoči se mi je
stanje nekoliko umirilo in sem celo nekaj malega spala.
Dogovor je bil, da gremo prihodnji dan v Rancho
Texas Park, velik živalsko-zabaviščni park zahodno od glavnega mesta. Po
zajtrku sem se počutila toliko bolje, da me z izjemo bolečega grla ni nič več
morilo, tako da smo se napokali v avto in odpravili na pot. Ko smo pakirali na
ogromnem parkirišču, je bil park že odprt, opazili pa smo, da so vsi hodili
vanj s kopalkami in drugimi vodnimi pripomočki. Šla sem do vhoda in videla, da
je to v bistvu deloma tudi vodni park z bazeni, tobogani in drugimi vodnimi
atrakcijami. Na to nismo bili pripravljeni, zato smo se raje dogovorili, da se
ustrezno opremljeni vrnemo prihodnji dan in ta dan raje namenimo raziskovanju
zahoda otoka. Otroka sta bila nad odločitvijo seveda zelo nejevoljna, a res bi
bilo škoda, da parka ne bi mogli uživati v celoti, če smo že tam. Tako smo se
na bližnji bencinski črpalki ustavili za nakup pijač in nekoliko umilili slabo
voljo z jabolčnim sokom. Pot nas je nato vodila po južni obali otoka do zahoda,
kjer smo v toplem dopoldanskem soncu obiskali El Golfo, malo jezero zanimive
zelene barve tik ob obali, ki je svojo barvo po posebni kulturi alg, ki živi v
njem.
Od parkirišča do razgledne točke visoko nad jezerom vodi urejena pešpot,
ki pa je na nekaterih mestih zaradi svoje lege na skalah kar malce nevarna za
razigrane mulce. Razgled pa je v lepem vremenu fantastičen, saj lahko v istem
kadru človek občuduje modrino morja, črno mivko plaže in temno zeleno jezero
pod rdečkastimi skalami. Do jezera se nismo spustili in smo ga raje opazovali
kar od daleč. V njem je kopanje prepovedano, pa tudi sicer je barva vode taka,
da ni ravno mikavna za namakanje. Raje smo se odpravili naprej do klifov, ki se
v obliki razbrazdanih skal spuščajo globoko v morje. Klifi Los Helvideros so od
El Gulfa oddaljeni le nekaj kilometrov, zato je postanek pravzaprav na poti
proti solinam Salinas de Janubio. Med skalami vodijo razne kamnite potke,
nekatere vodijo čisto do klifov, druge se spuščajo nižje skozi jame in
obiskovalca peljejo na naravne balkone v skalah, kjer lahko pobližje izkusi
gromko bučanje morja.
Na žalost je bila cesta od klifov so solin zaprta, zato
smo morali narediti obvoz in jih obiskati z druge, daljše strani. Ko smo se
zapeljali čez hribček, se nam je pogled razprostrl dalječ po plitvini, kjer smo
lahko opazovali raznobarvne oddelke solin. Rahel vetrič je plapolal bele zavese
bližnje restavracije, a se za njen obisk kljub uri za kosilo nismo odločili.
Menda je razgled na soline iz njene terase čudovit. Prav tako se nismo odločili
za voden ogled solin, saj po drugi strani spet niso nič tako posebnega, da bi
jim namenili več pozornosti. Gotovo obvezen postanek, če ste v bližini, da pa
bi samo zaradi solin hodili na to stran otoka, pa seveda ni smiselno.
Odpravili smo se v nam ljubo Famaro, kjer smo se
počutili še najbolj “doma”. Na poti smo se ustavili v ogromnem gostišču ob
poti, kjer so nudili catering kosilo povečini za vnaprej zaključene družbe.
Avtobusov je bilo že kar nekaj parkiranih na parkirišču, a smo vseeno šli
poskusit srečo. Natakarica nas je premerila od glave do pet, potem pa rekla, da
se za 4 tako ali tako ne bo poznalo in da naj si kar izberemo eno mizo v
notranjosti. Imeli so ogromno izbire za kosilo, nekatere tudi bolj lokalne
specialitete. Nihče nas ni povprašal po ničemer in z lahkoto bi se lahko zlili
z množico iz avtobusa. Kljub temu smo bili dovolj pošteni, da smo kosilo
plačali, računali pa so nama samo dve kosili in pijačo, saj je natakarica
rekla, da fanta že nista mogla prav veliko pojesti. Pa še lizike sta dobila za
s sabo, kar je v njunih očeh natakarico povzeplo visoko na najvišje mesto
najljubših oseb tistega dne. Na plaži v Famari je pihalo, zato se tam nismo
zadrževali prav dolgo. Valovi so bili veliki in mivko je nosilo vsevprek, tako
da smo jo kmalu popihali domov v Costa Teguise. Andraž se je edino dogovoril v
eni izmed surf šol, da glede na vremensko napoved prihodnji dan pride kajtat. V
Costa Teguisi smo se odpravii na večerni sprehod mimo igral do plaže in potem
skozi kitajsko trgovino nazaj. Tim je pri Kitajcih končno našel kuščarja iz
blaga, ki si ga je tako želel in ga iskal vse dni na otoku (podobnega je videl
namreč pri nas v stanovanju), misija je bila s tem opravljena. Na valovih
nedaleč od obale je nekaj nadebudnežev celo surfalo s foili, a za kakšne večje
podvige je premalo pihalo. Popolno nasprotje vetrovnih razmer s severno obalo.
Končno je prišel (za mulca) tudi dan, ko smo se
odpravili v zabaviščni park. Planirali smo, da smo na vhodu že prej uradnim
odprtjem, da se izognemo morebitni gneči. Kljub temu, da nikjer nisem dobila
občutka o kakšni pretirani turistični gužvi, je bilo nekaj atrakcij na otoku,
kamor so se zgrnili vsi. Imela sem občutek, da bi Rancho Texas Park to vsekakor
lahko bil. Tako smo bili res med prvimi, ki smo kupili karte in se še pred
vročino podali na dogodivščino. Danes smo se opremili tudi s kopalnimi
pripomočki in jih po vstopu v park odnesli v garderobne omarice vodnega parka.
Vodni park so odpirali malce kasneje, vendar ravno prav, da smo se v vmesnem
času sprehodili skozi del parka, kjer se nahaja živalski vrt. Mimo kričečih papig
smo stopili na potko, ki nas je vodila mimo komodških vranov in drugih
plazilcev. Povzpeli smo se za slap in nadaljevali pot nekoliko višje na
hribčku. Tam smo občudovali ogromne želve, ki smo jih lahko tudi pobožali, in nešteto
živopisanega cvetja, ki je bilo posajeno za kamnito ograjo. Ogledali smo si
pumo in ogromnega igrivega belega tigra.
Pot nas je vodila skozi interaktivno razstavo o zemlji
in oceanih, na koncu pa smo prišli na plano. V ogromni areni ob pol dvanajstih
ni bilo niti kančka sence, zato smo se dobro namazali in si nadeli kape s
šiltom. Še dobro, da predstava z delfini ni trajala tako dolgo časa, sicer bi
bili kuhani in pečeni. Kljub vetru, ki je nekoliko omilil vročino, je bilo
vseeno (pre)toplo. Predstava je bila vsekakor dobra, živali so bile sinhrone in
človek je imel občutek, da se tu z živalmi res veliko ukvarjajo. Že sama misel
na ujetništvo pa človeka kar malce navzame z mešanimi občutki. Po koncu smo se
sprehodili mimo pingvinov in se počasi napotili proti izhodu. Pri ogradi z
vidrami smo pomalicali in se odločili, da predstavi z orli in morskim levom
izpustimo ter se raje odpravimo v vodni park.
Flamingi so nas čukasto gledali, ko smo sopihali mimo in (predvsem otroka) navdušeno razpravljali o tem, kakšen vodni park nas čaka. Hitro smo se preoblekli in pod senčko pergole zasedli tri ležalnike. Vodni park je izgledal fantastično. Sestavljen je iz bazenov različnih globin, posebej je zgrajen bazen za otroke z veliko gusarsko ladjo v sredini in nešteto odprtin, iz katerih šprica voda. Za visoko kamnito ograjo sta po hribu speljana dva ogromna tobogana, eden nekoliko ožji za spuščanje po zadnjici ter eden nekoliko širši za spuščanje z zračnicami. Oba pa se iztečeta v isti bazen na dnu, od koder se obiskovalci lahko ponovno peš odpravijo po hribu navzgor in se po igralih ponovno spustijo navzdol. Vsi smo noreli kot mulci in verjetno sem se na hrib povzpela vsaj 20x, da smo se z mulci spuščali po toboganih. Vmes smo se malce ustavili in si v bistroju naročili kosilo, potem pa spet naprej v vodo. Ker je bil Andraž dogovorjen, da to popoldne pride še kajtat v Famaro, smo Rancho Texas Park kmalu nato zapustili.
Ko smo po
približno pol ure vožnje prispeli, smo ugotovili, da razmere niso ravno
najboljše za vodne športe, saj je pihalo bolj malo in na morju ni bilo nikogar.
Zato so tudi v surf šoli rekli, da danes ne bo nič. Parkirali smo na peščenem
parkirišču in komaj dobili prostor. Čeprav ni bilo ogromno ljudi po mestu, jih
je bilo vseeno kar nekaj na dooooooolgi plaži - dan za uživanje na plaži je bil
pravzaprav idealen. Komaj smo prišli, sta fanta že stekla na pesek, se metala v
valove in risala po mivki. Tima je papiga Thomas iz jutranjega obiska Rancho
Texas Parka tako navdušil, da je bilo pol plaže porisane z raznoraznimi
papigami. Tudi midva nisva prav dosti zaostajala za njima in sva uživala v
vodi. Na plaži je vladal pravi mali živžav in prav lepo je bilo videti tak
prizor. Na plaži smo vztrajali do poznega popoldneva in se nato vrnili v Costa
Teguise na večerjo in (pre)potreben počitek.
Nadaljevanje
Comments