Lanzarote, četrtič

Na otoku smo si pogledali že vse glavne znamenitosti z izjemo skrajnega vzhoda, zato smo se odločili, da se ta dan odpravimo prav tja. Naš cilj je bil Mirador del Rio, razgledna točka vrh pečine 475 metrov nad morjem, od koder se razgledi raztezajo na bližnji otoček La Gracioza in odprto morje. Gre še za eno izmed del Cesarja Manriqueja, ki je iz razgledališča naredil pravo turistično atrakcijo. Na pot smo se odpravili po zajtrku in obvezni kavi na naši džungelski terasi. Pot nas je vodila po pusti oranžno-rjavo-sivi pokrajini in vreme je napovedovalo krasen dan. Nekje na poti smo zavili iz glavne ceste in se povzpeli na vrh visoke vzpetine, od koder se je videla naša ljuba Famara. Mimo nas se je pripeljala tudi skupinica turistov v buggyjih, kar precej promovirajo povsod po otoku. Malce smo morali paziti na strme prepade, saj smo bili na nezavarovanem območju, a zato toliko lepšem. Razgledi so bili namreč fantastični. Odpravili smo se naprej. Bolj, ko smo se približevali Mirador del Riu, več megle se je stekalo na otok. Noro, kaj bo res cel otok v soncu razen Mirador del Ria??? Ko smo prispeli, smo komaj videli slavni napis, kaj šele da bi videli kakšne razglede iz restavracije. Kljub temu smo se na razgledno ploščad vseeno povzpeli, a videli nismo dlje od svojega nosa. Le slišali smo bučanje morja nekje daleč pod nami. 

Poparjeni smo se vrnili k avtu in se odpravili nazaj. Samo zavili smo okrog ovinka in megle pred nami ni bilo več. Očitno je vztrajala samo na tem rtu. Na poti nazaj smo se ustavili še v tovarni kozmetike iz aloe vere, še ene izmed rastlin, po kateri je Lanzarote znan, in iz katere izdelke lahko najdemo vsepovsod po otoku. Najprej smo se podučili o raslini v manjšem delu, kjer sta bili predstavljeni njena zgodovina in uporaba, nato pa vstopili v trgovinico, kjer je bilo moč kupiti vse mogoče iz aloe vere. Odločili smo se za nakup par uporabnih daril, ki smo jih podarili domačim ob povratku domov, nato pa še malo pokramljali s prodajalko. 

Želodčki so nas začeli spominjati, da je že čas za kosilo, a zadnji dan smo želeli preživeti na “naši” Famari, zato smo se odločili, da jemo tam. Ob prihodu v Famaro smo ujeli še odprto restavracijo Las Bayas, da smo si lahko privoščili malce poznejše kosilo -  Lanzarote je španski otok, kjer veljajo španske zakonitosti tudi glede odpiralnih časov, restavracije s hrano namreč povečini zaprejo po 15.uri in jih potem odprejo šele zvečer okrog 19.ure. Čeprav so imeli tudi nekaj miz zunaj, smo se raje odločili, da jemo v notranjosti, saj je bil lokal klimatiziran. Zunaj na soncu ni bilo prav prijetno, sploh pa ne z dvema mulcema, ki sta se raje potikala po kamniti klopi in sestavljala stolpe iz blazin. Po kosilu smo odšli do plaže. Andraž se je dogovoril za kajtanje, vendar na drugi strani večkilometrske plaže, zato se je tja odpravil z avtom. Jaz sem s fanti ostala na plaži, vendar smo zaradi vetra kmalu imeli pesek vsepovsod. Bili smo skoraj edini na plaži. Morski tok je dodobra premešal vodo in jo shladil, veter pa ni ustvarjal ravno prijetne kulise za kopanje ali poležavanje na soncu. Zato smo se peš odpravili v mesto.

Imela sem slabo baterijo na telefonu in le nekaj evrov v žepu, zato smo v trgovini skrbno kombinirali, kakšne priboljške bomo kupili, da bomo lažje preživeli čakanje na Andraža. Odpravili smo se do bližnje avtobusne postaje, ki nam je nudila zavetje pred vetrom in počasi pojedli sladkarije. Igrali smo se miselne igrice in trgali papirčke, da smo preganjali dolgčas. Končno je zazvonil telefon, Andraž je končal in se vrača nazaj. Tudi njegovo popoldne ni bilo najboljše, valovi so bili ogromni in kajtali so le profiči dlje od obale. Po uri padanja z deske se je naveličal in se vrnil. Še dobro, da je moj telefon zdržal še toliko časa, da sva se slišala in sem mu javila našo lokacijo. Od znotraj je dan izgledal prav lepo, zunaj pa je veter neusmiljeno bril in nosil pesek iz bližnjih sipin po cesti. Raje smo v Costa Teguisi šli še na en sprehod do obale in na peščeni plaži občudovali sončni zahod nad mestecem ter se sprehodili v naš zadnji večer na Lanzaroteu.

Zbudili smo se v zadnji dan. Ker smo imeli letalo šele popoldne, smo dopoldne spakirali in pospravili stanovanje, potem pa odšli na plažo v Costa Teguise. Izposodili smo si ležalnik in senčnik ter uživali v zadnjih urah. Fanta sta iz mivke izdelovala skulpture in tekala po plaži, midva pa sva delala logistični plan za kosilo in odhod na letališče. Taki dnevi so vedno po svoje naporni, saj kaj konkretnega ne planiraš, ves čas pa samo čakaš, kdaj bo čas za odhod. Na letališču so imeli na našem terminalu zunanjo teraso, od koder smo lahko opazovali letala pri pristajanju in vzletanju. Kmalu je prišel naš in nas popeljal nazaj proti domu.