Dopoldne smo preživeli ob bazenu. Prav ustrezalo nam je, da smo se malo odpočili. Pri zajtrku smo se dlje časa pogovarjali z upokojenim nemškim parom, ki vsako leto za 3 mesece pozimi zbeži na toplo in uživa brez zime. Ponavadi sta najela obalno hiško na Filipinih, zdaj pa že dve leti dopustujeta na Zanibarju, ker so Filipini bili zaradi Covida zaprti za turizem. Hecen par. Po Žigatovem počitku smo se odpravil na sever otoka na eno izmed dve najbolj opevanih plaž Zanzibarja, Kendwa. Gre za manjšo sestrico še bolj znamenite Nungwa Beach, a moram priznati, da na mene ni naredila kakega pretiranega vtisa. Saj ne rečem, plaža je lepa, polna školjk, na žalost pa tudi smeti in nevarno zakopanih steklenic - res ne bi priporočala hoditi bosa. Pas tik ob morju je nekoliko boljši, barva morja pa prekrasna. Šli smo popoldne, da bi zvečer lahko opazovali sončni zahod, a so obzorje zakrivali oblaki, zato kakšne spektakularne igre barv ni bilo. Sva se pa z Žigatom šla kopat in bilo je prav dobrodošlo, da je tok vsake toliko časa premešal vodo in jo osvežil. Mimo so švigale tradicionalne jadrnice, imenovane dhowi, in turiste vodile na večerno jadranje ob obali. Bilo je videti prav idilično, z dhowom sem si takrat želela zapeljati tudi jaz. A je za vse te naše želene aktivnosti tokrat zmanjkalo časa. To, da smo se na Kendwa Beach odpravili tik po najhujši vročili, je bila dobra odločitev, Saj na plaži ni naravne sence. Domačini imajo na sredini plaže sicer eni večje poslopje, kjer ribiči pospravljajo mreže in se hladijo v žgočem dnevu. Čeprav verjamem, da turistov v tem obdobju praktično ni, se mi jih je še toliko, kolikor jih je bilo na plaži, zdelo preveč. Saj je lepo videti tudi vse te opevane highlightse neke destinacije, a po obisku Kendwe sem si ponovno čestitala, da sem za prenočevanje na severnem delu Zanzibarja izbrala našo Kiganjo v vasici Matemwe. EMŠO očitno tudi pri meni že dela svoje :) Imam pač rada svoj mir oziroma ga rajši delim z domačini kot pa pijanimi Poljaki.
Na poti med Kendwo in Matemwe smo se naučili še ene pomembne lekcije na Zanzibarju: izogibaj se vožnje ponoči. Zvečer se cesta namreč spremeni v pravi kaos, na cesti so namreč vsi: pešci, kolesarji, motoristi, avtomobili, avtobusi, kamioni… krave. Ni da ni. Precej več kot podnevi, ko se večina zadržuje v senci pod kakšnim drevesom. Cesta je za pešče edina pot, kjer tudi dejansko lahko hodijo. Poti po grmovju in gozdovih so redke. Pešče srečaš tudi na območjih, kjer sploh ni naselij, Andraž je komentrial, da ponoči pridejo iz vseh lukenj. K temu dodaj še neosvetljene ceste, nepredvidljive ležeče policaje, bleščeče luči nasproti vozečih se vozil ter slabe žaromete in dobiš dobitno kombinacijo za katastrofo. Oba z Andražem sva bila prav utrujena od tiste polurne vožnje: oči sva imela na pecljih in oprezala za nevarnostmi skozi šipo. Sva pa ugotovila, da se je najbolje priključit kakšnemu lokalnemu taksistu, ker pozna vse udarne jame in ležeče policaje ter točno ve, kdaj zavirati. Oddahnila sem si, ko smo parkirali nazaj pred hotelom. Samo stopili smo skozi vrata, pa nas je lastničina hčerka že klicala na teraso, naj se pridružimo hkranjenju “bush baby-ja”, majhnega primata galago (Paragalago zanzibaricus). Že več let namreč hodi vsak večer na verando na večerjo, ki mu jo Giorgina ali njena hčerka pripravita na ograji. Navadno so to majhne banane. Božati se ne pusti, banano pa vzame tudi iz roke. Kadar Giorgina pozabi nanj in se galago smuka po verandi že dlje časa, hrane zanj pa še vedno ni, z glasnimi zvoki začne klicati svojo “kuharico” in čaka na njen prihod.
Četrtek je bil prav poseben dan, saj sem si rezervirala popoldne v rezervatu divjih živali Cheetah’s Rock. Pome so prišli šele ob 12:30, tako da smo celo dopoldne lahko uživali v doooolgem zajtrku skupaj z ”našima” nemškima upokojencema in igri v bazenu. Charlotta, Giorginina 7-letna hči, ima polno igrač za v mivko ali vodo, zato sta bila naša dva mulca non-stop pri recepciji in s sabo nazaj nosila nove in nove igrače. Ko smo se dogovorili, da lahko odneseta le tisto, kar lahko neseta v rokah, sta vzela košarico in kup igrač naložila vanjo ter - jo nesla v rokah.
To dopoldne smo imeli tudi nekoliko več časa, da smo poklepetali z Giorgino. Na Zanzibarju je že več kot 10 let in je bila ena prvih, ki je na tej plaži zgradila hotel. Rada ima svoj mir, zato ima le 8 sob in ne dovoli zabav. Njena hči hodi v mednarodno šolo, ki so jo ravno pred kratkim ustanovili v bližini. Sicer bi v šolo morala hodili v Stone Town. Tu pa se je našlo nekaj družin, predvsem evropejskih, ki so si na Zanzibarju našle svoj dom in otrok niso želeli voziti več kot uro daleč v glavno mesto. V Stone Townu je sicer šolstvo nekoliko bolje urejeno, saj tam država poskrbi tako za šole - poslopja - kot tudi učitelje. Po preostalem delu Zanzibarja pa sicer zgradijo poslopja, namenjena šolam, učitelje pa mora skupnost priskrbeti sama. Ker pravih učiteljev primanjkuje, otroke poučujejo tisti, ki o kakšni temi kaj vedo. Kakovost izobraževnja na podeželju torej nikakor ni primerljiva s tisto v glavnem mestu. Pa tudi sicer se nihče prav zelo ne sekira, večina ljudi živi iz dneva v dan in nima ne zase ne za svoje otroke nobenih vizij. Giorgina je lepo povzela, ko je dejala: “Nekomu je včeraj umrl oče. Nič zato, človek se ne sekira - danes je nov dan, ta stvar je za njim in s tem se ne obremenjuje več.” Živi za danes, kar bo jutri ni pomembno. Morda tega jutri sploh ne bo, čemu bi se sekiral na zalogo? Zato tudi ne vzpodbujajo otrok, da bi kaj dosegli, redki jim posredujejo svoje znanje in večinoma so otroci prepuščeni sami sebi - in ulici. Zato boste na Zanzibarju sredi ničesar ob cesti videli otroke, stare 2 ali 3 let, kako sami ali pa v majhni skupinici hodijo naokoli. A takim, pravi Giorgina, se ne bo nikoli nič zgodilo, ker bodo ljudje poskrbeli “za svoje”, medtem ko so otroci prišlekov, tako kot Charlotta, lahko v veliki nevarnosti, ker nanjo nihče ne bo pazil. Prav zato ji je žal, da nima tako brezskrbnega otroštva na ulici, kot ga je sama imela v Rimu. Bo pa zato imela več prijateljic na obisku. Ker se aprila bliža ramadan, se bodo vrnili v Italijo k domačim za dober mesec. Na Zanzibarju bo večino stvari zaprtih, zato tudi turistov ne bo. Teh zdaj že tako ali tako primanjkuje, ker se bliža deževno obdobje.
Kmalu se je približal čas mojega odhoda in prijazni šofer me je pobral pred hotelom. V kombiju sta že bili dve Poljakinji, ki ju je pobral pred mano. Še opravičil se je, ker 5 minut zamudil. No, glede na to, da so otočani tu bolj na “pole-pole” (počasi-počasi), so v takih primerih, ko se jim obeta plačilo, presenetljivo točni. Pot nas je po asfaltni cesti vodila kakih 20 minut proti Stone Townu, nato pa smo zavili na makadamsko/peščeno pot in tako nadaljevali vožnjo med polji in pašniki še kakšnih dodatnih 20 minut. To zavetišče je prav bogu za nogo. Sicer pa, če kakšna zver slučajno uide, vsaj ni lačna, saj si lahko privošči kakšno kravo v okolici. Po prihodu smo ugotovili, da nas bo kakih 30. Prišlo je kar nekaj kombi-taksijev, vsak je pripeljal 3-4 obiskovalce. Prevoz je namreč vštet v ceno, kar je dobro izkoristiti, saj bi nevešč voznik sam imeli kar veliko težav pri iskanju zavetišča. Zavetišče je ustanovila Nemka Jenny, ki je živali začela reševati že kot otrok in ko se nam je kasneje pridružila, da bi se nam osebno zahvalila za obisk, je bilo takoj jasno, da je prava borka za vsako dušo. Zavetišče upravlja mednarodna ekipa, voden ogled za obiskovalce pa traja skoraj 5 ur in ni na sporedu vsak dan. Najprej so nas peljali do manjše arene, kjer se je predstavil samček zebre. Njegova usoda bi bila precej neugodna, če ga ne bi sprejeli k sebi. V nemškem živalskem vrtu so jih namreč imeli preveč in so, preden bi ga usmrtili, ponudili raznim zavetiščem. Zebro so naučili igranja nogometa, nošnjo predmetov in podobnih trikov. Po vseh pravilih tega zebre, ki je, mimogrede, petkrat močnejša od konja, ni moč naučiti - a v Cheetah’s Rock dokazujejo, da temu ni tako. Zelo prijazen samček je potrpežljivo poziral z vsakim, ki ga je hotel malce počohati.
Od arene smo se prestavili dalje k galagom, bush-baby-jem, enakim, kot tisti, ki hodi vsak večer k Giorgini na banane. Le da ti galagi niso tako bojezljivi in so bili za malce makaronov in nekaj koščkov manga pripravljeni pozirati za selfie. Zavetišče se izogiba plačevanju za živali, z veseljem pa jih sprejmejo, če jim jih podarijo. Ne želijo namreč, da bi ljudje, ki na Zanzibarju bijejo bitko z revščino, iz divjine jemali živali in na ta način zaslužili nekaj denarja. Že tako so poleg ptic ujed ljudje največji sovražnik teh majhnih puhastih kepic, ki se najraje prehranjujejo s sadjem. To predstavlja konkurenco tamkajšnjim kmetom in jim niža zaslužek.
Poleg galagov je v zavetišču tudi veliko opic različnih vrst. Nekateri ljudje mladičke opic odvzamejo samičkam in jo ubijejo, male opice pa se nato navežejo na njih, a so v večini celo življenje trpinčene - najprej jih napijejo, nato jim zbrusijo zobe (opica, ki grize namreč ne prinaša denarja), jih kastrirajo in nato z njimi na plaži služijo denar. Zato se na plažah se slikajte z ljubkimi oblečenimi opicami in ne podpirajte takega nizkotnega ravnanja. Prav vse zgodbe opic iz zavetišča so namreč precej žalostne, a to jim ni vzelo volje do življenja, saj danes v orgomni kletki skupaj z lemurji, želvami, pavi in mnogimi drugimi živalmi živahno norijo in zganjajo norčije.
Prav posebno zgodbo ima tudi tamkajšnjih 14 želv. Zaradi njih imajo namreč poostreno 24/7 varovanje in nove kamere z možnostjo nočnega snemanja. Nekaj mesecev nazaj je namreč eden izmed kmetov na polju našel kopensko želvo. Ker je to zelo nenavaden kraj za tako vrsto, jo je odpeljal k veterinarju. Ugotovili so, da gre za primer izredno redke vrste želve z juga Madagaskarja, kjer naj bi jih živelo le še okrog 100. Kaj bi lahko ta želva delala na Zanzibarju, seveda nihče ni vedel, pomenilo pa je le eno: trgovanje z eksotičnimi živalmi, ki ni šlo po planu. Lokalne oblasti so takoj obvestile Interpol, ta pa je v pristanišču v Stone Townu pregledal vse kontejnerje in v enem izmed njih našel še 13 identičnih želv, ki so bile s tovorno ladjo namenjene v Dubaj. Glede na to, da na črnem trgu zneski za tako želvo znašajo med 100.000-150.000 ameriških dolarjev, je moč domnevati, da si je nek izredno bogat človek zaželel prestižno zbirko. Dokler pa želve ne najdejo poti nazaj na Madagaskar, bodo zanje poskrbeli v Cheetah’s Rock.
Spoznali smo tudi pumo iz Rusije, ki jo je veterinah ukradel iz živalskega vrta in jo v poročilih navedel kot mrtvorojenko v leglu. Ker je bila kot mladiček prikrajšana za materino mleko, se njene kosti niso pravilno razvijale, zato ima še danes velike težave pri gibanju, čepra posebne dodatke k prehrani dobiva že leta. Nanjo je opozorila ena izmed obiskovalk zavetišča, ko je zanjo videla oglas na Facebooku. Slišali smo tudi zgodbo o izjemno pametni hijeni, ki je v svojo ogrado uspela zvabiti že nešteto ptic in opic, ki si jih je nato privoščila za kosilo. Na žalost zgodb v zavetišču ne manjka, večinoma so zaradi človeškega pohlepa bridke in žalostne. A vsaj nekaterim se obeta precej prijaznejši konec. Človeka je kar malo sram, da je del vrste, zaradi katere izumirajo druge vrste kot po tekočem traku. Podobna je tudi zgodba redkega belega leva Arlana, ki ga je Jenny posvojila še kot mladička in ga imela v stanovanju skupaj s svojo družino. Nekega dne je postal tako velik, da ga je morala dati v zanj posebno ogrado. V namene parjenja so mu v zavetišče pripeljali celo belo levinjo Savannah, ki je bila kot mladič zapuščena, ker mama ni imela dovolj mleka za ves svoj zarod. Le nekaj dni po tem, ko so jo odpeljali iz živalskega vrta (bele leve namreč najdemo samo še v ujetništvih, na celem svetu predvidevajo, da jih je okrog 300), so lovci na divje živali celo družino levov zastrupili, razkosali in zaradi velikosti in teže levov iz ograde vzeli le tisto, kar prinaša največ denarja (glave, tace, srca,…). Leve, težke po 300kg, bi sredi noči težko neopazno pretihotapili iz mesta.
Tako je Savannah našla pot na Zanzibar, a Arlana ne zanima prav zelo in na mladiče bodo po vsej verjetnosti morali še dolgo čakati. Predstavnik zanzibarske vladne organizacije za biodiverziteto je takoj izvohal, da ima Jenny v zavetišču kar dva izredno redka primerka belega leva, zato jo je kontaktiral z namenom, da bi moreditnega mladiča vrnili v divjino in začeli z obnavljanjem vrste. A po temeljiti raziskavi je Jenny ugotovila, da bi ga le prodal za trofejo - trofeja belega leva namreč dosega vrednost 500.000 ameriških dolarjev in ni malo ljudi, ki so znesek tudi pripravljeni plačati. Da z dogovorom ni bilo nič, ni treba posebej poudarjati, Jenny pa je pohlepneža tudi prijavila oblastem. A dokler je oblast tako skorumpirana, kakih večjih premikov verjetno ne bo. S posebnimi izzivi so se spopadali tudi v času korone: ker ni bilo ljudi, ni bilo denarja za hrano. Vsak živalski vrt ali zavetišče se je moral znajti po svoje. Nekateri so ubijali leve, ker največ pojedo in so zato najdražji za “vzdrževanje”, drugi so zebre žrtvovali za levje obroke. Jenny tega ni mogla storiti in je ustanovila sklad na Gofundme ter vsem svojim dotedanjim obiskovalcem poslala elektronsko pošto s prošnjo na pomoč. Njena ideja je obrodila sadove in skupaj so zbrali dovolj sredstev za hrano svojih varovancev.
Od tako težkih tem, ki so se nam vsem globoko vsidrale v dušo, smo se prestavili k ogradi z leopardi. Po njih se zavetišče tudi imenuje in so glavna Instagram atrakcija. Z ljubko (divjo!) samičko Latifo smo se podružili tudi mi. Malce si je vsake toliko časa pretegnila zadnje tace, sicer pa je pridno sedela na skali in se pustila fotografirati. Moram priznati, da sem se tega doživetja izredno veselila, hkrati pa sem bila kar malo (zelo?) živčna, ko sem se usedla poleg te veličastne zveri. Divje zveri. Izredno tanka je linija med krotko mucko in tem, da si te zaželi za malico. Ko sva si tako gledali iz oči v oči, sem opazila, da so njene zelo velike, čiste, bistre. Prekrasne. Spremljal je vsak moj gib in glede na to, da se ni premaknila, domnevam, da ji je moje čohanje po njenem hrbtu ugajalo. A divja žival je vseeno divja, hkrati pa še leopard, zato se mi je po svoje tudi malce oddahnilo, ko sem odšla stran. S strahospoštovanjem sem zrla v njene elegantne gibe in hkrati prezirljivo opazovala obnašanje nekaterih obiskovalcev, ki so se kljub jasnemu brifeingu pred interakcijo do živali obnašali, kot da gre za hišno mačko in za “dobro” fotko posegali v njen osebni, prepovedani prostor. Nič čudnega, da se kdaj zgodi tudi kakšna nesreča, za njo smo smo si ljudje krivi popolnoma sami.
Naš obisk se je počasi bližal koncu, zato smo se mimo drugih zveri in cvilečih vider sprehodili še do samice belega tigra, nato pa nas je čakalo slovo od teh srčnih in entuziastičnih ljudi, ki skrbijo za to, da naš odtis na Zemlji ne bi bil preveč usoden. Navdihujoče do amena in vredno vsakega centa.
Comments