Zanzibar, četrtič

Ker smo bolj nemirnega in raziskovalnega duha, tudi prihodnji dan nismo mogli ostati v hotelčku. Že dopoldne smo se po zajtrku odpravili v glavno mesto otoka, Stone Town. Do mesta nas je ločila ura in pol vožnje, ki nam je postregla z vsem mogočim vremenom – od sonca in vročine do tropske nevihte tik pred prestolnico. Cesta je bila relativno dobro urejena, povsod ob poti pa smo se vozili mimo obcestnih naselij, barak in enostavnih hišk. Bolj, ko smo se bližali glavnemu mestu, bolj se je gostil promet in skozi okna sem lahko opazovala številne obrtnike in trgovce na delu v svojih trgovinicah in delavnicah. Tudi te so postajale vse bolj pisane, bolje vzdrževane in bolj moderne. Znašli smo se v gostem prometu afriškega tipa, vendar se je Andraž odlično asimiliral in vozil kot domačini. 1, 2, 3 in smo bili na obali, kjer se nahaja stari del mesta z obzidjem. Pakirali smo prav pred obzidjem ob majhnem parku Forodhani in takoj so nas obkolili ponudniki različnih izletov in tur po mestu. Mi smo želeli na Prison Island in se z lahkoto izpogajali za vožnjo. Ne izplača se rezervirati naprej, na licu mesta je več kot dovolj čolnov in vsak je pripravljen ceno nekoliko spustiti, samo da ima posel. Dogovorili smo se za 35USD za vožnjo s čolnom in vodičem na otoku. Agencije toliko računajo po osebi, mi pa smo za ta denar šli vsi štirje in to s privat čolnom. 

Mi nismo take sorte, da bi hodili organizirano, in bi se morali (sploh z otroci) prilagajati večji skupini. Saj včasih drugače ne gre, ampak povečini gremo sami, kamorkoli in kadarkoli želimo, skoraj vedno pa na ta račun kak evro več prihranimo ali pa vidimo precej več. Tako nas je čoln “FISI”, ki v svahili jeziku pomeni “hijena”, odpeljal na pol ure oddaljen otok. Najprej smo se srečali z našim vodičem, mladim fantom, ki med sezono vsak dan vodi turiste po otoku. Za začetek je najprej pokazal svoje znanje prve pomoči, ko je Timu iz podplata odstranjeval bodice. Fant je namreč kar bos tekal okrog, iz bližnjega drevja pa je po tleh padalo cvetje, ki je imelo majhne in ostre bodice. 

Največ navdušenja je pri otrocih seveda poželo srečanje z želvami velikankami, kamor smo se odpravili takoj po prihodu. Žiga se jih je sicer nekoliko bal, Tim pa je pogumno hranil te okorne velikanke. Zanzibar je leta 1919 od takratnega guvernerja Sejšelov prejel štiri želve Aldabra za darilo in naselili so jih na Prison Island. Ena izmed tistih štirih prvotno naseljenih želv je še vedno živa in imela naj bi 196 let. V sredini prejšnjega stoletja je bilo število želv na otoku več kot 200, potrem pa je število zaradi kraj začelo upadati. Leta 1996 jih je bilo samo še 7, zato so območje zaščitili in skrbno nadzorovali prirast. Izvedeli smo, da imajo mladičke do 12 let zaprte v ogromnih kletkah pod ključem, da jih kdo ne bi ukradel in pretihotapil na celino. Cene za take eksotične živali so namreč na črnem trgu astronomske. 

Prison Island se sicer imenuje Changuu Island in je bil do druge polovice devetnajstega stoletja nenaseljen in prazen. Takratni sultan ga je v tistem času prodal arabskim trgovcem s sužnji, saj je bil Zanzibar središče trgovanja s sužnji v vzhodni Afriki, Stone Town pa je imel tudi enega zadnjih znanih odprtih trgov s sužnji. Kasneje, ko so Britanci suženstvo ilegalizirali, pa so na njem začeli graditi zapor. A zapor nikoli ni služil svojemu prvotnemu namenu. V času obsežne kolonizacije so Evropejci namreč s seboj prinesli tudi veliko bolezni, ki jih Afričani niso poznali. Zato so otok in njegovo infrastrukturo uporabljali za nekakšno karanteno vseh prišlekov, preden so stopili na zanzibarska tla. Vse, ki bolezni niso preživeli, so hodili pokopavat na sosednji otok Snake Island. Snake pa ne zaradi kač, ki bi bile tam, temveč zaradi oblike otoka, ki spominja na plazilca. 

Ker se je bližal čas kosila, smo se vrnili nazaj na kopno. Vrhunec vožnje z našo “fisi” je bil vsekakor trenutek, ko smo zapeljali skozi ogromen katamaran, ki je bil trup tako visoko iz vode, da smo lahko zapeljali skozenj kot skozi tunel. Noro. Otroka sta vriskala, šofer pa se je tudi muzal 100 na uro.

Ko smo prispeli z otoka, smo najprej šli na kosilo v bližnjo restavracijo. Ob pogledu na njihov meni se je zdelo, da bomo našli za vsakogar nekaj, zato smo se usedli pod tendo tik ob zgradbi in se udobno namestili na oblazinjene klopi. Pregnali smo zaspano mačko, ki je počivala na stolu, a se je vrnila takoj, ko smo na mizo dobili kosilo. Bila je prav nadležna in skakala kar na mizo. Žiga je počasi že postajal utrujen, bili smo že krepko čez njegov čas za počitek. Kljub vsemu smo se odločili, da imamo edinstveno priložnost, da pogledamo staro mesto, zato smo se sprehodili malce naokrog. Sledili smo tlakovanim ulicam, ki bi bile v evropskem prostoru prav gotovo zaprte za promet, tu pa je bilo treba kar paziti pri hoji po ozkih pločnikih. Bilo je vroče, zato smo iskali senčne strani ulic in se izogibali soncu. Pot nas je vodila mimo rojstne hiše Freddyja Mercuryja, a za obisk tokrat ni bilo volje. Žiga je bil že zelo utrujen in zato tudi nekoliko nejevoljen, zato smo na ulici ustavili tuk-tuk, ki nas je potem zapeljal do slavne anglikanske katedrale, ki so jo leta 1879 zgradili britanski misijonarji po ukinitvi suženjstva. Moram priznati, da je bila pot do tja še dolga in je bila odločitev za prevoz prava, saj bi do tja v našem tempu hodili še vsaj 20 minut.

Ob vhodu smo prejeli vodiča, ki nas je popeljal v staro zgradbo in nas – na našo željo – po hitrem postopku vodil skozi spominski park. Začeli smo v kleti stare cerkve, kjer nam je zelo razgledani mladenič začel pojasnjevati zgodovino tega nenavadega otoka. Od konca 15. stoletja so za dve stoletji nadzor nad Zanzibarjem prevzeli Portugalci. Leta 1698 je postal del Omanskega sultanata, potem ko so bili Portugalci izgnani in se je na otoku razvila trgovina s sužnji in slonovino ter nasadi začimb. Trgovina s sužnji je bila glavna dejavnost in je trgovsko povezovala Evropejce (ki so uporabljali sužnje za plantaže v Indijskem oceanu) z afriškimi vladarji. Do 19. stoletja je Zanzibarski sultanat zaradi svoje strateške lege v Indijskem oceanu izstopal kot glavni trg sužnjev v vzhodni Afriki. Ocenjuje se, da je bilo med letoma 1830 in 1873 kot trgovsko blago prodanih okoli 600.000 ljudi. Sužnje, ki so jih ujeli na celini, so v verigah pripeljali na Zanzibar, da bi jih prodali na mestnem trgu sužnjev, pri čemer so na svojem potovanju do Zanzibarja pogosto prestajali grozljivo pot. Tudi njihovo čakanje na prodajo, ki je potekalo v kleteh z nizkimi stropovi brez luči, bi bilo nič manj prijetno, sužnji pa so v podzemlju lahko ostali tedne ali celo mesece. Človeka kar stisne v prsih, ko si predstavlja grozote, ki so jih zajeti ljudje doživljali, ko stoji v vlažnem temnem prostoru in čuti izjemno tesnobo. Ujetniki so prihajali z velikega območja, ki se je raztezalo južno od jezera Nyasa (danes Malavi), zahodno od jezera Tanganyika (danes DR Kongo) in severno od jezera Victoria (danes Uganda). Tržnica se je odpirala okoli štirih popoldne. Ljudje za prodajo so bili razvrščeni v vrste glede na starost ali spol, primernost za zaposlitev ali zaznano vrednost. Kupci so podrobno pregledali oči in zobe, medtem ko so bili pregledi žensk bolj invazivni. Suženjstvo je postalo glavni steber zanzibarskega gospodarstva. Lastniki plantaž, ki so gojili nageljnove žbice in kokosove orehe, so bili odvisni od suženjskega dela, ti so jim služili kot delavci na poljih, hišni služabniki, vojak ali nosači. Življenje nekaterih je bilo kratko in surovo. Drugi so bili asimilirani v družine, ki so rodile otroke in si sčasoma priborile svobodo. Suženjstvo v mestu so skozi zgodovino vodili tako Evropejci, Indijci in Arabci, kot tudi lokalni voditelji – vse do njegove ukinitve leta 1873. Odpravljeno je bilo z aktom angleškega parlamenta leta 1834 po kampanji proti suženjstvu, ki jo je vodil angleški politik William Wilberforce. Tako je sčasoma britanska vlada prisilila sultana Barghasha, da ukine trgovino s sužnji, trg pa je bil uradno zaprt 5. junija 1873. Neuradno naj bi deloval še več desetletij po tem. A zgodovina Zanzibarja se s tem še zdaleč ne umiri. Leta 1861 se je država ločila od Omanskega sultanata in postala del Britanskega imperija. Tako je ostalo vse do leta 1963, ko je postala neodvisna kot Republika Zanzibar in Pemba. Zaradi etničnih napetosti med arabskimi in afriškimi skupnostmi na otoku je bilo v sklopu revolucije leta 1964 ubitih na tisoče ljudi in še več izgnanih, nekaj mesecev po revoluciji pa se je država pridružila sosednji republiki Tanganiki in skupaj sta ustvarili sedanjo Združeno republiko Tanzanijo. Mešano prebivalstvo se na Zanzibarju čuti še danes, saj so na enem kupu zbrane številne etnične skupine, od domačih Swahili do tujih Arabcev, Perzijcev, Somalijcev in Indijcev.

Po grenki učni uri zgodovine smo zapustili temne kleti in se povzpeli na površje. Sprehodili smo se po poti do ogromne katedrale, ki stoji na mestu nekdanje tržnice s sužnji, in si ogledali še njeno notranjost. Zaradi namena svoje izgradnje ima ogromen kulturni, zgodovinski in moralni pomen – ne samo v Vzhodni Afriki, ampak tudi širše. Menda privabi okrog 100.000 obiskovalcev na leto, širša okolica skupaj s starim mestnim jedrom Stone Towna pa je bila leta 2000 uvrščena tudi na UNESCO seznam svetovne dediščine. Spomenik sužnjem, ki stoji malce odmaknjen, obiskovalcu še zadnjič pred odhodom potrka na vest in ga spomni na vse tiste tesnobne občutke iz kleti, ki se jih je otresel ob prihodu na sonce. 

Umetnica, ki je spomenik izdelala, je za svoje delo uporabila dejanske verige, s katerimi so bili priklenjeni sužnji. Ob odhodu iz spominskega parka smo se ponovno poslužili tuk-tuka, ki nas je odpeljal do avta, potem pa smo se počasi izvili Iz primeža zanzibarskega prometa in se kmalu znašli na poti nazaj proti Matemweju. Žiga je po poti zaspal, zato se nam ni prav nič mudilo. Popoldne smo še pod vtisom dopoldanskega izleta mirno in vsak s svojimi mislimi preživeli ob bazenu. Fanta sta skakala v vodo in z večerjo smo čakali toliko časa, da je Giorgina že prižgala luči v bazenu. Izven vseh delovnih ur je uredila celo last minute izlet snorkljanja ob otoku Mnemba zame in Tima za naslednje jutro. To pa bo dogodivščina! Klicali galaga, mu/ji dajali banane (spol ni znan, ker se nikoli ne pusti prijeti) in se v bralnem kotičku igrali z namiznimi igrami, ki so bile zložene na policah. Tim je odkril igro Vrzi prašičke in se jo je non-stop želel igrati. Ko sem mu povedala, da imamo to igro tudi doma še iz moje mladosti, so se mu kar zasvetile oči.

Po nekem čudnem naključju je Giorgina prejšnji večer uspela priklicat lastnika podjetja, ki vozi potepljače in snorkljarje k otoku Mnemba. To je ena izmed najbolj znanih potapljaških točk na Zanzibarju in sem jo imela na listi želja, vendar nisem vedela, kako nam bo časovno uspela, zato sem bila izredno vesela, ko je Giorgina potrdila najin odhod in nama zjutraj pripravila nekoliko bolj zgoden zajtrk. Preden so se vsi gosti zbudili, sva midva že sedela v kombiju in se vozila v vas Matemwe. Tam smo v potapljaškem centru dobili neoprene in plavutke – skoraj nisem verjela, da obstajajo tudi neopreni za tako majhne, kot je Tim. Pravi frajer je bil. Iz potapljaškega centra so nas naprej peljali s pokritim pick-upom, prilagojenim za potnike. Pot nas je vodila proti severu, nato pa smo zapeljali do obale in se tam raztovorili ter vkrcali na našo ladjo. Bila je velikalesena barka, ki je ob straneh imela klopi za sedenje, v sredini pa prilagojen prostor za hrambo jeklenk za potapljače. Ugotovila sem, da sva v skupini edina, ki se nisva potapljala, pač pa samo snorkljala. Zato sva imela tudi svojega vodiča, ostali so bili v skupinah po 4. Najprej so nas peljali na najbolj oddaljen del koralnega grebena, kjer je bila voda nizka in polna mivke. Skočila sva v jato živopisanih ribic in uživala v vodi. Tok je bil močan, zato Tim ni moral ravno brezskrbno plavati – najin vodič je to rešil tako, da je v vodo spravil rešilni obroč, za katerega se je Tim držal, on pa ga je vozil okrog po grebenu. 

Voda je bila kristalno čista in ko sem skočila vanjo, je bilo kot bi skočila v neskončno modrino. Korale so bile pobeljene, vendar je bilo na grebenu kar dosti življena. Tako sva videla veliko različnih tropskih rib, klobas, rakov, zvezd, bičev in tudi želvo. Zaplavali smo tudi nad prepad, kjer so daleč pod nami potapljači iz naše skupine raziskovali morsko steno. Kasneje so na barki povedali, da so menda videli tudi malega morskega psa. Tima je zaradi nedejavnosti začelo zebsti in še dobro, da smo ravno takrat šli nazaj na barko. Malce smo se pogreli na soncu in se najedli sveže narezanega tropskega sadja, ki so ga vodiči v vmesnem času pripravili na krovu. 

Ko smo pojedli, smo se premaknili na drug del koralnega grebena bližje otoku Mnemba. Tu je tako kot na Maldivih – na otok se ne sme, ker je v privatni lasti, koralni greben in podvodni svet pa lahko obiščejo vsi. Od daleč je otoček izgledal prav idilično – majhen kup mivke v kristalno čistem morju. Kmalu smo bili pripravljeni za drugi potop oziroma snorkljanje. Ko sva s Timom skočila v vodo In sva prišla na površje, najin vodič vpraša: Where are his goggles? Izgleda jih je izgubil ob čofu v vodo. Zasmejala sva se, nato pa sem se potopila in jih ujela še preden so pristale na dnu morja. Na tem delu so bile korale svetlejše, zato pa ribice bolje vidne. Tima je kmalu začelo zebsti, zato ga je vodič odpeljal nazaj na barko, jaz pa sem še malce zaplavala med morskimi zvezdami in opazovala raka, ki se je skrival za skalo. Čisto lepo je bilo videti tole Mnembo, ampak ni nič pretirano posebnega. Precej lepše je Ko smo bili spet vsi na barki, je eden izmed vodičev potapljačev prišel do Tima in ga potrepljal po ramenih. Nasmejal se mu je s snežno belimi zobmi, ki so se iskrili iz temnega obraza. Rekel mu je “my friend”, kar se je Timu zdelo izjemno imenitno, zato sem ju tudi sklikala skupaj, da bo imel za spomin. Ta gospod ga je sicer že cel dan malce hecal in ga zabaval, ostale najine sopotnike pa je tudi kmalu omehčal in vsi smo se pogovarjali kot bi se poznali že vse življenje. Res je zanimivo, koliko vrat (in src!) odprejo otroci. 

Počasi smo se odpravili nazaj proti obali. Ta je zaradi visokega plimovanja kar izginila od našega zadnjega srečanja z njo! Precej dlje smo morali hoditi peš kot zjutraj in Tima je kar bodlo v bose noge, ko je naredil par korakov po nizki vodi. Njegov prijatelj iz barke ga je prijel v naročje in odnesel na obalo. Čeprav ga ni poznal, se je Timu zdelo strašno fino in smejala sta se celo pot do tja – čeprav se nista razumela. Obala je bila polna ljudi, predvsem žensk, ki so nabirale morsko travo in alge, ki jih je razkrila oseka. Bilo je tudi veliko otrok, ki so tekali sem ter tja in zganjali živžav. Natovorili smo se v predelani pick-up tovornjaček in se dobre volje vrnili nazaj v potapljaški center, kjer smo vrnili neoprene in odpeljali so naju nazaj v hotel. Polna vtisov sva stopila skozi vrata in zagledala Andraža in Žigata, ki sta preživljala čas ob bazenu. Popoldanskega spanca je bilo že konec in v mivki sta se igrala z igračami, ki jih je posodila Giorginina hči. Hitro sva se šla preoblečt in še midva odšla na bazen. Andraž je imel nekoliko časa, da je malce podronal po okolici, mi pa smo skalali v bazen in se igrali. Ob sončnem zahodu smo šli na plažo in občudovali ocean, ki je mirno valoval v daljavi. Šli smo na kratek sprehod, a nas je mrak hitro ulovil, zato smo šli raje nazaj v hotel na večerjo. Kuhar nam je spet pripravil pravo pojedino, fanta pa sta jo komaj dočakala – Tim je bil tako utrujen, da se je kar ulegel na klop pri bralnem kotičku in tudi igra metanja prašičkov ga ni spodbudila, da bi ostal buden. Ko je prejel porcijo makaronov z maslom, jih je zmazal kot za stavo, potem pa polnega želodčka odšel spat.

Napočil je dan odhoda domov. A ker smo let imeli šele pozno zvečer, smo imeli še cel dan časa pohajkovanja okrog. Privoščili smo si dolg zajtrk in s sosedoma iz Nemčije pokramljali še dlje kot sicer. Imela sem občutek, da sta bila kar malce žalostna, ker smo odhajali. Sezona se je bližala koncu in čez dobra dva tedna se tudi onadva odpravljata domov. Giorginin hotelček se je skorajda popolnoma izpraznil, ostala sta sama skupaj še z enim mlajšim parom, a onadva nista bila preveč komunikativna. Ko smo se odpeljali iz dvorišča, sta stala na balkonu in nam mahala v slovo. Mi pa smo se odpravili proti jugu po notranjosti otoka. Ob cesti je bilo pogosto videte table Spice farm, zato smo se v eni ustavili tudi mi. Zanzibar je znan po pridelavi začimb, ki rastejo po kmetijah vsepovsod po otoku. Podjetni domačini to izkoristijo in turiste povabijo na sprehod po posestvu in pokažejo različne rastline. Ko smo prispeli, so nas takoj obkolili in najprej smo se zdilali za ceno. Otroka seveda gratis, kaj pa onadva vesta, kaj je klinček. Na sprehod smo šli v spremstvu dveh vodičev, eden izmed njiju je bil že vpeljan, drugi pa se je posla šele učil. Peljala sta nas med grmovje šipka, pokazala limonsko travo, olupila deblo cimeta in pokazala rast klinčkov. Klinčki so tudi sicer glavna izvozna dobrina Zanzibarja in drugi najbolj pomemben prihodek  takoj za turizmom. Kraja ali tihotapljenje klinčkov je strogo prepovedano in kaznovano z visokimi kaznimi. Pokazala sta nam tudi mogočna stara drevesa, zanimivo rastlino, katere listi se ob dotiku skrčijo, in številno sadno drevje (pomaranče, banane ipd.). 

Najbolj zabavno je bilo, ko je eden izmed njiju lupil pomaranče in jih dajal otrokoma za jesti, drug pa se na vse pretege trudil razložiti, kaj so klinčki. Na koncu je že sam govoril: …and if you try to take klinčki out of the country, you will be fined and punished till the end of your life. Na koncu, ko smo že prišli k avtomobilu, pa so nam pripravili še pravo predstavo, ko je eden od domačinov splezal na palmo in nam nambral zrelih kokosov, drugi pa nam je iz bananinih listov naredil klobuke in kravate. Vse za ekstra tip. V skromni trgovinico smo nabrali še nekaj začimb, nato pa se od njih poslovili in šli dalje proti jugu. 

Imeli smo še obilo časa, zato smo se odpravili v Jambiani – Andraž je želel še zadnjič na kajt, preden bi se odpravili domov. A ko smo prispeli, je bila na plaži visoka plima, pihalo pa je preveč, da bi kdorkoli šel na vodo. Tako smo le malce posedeli v “naši” restavraciji in si privoščili težko pričakovano kavo. Tim in Žiga sta gledala Youtube na najinih telefonih in kar naenkrat se je okrog njiju zbralo ogromno otrok, ki so se prerivali, da bi tudi oni kaj videli. Tim je bil bolj sramežljive sorte in jim ni pustil, Žigatu pa je bilo vseeno in z veseljem je pustil vsem, da so gledali z njim. Ura se je hitro bližala našemu odhodu, zato smo se poslovili od naših novih prijateljev in jo mahnili proti letališču. Mrak se je hitro spuščal, zato smo velik del poti prevozili po temi. Vmes smo se še ustavili za dotočit gorivo, potem pa po stranskih in enosmernih ulicah Stone Towna hitro šli do letališča. Tam nas je že čakal gospod, ki je prevzel naš avto – še dobro, da nam ga ni bilo treba preveč iskati, ker smo bili zelo pozni – pot se je namreč po temi močno zavlekla in v Stone Townu smo imeli pravo gužvo. 

Na vhodnu v terminal nas je uslužbenec spraševal po PCR testu, pa ga Italija ne zahteva več zato smo na njegovo presenečenje hitro šli mimo. Postreščku nisem imela niti kovanca več za dati, zato smo se mu opravičili in mu vrnili voziček. Naš let je imel že boarding, mi pa nismo niti še prišli na vrsto za karte. Bili smo zadnji, šlo pa je tako počasi, da sem bila že zelo živčna. A na mejni kontroli je bilo še huje, saj je bila uslužbenka prvi dan na delovnem mestu in imela sem občutek, da se je prvič srečala s tipkovnico. Lahko si predstavljate, kako hitro je šlo, če je ženska morala vsakega posebej vpisati v računalnik in označiti njegov izhod iz države. K sreči gre za majhno letališče, kjer so check-in, carina in boarding med seboj oddaljeni le kakih 100 metrov. Seveda so nas počakali in z busom odpeljali do našega letala. Na avtobusu nas je letališki uslužbenec spomnil, da so na letalu obvezne maske. Huh, maske, kaj je že to? V dnevih na Zanzibarju smo popolnoma pozabili na Covid in še dobro, da mask nisem spravila v veliko prtljago. Hitro smo našli svoje sedeže in Žiga je zaspal še preden smo vzleteli. Poleg naju je sedel (čepel) en musliman, ki je izgledal kot izgledajo talibani na televiziji. Ves čas je nekaj momljal, migal z glavo in na tablici bral Koran, tako da sem bila globoko v sebi čisto prestrašena. Saj vem, popolnoma stereotipno, ampak situacija je bila res nenavadna. Ko smo pristali v Dubaju, se mi je kar kamen odvalil od srca in v upanju, da bo naš let do Benetk bolj miren, smo si na terminalu privoščili jutranjo kavo in opazovali letala, ki so ob sončnem vzhodu vzletala in pristajala nad širno puščavo.