Sardinija, drugič
Čeprav je bil praznik dela in s tem tudi praznik v Italiji, so bile povečini odprte vse stvari v Algheru. Na žalost pa je tudi deževalo. Že na zajtrku nas gospodarica ni ravno znala potolažiti, cel dan bo padal dež. Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo se vsemu navkljub odpravili raziskovat staro mestno jedro. Parkirali smo na nekem ogromnem brezplačnem parkirišču nasproti marine, še prej pa šli v supermarket kupit dežnik - v avtu smo namreč imeli samo enega. Bili smo kot odprava zelenega zmaja - z zelenim dežnikom in majhnim zmajčkom po imenu Tim. Posadila sem si ga na ramena, zraven pa še držala dežnik in pazila, da nisem bila mokra ravno do popka. Že tako ga je težko nositi, brez da bi "pomagal" nositi dežnik. Naredila sva nekaj sto metrov, nato pa je na pomoč priskočil Andraž in prevzel štafeto. V stari del mesta smo vstopili skozi predor v obzidju v neposredni bližini nekega manjšega trga. Malce smo se sprehajali po ulicah, ki so bile glede na slabo vreme vseeno polne turistov. Povzpeli smo se na obzidje, opazovali jadrnice v marini, si nabirali moči v eni izmed številnih cerkvic in nakupovali suvenirje.
Stari del mesta je praktično zelo skoncentriran na majhnem območju, zato smo ga relativno hitro pogledali. Ozke kamnite ulice so pripovedovale, da so v lepem vremenu precej bolj fotogenične, a kaj moremo, tudi dež je vreme. Ko smo se tako odpravljali nazaj proti avtu, je Tim skoraj zaspal v Andraževem naročju. Ha, kakor da bi moral vse prehoditi peš, ne pa da se je ves čas nosil. Medtem, ko smo iskali kakšno odprto restavracijo z makaroni brez morske hrane in po možnosti nižjimi cenami kot 100 evrov, je Tim v sedežku dokončno omagal. Odšli smo nazaj v sobo in pustili, da se je poba do konca odpočil. Nič lažje pa ni bilo najti kakšne dobre restravracije niti kasneje. Italijani namreč lokale odprejo med 12. in 15. uro, potem pa jih ponovno odprejo po 19. uri za večerjo. Dodajte še čas izven sezone in recept za polom je popoln. Končno smo s pomočjo TripAdvisorja našli eno luštno gostilnico ob Algherijski mestni plaži in se prav dobro najedli. Čeprav račun ni bil prav nič manjši od tistega izpred 24 ur, nam na oncu sploh ni bilo važno, samo, da smo dobili nekaj za pod zob. Zunaj je še vedno neusmiljeno deževalo, a smo se kljub temu odločili, da se zapeljemo še do Capo Caccia in Neptunove jame. Zaradi dežja je bila jama sicer zaprta, ni pa bila zaprta cesta na rt, od koder so se razprostirali čudoviti razgledi vse naokoli. Prečudovito.
Ker so bile rolete na oknu v sobi spuščene, so dajale še temnejši občutek že tako kislega vremena. Nekaj je padalo, pa ne prav veliko. Ampak oblaki so bili trdovratni. Spet smo odšli na zajtrk v zgornje nadstropje in ponovno sem vzdihovala nad stanovanjem gostiteljice, ki je bil res… ahhh… no, vidi se, da niso reveži. Pa tudi, da si kruha prav gotovo ne služijo z oddajanjem sob v pritličju. Ko smo končno prepričali Tima, da je pojedel jogurt in palačinko, smo se zahvalili za izkazano gostoljubje, plačali in odšli. Pot nas je iz deževnega Alghera najprej vodila prti severu do obale, kjer se iz gladine dviga mestece Castelsardo. Luštno mestece, pa še deževati je nehalo. Ravno prav za naš obisk! Parkirali smo ob novozgrajenem trgu na vrhu mesta in se sprehodili po ozkih pisanih ulicah. Tim nama je ušel v lužo in bil takoj moker do pasu, srečali smo prvo slovensko skupino in v majhnih trgovinicah smo našli veliko (uporabnih) spominkov za domov. Sicer pa na tak oblačen dan bolj zaspano mestece, brez kakšnega posebnega utripa. Nad mestom na pečini je ogromen grad (Castelsardo tudi pomeni »sardinijski grad«), ki pa ga nismo obiskali.
Raje smo se odpeljali par kilometrov naprej do Roccia dell' Elefante, skale v obliki slona, ki kraljuje ob eni izmed krajevnih cest. Zanimivo je bilo, da ga je Tim opazil takoj, ko smo se parkirali ob cesti: uuuuuuu, uuuuuuu, je oponašal slonje oglašanje. Heh, skala je res zelo podobna slonu. Tudi sicer je situirana na izjemno lepi razgledni točki na bližnjo dolino. Neskončni cvetoči travniki, hribčki in mir. Kako lepo bi bilo šele v sončnem vremenu! A nič zato, skupaj smo in to je najbolj pomembno. Tima sva pripravila na spanje v avtu in že po nekaj minutah ga ni bilo več z nama.
Odpravili smo se skozi severni centralni del Sardinije mimo jezera Lago del Coghinas v Tempio. Menda gre za lepo panoramsko cesto, kar bi povsem verjela, saj če bi Sardinijci kdaj kaj pokosili travo in obrezali grmovje ob cesti, bi se pogled raztezal v neskončnost. Nekje na sredini poti nas je ponovno ujel dež in spustila se je megla, tako da smo v Tempio pripspeli v hudem nalivu. Po aplikaciji TripAdvisor smo iskali kaj dobrega za pod zob in našli nekaj gostiln, vse pa zaprte. Navigacija nas je peljala skozi ozke ulice med visokimi hišami in ne nekaj mestih se mi je zazdelo, da bomo morali pospraviti zunanja ogledala, da bomo sploh lahko šli skozi. Takoj mi je bilo jasno, zakaj sva povsod videvala le Fiat Pando, Seicento in Ford Ka. Končno nas je ena izmed enosmernih ulic izpljunila na glavnem trgu in tam tararararaaaaaaa odprta restavracija. Odlično. Parkirali smo in v gostilni počakali par minut, da so nam uredili mizo – vse so bile namreč zasedene. Tako smo prišli do težko pričakovanega kosila, ki je bil po vrhu vsega prav spodoben. Zunaj je še vedno deževalo, zato smo se odločili, da se kar direkt zapeljemo od severne obale Costa Paradiso, kjer smo imeli rezervirano nočitev. Bolj, ko smo se bližali obali, bolj se je megla dvigovala in čeprav je bilo nebo še vedno prekrito z oblaki, so bili le ti malce manj trdovratni. Iz glavne ceste smo zapeljali za Costa Paradiso in se znašli v počitniškem naselju, polnem poslopij enakih barv, ki so se barvno popolnoma ujemala z okolico. Okolica je bila rjavo oranžne barve, kamnita in razbrazdana. Kot bi se znašli na nekem drugem planetu. Naš hotel se je nahajal v neposredni bližini obale, zato smo se zapeljali prav do tja. Hotel pa… wow! Videlo se je, da ni sezona in da je večji del hotela zaprt, vendar je bil vseeno dih jemajoč. Soba pa tako velika, da je bila skoraj večja kot naše stanovanje. Super razvajanje za zadnjo noč na Sardiniji… odšli smo raziskovat obalo, po poti pa srečali celo dve divji svinji, ki sta se sprehajali po cesti. Sicer sta bili videti manjši in krotki, a smo se za vsak slučaj raje držali bolj ob strani in jih hitro obhodili. Nikoli ne veš… Obala je bila prav tako krasna in raznolika kot pokrajina nad njo, česa takega še nisem videla. Oranžna barva je z modrim morjem ustvarjala neverjeten kontrast. Prekrasno. Vse bi dala za žarek sonca… Večer smo preživeli v naši ogromni sobi, za katero sem 100%, da je nisem rezervirala (verjetno so nam jo dali, ker so imeli ravno ta del hotela odprt) in bi verjetno zanjo morali plačati več. Nič ne de, visoki stropovi, posteljica za Tima, pisana kopalnica in tople odeje mi bodo še dolgo ostali v spominu. Pa pogled skozi okno! Ta je bil neverjeten.
Zbudili smo se v zadnji dan našega potepanja po Sardiniji. S cmokom v grlu smo zapustili Costa Paradiso, ki nas je popolnoma očarala s svojo lepoto, in jo počasi mahnili do naše naslednje postojanke, Santa Teresa Gallura. Ob prihodu nas je pričakal sonček in pričaral prijetno vzdušje, ko smo se odpravili po pisanih ulicah malega mesteca. Obiskali smo obrambni stolp in skozi daljnogled opazovali trajekt med Sardinijo in Korziko, ki je plul skozi ožino med obema otokoma. Začelo je pihati, zato se prav dolgo na stolpu nismo več zadrževali. Ko smo se vračali proti avtu, smo srečevali vse sorte ljudi – od takih v škornjih in bundah do onih v japonkah in kratkih hlačah. Resnica je bila nekje vmes, a dejstvo je, da tudi mi nismo pričakovali tako svežega vremena, kot se nam je pojavilo v drugi polovici našega potepanja.
Odpeljali smo se naprej do Capo Testa in avto parkirali praktično tik pred vrati, ki so ločevale cesto od območja za pešce, kjer stoji tudi svetilnik. Ogromni balvani, čudovita obala in pisano nizko rastje. Pa nekaj prekrasnih plaž. Sicer pa, kakor radi rečejo, na Sardiniji slabih plaž ni, so le zelo lepe in izjemno lepe. Bo kar držalo. Malce smo se sprehajali po pešpoti, Timu je uspelo stopiti v mravljišče in nabrali smo nekaj rožic, ki smo jih izgubili v naslednjih 10 korakih. Sonček se je sramežljivo kazal izza oblakov in bilo je prav prijetno. Spokojno. Mirno. Človek bi se lahko tu usedel na skale in le opazoval naravo okrog sebe. Pa smo našli še en skriti biser drugega največjega sredozemskega otoka.
Pot nas je nato vodila do Porto Polla, znane windurfarske točke na severni obali Sardinije, ki praktično zajema le dve plaži, eno kajtarsko in eno surfersko, naselje pa povečini sestavljajo le nastanitve za športne navdušence. Parkirali smo na vrhu hriba, od koder se nam je razprostrl pogled na plažo v obliki črke U, na valovih pa se je gnetlo na desetine surferjev. Wow, kakšen pogled! Ni sicer zelo pihalo, a očitno dovolj, da se je flota splašila na gladino. Z vrha do plaže vodi ozka peščena pot, na plaži pa poleg surf centra najdemo še manjši bife in otroška igrala. Surf center je v tuji lasti in Andraža so kar dobro srbele pete, a se kljub vsemu ni odločil za izposojo. Raje smo se vrnili nazaj na hribček in šli na kosilo v hotelsko restavracijo. Očitno je bilo, da je človek ob posebni mizi gazda, saj je kadil, imel okrog sebe vse polno krožnikov in v rokah držal daljinec od bližnjega televizorja. Bližala se je ura popoldanskega spanca našega malega popotnika, zato smo se zapeljali naprej do Roccia dell' Orso, skale v obliki medveda. Kot po pričakovanjih je Tima zmanjkalo že na drugem križišču, zato smo v miru našli parking, kjer sta Andraž in Tim počakala v senci borovcev, jaz pa sem se odpravila peš do skale. Parking je plačljiv, prav tako vstopnina, a ni kake sile. Pot je kamnita in urejena, vzpon pa traja kar kakšnih 10 minut. Na vrhu se obiskovalcu odpre čudovit razgled na okolico in seveda na skalo v obliki medveda. Da bi človek lahko kaj veliko tam počel, ne more, tako da sem se kmalu odpravila nazaj. Pot je bila precej spolzka, zato sem šla bolj počasi, ko pa sem prišla nazaj do avta, smo se odpravili nazaj v Porto Pollo na plažo. Tim se je vmes zbudil in se na plaži zamotil z igranjem s tujimi igračami in guganjem na gugalnicah. Andraževo budno oko je spremljalo vsak Timov gib, jaz pa sem se zleknila na ogromno blazino na plaži in v miru napisala par stavkov v moj potopisni zvezek.
Prenehalo je pihati, surferji so počasi pospravili svojo opremo in se raje odpravili na pijačo v bar. Mi pa smo počasi tudi pospravili svoje stvari in se odpravili proti pristanišču. Vmes smo se ustavili v trgovini in nakupili hrano za na trajekt, zadnjo kavo pa smo spili nekaj sto metrov pred pristaniščem. Ponovno smo se vkrcali na ogromni trajekt, a tokrat zaradi dežja nismo čakali na izplutje. Po tuširanju in skavtski večerji smo vsi kot popipsane muhe popadali v posteljo in se zbudili šele prihodnje jutro…
Comments