Sardinija, tretjič

»Prijazni« ženski glas iz zvočnikov v nerazumljenem jeziku (najverjetneje angleščini) je ob pol šestih zjutraj napovedal, da se bližamo obali in naj se spokamo iz kabin … in tako še vsakih 10 minut do izkrcanja :) Izkrcanje je potekalo relativno hitro, Tim je na vse pretege mahal vsakemu avtu posebej, ko se je spuščal po klančini v spodnje nadstropje, nekateri so mu celo pomahali nazaj. Na prostem nas je zaslepilo vzhajajoče sonce in v koloni smo zapuščali Livorno. Pa smo spet na trdnih tleh. Planirali smo, da se ustavimo v Firencah, do koder smo imeli približno eno uro vožnje. Stvar bi bila precej bolj enostavna, če ne bi v Firence prispeli ravno v času jutranje prometne konice. Pa avtomobili še ne bi bili problem, najhuje je bilo cikcakanje skuterjev in vesp, ki so se splašili po Firencah, kot da bi jim kraljevali. Andraž je bil že čisto živčen in skoraj bi se že obrnili nazaj, če ne bi bil manever zaradi gužve tako nemogoč. Pa sem vesela, da se nismo. Zapeljali smo v strogi center, poiskali garažno hišo in si oddahnili. Zdaj končno lahko zadihamo. Peš smo se podali proti baziliki Santa Maria Novella in se na trgu končno malce sprostili. Belo-črno pročelje bazilike je povsem zasenčilo ostale stavbe okrog trga, ki so prav tako pripovedovale zgodbe iz nekih daljnih časov.

Firenčani so se počasi zbujali, kombiji so pred vrati hotelov čakali, da odpeljejo umazano perilo, cvetličarke so postavljale aranžmaje na ulice in zehajoči gostinci so počasi začeli dajati prte na mize in odpirati senčnike. Povsod je dišalo po sveže pečenih rogljičkih in omamnem kapučinu. Mmmmm…  Tudi mi smo zavili v eno tako mini kavarnico v angleškem stilu in si privoščili oboje. Svet je takoj postal lepši. Tim je zabaval natakarja in gazdarico, vsi so že poznali njegovo ime. Gazdarica mu je celo dala eno majhno igračko iz Kinder jajčka, Tim je bil seveda ves vesel, midva pa tudi, ker se je za nekaj minut celo umiril in igral za mizo. Ura ni bila še niti 9 zjutraj, ko smo prišli na Piazza del Duomo, ki jo krasita katedrala Santa Maria del Fiore in krstilnica sv. Janeza. Čeprav sem v Firencah že bila, me je trg s svojimi stavbami povsem prevzel, pozabila sem, kako ogromna je katedrala. Idejo sem celo imela, da bi šli na kupolo, a je bila vrsta že zgodaj zjutraj tako dolga, da sem idejo takoj opustila. Skoraj bi se lahko kosala z vrsto pred Kolosejem v Rimu… In ko se tako trudim, da bi v objektiv ujela celotno katedralo (kar je seveda nemogoče), brrrrm brrrrrrm, slišim za sabo Timovo brenčanje. Itak, zagledal je policijski avto in se takoj pognal k njemu. V avtu ni bilo nikogar, zato smo si ga pobližje ogledali. Kar naenkrat pride k avtu policist, bil je tak, hecen, z rdečimi lasmi in brado v modernem »logger« stilu. Ko je videl Tima in njegovo zanimanje, ga je posadil na vozniški sedež in se mu lotil razkazovat avto. Tim je bil najprej malo prestrašen, potem pa smo ga komaj zaustavili, da ni začel pritiskati vseh mogočih gumbov na armaturni plošči. Še mimoidoči so se ustavljali in se smejali, ena gospa je celo prosila, če lahko slika. Kar od nekje se je pojavil drugi policist in v smislu »kaj se pa tu dogaja« pogledal svojega partnerja. Ta pa samo v smeh in mu razloži, da pač malo zabava otroka. To je bilo veselje. Na koncu sta mu še prižgala lučke in Tim je bil popolnoma očaran. Tako zelo, da jima je poslal ljubčka, ko so se poslovili. Policista pa čist raznežena… Malo naprej sem zagledala nekaj vojakov z oklepnikom in sem že prej zavila daleč okrog. Ne želim si, da bi se po Firencah vozili tudi v oklepniku…

Sprehodili smo se mimo Piazza della Signoria in hoteli videti znamenito fontano, a so jo med našim obiskom ravno prenavljali. Na desetine agentov je stalo pred galerijo, da bi nam prodali vstopnice za ogled znamenitega Davida, a se takih aranžmajev s Timom ne gremo. Bi David ostal še brez kake roke, ko bi ga Tim dobil v svoje pesti. Raje kot gužvanje v vrsti smo se odločili za ogled znamenitega mostu Ponte Vecchio čez reko Arno. Kar nekaj mostov je v bližnji okolici, a noben ni tako poseben kot ta. Gre namreč za srednjeveški most, ki je na obeh straneh zaprt in nudi zavetje številnim trgovinam, ki so bile zgrajene skupaj z njim. Tak način gradnje mostov je bil nekoč pogost, svoje prodajalne so tam imeli predvsem mesarji, peki in ostali obrtniki, danes pa jih obvladujejo draguljarji, zlatarji, trgovci z umetninami in prodajalci spominkov. Nanj se nismo povzpeli, smo ga pa občudovali iz brega in se slikali z njim v ozadju.

Naš kratki sprehod po Firencah se je počasi bližal koncu, zato smo se napotili nazaj do avta. Tim je zaspal še preden smo zapustili Firence, pot pa nas je potem vodila mimo Bologne in Padove nazaj v Slovenijo. Polni vtisov smo odločeni, da se na Sardinijo prav kmalu spet vrnemo.