Malta, drugič

Zjutraj smo si spet privoščile dolg zajtrk s pogledom na Balluta zaliv. Noro, tega se res kar ne morem naveličati. Ker avtobus ustavlja ravno pred hotelom, smo se napotile kar tja, hitro ujele avtobus do San Gijilana in nato kljub 20 minut dolgem čakanju ujele trolo št. 205 nekje bogu za nogo. Pot smo nadaljevale do mesta Mosta v centralni Malti. Vozili smo se ob obali, kjer so ogromni valovi pljuskali ob obalo, sončni žarki pa so se svetlikali v globoki modrini morja. Čudovito. Kaj takega na Jadranu ni. Prvič po dveh dneh smo se vozile po podeželju in mimo majhnih vasic, kjer ni bil ravno vsak kvadratni meter zemlje pozidan. Prispeli smo v Mosto, mestu s 17.000 prebivalci, ki slovi po katedrali, kamor je med drugo svetovno vojno med mašo padla bomba. Na srečo ni eksplodirala in vseh 300 ljudi v objektu je napad preživelo, je pa naredila ogromno luknjo v kupoli in še večjo v tleh. Sama katedrala je edina znamenitost v Mosti, ki je, mimogrede, izjemno prijetno mestece, in njena kupola se dviga visoko nad ostale stavbe in je vidna daleč naokrog. Tudi iz nekaj kilometrov oddaljene Mdine, kamor smo se odpravile po raziskovanju Moste.

  

  

Mdina je predel Rabata, ki spada v stari, z ozidjem obdani del, s polno ozkimi ulicami in, tako kot 99% objektov na Malti, hišami, zgrajenimi iz rumene apnenčaste kamnine. Ena izmed znamenitosti je prav gotovo steklarska obrt, ki je posebna zaradi živopisanega stekla, ki a ročno oblikujejo. Po krajšem sprehodu in občudovanju okolice iz razgledne ploščadi, smo se odpravile do Dingli klifov na zahodni obali.    

Klifi se dvigajo več kot 200 metrov nad morjem in so prava naravna popestritev v prvi vrsti kulturne in arhitekturne veličine Malte. Ob vremenu, kot smo ga imele me tri, so klifi prava paša za oči. Od lavne ceste do naravne razgledne točke je mali sprehodec med ovcami in psom ovčarjem, ki jih obilen in nadvse prijazen pasti šofira sem ter tja. Sproščujoče in definitivno prostor, kjer si človek s pogledom na mali otoček Filfla spočije glavo. Na cesti mo z mahanjem ustavile avtobus in se odpravile do ruševin Hagar Qim in Mnajdra. Sprehodile smo se med ostanki neolitskih templjev, čeprav se mi zdi njihova zaščita s posebnimi platnenimi šotori malo pretiravanje. Če je stvar lahko preživela 6000 let na žgočem soncu in uspešno kljubovala ostalim vremenskim razmeram, bo pa najbrž tudi še naprej… Dolga tlakovana pot loči oba svetišča, katerih posebnost so okrogle sobe, v katere sonce posije ob solsticijih in enakonočjih. Prav kipci Vener, ki so jih našli med ruševinami, naj bi bile do sedaj največja skrivnost, saj glede na to, da so bile takratne civilizacije izredno matriarhalne, obstaja verjetnost, da so bili upodobljeni tudi nekoliko obilnejši moški.

Nekaj kilometrov dalje nas je pot vodila do Blue Grotto, vendar ladijce do nje zaradi razburkanega morja niso vodil. Vseeno smo se malo posončile na skalah in s pogledom na neskončno morje pred seboj izgubile občutek za čas. Na hitro smo se ustavile še na kosilu, vendar kljub točni uri zamudile avtobus za povratek v Valetto. Tile avtobusi na Malti so pač posebni – kadar pridejo, pridejo. Lahko je to 10 minut pred časom odhoda, ali pa tudi 15 minut kasneje. Pa se nihče kaj posebej ne sekira. V bližnji gostilnici smo si na ta račun privoščile še topel napitek in ob družbi številnih psov potepuhov čakale na naslednji avtobus. Vmes smo kramljale z gospodom, ki je svoje čevlje sončil na škarpi, in opazovale sončni zahod. Če ne bi tako zoprno pihalo, bi bilo pa že prav preveč kičasto.

V Zirequ smo ujele še avtobus z Valetto in v glavno mesto devete najmanjše državice na svetu prišle ob mraku. Temperatura je padla in postalo je kar mraz, zato smo bile izjemno vesele, ker je avtobus za Sliemo odpeljal nekaj minut prej. Čakala nas je dolga vožnja do hotela, tam pa še zadnji večerni posvet za naslednji dan – pregled avtobusnih linij, trajektov in atrakcij. Ja, naslednji dan smo šle na Gozo.

Nadaljevanje