Malta, tretjič

Po še enem izmed naših že tradicionalno dolgih zajtrkov smo se vkrcale na avtobus št. 222 (»tripple-two, twice an hour«) in se z njim nato odpeljale v 28 kilometrov oddaljeno Cirkewwo. Z avtobusom taka pot traja približno eno uro, ki pa se ni preveč vlekla, saj smo skozi okna opazovale spreminjajočo se okolico. Morje ta dan ni bilo tako razburkano, na obzorju je bilo moč videti več ladij. Po nekajminutnem čakanju na terminalu smo se vkrcali na trajekt in se odpravili na 25 minut trajajoči plovbo do otoka Gozo. Ta poleg otokov Comina in Malte sestavlja t.i. malteški arhipelag in skupaj z njima tvori državo Malto.  

 

Nad morjem se je dvigala meglica, ki je napovedovala slabo vreme in malo je zbijala moralo. A že od daleč je bilo mogoče videti mogočne katedrale in cerkve, ki so se dvigovale visoko nad hišami. Kot da bi se človek znašel sredi pravljice o Aladinovi svetilki…Na pomolu se je kar trlo ponudnikov prevozov po Gozu, tako legalnih kot tudi ilegalnih. Tudi februar je očitno dobra sezona za domačine. Izbrale smo najbolj zanesljivo verzijo in se v Victorio, prestolnico Goza, odpravile z mestnim avtobusom. Sicer je bil precej natrpan, a še vedno najcenejša izbira. Po prihodu v Ir-Rabat, kot mestu pravijo domačini, smo si najprej šle pogledat stari, z obzidjem obdani del Il Kastel. Zanimiva mešanica arabščine, italijanščine in francoščine se pojavlja na vsakem koraku, vsak tretji stavek pa je popolnoma angleški. Menda je malteški jezik še najbolj podoben libanonskemu, vendar je drugi uradni jezik angleščina, zato se ni težko sporazumevati. To in vožnja po levi, je zapuščina kolonialnih Britancev, ki so otočju priznali neodvisnost šele leta 1964. Po krajši panoramski poti ob obzidju smo se ustavile še  trgovinicah, nato pa za las ujele avtobus za Dwejro. Dwejra je skupek hiš ob t.i. »inland sea« pri zahodni obali Goza, njihova največja atrakcija pa seveda ni slano jezero pod gričem, ki se preko podzemnih kanalov napaja iz morja, temveč Azurno okno. V sklalnati rtič je voda v tisočletjih izdolbla odprtino, ki (nas) privablja turiste od blizu in daleč. Ti pa s(m)o nad videnim navdušeni. Kako tudi ne, saj je poled na to velikansko čudo narave neprecenljiv, veličastnosti pa svoje doda še razburkano morje, ki lomi valove v neposredni bližini in ustvarja vrtince. Na dnu morja pa pesek, ki se v zaplatah na gladini kažejo kot lise azurno modre barve in se prepletajo s temno modro barvo morskih globin. Prekrasno.       

Sledil je seveda obvezni photoshooting in plezanje po skalah v želji po čim boljši fotografiji. Kmalu smo krenile nazaj proti Victorii in se od tam napotile dalje do Marsalforna, kjer smo si privoščile daljši sprehod do njihovih tako opevanih solin, ki pa niso nič drugega kot nekaj kvadratnih metrov lužic, vklesanih v skalo. Zaradi hitenja na prezgodnji avtobus smo vase dobesedno zlile kavo in tekle proti postajališču. Na avtobuse na Malti se človek res ne more zanesti. Ker naj bi v 20 kilometrih oddaljeni Xaghri stale najstarejše prostostoječe stavbe izpod človeških rok, smo se odločile, da nazaj grede obiščemo še ta kraj. Ggantilja je tempelj, ki naj bi datiral med 3600 in 3000 let pred našim štetjem, vendar na nas ni napravil kakšnega posebnega vtisa. Človek ima namreč občutek, kot da so ljudje to kasneje sestavili nazaj, saj nekateri kamni na prvi pogled še mojim laičnim očem ne spadajo skupaj.  

Kakorkoli, nekaj časa smo se še zamudile pri templju, potem pa smo se počasi napotile nazaj proti mestecu in kar nekaj časa čakale na naslednji avtobus, saj na Gozu vozijo redkeje kot na Malti. Smo pa vmes vsaj imele čas, da smo napisale vse razglednice, ki smo jih kasneje poslale domačim v zasneženo Slovenijo. Zvečerilo se je in na poti nazaj smo skozi morski kanal lahko občudovale mesta, ki so sijala v lučkah. Presenetljivo mirno živi 30.000 ljudi, ki naseljujejo Gozo, čeprav razen v Victorii ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem pretiranem dogajanju. Ulice prazne in mirne, nikjer nikogar, lokali zapuščeni, hiše pa v takem stanju, da človek niti ne ve, ali je zapuščena ali ne. Očitno je poletje edino obdobje, ko gredo ljudje na delo. Kaj delajo v vmesnem času, nimam pojma. Po nekoliko razburkanem morju smo srečno prispele nazaj na Malto, od koder nas je potem čakala še dobra ura vožnje do Slieme. Tokrat smo si večerjo privoščile kar pri »sosedu« v italijanski restavraciji in si nato privoščile še krajši večerni sprehod (kot da jih že tako nismo imele dovolj). Ta večer je Sliema zaživela, avtomobili so bili vsepovsod, bari so bili polni in po promenadi se je sprehajalo ogromno ljudi. Vidi se, da je vikend, mesto kar zacveti.

 

Tudi naslednje dopoldne, ko smo še zadnje ure na tem malem otoku izkoristile za raziskovanje sosednjega San Gilijana, so bile ulice nekoliko bolj polne kot običajno. Opazovale smo zibanje bark v zalivu, ribiče pri popravljanju mrež in strice pri prvem jutranjem pivu. Ja, življenju se na Malti res nikamor ne mudi.