Šrilanka, tretjič

Naše mini počitnice so prehitro minile in napočil je čas, da se ponovno napotimo nazaj proti centralni Šrilanki. Najprej smo se po kakih dobrih dveh urah vožnje (Šrilančani res vozijo počaaaaaasiiiiii) ustavili v Dambulli, natančneje pri Cave Temple-ju. Gre za tempelj v skali, ki hrani največjo zbirko Budinih podob na otoku, vklesan pa je v skalo in dozidan pod previsom. Do njega vodijo strme stopnice, na kraju samem pa je res moč videti ogromno kipov, ki prikazujejo Budo v vseh mogočih položajih, poslikave stropov, bodhi tree z nešteto budističnimi zastavicami in majhnim ribnikom. Z vrha se raztezajo tudi čudoviti razgledi na okolico in čeprav je bilo vroče, je veter malce ublažil vročino. Ta tempelj mi je bil zaradi svoje edinstvenosti še posebej všeč, bil je nekoliko drugačen od ostalih. 

Do avta smo se vrnili po drugi poti mimo Golden Temple-ja z ogromnim zlatim Budo, ki bdi nad njim. Nekaj časa smo iskali Madusha, a ga ni bilo nikjer, na telefon se ni oglašal. Usedli smo se v bližnji bar, naročili mangov sok in čakali. Ko smo Madusha končno doklicali, je povedal, da je predrl pnevmatiko, da je pri vulkanizerju in da pride v roku 15 minut. Tudi točnost ni ravno nekaj, s čimer bi opisal Šrilančane, na Madusha smo nato čakali še več kot 45 minut. Ko smo Tima posedli v avtosedež, pa se je iz njega kar usulo mravljincev. Že od odhodu iz Trincomaleeja sem po avtu opazila nekaj posameznih mravljincev, a si z njimi nisem ravno belila glave. Nato pa šok! V Timovem avtosedežu (izposojen pri agenciji) na stotine mravljincev, ki so bezljali sem in tja, našli smo pravo gnezdo z jajčeci in vse je migetalo. Grozno. Madush je odpel avtosedež, ga razdrl in očistil, jaz pa sem jih poskušala odstraniti iz zadnjih sedežev, medtem ko sta se Andraž in Tim umaknila stran. Prava drama. Končno smo jih uspeli deportirati iz avta in pot nadaljevati proti mestecu Matale, kjer je Madush tudi doma. Ustavili smo se, da bi videli največji hindujski tempelj na otoku, Sri Muthumariamman Temple. 

Ko smo prispeli, je do njegovega popoldanskega odprtja ostala še ena ura. Odločili smo se, da počakamo, Madush pa nas je medtem povabil k sebi domov na čaj. Živi le nekaj ulic proč. Bilo je posebno doživetje, pozdravit nas je prišla cela družina. Čaj smo pili skupaj z njegovo mamo in ženo, njegov oče pa nam je za malico pripravil okusne riževe palačinke s kokosovim mlekom. Še njegov brat, ki je trenutno na počitnicah doma, je prišel spregovoriti par besed z nami, preden se je popoldne odpravil nazaj proti Maldivom, kjer kot vodja čistilk in sobaric dela v enem izmed luksuznih resortov. Kmalu je bil čas za odhod in vrnili smo se do hindujskega templja. Že na zunaj je videti nekaj posebnega, je zanimivih oblik, živopisanih barv in krasi ga nešteto podob in detajlov. Notranjost je z barvami še živahnejša od zunanjosti in na vsakem koraku obiskovalca spremlja Šiva. Osrednji oltar je za turiste zaprt, prav tako ga je prepovedano fotografirati. Gre za prostor, namenjen boginji Mariamman, zavetnici žensk, ki k njej hodijo moliti in prositi za pomoč, rodnost, zdravje otrok ipd. Izza stebrov je odmevala glasba pihala z rezkim zvokom, na drugi strani je nekdo z vso močjo bobnal. Glasen zvok je odmeval po templju in na trenutke je bilo kar malce strašljivo. Timu ni bilo nič jasno, le močno se je oklepal Andraža, ki ga je držal v naročju. 

Po ogledu smo zapustili Matale in se odpravili proti Kandyju. Bolj, ko smo se mu približevali, več je bilo prometa. Na vsakem koraku je bilo čutiti, da se v mestu nekaj dogaja, saj smo se premikali čisto po polžje. Perahara Festival enkrat na leto dobesedno ohromi Kandy, imeli pa smo to srečo, da smo bili v mestu prav v tem času. Spali smo ob kandyjskem jezeru, a smo bili ob našem prihodu preveč utrujeni, da bi se festivala udeležili prvi večer. Raje smo se naspali in naslednje jutro že navsezgodaj odšli v džunglo nad mestom, Udawatta Kele. Bili smo eni izmed prvih obiskovalcev in bilo je prav super, ker pod gostimi krošnjami visokih dreves ni bilo vroče. Tudi Tim je užival, ker se je lahko vozil z vozičkom in ni švical v naročju. Čeprav sta ga morala na nekaj mestih Madush in Andraž nesti in je postal »flying Tim«, je bilo to le še večje doživetje. Že takoj na začetku poti smo ob ribniku ugledali srne in srnjake, nekoliko višje nam je pot prestregla dolga rjava kača (1,5m), malce pred razgledno točko na mesto pa nas je pozdravila gruča opic. Te smo sicer srečevali na vsakem koraku, tam jih je bilo pa res veliko. 

Flora taka, da te na rit posede – prava džungla z neskončnimi ovijalkami, visokimi drevesi, orjaškimi bambusi… bil je prav čudovit jutranji sprehod pred odhodom na lokalno tržnico, kjer smo pri enem izmed prodajalcev sadja imeli pravo malo degustacijo tropskega sadnega bogastva. Nekatere sadeže sem sploh prvič videla, drugih imen se ne spomnim. Odšli smo dalje med prodajalce zelenjave, kokosov, zelišč in tobaka. Pri nem izmed njih sem kupila dišeče palčke, ki jih Šrilančani prižigajo ob molitvenem času in ustvarijo posebno ozračje. Prodajalci rib so glasno oglaševali svoje blago, medtem ko so bile trgovine z mesom zaprte. Med 10-dnevnim festivalom Perahara je namreč prepovedano ubiti kakršno koli žival (ribe so izjema) in prodajati njihovo meso. Sledila je še odisejada po zgornjem nadstropju, kjer prevladujejo predvsem spominki, obleke in ostalo, kar bi utegnilo zanimati obiskovalce. Meka za Andraža – pogajanja! Medtem, ko imajo na tržnici fiksno ceno samo pakirani izdelki in kokos, je vse ostalo nedorečeno. Tako smo nakupili še magnetke, leseno masko, ki nam bo odganjala zle duhove iz stanovanja, baggy hlače in še in še. Cene na tržnici so bolj podobne azijskim, kar je bila glede na preostanek potovanja prijetna sprememba. Tim se še dobro ni pojavil, ko so ga že hoteli obleči v baggy hlače in pisano srajčko.

Promet v Kandyju je bil čisti kaos, komaj smo dobili za parkirati, ker v času festivala vsi rinejo v mesto že zjutraj, da si zagotovijo svoj prostor zvečer. Ker sem na internetu zasledila neko trgovino Kells Super, kjer prodajajo pripravljeno otroško hrano v kozarčkih, smo se zapeljali do nje in kupili nekaj kozarčkov. Plenice, adaptirano mleko, robčke in kekse človek dobi na vsakem koraku, pripravljeno hrano za dojenčke pa je na Šrilanki izjemno težko dobiti. V bližnji lokalni restavraciji smo jedli najboljšo hrano na poti za najmanj denarja (za 3 osebe in dodatno porcijo riža za Tima smo plačali 8€), vmes je malo padal dež in ozračje se je ravno prav shladilo, da smo šli na mini počitek pred odhodom na plesni šov Kandyian dance. Madush je rekel, da je dvorana 200m stran od našega gostišča, zato smo šli peš brez vozička. Glede na to, da niti po 15 minutah relativno hitre hoje še nismo prispeli, to definitivno ni bilo 200m. A nič zato. Večje razočaranje je bila predstava, 2000 rupij smo vrgli skozi okno. Šrilanka je namreč polna nekih »must-do« pasti, ki sploh niso poceni oziroma so zelo drage. Pa človek na koncu ugotovi, da bi stvar z lahkoto izpustil. Plesoči moški in ženske so migali po ritmu bobnov, bili so neusklajeni, dvorana pa polna kitajskih turistov… začenjalo se mi je svitati, da gre za klasičen nateg, pa naj bi oprostijo ljubitelji folklore. Po koncu predstave sva se z Madushem odpravila v mesto s tuk-tukom. Ko sva prispela, je do začetka manjkalo še dobre pol ure, zato sva si poiskala svoj prostor na ulici nedaleč od pričetka procesije. Pričetek je naznanjen z glasnim pokom iz topa in pričelo se je… čakanje. Trajalo je verjetno kake pol ure, preden je procesija prišla mimo. Ljudi ob cesti niti približno ni bilo toliko, kot so vsi pripovedovali, najbrž je svoje primaknil tudi dež, ki je zdaj bolj, zdaj manj močil ulice Kandyja. V času festivala stanovalci ali lastniki lokalov na trasi procesije drago prodajajo sedeže, da bi ljudje lahko sedeli ob tako dolgotrajnem dogodku. A ko človek tako pogleda, so na teh stolih povečini sedeli le turisti, ki so jih spretno nategnili, da zaradi neizmerne gužve nikjer ne bo za sedeti. 

Midva z Madushem sva se po nekaj časa brez težav usedla na pločnik in dogajanje spremljala sede. Festival sestavlja na tisoče plesalcev, nosačev ognja in glasbenikov (vsi nastopajoči so moškega spola), ki v neskončno dolgi koloni predstavljajo svoj tradicionalni ples/glasbo/vero posameznih okrožij Šrilanke. Vsake toliko časa kolono prekinejo v dolge halje oblečeni sloni z lučkami na glavi, ki se po ritmu zibajo levo in desno. Nekje na polovici programa mimo končno prispe tudi zlati Budin zob, relikvijo, ki jo vsi tako nestrpno pričakujejo. Tega iz templja Dalada Maligawa, ki stoji nedaleč stran, odpeljejo na hrbtu največjega slona po ulicah in ga pokažejo množicam. In čeprav naj bi šlo za Budin zob, je dejansko ta pokrit z nekakšno zlato pokrovko v obliki stupe, tisti redki, ki naj bo zob tudi v resnici videli, pa pravijo, da je precej večji od človeškega. Presojo o Budinem zobu prepuščam vsakemu posamezniku, sama pa lahko rečem, da sem bila pozitivno presenečena nad vero ljudi in z emocijami nabitim ozračjem, ki vlada na tem festivalu. Tempelj in zob sta v privatni lasti, lastnik hodi za slonom, ki zob nosi. Gre za enega najbogatejših in najvplivnejših Šrilančanov, ki poseduje ogromno zbirko starodobnih avtomobilov neprecenljive vrednosti. Včasih je za zobom hodil kralj, danes pa lastnik. Tudi število slonov na festivalu se je tekom let drastično zmanjšalo – včasih jih je bilo več kot 100, danes le še polovica. 

Po nekaj urah sva z Madushem ugotovila, da imava dovolj in se napotila nazaj. Prihodnje jutro smo namreč že zgodaj šli na drug konec mesta v botanični vrt. Gneča in policaji so dajali vedeti, da se v mestu res dogaja nekaj pomembnega. V botaničnemu vrtu smo se sprehodili le bolj na hitro, človek bi za natančen ogled verjetno potreboval nekaj dni in ne ur, da ne govorim o kakšnih vodenih turah, ker večine rastlih Evropejci sploh ne poznamo. Ker gre za ogromne rastline na ogromni površini, človek v bistvu opazuje le, kako je vse ogromno. Sprehodili smo se mimo zbirke hibiskusov, skozi drevored ogromnih palm, mimo reke do ogromnega ovala, pa spet dalje mimo jezera in zbirke zelišč do območja z agavami, travo in zelišči. Pa da ne pozabim ogromnega števila opic in potepuških psov. Timu je bil sprehod zelo všeč, saj ga je od celega potovanja verjetno še najbolj spominjal na domače kraje. Ob našem odhodu se je že močno segrelo, vrt pa je prav tako privabil ogromno število turistov in skupin. Res je dobro, da smo naše dneve začenjali zgodaj in se izognili večji vročini in gneči. 

Odpeljali smo se nazaj v center Kandyja do templja Dalada Maligawa, kjer hranijo Budin zob. Andražu je varnostnik zaradi prekratkih hlač prepovedal vstop, zato sta s Timom raje šla gledat, kako kopajo slone, jaz pa v tempelj. Obvezna oddaja sandal pred vhodom, plačilo vstopnine in odganjanje vodičev, ki se ti nalepijo za hrbet in govorijo vate, nato pa želijo plačilo. Da ne bo slabe volje: vedno se za vse dogovorite vnaprej, pa naj si bo to za vodiče ali vožnje s tuk-tuki. Obiskovalcev templja je bilo presenetljivo veliko in najprej relikvije sploh nisem našla, saj je zaradi festivala ni bilo na njenem običajnem mestu v 1. nadstropju. Kljub temu, da je bil oltarček prazen, se je okrog kar trlo ljudi, ki so na glas molili in prosili Budo za uslišanje njihovih želja. Ker sem po naravi radovedna, sem se šla še malce sprehodit okrog paviljona v pritličju in, glej ga zlomka, našla še eno sobo, v kateri se je bleščal Budin zob. Tam na malem oltarčku je pod budnim očesom zlatega Bude stal tisti piskerček v obliki stupe in buril duhove. V tej mali dvoranici je kar precej zaudarjalo in šele proti koncu sem videla, da so poleg Budinega zoba tukaj shranjene tudi obleke, ki jih nosijo sloni na paradi. Nazaj sem se vrnila skozi vrt, kjer so otroci na šolskem izletu počeli vragolije in prav prosili, da bi jih slikala. 

Zunaj sta me že čakala moja dva fanta in ker si je Andraž po skoraj dveh tednih poti zaželel malo zahodnjaške hrane, smo šli v Pizza Hut na kosilo. Tim je ob čakanju na kosilo dobil balon, s čimer si je natakar, ki mu ga je prinesel, zaslužil neskončno pozornost. Po popoldanski siesti v gostišču smo se odpeljali na hrib, kjer domuje Bahirawakanda Vihara Buddha, 27-metrski kip Bude v beli barvi, ki bdi nad mestom. Razgled je bil fantastičen, človek pa ima vedno občutek, da ga Buda gleda, ne glede na to, kam se premika. Skoraj tako kot Mona Lisa. Na poti proti gostišču smo se ustavili še na novi razgledni ploščadi in opazovali, kako je na mesto padel mrak in kako so se druga za drugo pričele prižigati lučke na jezeru. 7 rdečih lotusovih cvetov na gladini namreč ponazarja 7 korakov, ki jih je Buda napravil takoj po rojstvu, na njegovih stopinjah pa so zacveteli lotusovi cvetovi.

Nadaljevanje