Šrilanka, četrtič

Za slovo od Kandyja smo naslednje jutro pri zajtrku poskusili jogurt iz bikovega mleka in med iz palm, nato pa se mimo prometnega zamaška podali v hriboviti predel otoka, znan predvsem po čajnih plantažah. Madush je, tako kot vsak dan, tudi tokrat zamudil dogovorjeno uro, hkrati pa smo morali še natočiti gorivo, ker je prejšnji večer pozabil. Iz glavne ceste smo se namenili po drugi, ožji a lepo urejeni cestici, ki je vodila čez griče in okrog njih, lahko bi ji rekli tudi cesta tisočerih ovinkov. Madush jim seveda, navajen ravnin osrednje Šrilanke, ni bil kos, zato smo se vozili zelo zelo zelo počasi. Končno smo prispeli do slapa Ramboda, ki velja za enega najbolj fotogeničnih na Šrilanki. Kako tudi ne, saj z globino 109 metrov pričara očarljivo podobo, kulisa z gostim zelenim rastjem in meglicami pa malce spominja celo na Škotsko. 

Nekaj kilometrov naprej, ko smo že dodobra zapeljali med neskončne čajne plantaže, smo se ustavili v tovarni čaja, kjer pridelujejo črni čaj (zelene in bele pridelujejo na drugih plantažah). Vreme se je pripravljalo na dež, megla, ki je požirala sosednje vrhove, pa je prav mistično zaokrožala doživetje. Čaj so na Šrilanko v 19. stoletju prinesli Angleži, ko jim je plantaže kave uničila bolezen. Obisk in voden ogled tovarne sta za obiskovalce brezplačna, seveda pa se spodobi, da stricu v roke na koncu stisnete kak bankovec. Poleg tega je prav tako brezplačna degustacija čaja, saj računajo, da bodo obiskovalci kakšno rupijo več na ta račun zapravili v trgovinici. 

Do odhoda našega vlaka iz Nuwara Eliye v Ello je bila še dobra ura, Madush pa je vneto zagovarjal, da je časa še več kot dovolj. Pogledala sem na navigacijo in ugotovila, da Madush nima pojma, zato sem vseeno predlagala, da se čimprej odpravimo. In gremo. Šibamo čez čajne plantaže, kilometri se vrstijo, čas uhaja, Nuwara Eliye pa nikjer. Dvigamo se v meglo, po več kot pol ure ugledamo tablo, ki nakazuje, da smo na 1900m n.m.v. in da smo prispeli. Začelo je deževati, zato se tam nismo ustavljali. No, resnici na ljubo niti nismo imeli časa. V gnečo pred železniško postajo smo prispeli 5min pred predvidenim odhodom našega vlaka, k sreči je zamujal. Jezna, ker smo zaradi Madushevih zamud tako hiteli, sem bolj kot ne nema čakala na peronu. V preteklih dneh sem vsaj 5x vprašala, kje so naše karte za vlak, ker smo jih za 1.razred rezervirali vnaprej, pa mi je Madush vedno rekel, da se jih vnaprej ne da rezervirati. Izvedela sem, da se jih da, a da jih Madush za nas ni rezerviral, hkrati pa smo bili prepozni, da bi dobili še kakšno za 1.razred, ki so pošle 1 uro pred odhodom vlaka. V informacijo: karte je možno kupiti vnaprej. Končno je prišel vlak, a s tem presenečenj še ni bilo konec. Ko so nas natrpali v 2. razred, se nisem mogla niti premakniti, kaj šele, da bi odprla nahrbtnik. Da bi lahko sedeli, seveda ni bilo niti slučajno možno. Od nekje se je vzela ena Angležinja, poslal jo je sam Buda, ki je s sinom odstopila en sedež Andražu in Timu, ker sta se ji zasmilila, kako sta stala natrpana med backapckerji. 

Po kakšnih 45 minutah se mi je uspelo prebiti do njiju, Tim je užival v pozornosti sopotnikov in vsi so imeli polne roke dela z njim. Komaj smo čakali prihod v Ello, da že enkrat zapustimo ta vlak, ki naj bi bil »najlepša izkušnja na Šrilanki«, ko se voziš mimo čajnih plantaž. Vse kar sem jaz videla, je bil Deuterjev nahrbtnik nekega Portugalca 10cm pred mojim nosom. V Elli smo Madusha spet čakali, a k sreči je bil ravno čas za malico in smo ga počakali med mljaskanjem banane. Ko smo prispeli do našega prenočišča, je do njega vodila le strma pot v džunglo, hiše ni bilo videti nikjer. Andraž in Tim sta šla kar peš, jaz pa sem počakala na tuk-tuk in se z ruzakom po eni taki off-road poti, dolgi 2km, peljala navkreber do hiške. Tip je potem spomnil, da hoče 300 rupij za vsako prepeljano prtljago, a sta se z Andražem tako skregala, da smo nato dobili še čaj v znak sprave. Tile Šrilančani res mislijo, da v Evropi denar raste na drevesu… Je pa vse odtehtal čudovit razgled na okoliške hribe iz našega balkona, še lepši je bil z zgornje terase. 

Vrnili smo se nazaj v mestece in šli nekaj pojest. Občudovali smo Ello, čisto pravo backpackersko vasico v hipijevsem slogu. Človek ima občutek, kot da je nekje ob morju. Menda še 5 let nazaj tukaj ni bilo ničesar, razen desetih ponudnikov sob v zaspanem zaselku pod griči, danes pa Ella velja za eno izmed top turističnih točk. Val turistov je sprožil tudi val gradnje infrastrukture, izsušili so strugo in edini vir pitne vode, zdaj pa morajo plačevati za to, da jim cisterna dnevno vozi pitno vodo na dom. Človeška neumnost ne pozna meja… Cene pijač v trgovinah so natisnjene na embalaži, kar pide še posebej prav v situacijah, ko vam želijo zaračunati kako rupijo več.

Naslednje jutro sem se izjemoma zbudila pred Timom in šla na teraso čakat sončni vzhod. Magično! Z energijo me je napolnil za ves dan. Po zajtrku smo se odpravili peš na Little Adam's Peak. Z avtom smo se zapeljali do križišča, ki naznanja izhodiščno točko, naprej pa nadaljevali peš. Mimo čajnih plantaž, ki so se kopale v dopoldanskem soncu, smo zavili iz betonske na makadamsko pot. Ob trasi so se nam odpirali razgledi na Ello Gap in sosedenj hribe, bil je prasen dan. Odlična ideja je bil torej sprehod na bližnji hrib z vema vrhovoma, imenovan Little Adam's Peak. Little zato, ker si ime Adam's Peak lasti neka druga, sveta gora na Šrilanki, ki je visoka 2243m in je prava romarska meka tako za domačine kot tujce. Stopnic je več tisoč, zadnji možni odhod pa je polna luna v maju. Kasneje je preveč mokro in nevarno, da bi ljudje množično hodili gor. No, naše »romanje« je trajalo vsega skupaj malce več kot 20 minut. Obiskali smo oba vrha in razgled je bil prekrasen. Tim je veselo spal v nosilki, mi pa občudovali okolico. 

Hoteli smo si ogledati še Nine Arch Bridge, a do njega nismo mogli z avtom, peš pa je bilo predaleč. Zato smo se v Elli ustavili še na pravi Lavazza kavi, šli na pošto po znamke in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Nekaj kilometrov iz Elle smo se ustavili na osvežitvi pri slapovih Ravana, Andraž in Madush sta se šla tudi kopat. Kadar je veliko vode, je kopanje izredno nevarno, odkar štejejo, je slap vzel že 36 življenj, tudi tujcev. K sreči veliko vode ta dan ni bilo in kopanje je bilo, kot je rekel Madusch, relativno varno. Navigacija je kazala, da imamo do naše zadnje postojanke, NP Udawalawe, še dve uri vožnje. Z Madushem to pomeni tri. Da ne govorim o tem, da nas je na spustu iz Elle nekajkrat skorajda ubil. Tile Šrilančani res ne znajo vozit: po ravnini se vozijo 40 km/h, po klancu navzdol pa 80 in pred ovinki sploh ne zavirajo! Še dobro, da je bil nasproti vozeči promet bolj redek. Zahvalila sem se Kristusu, Alahu, Budi in Šivi, ko smo živi prispeli v dolino in se je cesta zravnala. Ob prihodu do vstopne točke v NP Udawalawe se je Andraž izpogajal za polovično ceno jeepa za safari, ker razen nas ni bilo nikjer nikogar, s komer bi si lahko jeep delili. Andraž je bil na Šrilanki tako ali tako popolnoma v svojem elementu, saj uživa v pogajanjih. Peljal nas je en simpatični fant, za katerega ne bi rekla, da ima vozniški izpit, a je sam rekel, da ima 18 let in da je vse OK. Tudi sicer je bilo videti, da ima veliko izkušenj in bil je zelo uvideven do Tima, saj je po luknjah vozil previdno in počasi, hkrati pa nenehno pogledoval nazaj, če je vse OK. 

Najprej smo se zapeljali mimo jezerca, kjer so se hladili bivoli. Po prašni rdeči cesti smo se vozili po širnih planjavah, z lahkoto bi mi nekdo prodal, da sem v Afriki. Zavili smo z glavne poti in našli manjšo skupino slonov z njihovim najmanjšim članom, ki naj ne bi imel več kot 10 dni. Kako je bil ljubko neroden! Ob cesti smo opazovali pave in druge ptice ter se odpravili do širne ravnine z nešteto posušenimi drevesi. Gre za jezero, ki je trenutno presahnjeno, zato smo se lahko vozili po njegovem dnom. Tam smo videli še dve čredi slonov, ogromnega orla, nešteto ptic ter mamo krokodil in majhnega krokodilčka. Pokrajina, po kateri smo se vozili, je bila prav nezemeljska, čudovita. Kmalu po postanku pri enem izmed ogromnih dreves Tima narava ni več fascinirala in je zaspal v Andraževem naročju, zamudil je veliko čredo bivolov v blatni kopeli. Ocena safarija: več kot uspešno! Bila sem izjemno presenečena, saj si nisem mislila, da bomo videli toliko divjih živali. Na območju parka naj bi živela največja populacija slonov na Šrilanki (okrog 600), vendar se raje držijo kje zase. Prašni, preznojeni, a veselih obrazov, smo zapustili park in odšli proti prenočišču. Ob poti smo videli, da ima vsaka hiša kak jeep, s katerim vozijo turiste v park. Ni kaj, podjetni so, tile Šrilančani.

Sledil je še zadnji popotniški dan na Šrilanki, zapustili smo Udawalawe in se napotili proti mestu Galle. Navigacija pravi 2 uri, mi smo se vozili 4. Ah, pa ta šrilanški promet… Tim je bil že na koncu z živci, jaz pa tudi. Bil je zadnji dan z Madushem in situacija je bila celo dopoldne malce napeta, saj nas je na vsak način hotel voziti po stranpoteh in smo se morali prerekati, kje naj vozi. Sicer bi verjetno v Galle prišli šele zvečer. Mestece mi je bilo že na prvi pogled zelo všeč, sprehodili smo se po obzidju in opazovali visoke valove, ki so butali ob obalo. V poletnih mesecih monsun dodobra prepiha južni in zahodni del Šrilanke, zato tu konstantno piha, morje pa avgusta zaradi močnega toka in visokih valov ni primerno za kopanje. Edini, ki smo jih ob poti videli v vodi, so bili ribiči na palicah, ki so pozirali turistom za plačilo. Nekaj osamljenih surferjev je bilo prav tako nedaleč od obale, sicer pa je ta čas za jezdenje valov bolj primeren Arungam Bay na vzhodni obali. Galle nas je pričakal v sončnem, a vetrovnem vremenu. Ogledali smo si razgledno točko, svetilnik in se sprehodili po mestecu, ki je trenutno po večini muslimansko, vsako tretjo nepremičnino pa si lasti tujec. 

Madushu se je mudilo domov, vendar smo se kljub temu ustavili še na kosilu. Pot smo nadaljevali po obalni cesti, zaradi Madushevega hitenja pa sem bila kar vesela, da smo kmalu zapeljali na dvorišče našega resorta, ki nam je nudil še zadnje počitnice na Šrilanki. Bazen smo stestirali še pred spanjem in družno ugotovili, da je prestal test. Naslednji dnevi so bili ležerni, pravi morski oddih. Plaža, na kateri je stal naš hotel, je bila rajska, z urejeno okolico pa je celo malce spominjala na »najin« Viking Resort na Koh Phi Phiju na Tajskem. Valovi so bili preveliki in tok premočan, da bi bilo kopanje mogoče, smo pa zato imeli večkilometrsko plaže vedno samo zase, sprehajali smo se z mivko med prsi, vetrom v laseh in soncem na obrazu. Andraž je zaposlenim pravil kar »črički«, saj so vsi po vrsti delali glasove c-c-c, da bi pridobili Timovo pozornost in se malo poigrali z njim. Čeprav je bila vmes polna luna, kar na Šrilanki pomeni dela prost dan in vse obstane, so v hotelu vseeno delali. 

Zadnji dan sem si privoščila ajurvedsko masažo hrbta, odšli pa smo tudi na obisk v 200m oddaljeno zavetišče želv, kjer so nas poučili o svojem delu in smo lahko videli želvice vseh starosti, od jajc do ogromnih večkilogramskih velikank. Odhod na letališče se je prehitro bližal in preden smo se dodobra zavedli, smo že morali  zapustiti ta prekrasni otok. Šrilančani, pazite ga, samo enega imate…