Šrilanka, drugič
Ko smo se vračali s čolnom nazaj na kopno, smo videli še »water monitor-ja«, precej večjega kuščarja od kopenskega, ki je imel rumene pike po vsem telesu. Glede na to, da je v vodo skočil le kakih 5m stran od nas, gre pa za veliko mrcino, skupaj z repom dolgo več kot 1,5m, moram priznati, da nisem bila ravno ravnodušna. Utrujeni, predvsem od vročine, smo zgodaj popoldne prispeli nazaj v hotel Celinska Šrilanka v tem delu leta t.i. dry season, kar pomeni suho in vroče podnebje s temperaturami do 45 stopinj. Tim je v sobi dobil svojo dozo popoldanskega spanca, kar pomeni: otrok naspan, vse dobro. Proti večeru smo bili dogovorjeni, da gremo skupaj z Madushem nekaj pojest: Andraž se je opogumil s šrilanškim rotijem, jaz pa sem šla na ziher s pečenimi rezanci. Ker so nas kmalu začeli obletavati komarji, smo jo popihali nazaj v sobe in imeli razlog, da gremo čimprej spat.
Naslednji dan nas je spet čakala pustolovščina, tokrat smo se bolj posvetili kulturi. Spoznali smo začetek budizma na otoku in si ogledali nekdanje kraljestvo. Relativno zgodaj smo se opravili v Anuradhapuro, ki je bila od vasice pod Sigiryjo oddaljena kako uro in pol vožnje. Po zajtrku, ki je bil ponovno tak, da bi z njim lahko nahranil dva slona, je prav pasalo malo počitka v avtu. Najprej smo se ustavili v tempeljskem kompleksu Mihintale, 13km vzhodno od Anuradhapure. Gre za posebno mesto šrilanške budistične zgodovine, saj naj bi tu slabih 250 let pr.n.št. budizem prvič stopil na Šrilanko. Ogled smo začeli pri glavnih stopnicah, ki so vodile na vrh hriba. Bilo je jasno in toplo jutro, obiskovalcev praktično (še) ni bilo, na stopnišču pa so nam družbo delale številne budistične zastave, ki so rahlo plapolale v topli sapici.
Ob poti smo srečali dva delavca, ki sta pometala stopnišče, čeprav sta imela nek hudo zgrešen sistem, saj sta pometala od spodaj navzgor. Malce pred vrhom sva se morala sezuti, jaz pa sem kot ženska morala obleči še sarong. Vstopila sva namreč na območje templja, kar pomeni, da mora biti obiskovalec bos, pokritih ramen in kolen. Tim je godrnjaje spremljal dogajanje iz nosilke na Andraževem hrbtu, njegove nogice so lahko bile gole. Na vrhu smo prispeli na osrednji del, veliko ravno površino, ki so si jo prilastile opice. Opic je skoraj toliko, kot pri nas golobov – povsod so. Pa nič kaj prijazne, kradljivke male.
V sredini tega trga nekoliko vzdignjeno stoji eden izmed templjev, Ambasthala Dagaba. Splezala sem tudi na ogromno skalo Aradhana Gala, kjer naj bi po legendi pristal Arahath Mahinda, ki je prinesel budizem. Iz vrha se razteza krasen pogled na svetišča in okolico, ki jo je počasi že začela objemati vročina. Na poti na skalo sem srečala dekle, ki je imelo enak sarong kot jaz. Zasmejali sva se druga drugi in v smehu me je vprašala, če sem bila tudi jaz na Baliju. Že ko sem jo gledala, se mi je zdelo nekaj znanega na njej, pa sem rabila nekaj sekund, da sem ugotovila. Smeje je vsaka nadaljevala svojo pot. Ko sem prišla nazaj na osrednji trg, smo se skupaj odpravili do ogromne Maha stupe, ki krasi enega izmed sosednjih hribčkov. Do nje vodijo kamnite stopnice, ki jih je sonce že tako močno segrelo, da sem komaj hodila po njih. Na vrhu smo se sprehodili okrog in občudovali njeno veličino, visoka je namreč kar 12m metrov s premerom 41m, bela barva pa prav izstopa pod čistim modrim nebom. Tim je počasi začel izgubljati potrpljenje, zato smo se vrnili nazaj. Z zanimanjem je opazoval opice, ki so počivale v senci dreves, meni pa se je bolj zanimivo zdelo dejstvo, da se je stric, ki nama je na začetku pospravil japonke, točno spomnil, katere so najine in nama jih je brez pomisleka pomolil pod nos, ko smo se vračali nazaj.
Sledila je pot v Anuradhapuro. Še dobro, da smo imeli avto, saj so tu znamenitosti kar daleč vsaksebi. Idealna za raziskovanje so kolesa, a pri 38 stopinjah in žgočem soncu si res ne predstavljam, kako bi vrtela pedala. Bilo je res ekstra vroče. Über. Po kronološkem zaporedju smo si zjutraj torej najprej ogledali Mihintale, kamor naj bi budizem prvič stopil na otok, nato pa si ogledali še bodhi tree v Anuradhapuri, kraj, od koder je se budizem začel širiti dalje po Šrilanki. Drevo naj bi po izročilu bilo staro že več kot 2200 let in naj bi bilo najstarejše svoje vrste. Da bi prišli do njega, smo morali najprej skozi obvezno proceduro (sarong, brez japonk) in že takoj mi je bilo žal, da smo to storili. Kamnita tla so imela vsaj 1000 stopinj in moje podplate je tako žgalo, da nisem mislila na nič drugega kot na to, kje bom ujela kakšno senco. Prišli smo na dvorišče, ki je obkoljevalo kvadraten tempelj, v katerem raste to drevo. Dejansko gre za ogromno drevo, okrog katerega se tre veliko ljudi, ki stojijo/sedijo/hodijo/klečijo/molijo. Slišala se je zamolkla vibrajoča pesem. Pravzaprav človeka vse skupaj prevzame, vzdušje je čudovito, občutek pa, da si točno tam, kjer bi moral biti. Vse povsod je bilo polno cvetja, ki ga ljudje darujejo in polagajo pred številne Budine podobe, vidi se, kako je budizem močno povezan z naravo.
Prišel je čas odhoda, kar je pomenilo, da smo se morali vrniti nazaj po razbeljeni kamniti poti. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj so sandale pred vhodom vsi postavljali s podplati navzgor. Moje, ki jih seveda nisem, je sonce tako segrelo, da sem morala v senci čakati še nekaj časa, preden sem jih lahko obula. Pot smo nadaljevali mimo ogromne bele pagode. Stopala se mi niti približno še niso ohladila, ko sem na vhodu spet morala sezuti japonke. A tokrat smo se po nekaj desetih metrih obrnili, še domačini so tekali od sence do sence in iskali podlago, ki ni bila tako vroča. V tej pagodi naj bi hranili zaklade in dragulje, vstop pa je za javnost prepovedan, tako da v vsakem primeru dlje kot do same pagode ne bi morali iti. Tako smo se zapeljali do arheološkega muzeja, kjer smo povzročili pravi mednarodni incident, saj je kar od nikjer prihrumela do nas neka histerična ženska in začela vpiti, da je vstop z vozičkom prepovedan. Čeprav nikjer ne piše in so children friendly. Nekako je Madushu uspelo pregovoriti žensko, da z vozičkom ne bomo povzročili škode in da bomo zelo pazili. A kaj, ko je bil najboljši del muzeja z umetninami in artefakti zaprt zaradi prenove. Kregali smo se za brez veze. No, ne čisto brez veze, ampak več kot kratkega sprehoda med ogromnimi kamni pred hišo, zgrajeno v angleškem kolonialnem stilu, ni bilo. Madush bi nas še kar vozil okrog, a sva rekla, da nima smisla, če se je treba sezuvat, ker ne bomo mogli do templjev. Tako smo si bolj na hitro in od daleč ogledali kraljeve bazene, Budin tempelj, osredno belo stupo s stebri, ki so nekoč nosili streho, in ogromno rjavo restavrirano stupo.
Tim je po svoji porciji kosila zaspal in smo zato imeli celo pot nazaj mir. Zaspal je tudi Andraž, zato sem se žrtvovala in kljub utrujenosti govorila z Madushem, da ne bi tudi on zaspal. Že nekajkrat je malce zakinkal, kadar sem Timu dlje časa pela uspavanke, zato ni bil ravno najbolj zanesljiv. Ko smo se peljali mimo nazaj, je Madush razložil, da so ti kraji znan po celi Šrilanki in širše, da hodijo sem ljudje s celega sveta. Gre namreč za kraj, kjer živi svetovno znani zdravilec, ki npr. v pol ure pozdravi/zaceli zlomljeno kost. Menda naj bi njegov oče nekoč od prodajalca na polju kupil ribo, ki je bila prerezana na polovico. Ker ni imel ničesar, kamor bi ribo spravil, je iz sosednjega drevesa odtrgal list in ribo zavil vanj. Ko je doma odvil ovoj, da bi ribo pojedel, je bila cela – nič več prerezana. Seveda še nikomur ne oče ne sin nista zaupala, kje se to drevo nahaja, a sin zdaj za 3000 rupij (cca 15 €) vsakemu, ki ga obišče, zaceli kost. Zveni neverjetno, a Madush pravi, da je gotovo res, ker je zlomljeno roko zacelil tudi njegovemu prijatelju. Menda na dan pozdravi več kot 100 ljudi.
Po prihodu nazaj v Sigiryjo smo šli najprej na kosilo, nato pa se dogovorili z Madushem, da gremo skupaj do bližnjega jezerca, kjer se je prejšnji večer kopal in naj bi bila odlična voda. Vročina je popustila, sonce je bilo že nizko – zakaj pa ne? Po dobrih 5min vožnje po makadamski poti smo prišli do relativno velikega jezera, ki so ga domačini uporabljali za večerno osvežitev, domačinke pa za umivanje in pranje perila. Take centrifuge, ko ženska na vso moč tolče s cunjami po kamnu, gotovo še niste videli! Madush in Andraž sta seveda takoj šla v vodo in skalila žensko debato na dnu stopnic, ki so z brega vodile v vodo. Razgled je bil fantastičen: sonce je zahajalo nad riževimi polji, v daljavi se je nad vodo dvigalo hribovje, vse okrog pa gosta džungla. Bil je mir, samo zvoki iz gostega gozda so odmevali v mraku. No, pa glasen smeh Madusha in Andraža, ki sta se snemala z GoProjem v vodi. Midva s Timom sva se malce sprehajala ob vodi, prav daleč pa nisva želela, saj je območje znano po vseh možnih »monitrjih« in kačah. Madush je kasneje povedal, da je bil Tim prava atrakcija, vsi so govorili o njem: kako je majhen, kakšno lepo belo kožo ima, kaj ima okrog očesa (ima namreč znamenje, štorkljin ugriz), kako lepe blond laske ima, od kje je prišel ipd. Šrilančani so res nori na majhne otroke… Bil je mir, bilo je spokojno ahhh… pravo nasprotje vročega dne, ki je bil za nami. Počakali smo sončni zahod in se odpravili spat. Kako fantastičen zaključek dneva!
Naslednje jutro je bilo počasno in umirjeno, saj se nam ni nikamor mudilo. Odločili smo se, da izpustimo Polonnaruwo in se raje kar takoj odpravimo do Trincomaleeja na vzhodni obali otoka. Bomo dan raje namenili kopanju in počitku kot opazovanju (še enih) ruševin. Gospod in gospa, lastnika gostišča v Sigiriyi, sta bila kar malo žalostni, da smo šli – no, ne zaradi naju, ampak zaradi Tima – zato se je bilo nujno še enkrat slikati z njima. Pot nas je prek Habarane vodila po cesti A6 vse do Trincomaleeja. Na licu mesta smo ugotovili, da je prišlo do manjše spremembe pri hotelu, ne bomo spali na Uppuveli Beach ampak v Nilaveli. OK, gremo pogledat. Najdemo nekje bogu za nogo naš hotel, stran od civilizacije, obdan z bodečo žico. Sicer res na plaži, a z dvemi enojnimi posteljami in ambientom, ki je preživel že kakšno svetovno vojno. Ker smo v mislih imeli mini sproščene počitnice, smo hotel zavrnili in proti doplačilu rajše odšli v JCAB resort na Uppuveli Beach. Takoj, ko smo prispeli, sem se zaljubila v majhne bungalovčke ob peščeni obali in turkizno modrim morjem.
Kmalu popoldne se je ulilo in dež je padal do večera. Prav prijalo je malce ohladitve, da je umirilo naša nemirna srca. Tim je zaspal v svojo popoldansko siesto, Andraž je šel na plažo ribičem pomagat vleči ribiške mreže iz vode, jaz pa sem pisala naš popotniški dnevnik. Bilo je tako zelo… dopustniško. Prihodnja dva dneva sta bila torej namenjena našemu počitku. Ob jutrih so nas budile vrane, ki so skakale po strehi in zganjale cel trušč. Ker je bilo navadno precej pred zajtrkom, smo šli na sprehod z vozičkom malce zabavat delavce v resortu. Sledil je tako bogat zajtrk, da je človek dihal samo še na škrge, če je pojedel celega, zato je kasneje prijalo malce počitka. Ker je bilo morje preveč valovito za Tima, smo se dopoldne osvežili kar v hotelskem bazenu. Prvi dan smo srečali slovensko družino, ki so v Trincomaleeju preživljali zadnji dan pred odhodom domov. Potem je sledil sprehod po plaži, kjer smo lovili valove in prste zarivali v toplo mivko. Za Tima so v restavraciji kuhali riž z maslom, ki ga je vsakič zmazal, preden si rekel keks. Kmalu popoldne nas je spet zajela nevihta in nekoliko ohladila vroče ozračje. Enkrat sem se v dežju pridružila še kakim 10 ljudem, da smo družno lovili valove v plitvini. Padal je dež, valovi so se lomili in nas nosili proti obali, voda je bila od temnega neba čisto črna in v daljavi so švigale strele. Prizor, kot da je konec sveta.
Zvečer je dež ponehal in na obalo smo šli gledat sončni zahod. Sicer pa, kamorkoli smo se odpravili s Timom, na vsakem koraku nas je kdo ogovoril, se želel slikati z njim, ga prijeti v naročje, pobožati po stopalcih… Še kuhar v restavraciji si je, ko ga je zagledal skozi okno, šel umit roke, ker je ravno rezal jajčevce, si zamenjal predpasnik in prihitel ven, da bi ga za minuto podržal v naročju. Kar pa človeka zmoti, so gore smeti na obali, nedaleč od hotelov. Domačini dobesedno živijo med smetmi, tal/mivke se sploh ne vidi. Žalostno. Tako lepo naravo imajo, plaže, morje… pa se ne zavedajo in vse uničujejo, smeti odvržejo, kjer jim pač padejo iz roke.
Comments