Tajska in Kambodža, tretjič

Bam naju je naslednji dan prišel iskat s tuk-tukom (privatnik in pol!), da naju pelje na letališče. Za njihove razmere je bilo kar sveže, kar gre zasluga predvsem dežju, ki je padal večino noči. Zame pa je bila ravno pravšnja temperatura. Res zanimivo, kako točni so Tajci, dogovoriš se za neko uro in na dogovorjenem mestu bodo točno ob uri ali pa raje še 5 minut prej. Na letališču sva oddala svojo prtljago in kmalu smo poleteli na jug proti Phuketu. Tam smo pristali slabi dve uri kasneje in že na izhodu iz letala nas je pričakala vročina, kljub temu, da je bilo bolj oblačno. Na Tajskem se je ravno v tem času začelo deževno obdobje in obeti za nadaljnjih nekaj dni na morju niso bile prav dobre. A deževalo ni.

Imela sva sicer nekaj težav z avtobusno postajo, a nama jo je na koncu uspelo najti (če slediš tablam, niti ni tako težko). Po pregrešno dragem kosilu v Burger Kingu in s 15-minutnim prezgodnjim (!) odhodom avtobusa iz letališča, smo čez slabo uro prispeli v Phuket Town. Nastanitev sva našla precej hitro, ker pa je bilo že pozno popoldne, sva kar takoj pohitela v eno izmed tour agencij in povprašala za izlet v Phang Nga zaliv naslednji dan. Gospod je prišel izza mize nekje v ozadju in nama v polomljeni angleščini nekaj začel dopovedovati. Ponudi nama lahko popust v višini 60% prodajne cene. Malo sva se obotavljala, stvar mi je bila vseeno kar sumljiva, pa sva rekla, da greva preverit še k sosedu. Andraž je gospoda opisal, kot da bi Gusti poleg tega, ko popravlja kakšno motorko v garaži, še malo izlete prodajal, če ravno kdo mimo pride. No, pa saj res ni bilo dosti drugače. Pri sosedu je bila gospa bolj spretna v angleščini, pa tudi predlagati je znala najboljšo agencijo. Da pa je izlet res 60% cenejši, nama je potrdila, češ da je trenutno nizka sezona. Vesela, ker sva prihranila kar precej denarja, sva pri njej vplačala še ladjico na Koh Phi Phi Don čez dva dni in jo veselo mahnila okrog po mestu. Phuket Town za razliko od Patong Beacha ali Kata Beacha na zahodni strani otoka ni turističen, nima plaž ali bil kakorkoli zanimiv. Ko sva se sprehajala ob obali, sva bila edina tujca daleč naokrog. Opazila sva, da so Tajci nori na svoje telefone – nenehno ga imajo namreč v rokah in bulijo v ekran. S sabo ves čas nosijo prenosni akumulator, da telefon sproti filajo, saj ob nenehni uporabi verjetno ne zdrži več kot par ur. Med seboj se sploh ne pogovarjajo, gredo skupaj na pijačo, potem pa se vsak hihita v svoj FB profil ali Viber chat. Katastrofa. Proizvajalci telefonov gotovo na vzdržljivostni test svoje telefone dajo Tajcem. To, da imajo vsi (ampak res vsi) iPhone 6, ni posebej za poudarjati. Pri nas je iPhone nekakšni statusni simbol, medtem ko je na Tajskem to nuja vsakega petnajstletnika. Verjetno so prej imeli iPhone 5, pa so ga že izrabili do prihoda iPhone 6…

Ko misliš, da si doživel že vse, pa te naslednje jutro pričaka pravi tajski zajtrk. Riž z mangom, riž v bananinih listih, riž v vrečkici, mangovi kolački z rižem… skratka riž na šest načinov. Še preden sva se dobro uredila, naju je šofer že čakal na recepciji, da naju odpelje do marine. Človek ne more verjeti, da pri vsej lahkotnosti Tajcev, ki spominja na nedoslednost, taka logistika dejansko špila. Ne glede na to, kjer rezerviraš izlet, te pridejo na dogovorjeni dan ob dogovorjeni uri iskat v tvoj hotel (pa naj si bo še tako bogu za nogo). Sonček je kukal izza oblakov, ko smo se vkrcali na ladjico in zapluli proti Phang Nga zalivu. Že čez nekaj deset minut smo zagledali številne apnenčaste stožce na obzorju, kot v sanjah!

Najprej smo se ustavili na otoku Panak. Zanimivo je, da je notranjost pravzaprav votla in ima obliko obroča. V njegovo notranjost smo se podali z nekakšnimi kanuji skozi jame, ki jih je razkrila oseka. Počutila sem se kot v kakšnem pustolovskem filmu, vse okrog mene je kar puhtelo od nedotaknjenega in divjega tropskega življenja. Ko se pripelješ v laguno, te obdajo stometrski prepadi, narava je preprosto čudovita. Ko smo se vrnili nazaj na ladjo, smo pot nadaljevali do otoka Hong. Tam smo se spet skobacali v kanuje in odkrivali zalivčke, skrite kot v labirintu. Imela sva prijaznega veslača, ki naju je učil reči »hvala« po tajsko vsakič, ko naju je slikal. »Kapunka« si je bilo težko zapomnit, zato naju je moral vsakič opomniti.

Dobra stan takih izletov je hrana, saj vedno poskrbijo za dobro jedačo – ne spomnim se, kdaj sem nazadnje jedla kosilo s takšnim prekrasnim razgledom. Zadnji otok, pri katerem smo se ustavili, je bil Khao Phing Kan, bolj znan kot James Bond Island, ker so tam leta 1974 snemali nekaj kadrov filma The Man With The Golden Gun z Rogerjem Moorom v glavni vlogi. Vsaka reklama prav pride… Prav do otoka nismo mogli, ker je bila naša ladja prevelika, zato so nas domačini prišli iskat z njihovimi predelanimi long-boati. Ker otoček leži že precej v notranjosti Phang Nga zaliva, je turistična točka več mest s celine in temu primerno tudi ustrezno obljuden. Malo sem bila presenečena nad gnečo, vendar sva sprejela igro in se šla gužvat. Otoček, predvsem notranji del z zalivom in osamelo čerjo v sredini, je res nekaj posebnega in čarobnega. Uspelo nama je narediti celo nekaj posnetkov brez tečnih in nesramnih Indijcev v ozadju ter se naužiti razgleda. Čeprav je izjemno težko, če se ti šestopetintrideset Kitajcev dere z vseh strani. Andraž je ugotovil, da je spoznal še glasnejši narod od Italijanov, kar se mu je prej zdelo nemogoče…

Na poti nazaj proti Phuketu smo se ustavili še v skritem zalivčku enega izmed tisočerih osamljenih otočkov, kjer smo se sami, brez drugih bark, lahko še malo kopali in skakali iz ladje v vodo. Bilo je res zabavno. Se pa Andražu ni zdelo nič zabavno, ko so trije ladyboyi na ladji (sicer zaposleni kot del posadke) priredili malo predstavo in se fantom, jasno tudi Andražu, nastavljali in plesali pred njimi. »Bi jih v mrzlo vodo postavil pa prišel čez ene tri dni vprašat, če so se že premislili…« V mestu sva si zvečer nedaleč od hotelčka privoščila Phad Thai in spomladanske zvitke ter si za v hotel kupila THE jagodni jogurt. V tale jogurt iz 7-eleven sem se pa prav zaljubila, njam!

Enako kot dan poprej naju je tudi tokrat prišel kombi iskat kar pred hotel. Tudi to jutro niso skoparili s tajskim zajtrkom. Zapeljali so naju do pristanišča v mestu Phuket in bila sva med zadnjimi, ki sva se povzpela na malo križarko. Večina izmed ljudi je bila na izletu, nekaj pa nas je bilo tudi takšnih, ki smo potrebovali samo prevoz do otoka Phi Phi Don. Dan je bil krasen in ni bilo dolgo, ko smo že pluli po rahlo valovitem morju. Čakalo nas je cca 2 uri plovbe, tik pred koncem pa smo obpluli še otok Phi Phi Leh in opazovali nešteto bark, ki so plule v Maya Bay. Iz te strani ni bil zaliv videti nič posebnega… Na glavnem pomolu otoka Phi Phi Don sva našla predstavnika svojega hotela, ki naju je z njihovo privat dolgorepo barko zapeljal do hotela. Ko smo prišli izza ogromnih črnih ovalnih skal, sva zagledala malo zasebno plažo najinega hotelčka in izjemno ljubko restavracijo na plaži v zavetju džungle. Wow! Viking Nature Resort, tega verjetno ne bom nikoli pozabila.

Daleč stran od skomercializiranega naselja sva se nastanila v najin bungalovček s pokrito teraso in nisva si mogla kaj, da ne bi takoj odšla na plažo in se čofnila v kristalno čisto morje. Ufff, to je življenje! Sonček, mivka, morje… na to sem čakala že cel teden potepanja po Tajski! Popoldne je minilo kot bi mignil, dan je bil res prekrasen. Na recepciji sva kupila karte za ladjico na Koh Lanto čez dva dni, si privoščila pravo tajsko pozno kosilo (najboljši Phad Thai ever!) in se vpisala na tablo za snorkljarski izlet naslednji dan. Ugotovila sva, da imava v hotelu pravzaprav vse, kar potrebujeva, zato sva sprehod do mesta in razgledne točke prestavila na naslednji dan.

Ta se je začel s super zajtrkom in izposojo opreme za snorkljanje. Komaj sem že čakala, da vidim živopisane ribice! Tale najin hotelček je bil res zakon, imel je kar svojo barko, s katero vozi svoje goste na izlete, cena pa je še bolj ugodna od agencij v mestecu. Da ne govorim o tem, daje skupina manjša in šoferja glede na posebne želje še bolj fleksibilna. Končno je napočil čas, da smo se odpravili. Najprej smo se na prvo skorkljanje zapeljali le nekaj sto metrov nižje od našega hotela, tja do zaliva, ki so mu kraljevale luksuzne vile. Tam smo prvič tudi stestirali izposojeno opremo in jaz si maske nikakor nisem mogla nastaviti, da mi voda ne bi tekla vanjo. Če pa je že tesnila, se mi je vse rosilo. Pa kdo bi si zaradi t ega pokvaril dan, sem pa pač malo večkrat prišla iz vode. Ustavili smo se blizu malega koralnega grebena, kjer prebiva na tisoče pisanih ribic. Zdelo se je, da jih je nešteto, ko sem zaplavala skozi ogromno jato.

Čez kake pol zre smo se premaknil dalje na sosednji otok Phi Phi Leh in se mimo Vikinške jame zapeljali v eno skrito laguno Phi Leh Bay, kjer smo skakali v plitvo morje in se čudili prekrasnim razgledom. Dan je bil sončen in jasen, zato sem bila preventivno oblečena v majico in Andraževe surferske hlače. Že mogoče, da sem izgledala malo čudno, a sonce me ni opeklo (kar pa ne morem trditi za ostale sopotnike). Po krajšem postanku v Phi Leh Bayu smo se premaknili v Sama Bay na ponovno snorkljanje. Ribice so bile zelo podobne, morskega psa pa k sreči nismo srečali. Še dobro, verjetno bi otrpnila od strahu. Snorkljarsko opremo smo nato pospravili v barko in se peš po viseči mreži povzpeli na otok.

Od tam smo rabili kakih 5 minut, da smo prišli na drugo stran, v Maya Bay. Zloglasna obala, kjer so snemali film The Beach z Leonardom DiCapriem, je ena izmed glavnih atrakcij Andamaskega morja. Prav film je verjetno pripomogel k tem, da ta zaliv danes obišče na tisoče turistov. Povsod male križarke, barke in jahte, pa trume turistov s selfie-sticki v zraku in bojevanje za tisti dragoceni kvadratni meter obale, kjer bi se lahko slikal brez stotine Kitajcev v ozadju. Ampak kar je res, je res – zaliv kljub obljudenosti ni izgubil čara, pogled izpod viseče skale, ki nam je nudila senco pred žgočim soncem, je naravnost čudovit. Ne moreš zamerit ljudem. Modro-zelena voda, mivka, dolgorepe barke v ozadju,… Res ni daleč od tega, da bi kraj poimenovala raj.

 Po poti nazaj sem razmišljala, da sta me oba Phi Phi otoka zelo pozitivno presenetila, saj sem mislila, da če je stvar tako skomercializirana, kot ta dva otoka, že ne more biti (več) tako lepa. Kako zelo sem se motila – sploh zdaj izven glavne sezone, ko je manj ljudi in več svobode. Preden smo se vrnili v varni pristan našega ljubega hotela, smo se ustavili še na Monkey Beachu, plažici, ki ji kraljujejo nagajive opice. Že takoj po našem prihodu so pokazale, kdo je glavni, saj so nekomu kar strgale plastično vrečko, ki jo je nosil v rokah, in si iz nje postregle z banano. Da bi bile ravno zelo aktivne, ne bi mogla reči, gotovo pa jim ne manjka veliko, da ne bi postale kot svizci na Grossglocknerju. Pa ne tako alpskem, ampak tako debele. Turisti jih namreč hranijo z vsem živim, nekdo jim je celo prinesel čips (?!). So nori, tile turisti…

Po prihodu nazaj v hotel sva si seveda privoščila najine pečene rezance, se šla malo namakat v vodo in se nato odpravila v mesto. Do tja je bilo kakih 20 minut hoje, a nad ozkimi ulicami, številnimi lokali in trgovinicami nisva bila navdušena, zato sva se kmalu pobrala nazaj. Za lahko noč sva si privoščila še palačinke z banano in sprehod po plaži.   

NADALJEVANJE