Tajska in Kambodža, četrtič
Po zajtrku sva si privoščila še zadnje kopanje na Phi Phi-ju in nato čakala na barko, da naju odpelje do pomola. Tajci imajo te trajekte res smiselno organizirane – enega za drugim, tako da nikoli ne čakaš prav dolgo.
Vkrcala sva se na ladjico za Koh Lanto in se razkomotila v notranjosti. Zunaj je bilo preveč vroče, da bi bila na prostem. Morje je bilo mirno in namesto dveh ur smo se na Koh Lanto vozili le slabo uro in pol. Bila je zelo nizka oseka in ob plutju v pristanišče (no, bolje rečeno pomol) je moral kapitan kar dobro paziti na čeri, ki so gledale iz vode. Ob prihodu so naju obdali domačini in ponudniki prevozov po otoku. Zdaj sva se tega že malo navadila in stopila korak vstran, da malo zadihava in ne najameva prvega šoferja, ki je najbolj vztrajen. K nama je pristopila mlada punca, češ, da naju pelje do najinih bungalovov, ki so oddaljeni kakih 9 km. Spogajala sva se za ceno in s svojim tuk-tukom naju je že nekaj minut kasneje veselo odpeljala po edini cesti, ki povezuje sever in jug otoka. Že ob vožnji sem ugotovila, da ima najina voznica burko, pa tudi sicer je večina žensk, mimo katerih smo se peljali, nosila burke. Ko pa smo se zapeljali še mimo četrte džamije, mi je postalo jasno, da je ta otok nekaj posebnega – mala muslimanska skupnost znotraj budistične Tajske. Tudi najin gostitelj je bil (očitno) musliman, saj je njegova žena nosila burko, a drugega jih pravzaprav ni izdajalo. Dobila sva super nov in modern bungalov, precej višji standard za tisti denar, kot sva ga plačala na Phi Phi-ju. Že na prvi pogled se vidi, da je Koh Lanta bistveno manj turističen otok, čeprav so plaže kar polne barov in restavracij. Ko sva popoldne šla pogledat na plažo, je bilo tako neznosno vroče, da še v senci ni bilo vzdržno. Celotna plaža pa je samevala v nizki oseki z izjemo ameriškega para, ki je zavzeto igral nekakšno igro z loparji. Po poznem kosilu sva se na recepciji dogovorila za snorkljarski izlet naslednji dan, saj je bil eden glavnih razlogov za prihod na Koh Lanto prav otoček Koh Rok, ki slovi po izjemnem podvodnem življenju. Andraž je tako kot že ničkolikokrat na Tajskem znova uporabil svoje pogajalske sposobnosti in se spogajal še za dodatni popust. Potovati izven sezone se na Tajskem res izplača – nobena cena, niti tista, ki je natisnjena, ni zadnja cena.
Pick-up s predelanim zadnjim delom za prevoz ljudi naju je pobral še celo 5 minut pred napovedanim odhodom in skupaj s skupino Kitajcev smo se odpeljali na neko neobljudeno plažo, kjer so nas že čakali gliserji. Z njimi smo se odpeljali do 45-minut oddaljenih otočkov Koh Rok Nok in Koh Rok Nai. Kljub nekoliko slabši vremenski napovedi smo se odpeljali v krasen sončen dan brez oblačka. Kristalno čisto modro morje, bel pesek, palme… uffff, stereotipno podoba sanjskega samotnega otoka.
Nadeli smo si maske in plavutke ter se pognali v vodo. Kako osvežujoče! Dejansko sva od vseh snorkljala samo midva z Andražem, preostalih petnajst Kitajcev, ki sploh ne znajo plavat (in gredo na snorkljarski izlet?!), se je obleklo v rešilne jopiče in lebdelo na vodni gladini, kakor jih je nosil tok. Midva pa sva odkrivala skrivnostni podvodni svet in opazovala eksotične ribe, ki jih pri nas človek lahko vidi le v akvariju. Ni bilo prav dolgo, ko sva izza tulcastih koral opazila klovnske ribice. Tekom potopa sva jih videla ogromno, od takih čisto majhnih, velikih komaj kaka dva centimetra, do tistih večjih, velikih tudi do deset centimetrov.
Ura je prehitro minila, skobacati smo se morali nazaj na gliser in se napotili na plažo, kjer smo imeli kosilo. Poleg našega je bilo zasidranih le še nekaj drugih gliserjev, zato je bilo doživetje na samotnem neturističnem otočku še toliko boljše. Neskončne plaže bele mivke, smaragdno morje in super vreme so kar klicali po fotkanju in snemanju. Definitivno najlepši otok najinega potovanja. Vodič nama je v pogovoru med kosilom povedal, da na Koh Rok povečini hodijo samo Kitajci, Zahodnjakov praktično ni. Tako je tudi na Koh Lanti. Kitajski turisti dobijo posebno subvencijo, da počitnikujejo znotraj Azije, in tako denar ostaja »doma«. Ker je Tajska med najcenejšimi azijskimi destinacijami, se večina seveda odloči zanjo. Sicer pa je s sredino maja zaključil svoje delo za naslednjega pol leta. Pol leta dela, pol leta je na dopustu. Ni jim prav težko… Po kosilu smo se odpravili še na eno snorkljarsko lokacijo, kjer klovnskih ribic ni bilo, sva pa zato videla ogromne školjke in nešteto živopisanih ribic.
Po prihodu nazaj sva si privoščila še »južno« tajsko masažo, ki je bila precej dražja od tiste v Chiang Maiu (9€/uro namesto 5€/uro), pa tudi bolj groba. Bejbe so naju dobro nalomile, tako da sva potem v restavraciji na večerji še petnajst minut stokala. Ampak začuda se človek kljub bolečini na koncu odlično počuti.
Naslednje jutro sva si po zajtrku privoščila še malo namakanja v morju s pogledom na Koh Phi Phi Don in Koh Phi Phi Leh. Minibus naju je pobral pred recepcijo in čez nekaj minut sva bila že na poti proti Krabiju. Celotna stvar se je zaustavila že pri prečkanju prve ožine kakih 10km od hotelčka, ko smo več kot eno uro čakali na trajekt, ali bolje rečeno, splav za kakih dvajset avtomobilov. Nisem ostala ravnodušna, ko sem pogledovala na uro, ki se je vztrajno bližala odhodu najinega letala iz Krabija, a vsi strahovi so bili odveč. Šofer je, ko smo prispeli na celino, pohodil plin do konca in nas v tipičnem tajskem slogu (prehitevanje v škarje, prehitevanje v nepregledne ovinke, sunkovito zaviranje in speljevanje, vijuganje po sicer ravni cesti ipd.) pravočasno dostavil na letališče. Od tam sva preko Bangkoka poletela v Kambodžo, natančneje v Siem Reap.
Na letalu smo dobili toliko obrazcev za izpolnit, da je enourni let še prehitro minil. Oborožena z vsemi dokumenti, obrazci, fotografijami in dolarji so naju ob prihodu v terminal postavili v vrsto in potrpežljivo sva čakala na najin čas. Prvi občutek je kar malce strašljiv, uradniki in cariniki s svojim obnašanjem in gestami vzbujajo pravo strahospoštovanje in avtoriteto, ni se bilo za hecat z njimi. Pobrali so nama potne liste in naju poslali v drugo vrsto, kjer sva jih potem prevzela. Andraž je svojega dobil takoj, jaz pa sem morala še nekaj minut čakati in prav nič lagodno se nisem počutila, ko so me meni nič-tebi nič pustili ob strani in svoje delo brezskrbno nadaljevali. A na koncu je bilo vse OK in potni list sem dobila tudi jaz, z novo nalepko v notranjosti. Pri prevzemu prtljage sva ugotovila, da so nama nekako odprli vrečo, v kateri sva imela en nahrbtnik in brskali po stvareh. A ker drugega razen zdravil in pene za britje niso našli, so idejo o kraji dragocenosti opustili. Ravno prijeten občutek pa vseeno ni. Ob izhodu iz terminala naju je že čakal taksist hotela, ki je na listu papirja imel zapisano najino ime, in odpeljal naju je v 15km oddaljeni hotel. O Kambodži sem imela po prebranih člankih občutek, da je bolj revna dežela, da ko sva prispela v Siem Reap, so se začeli bohotiti ogromni luksuzni hoteli znanih hotelskih verig. Čisto nasprotje, česar sva bila vajena. Da ne govorim o velikem številu turistov vsepovsod. Najin taksist je po prihodu v hotel toliko časa še brkljal okoli naju, da smo se kljub zelo pozni uri dogovorili, da naju naslednje jutro pelje na turo po celotnem parku Angkor Wat. Štartamo pa, jasno, ob 5h zjutraj iz hotela, saj menda ne misliva zamudit sončnega vzhoda. Hmmm… Pa naj bo, spala bova lahko doma.
In tako smo se čez nekaj ur, točno ob 5h zjutraj, spet sestali v recepciji. Možakar naju je z obveznim širokim nasmehom do ušes, ki ga je nato spremljal še cel dan, s tuk-tukom odpeljal proti Angkor Watu. V mestu je bila sredi noči taka gneča, kot sicer nikoli, vsi so hiteli proti templjem na severu mesta. Ko smo prispeli do vstopne postaje, kjer prodajajo vstopnice, je šok šele sledil. Toliko ljudi na kupu ob tako zgodnji uri še nisem videla. Drugega, kot da se postaviva v eno izmed vrst, nama tako ali tako ni preostalo in začuda sva v manj kot desetih minutah prišla na vrsto. Na obzorju se je začelo daniti in ljudje so postajali kar živčni. Neprenosljivost vstopnic tu jemljejo zelo resno, saj te slikajo in sliko nato natisnejo na vstopnico. Kako človek izgleda na fotki ob 5h zjutraj po neprespani noči pa lahko vidite tu:
In smo šli. Najprej do veličastnega Angkor Wata, ki v prevodu pomeni »glavni tempelj« in ga kot največjo religiozno stavbo na svetu uvrščajo tudi na seznam modernih čudes sveta. Zgrajen je bil kot hindujsko središče kamboškega imperija v prvi polovici 12. stoletja pod okriljem kralja Suryavarmana II., ki je služil tudi kot njegov mavzolej, predvideva pa se, da so za gradnjo potrebovali 30 let. Sčasoma so hindujsko vero zamenjali budisti, središče imperija pa preselili v zdajšnjo prestolnico Phnom Penh. Tempelj je ostal budistično središče in zaradi svoje izjemnosti pravi simbol Kambodže, ki je upodobljen tudi na nacionalni zastavi. Do leta 1992, ko je širše območje Angkor Wata UNESCO uvrstilo na svoj seznam, templji niso bili nič posebnega. Za domačine so sicer bili sveti objekti, vendar premalo, da bi jih uredili in očistili prekrivajoče džungle. Ostalemu svetu pa popolnoma neznani. Prispela sva do majhnega ribnika pred templjem in tako kot večina obiskovalcev slikala tempelj s sončnim vzhodom v ozadju. Res lep prizor, čeprav sončni vzhod zaradi mrča ni bil kaj prida. Ko so gruče turistov nadaljevale pot v notranjost, sva midva pojedla svoj zajtrk, ki so nama ga v hotelu pripravili za na pot, in tempelj obiskala nekoliko kasneje. Videla sva tudi menihe, ki so ob vzhodu prišli od prvih molitev, in prav zanimiv je bil pogled oranžno kolono vsaj dvestotih menihov, ki so počasi zapuščali tempelj. Ta res ogromni in veličastni kompleks človeka pusti brez besed. Toliko poudarka na malih detajlih, da ne govorim o samem arhitekturnem dosežku sploh. Počutiš se prav majhnega in prostor te navdihne s strahospoštovanjem do graditeljev.
Vrnila sva se nazaj in najin šofer, ki ga je Andraž krstil za Sadikija, naju je takoj opazil in se pripeljal do naju. Naslednji postanek, pravi, bo Angkor Thom. Zapeljali smo se skozi ena izmed petih vrat v nekajkilometrskem obzidju, ki je obdajal drugi del parka. Zanimivo je, da se ena imenujejo Victory gate (vrata zmage) in skoznje je vojska prišla domov, kadar so v bitki zmagali. Skozi vzhodna Death gate (vrata smrti) so prispeli v mesto, kadar so bili v bitki poraženi ali so v njej izgubili vodjo. Angkor Thom mi je bil od vseh objektov še najbolj všeč. V poznem 12. stoletju ga je zgradil kralj Javavarrman VII., pri vseh teh templjih pa gre samo za to, da je bil vsak naslednji lepši, boljši in večji od templja, ki ga je zgradil predhodnik. In če Angkor Wat deluje resno, urejeno in elegantno, Bayon tempelj odraža razgibanost in pristno divjost. Verjetno bi mi bil še bolj všeč, če ne bi bilo vsepovsod na stotine prerivajočih se Kitajcev. Tu jih je menda čez celo leto ogromno, po številu pa jim sledijo Vietnamci, Singapurci in Malezijci. Ogromne Budine glave, ki so krasile stolpiče Bayon templja, pričajo o nečem veličastnem, skoraj skrivnostnem. Tempelj, obdan z džunglo, s katerega se smeji na stotine ogromnih obrazov, je prav mističen.
Sprehodila sva se še do templja na vodi (ki je danes ni več) in splezala nanj, od koder se nama je razprl čudovit razgled na okolico. Preko slonjih in leopardjih vrat sva prispela nazaj do Sadikija in bilo bi precej bolj prijetno, če ne bi bilo že ob desetih zjutraj noro vroče in soparno. Popolnoma v stilu stavka iz Lonely Planeta: »April and May are the most hot months, when temperatures rise to 40 degrees and visitors melt.« Ja, dobesedno topili smo se. Sadiki pa, z gromozanskim nasmeškom, da je res kar toplo.
Skozi Victory gate naju je zapeljal do Jungle templja, ki je bolj znan po kulisi iz filma Tomb Rider.
Mogočna drevesa, ki s svojimi koreninami preraščajo stavbe, so ustvarila čudovito mojstrovino. Tempelj so začeli čistiti in urejevati šele po zaključku snemanja, je pa poseben prav zaradi džungle, ki ga je povečini že prerasla. Se pa vidi, da domačini še niso dorasli temu, kar imajo, saj poti niso označene, obiskovalci lahko hodijo praktično skozi templje, ni nobenega nadzora. Templje se sproti uničuje, sploh ob takem navalu brezobzirnih Kitajcev, ki mečejo smeti po tleh, čeprav je v okolici ogromno smetnjakov. V stene vpisujejo svoja imena, skakajo po templjih v želji za najboljšim posnetkom za 5 minut slave na Facebooku in podobno. Upam, da bo 20 dolarjev vstopnine na osebo dovolj, da oblasti zadevo čimprej spravijo v red.
Po pravem kamboškem kosilu, ki, mimogrede, močno spominja na Tajsko, naju je Sadiki zapeljal še do Banteay Srei, rožnatega templja, nato pa smo se vrnili nazaj v hotel. Nekoliko utrujena, a vseeno vznemirjena od dogodivščin, sva se najprej šla malo pohladit v bazen, nato pa peš v deset minut oddaljen Pub Street, predel Siem Reapa, kjer kraljujejo restavracije, bari, trgovine s souvenirji in masažnimi centri. Tako živahen in barvit predel, da človeka kar potegne k raziskovanju ulic. Sam Siem Reap niti ne daje občutka žalostne zgodovine kamboškega ljudstva, vendar se v očeh starejših domačinov vseeno vidijo posledice genocida in kamboške vojne iz sedemdesetih let. Vsem padlim v čast so v Phnom Pehnu uredili vojni muzej v nekdanjem zapou, bližnja polja smrti pa na ogled in grenak spomin, da se kej podobnega ne bi ponovno zgodilo. Za ogled Phnom Pehna žal nisva imela več časa, saj sva se že naslednji dan prek Bangkoka vračala domov. A prav gotovo se tja še vrneva. Kambodža je namreč pustila globok vtis.
7-urno čakanje v tajski prestolnici sva na poti proti domu izkoristila za izlet s sky-trainom in zadnjim pravim phad thaiem na ulici pod mostom. Človek se enostavno mora zaljubiti v Tajsko!
Vkrcala sva se na ladjico za Koh Lanto in se razkomotila v notranjosti. Zunaj je bilo preveč vroče, da bi bila na prostem. Morje je bilo mirno in namesto dveh ur smo se na Koh Lanto vozili le slabo uro in pol. Bila je zelo nizka oseka in ob plutju v pristanišče (no, bolje rečeno pomol) je moral kapitan kar dobro paziti na čeri, ki so gledale iz vode. Ob prihodu so naju obdali domačini in ponudniki prevozov po otoku. Zdaj sva se tega že malo navadila in stopila korak vstran, da malo zadihava in ne najameva prvega šoferja, ki je najbolj vztrajen. K nama je pristopila mlada punca, češ, da naju pelje do najinih bungalovov, ki so oddaljeni kakih 9 km. Spogajala sva se za ceno in s svojim tuk-tukom naju je že nekaj minut kasneje veselo odpeljala po edini cesti, ki povezuje sever in jug otoka. Že ob vožnji sem ugotovila, da ima najina voznica burko, pa tudi sicer je večina žensk, mimo katerih smo se peljali, nosila burke. Ko pa smo se zapeljali še mimo četrte džamije, mi je postalo jasno, da je ta otok nekaj posebnega – mala muslimanska skupnost znotraj budistične Tajske. Tudi najin gostitelj je bil (očitno) musliman, saj je njegova žena nosila burko, a drugega jih pravzaprav ni izdajalo. Dobila sva super nov in modern bungalov, precej višji standard za tisti denar, kot sva ga plačala na Phi Phi-ju. Že na prvi pogled se vidi, da je Koh Lanta bistveno manj turističen otok, čeprav so plaže kar polne barov in restavracij. Ko sva popoldne šla pogledat na plažo, je bilo tako neznosno vroče, da še v senci ni bilo vzdržno. Celotna plaža pa je samevala v nizki oseki z izjemo ameriškega para, ki je zavzeto igral nekakšno igro z loparji. Po poznem kosilu sva se na recepciji dogovorila za snorkljarski izlet naslednji dan, saj je bil eden glavnih razlogov za prihod na Koh Lanto prav otoček Koh Rok, ki slovi po izjemnem podvodnem življenju. Andraž je tako kot že ničkolikokrat na Tajskem znova uporabil svoje pogajalske sposobnosti in se spogajal še za dodatni popust. Potovati izven sezone se na Tajskem res izplača – nobena cena, niti tista, ki je natisnjena, ni zadnja cena.
Pick-up s predelanim zadnjim delom za prevoz ljudi naju je pobral še celo 5 minut pred napovedanim odhodom in skupaj s skupino Kitajcev smo se odpeljali na neko neobljudeno plažo, kjer so nas že čakali gliserji. Z njimi smo se odpeljali do 45-minut oddaljenih otočkov Koh Rok Nok in Koh Rok Nai. Kljub nekoliko slabši vremenski napovedi smo se odpeljali v krasen sončen dan brez oblačka. Kristalno čisto modro morje, bel pesek, palme… uffff, stereotipno podoba sanjskega samotnega otoka.
Nadeli smo si maske in plavutke ter se pognali v vodo. Kako osvežujoče! Dejansko sva od vseh snorkljala samo midva z Andražem, preostalih petnajst Kitajcev, ki sploh ne znajo plavat (in gredo na snorkljarski izlet?!), se je obleklo v rešilne jopiče in lebdelo na vodni gladini, kakor jih je nosil tok. Midva pa sva odkrivala skrivnostni podvodni svet in opazovala eksotične ribe, ki jih pri nas človek lahko vidi le v akvariju. Ni bilo prav dolgo, ko sva izza tulcastih koral opazila klovnske ribice. Tekom potopa sva jih videla ogromno, od takih čisto majhnih, velikih komaj kaka dva centimetra, do tistih večjih, velikih tudi do deset centimetrov.
Ura je prehitro minila, skobacati smo se morali nazaj na gliser in se napotili na plažo, kjer smo imeli kosilo. Poleg našega je bilo zasidranih le še nekaj drugih gliserjev, zato je bilo doživetje na samotnem neturističnem otočku še toliko boljše. Neskončne plaže bele mivke, smaragdno morje in super vreme so kar klicali po fotkanju in snemanju. Definitivno najlepši otok najinega potovanja. Vodič nama je v pogovoru med kosilom povedal, da na Koh Rok povečini hodijo samo Kitajci, Zahodnjakov praktično ni. Tako je tudi na Koh Lanti. Kitajski turisti dobijo posebno subvencijo, da počitnikujejo znotraj Azije, in tako denar ostaja »doma«. Ker je Tajska med najcenejšimi azijskimi destinacijami, se večina seveda odloči zanjo. Sicer pa je s sredino maja zaključil svoje delo za naslednjega pol leta. Pol leta dela, pol leta je na dopustu. Ni jim prav težko… Po kosilu smo se odpravili še na eno snorkljarsko lokacijo, kjer klovnskih ribic ni bilo, sva pa zato videla ogromne školjke in nešteto živopisanih ribic.
Po prihodu nazaj sva si privoščila še »južno« tajsko masažo, ki je bila precej dražja od tiste v Chiang Maiu (9€/uro namesto 5€/uro), pa tudi bolj groba. Bejbe so naju dobro nalomile, tako da sva potem v restavraciji na večerji še petnajst minut stokala. Ampak začuda se človek kljub bolečini na koncu odlično počuti.
Naslednje jutro sva si po zajtrku privoščila še malo namakanja v morju s pogledom na Koh Phi Phi Don in Koh Phi Phi Leh. Minibus naju je pobral pred recepcijo in čez nekaj minut sva bila že na poti proti Krabiju. Celotna stvar se je zaustavila že pri prečkanju prve ožine kakih 10km od hotelčka, ko smo več kot eno uro čakali na trajekt, ali bolje rečeno, splav za kakih dvajset avtomobilov. Nisem ostala ravnodušna, ko sem pogledovala na uro, ki se je vztrajno bližala odhodu najinega letala iz Krabija, a vsi strahovi so bili odveč. Šofer je, ko smo prispeli na celino, pohodil plin do konca in nas v tipičnem tajskem slogu (prehitevanje v škarje, prehitevanje v nepregledne ovinke, sunkovito zaviranje in speljevanje, vijuganje po sicer ravni cesti ipd.) pravočasno dostavil na letališče. Od tam sva preko Bangkoka poletela v Kambodžo, natančneje v Siem Reap.
Na letalu smo dobili toliko obrazcev za izpolnit, da je enourni let še prehitro minil. Oborožena z vsemi dokumenti, obrazci, fotografijami in dolarji so naju ob prihodu v terminal postavili v vrsto in potrpežljivo sva čakala na najin čas. Prvi občutek je kar malce strašljiv, uradniki in cariniki s svojim obnašanjem in gestami vzbujajo pravo strahospoštovanje in avtoriteto, ni se bilo za hecat z njimi. Pobrali so nama potne liste in naju poslali v drugo vrsto, kjer sva jih potem prevzela. Andraž je svojega dobil takoj, jaz pa sem morala še nekaj minut čakati in prav nič lagodno se nisem počutila, ko so me meni nič-tebi nič pustili ob strani in svoje delo brezskrbno nadaljevali. A na koncu je bilo vse OK in potni list sem dobila tudi jaz, z novo nalepko v notranjosti. Pri prevzemu prtljage sva ugotovila, da so nama nekako odprli vrečo, v kateri sva imela en nahrbtnik in brskali po stvareh. A ker drugega razen zdravil in pene za britje niso našli, so idejo o kraji dragocenosti opustili. Ravno prijeten občutek pa vseeno ni. Ob izhodu iz terminala naju je že čakal taksist hotela, ki je na listu papirja imel zapisano najino ime, in odpeljal naju je v 15km oddaljeni hotel. O Kambodži sem imela po prebranih člankih občutek, da je bolj revna dežela, da ko sva prispela v Siem Reap, so se začeli bohotiti ogromni luksuzni hoteli znanih hotelskih verig. Čisto nasprotje, česar sva bila vajena. Da ne govorim o velikem številu turistov vsepovsod. Najin taksist je po prihodu v hotel toliko časa še brkljal okoli naju, da smo se kljub zelo pozni uri dogovorili, da naju naslednje jutro pelje na turo po celotnem parku Angkor Wat. Štartamo pa, jasno, ob 5h zjutraj iz hotela, saj menda ne misliva zamudit sončnega vzhoda. Hmmm… Pa naj bo, spala bova lahko doma.
In tako smo se čez nekaj ur, točno ob 5h zjutraj, spet sestali v recepciji. Možakar naju je z obveznim širokim nasmehom do ušes, ki ga je nato spremljal še cel dan, s tuk-tukom odpeljal proti Angkor Watu. V mestu je bila sredi noči taka gneča, kot sicer nikoli, vsi so hiteli proti templjem na severu mesta. Ko smo prispeli do vstopne postaje, kjer prodajajo vstopnice, je šok šele sledil. Toliko ljudi na kupu ob tako zgodnji uri še nisem videla. Drugega, kot da se postaviva v eno izmed vrst, nama tako ali tako ni preostalo in začuda sva v manj kot desetih minutah prišla na vrsto. Na obzorju se je začelo daniti in ljudje so postajali kar živčni. Neprenosljivost vstopnic tu jemljejo zelo resno, saj te slikajo in sliko nato natisnejo na vstopnico. Kako človek izgleda na fotki ob 5h zjutraj po neprespani noči pa lahko vidite tu:
In smo šli. Najprej do veličastnega Angkor Wata, ki v prevodu pomeni »glavni tempelj« in ga kot največjo religiozno stavbo na svetu uvrščajo tudi na seznam modernih čudes sveta. Zgrajen je bil kot hindujsko središče kamboškega imperija v prvi polovici 12. stoletja pod okriljem kralja Suryavarmana II., ki je služil tudi kot njegov mavzolej, predvideva pa se, da so za gradnjo potrebovali 30 let. Sčasoma so hindujsko vero zamenjali budisti, središče imperija pa preselili v zdajšnjo prestolnico Phnom Penh. Tempelj je ostal budistično središče in zaradi svoje izjemnosti pravi simbol Kambodže, ki je upodobljen tudi na nacionalni zastavi. Do leta 1992, ko je širše območje Angkor Wata UNESCO uvrstilo na svoj seznam, templji niso bili nič posebnega. Za domačine so sicer bili sveti objekti, vendar premalo, da bi jih uredili in očistili prekrivajoče džungle. Ostalemu svetu pa popolnoma neznani. Prispela sva do majhnega ribnika pred templjem in tako kot večina obiskovalcev slikala tempelj s sončnim vzhodom v ozadju. Res lep prizor, čeprav sončni vzhod zaradi mrča ni bil kaj prida. Ko so gruče turistov nadaljevale pot v notranjost, sva midva pojedla svoj zajtrk, ki so nama ga v hotelu pripravili za na pot, in tempelj obiskala nekoliko kasneje. Videla sva tudi menihe, ki so ob vzhodu prišli od prvih molitev, in prav zanimiv je bil pogled oranžno kolono vsaj dvestotih menihov, ki so počasi zapuščali tempelj. Ta res ogromni in veličastni kompleks človeka pusti brez besed. Toliko poudarka na malih detajlih, da ne govorim o samem arhitekturnem dosežku sploh. Počutiš se prav majhnega in prostor te navdihne s strahospoštovanjem do graditeljev.
Vrnila sva se nazaj in najin šofer, ki ga je Andraž krstil za Sadikija, naju je takoj opazil in se pripeljal do naju. Naslednji postanek, pravi, bo Angkor Thom. Zapeljali smo se skozi ena izmed petih vrat v nekajkilometrskem obzidju, ki je obdajal drugi del parka. Zanimivo je, da se ena imenujejo Victory gate (vrata zmage) in skoznje je vojska prišla domov, kadar so v bitki zmagali. Skozi vzhodna Death gate (vrata smrti) so prispeli v mesto, kadar so bili v bitki poraženi ali so v njej izgubili vodjo. Angkor Thom mi je bil od vseh objektov še najbolj všeč. V poznem 12. stoletju ga je zgradil kralj Javavarrman VII., pri vseh teh templjih pa gre samo za to, da je bil vsak naslednji lepši, boljši in večji od templja, ki ga je zgradil predhodnik. In če Angkor Wat deluje resno, urejeno in elegantno, Bayon tempelj odraža razgibanost in pristno divjost. Verjetno bi mi bil še bolj všeč, če ne bi bilo vsepovsod na stotine prerivajočih se Kitajcev. Tu jih je menda čez celo leto ogromno, po številu pa jim sledijo Vietnamci, Singapurci in Malezijci. Ogromne Budine glave, ki so krasile stolpiče Bayon templja, pričajo o nečem veličastnem, skoraj skrivnostnem. Tempelj, obdan z džunglo, s katerega se smeji na stotine ogromnih obrazov, je prav mističen.
Sprehodila sva se še do templja na vodi (ki je danes ni več) in splezala nanj, od koder se nama je razprl čudovit razgled na okolico. Preko slonjih in leopardjih vrat sva prispela nazaj do Sadikija in bilo bi precej bolj prijetno, če ne bi bilo že ob desetih zjutraj noro vroče in soparno. Popolnoma v stilu stavka iz Lonely Planeta: »April and May are the most hot months, when temperatures rise to 40 degrees and visitors melt.« Ja, dobesedno topili smo se. Sadiki pa, z gromozanskim nasmeškom, da je res kar toplo.
Skozi Victory gate naju je zapeljal do Jungle templja, ki je bolj znan po kulisi iz filma Tomb Rider.
Mogočna drevesa, ki s svojimi koreninami preraščajo stavbe, so ustvarila čudovito mojstrovino. Tempelj so začeli čistiti in urejevati šele po zaključku snemanja, je pa poseben prav zaradi džungle, ki ga je povečini že prerasla. Se pa vidi, da domačini še niso dorasli temu, kar imajo, saj poti niso označene, obiskovalci lahko hodijo praktično skozi templje, ni nobenega nadzora. Templje se sproti uničuje, sploh ob takem navalu brezobzirnih Kitajcev, ki mečejo smeti po tleh, čeprav je v okolici ogromno smetnjakov. V stene vpisujejo svoja imena, skakajo po templjih v želji za najboljšim posnetkom za 5 minut slave na Facebooku in podobno. Upam, da bo 20 dolarjev vstopnine na osebo dovolj, da oblasti zadevo čimprej spravijo v red.
Po pravem kamboškem kosilu, ki, mimogrede, močno spominja na Tajsko, naju je Sadiki zapeljal še do Banteay Srei, rožnatega templja, nato pa smo se vrnili nazaj v hotel. Nekoliko utrujena, a vseeno vznemirjena od dogodivščin, sva se najprej šla malo pohladit v bazen, nato pa peš v deset minut oddaljen Pub Street, predel Siem Reapa, kjer kraljujejo restavracije, bari, trgovine s souvenirji in masažnimi centri. Tako živahen in barvit predel, da človeka kar potegne k raziskovanju ulic. Sam Siem Reap niti ne daje občutka žalostne zgodovine kamboškega ljudstva, vendar se v očeh starejših domačinov vseeno vidijo posledice genocida in kamboške vojne iz sedemdesetih let. Vsem padlim v čast so v Phnom Pehnu uredili vojni muzej v nekdanjem zapou, bližnja polja smrti pa na ogled in grenak spomin, da se kej podobnega ne bi ponovno zgodilo. Za ogled Phnom Pehna žal nisva imela več časa, saj sva se že naslednji dan prek Bangkoka vračala domov. A prav gotovo se tja še vrneva. Kambodža je namreč pustila globok vtis.
7-urno čakanje v tajski prestolnici sva na poti proti domu izkoristila za izlet s sky-trainom in zadnjim pravim phad thaiem na ulici pod mostom. Človek se enostavno mora zaljubiti v Tajsko!
Comments