Tajska in Kambodža, drugič

Privoščila sva si ga zunaj na verandi in ob sedmih zjutraj je bilo še prijetno sveže. S tuk-tukom, ki nama ga je poklicala receptorka, sva se zapeljala do avtobusne postaje in prijazni taksist z elegantno bradico, ki jo je sestavljalo natanko šest tricentimetrskih dlačic, nama je celo pokazal avtobus, na katerega morava, če želiva do slapov Erawan. Erawan v hindujski mitologiji predstavlja triglavega slona, iz izročila pa je verjeti, da 7 slapov, ki se nahajajo v 550 kvadratnih kilometrov velikem Nacionalnem parku Erawan, poosebljajo to bitje. Avtobus, ki je na prvi pogled deloval bolj hipijevsko in precej utrujeno od dolgoletnega služenja, je imel toliko nalepk na sprednji šipi, da me je še čudilo, kako je šofer sploh kaj videl ven. Nekaj časa sva bila celo edina turista na prvi jutranji vožnji, a so se nato, tik pred odhodom, pridružili še nekateri. Počasi smo se vozili čez širne ravnine, dokler nismo prispeli do vznožja hribov, zaraščenih z džunglo. Celotno pot so nas spremljali moderni resorti in pri marsikaterem smo se ustavili, da smo odložili kakega domačina, ki je šel v službo. Iz ene ure, kolikor je obljubljeno, da traja vožnja, smo v 65km oddaljeni Narodni park Erawan prispeli po skoraj 1:45 ure vožnje. Že tako sva imela ta dan kar pestro z najino časovnico, najhuje je pa bilo, ko je šofer veselo oznanil, da se vidimo ob 16. uri, ko gre avtobus nazaj v Kanchanaburi. Sranje, midva morava biti takrat že blizu Bangkoka! Pa nekdo vpraša, če je kak avtobus še prej. Ja, menda ob 14. uri. Tudi to bi bilo prepozno… Začnem šoferja spraševati, če gre tudi ob 12. uri, pa se nikakor nisva ujela. Ravno toliko znajo angleško, da te še bolj zmedejo (številke jim od 1 do 10 še kar grejo, naprej je pa že problem). OK, slepo verjameva, da bo šel tudi ob 12. uri in se odpraviva proti slapovom.

Na poti sva srečala kar precej domačinov. Glede na to, da je bil delovni dan, je bilo kar malo čudno. Kasneje, ko sva se vračala nazaj, sva ugotovila, da jih je večina pravzaprav šele kasneje prišla in zelo dobro je bilo slediti nasvetu na enem izmed popotniških forumov, ki sem ga brala pred odhodom na Tajsko, naj se slapove obišče čim bolj zgodaj. To se nama je obrestovalo in domačinov dlje od prvih dveh slapov nisva več srečevala. Odločila sva se, da si slapove najprej ogledava, nazaj grede pa izbereva enega, v katerem se bova malce ohladila v prijetni vodi. Ker sva bila malce na tesnem s časom, predvsem pa nisva hotela samo brezglavo brzeti sem in tja, sva se sprehodila do petega slapu, nato pa se vrnila do četrtega in tam zaplavala med ribicami. No, nekatere so bile kar konkretne ribe, ki so naju nežno grizle po stopalih. Če si bil preveč časa pri miru, pa niti niso bile več tako nežne. Voda je tekla čez skalo v globok tolmun, po skali pa se je vil tudi naravni tobogan. Bilo je super, saj sva bila sama z izjemo nekaj mladih domačinov, ki so sedeli na bregu na drugi strani. Andraž je predlagal, da pod vodo pomahava v Go-Pro, ampak jaz nisem hotela odpret oči pod vodo, čeprav to vedno počnem – ni šans, da mi kakšna riba še oko izsesa! Začuda je bila hoja po lepo urejenih poteh (kar za preostali del Tajske ne bi mogla reči) zelo prijetna, saj so goste krošnje dreves varovale pred hujšo vročino in žgočimi sončnimi žarki. Saj je bilo vroče, a ne pretirano.

Po poti nazaj sva še preplašila roj belih metuljev in se nekaj minut pred odhodom avtobusa (ja, ob 12. uri!) privlekla na postajo. A ta avtobus je bil v mnogo slabšem stanju kot jutranji – vse je škripalo, leseni pod se je majal in vsakič, ko je voznik stisnil sklopko, je močno zaropotalo. Daj, avtobus, zdrži še danes! In je. Srečno in varno nas je pripeljal v Kanchanaburi. Brez klime in le z odprtimi okni je prijetneje potovati kot s klimo. Veš, da je vroče in telo se prilagodi brez nenadnih temperaturnih šokov. Na postaji sva ujela še kombi, ki je bil tik pred tem, da odpelje v Bangkok, in vesela sva ugotovila, da naju lahko pusti v bližini najinega hotela.

Ko sva po prihodu tako hodila do hotela, sva se kar smejala, kako je lepo spet biti nekje, kjer so ti ulice domače. V hotelu sva prevzela prtljago in odšla na železniško postajo, od koder sva imela zvečer nočni vlak v Chiang Mai na skrajni sever Tajske. Dobila sva spodnja ležišča, ena izmed zaposlenih pa nama je celo prišla postlati posteljo. To pa je storitev! Ob žvižgih lokomotive smo zapustili Bangkok in se napotili na sever.

Zanimivo, da se je na vlaku spalniku dalo presenetljivo dobro spati in zjutraj sva se zbudila šele malo po 7. uri. Super. Malo sva še poležala, pa nama je teta že prinesla zajtrk. Pokrajina zunaj se je močno spremenila, iz večernega vrveža v Bangkoku smo prispeli v hribovito deželo, poraščeno z džunglo. Na peron smo prispeli ob času, hitro sva našla tuk-tuk in že čez nekaj minut sva se znašla pred najinim hostlom v starem mestnem jedru. Že na prvi pogled mi je bilo mesto zelo všeč, nizke hiše, goste ulice, mestni vrvež in male tržnice. Ne glede na to, da sva prišla v hostel že malo po 10. uri zjutraj, je bila najina soba že nared, tako da sva se lahko v miru uredila. Prijazni receptor nama je uredil zipline še isto popoldne, zato sva šla zamenjat še nekaj denarja. Menjalni tečaj je bil tu mnogo boljši kot v Bangkoku. Ob dogovorjeni uri naju je kung-fu šofer pobral pred hotelom in skupaj s še šestimi Kitajci smo krenili 65 km severneje.

Vremenska napoved za Chiang Mai v naslednjih dneh ni bila prav ugodna in tudi ta dan se je na obzorju grdo oblačilo. Naš šofer pa, tako kot ostali, prehiteval v ovinek, v škarje, izsiljeval, trobil… le pri rdeči se je pa vseeno ustali. Tajdi vozijo po levem pasu in prav čudno je opazovati promet, dokler se ne privadiš. Vsi avtomobili pa urejeni, z veliko dodatnih spojlerjev, zatemnjenimi šipami, svetlečimi platišči ipd. Tajci res dajo veliko na izgled vozila, pa naj si bo to avto, kombi, kamijon ali tuk-tuk. Ko smo prispeli v bazni tabo, so nas opremili z zaščitno opremo, dali čelade na glavo in s terencem zapeljali nekoliko višje v gozd. Nato pa se je začelo. Ker sem bila prvič na zipline-u, mi je bilo sprva kar malce nelagodno, ker nisem bila ravno 100%, a sem kmalu začela uživati. Imela sem dovolj razlogov: 48 postaj z 28 zipline-i in mnogo drugimi adrenalinskimi aktivnostmi. Vmes je za nekaj minut celo začel padati dež, a ni bilo sile, sploh pa smo bili v varnem zavetju drevesnih krošenj in je do nas prišla le redkokatera kaplja. Bilo je noro dobro, čeprav me je velikokrat obračalo vmes in vsake toliko časa sem pristala ritensko. Na koncu so naju z Andražem privezali kar skupaj in 450-metrski spust sva se peljala skupaj. Za čisti konec pa so nam pripravili najdaljši, 900-metrski spust iz enega na drug hrib. Vmes pa več kot stometrski prepad. V preteklih dveh urah smo dodobra začeli zaupati v opremo in stvar iz tega vidika še ne bi bila tako strašna, če nas ne bi za zadnji spust pripeli na hrbtu in ne na prsih. Ne morem reči, da sem bila ravno navdušena nad to idejo, ko sem se peljala visoko nad dolino, in bila sem neizmerno  vesela, ko sem na drugi strani  hriba začutila trdna tla pod nogami. To pa je bilo adrenalinsko, wow! Verjetno bi v drugo bila bolj sproščena…



Po okusnem tajskem kosilu so nas peljali nazaj v hotel. Ko smo prispeli v Chiang Mai, smo lahko zadihali na vsa pljuča. Dež je tu očitno padal močneje in prijetno shladil ozračje. Tako je bil večerni sprehod po starem mestnem jedru, ki ga obdajata obzidje in vodni kanal, še prijetnejši. Mesto je bilo zvečer bolj ali manj osamljeno, zato sva se vrnila nazaj v najino ulico, ki je bila natrpana s spa-ji in bari. V enem izmed spa-jev so ponujali tudi ribji peeling stopal, bi sem ga občudovala že cel dan, in bila sem odločna, da ga stestiram. Majhne ribice so se kar pognale na moje noge, ko sem jih pomočila v ogromen akvarij. Tako so navalile, da sem se še bala, če bo od mojih nog sploh še kaj ostalo. Za take firbce, kot sem jaz, so prav posebej imeli »le« 15-minutno seanso, za dober evro in pol. Občutek je zelo smešen, ribice prav žgečkajo. Ko pa se človek privadi, je tako, kot bi stal na vodnih mehurčkih. Chiang Mai je sicer ogromno mesto, ki z vsemi obrobnimi naselji zajema skoraj milijon prebivalcev. Ne glede na veliko število turistov pa samo mesto nima veliko ponuditi, je pa odlična izhodiščna točka za razne aktivnosti: adrenalinski parki (zipline, kolesarjenje po džungli, bungee jumping,…), trekingi, živalske farme (tigri, krokodili, opice, sloni,…), imajo bogat živalski vrt, so univerzitetno mesto in imajo ogromno tržnic. Pa da ne pozabim, ogrooooooomno ponudnic tajskih masaž.

Prebudila sva se v novo sončno jutro, hlad od prejšnjega večera je bil že pozabljen. Po zajtrku sva se s prijaznim receptorjem dogovorila, da nama pokliče šoferja, ki naju bo peljal v Tiger Kingdom. Ob dogovorjeni uri naju je že čakal, ime mu je bilo Bam. Peljal naju je kakšnih 40 minut vožnje stran do zavetišča tigrov, kjer imajo več kot 100 divjih mačk različnih vrst in vseh starosti. Nekaj malega je Bam sicer znal angleško, a prav dosti se nismo pogovarjali. Tja smo prišli malo čez 10 in bilo nas je bolj malo, saj so ravno odprli. Izbrala sva paket treh obiskov različnih starosti tigrov (smallest – 2 meseca, small – 4 mesece in big – 3 leta) in čakala, da so nas skrbniki odpeljali v park. Najprej sva šla v kletko z majhnimi tigri, starimi 4 mesece. To pa je izkušnja! Ob vstopu v kletko obiskovalec (ali, kot v najinem primeru, dva obiskovalca) dobi privat skrbnika, ki ga potem spremlja od tigra do tigra in mu pove stavek ali dva o njih.

Tile najini prvi tigri niso bili ravno pretirano razposajeni, so bili pa zato toliko bolj scertani in komaj so čakali, da jih nekdo čoha po trebuhu. Čeprav mladi, pa so bili tile tigri že kar veliki in močni. Prav hitro bi se lahko zgodila kakšna nesreča, če bi imel tiger slučajno slab dan. Je pa zanimivo, da ob vhodu v park podpišeš, da za vse morebitne nezgode pooblaščaš neko zavarovalnico, da v tvojem imenu ureja vse potrebno za zdravstveno oskrbo. Navadno človek prej dobi za podpisat kak obrazec, da greš na lastno odgovornost in da ne boš nikogar tožil, če se ti kaj zgodi… Bilo je super, ker je bilo zgodaj. Ker ni bilo gneče, so nas pri tigrih pustili precej dlje časa, kot je to sicer predpisano (15-minut na kletko). Občutek je bil fantastičen in kar na trnih sem bila, ko sva se odpravila v kletko k velikim tigrom. Že zunaj, od koder sva jih najprej opazovala, so s svojo pojavo in gestami vzbujali strahospoštovanje, pa čeprav so samo poležavali na tleh. Njihova mogočna pojava je tista, ki človeka ne pusti ravnodušnega. In ko človek tako leži na tigru, težkemu kakih 250 kg, se šele zave, da je to pravzaprav velika divja zver. Je res, da so vse živali rojene tu, v zavetišču, in jih že pri rojstvu odvzamejo mami ter jih tako navajajo na človekovo bližino. Pa vendar je to bolj kilav argument, ko pod svojimi dlanmi čutiš čvrsto tigrovo telo in zreš v njegove čekane le kak meter stran od njih. Občutki so res nepopisni, biti tako blizu tako mogočni živali, a kljub vsemu sem začutila veliko olajšanje, ko sva kletko z velikani zapustila. Najmanjši tigri, stari komaj 2 meseca, pa so bili za razliko od ostalih kar zelo razigrani. Malo večji so se ravsali, tisti najmanjši pa zvedavo odkrivali svet okrog sebe. Takega cukrčka bi človek imel kar doma. Neorientirani in nerodni mladički, ki jim je narava obula čisto prevelike šape za njihovo velikost, so popolnoma osvojili moje srce.

Bam naju je čakal pred vhodom in naju odpeljal nazaj v hotel. Po poti se je nekoliko bolj razgovoril in izvedela sva, da je ženska, ki krasi tajske ulice in se smeji s plakatov njihova kraljica. Da sta s kraljem stara že prek 85 let in da ju imajo Tajci zelo radi. Vendar pa večina ne mara njunega sina, Bam pravi, da zato, ker se je že prevečkrat poročil in ločil. Imajo pa zelo radi njegovo sestro in Bam upa, da bo ona nasledila starša, ko bo čas za to. »Imate tudi v Sloveniji kralja?« vpraša. Hmmmm, ne, se pa nekateri obnašajo, kot da bi bili… Po povratku v mesto sva šla do ogromne tržnice Warorot, ki se razteza čez celo ulico, tam pa je moč kupiti oblačila, čevlje, hrano, kuhinjske pripomočke, kostume za maškare,… skratka ni da ni. Nisva našla nič zase, zato sva se vrnila nazaj v najin kvart in si v eni izmed bližnjih restavracij privoščila Phad Thai.

Zvečer sva k sosedi odšla na tajsko masažo in ravno, ko sva stopila v spa, je začelo močno pihati, da je kar nosilo table po ulici. Kmalu po začetku masaže pa se je možno ulilo. Še dobro, da nisva bila daleč od najinega hotelčka. Dvema drobnima Tajkama, ki sta naju masirali, ne bi nikoli pripisal take moči. Dobro sta naju obdelali, da naju je vse bolelo, a na koncu je bilo super, ura masaže je minila, kot bi mignil. In to za 5€/uro. Človek se mora zaljubit v Chiang Mai!


NADALJEVANJE