Peru, Bolivija, Čile, tretjič
Tako smo se torej že
navsezgodaj odpravili nazaj v Puno in zapustili prijazne domačine. Čakala nas
je kar nekajurna vožnja do perujsko-bolivijske meje, od koder smo bili
namenjeni dalje v La Paz. Utrujena in premražena od neprespane noči naju je z
Andražem na avtobusu, ki, mimogrede, ni bil tako razkošen kot prejšnji, odneslo
in zbudila sva se tik pred mejo. Čakalo nas je kar nekaj formalnosti in čakanja
v vrstah na žgočem soncu, a smo uspešno prestali tako perujsko kot bolivijsko
carino in dobili še dva štempeljčka v potni list.
Pot nas je vodila do originalne Copacabane, mondenega bolivijskega letovišča ob obali Titicace, vendar »mondenega« na bolivijski način. Tam smo zamenjali avtobus in se odpravili proti La Pazu. Na poti smo bili prav kičasti kulisi – visoki bolivijski vršaci so se dvigali v ozadju nad jezerom in se bleščali v soncu. Noro lepo. Po nekaj urah vožnje smo prispeli do predmestja La Paza, ki je bolj spominjal na kakšen wild west – makadamska cesta, izjemno razbrazdana in polna udarnih jam, povsod prah v zraku, ob saki strani ceste pa revne nizke vrstne hiške, v pritličju vsake kak lokal ali delavnica. Po pol ure pogled skozi okno še vedno isti – copy/paste. Je možno, da je to La Paz? Predstavljala sem si ga čisto drugače. Na ogromnem križišču smo zavili s prostrane planjave na rob kotline in pod sabo v kotlini zagledali pravi La Paz, ki se je raztezal tako široko, kot je segal pogled. Veličastno.
Prihodnji dan je napočil dan adrenalina, s kombijem so nas pobrali v hotelu in z muko smo se prebijali skozi gnečo na cesti. Nekako smo se le prebili do obrobja mesta, od tam naprej pa smo se začeli vzpenjati in po približno dveh urah dosegli prelaz Los Yungas na 4.700 metrov nadmorske višine, ki povezuje La Paz z vzhodom. Pa se je začelo – oblekli smo se v posebne obleke, si nadeli rokavice, ščitnike in čelado ter se podali v spust. Ta se je najprej začel na novi glavni asfaltni cesti, ki je v čudovitem vremenu ponujala enkratno panoramo na okoliške vrhove, pokrite s snegom. Po približno 20 kilometrih smo zavili na staro, originalno Cesto smrti, ki je bila še do nedavnega edina povezava glavnega mesta z zahodnim delom države. Ker je makadamska in se v deževju spremeni v pravi blatni rodeo. Je zelo ozka in ima na eni strani več stometrske prepade, zaraščene z gostim tropskim rastjem. Ko so se tovornjakarji srečevali na tej ozki cesti, se jim velikokrat pač enostavno ni pošlo in vozila so zdrsnila v prepad. Ko je človek enkrat tam, mu ime ceste ni več tuje. Nekateri v skupini so imeli kar nekaj težav s kolesi, saj niso imeli napolnjenih gum ali pa zavore niso prijele dobro. Zato smo se na začetku makadamskega odseka ustavili in mehaniki so poskušali te stvari odpraviti.
Makadamska cesta, ki bolj spominja na cesto iz kamnov, ne peska, je bila kar zahtevna, nekateri so kar hitro poškodovali svoja kolesa na ostrem kamenju. Roke so kar močno trpele od vibracij, da ne govorim o riti na trdem sedežu. A okolica in pokrajina okoli nas je lajšala tegobe. S spuščanjem pa smo iz mrzlega in vetrovnega vrha Los Yungas kmalu prešli v tropsko območje, kjer je temperatura hitro narasla, sonce pa je neusmiljeno žgalo na nas. Ker se prav dosti na 35 makadamskih kilometrih nismo ustavljali, sem na zadnji postanek 8 kilometrov pred ciljem prišla že čisto raztresena, izmučena in nisem mogla verjeti, da se me roke še držijo. Tam smo nato slekli topla oblačila, popili nekaj vode in lažje prekolesarili še preostali del poti. Bilo je zelo naporno in prav malo ponosna sem bila nase, da mi je v nekaj manj kot treh urah uspel 53 kilometrski spust z 4.700 na 1.180 metrov.
Na dnu smo si privoščili hladno pijačo in opazovali ljudi na zip-lineu, ki je potekal ravno nad našimi glavami. Po kosilu, ki smo ga imeli na bližnjem posestvu, smo se pozno popoldne končno odpravili nazaj v La Paz. Tokrat celo pot po novi cesti in čeprav smo hoteli nazaj po makadamski, sem bila kmalu zelo vesela, da nas šofer ni poslušal, saj je bilo 3 ure vožnje nazaj popolnoma dovolj in neprijetnih v majhnem kombiju. Da smo ob prihodu v hotel popadali v postelje kot ustreljeni, mi verjetno ni treba posebej poudarjati. Še dobro, da nas je naslednji dan čakal nekoliko bolj umirjen dan, saj so za nami začeli počasi prihajati vsi padli borci prejšnjega dne: žulji, boleče roke, otrdele zadnjice,… Tako smo se odpravili na raziskovanje La Paza in se najprej sprehodili do glavnega trga s parlamentom in predsedniško palačo. V zadnjih 200 letih, odkar je Bolivija samostojna, je zamenjala več kot 200 predsednikov (tako politično kot fizično) in zanimivo, da dežela, ki je tako bogata z naravnim bogastvom, živi tako bedno življenje. Več kot polovica prebivalcev živi pod pragom t.i. Unescove revščine (kar pomeni z manj kot 100 ameriškimi dolarji na mesec), v preteklosti pa je izgubila prav vse vojne, v katere je bila vpletena. Bolivija danes obsega zgolj polovico svojega prvotnega ozemlja, najbolj boleča izguba pa je bila izguba pacifiške obale proti Čilencem, ki jo še danes ne morejo pozabiti. Ne pozabijo pa niti na pravice do stavk, saj stavkajo za »vsak drek«. Imajo tako napisano zakonodajo, da so enako plačani, če stavkajo ali delajo, zato to pravico dodobra izkoriščajo (če gre cena bencina gor, če vlada sprejme kakšno sporno odločitev,…). V rudniku Potosi, najvišje ležečem rudniku na svetu, so pod špansko oblastjo izkopali toliko srebra, da bi lahko postavili most med Južno Ameriko in Evropo. Zaradi izkoriščevanja in izjemnih razmer je v rudniku umrlo več kot 8 milijonov ljudi, najprej Indijancev, nato pa še Afričanov. Nič čudnega, da Španci v svojih bivših kolonialnih deželah niso ravno najbolj priljubljeni gostje.
Sprehodili smo se do muzeja glasbil in muzeja koke, nato pa jo mahnili po ulicah, polnih kiča in spominkov. Na ulici čarovnic, ki na prvi pogled ne deluje nič drugače od ostalih, moram priznati, da sem se morala na trenutke kar zadrževat, da nisem na glas izrazila gnusa – lamini zarodki ali posušene komaj rojene lame, kremplji, perje, kopita,… Tega nisva kupila, nama je pa ena izmed čarovnic z (menda) dobro magijo odela nekaj simbolov spominkov za dobro življenje. Povsod so oglaševali »cholitas wresling«, kar je pomenil ženski wresling. Cholitas so ženske, oblečene v narodne noše, s čudnimi Charli Chaplin klobuki, ki so bili diktirani s strani Špancev, da so se južnoameriške ženske razlikovale od Špank. Po moji domnevi torej gre za igran boj med ženskami v narodnih nošah, kar smo po hitrem premisleku opustili. Opremljeni z vsem možnim indijanskim kičem smo zvečer zaradi praznovanja noči čarovnic na ulicah skoraj zamudili nočni avtobus za Uyuni, saj je promet v La Pazu praktično obstal in mi z njim. A za las nam je uspelo in kmalu smo začeli 11-urno odisejado proti mestecu Uyuni.
Pot je bila večji del makadamska in po vsem tresenju sem na začetku mislila, da mi ne bo usojeno zatisniti očesa. A utrujenost je naredila svoje in spala sem večino poti. Prispeli smo v mirno mestece na obrobju slanega jezera, po zajtrku in nekajurnemu čakanju na jeepe pa smo se končno odpravili. Zame se je začel highlight potovanja in komaj sem že čakala, da prispemo na širno slano planjavo. Spakirali smo se v jeepe, v našem je bilo pet potnikov, a s šoferjem nismo ravno našli skupnega jezika. Bilo je kar malo čudno, ker je vedno vozil po stranpoteh, a sčasoma smo se ga navadili. Najprej smo si šli pogledat pokopališče vlakov, ki stoji nedaleč od mesta. Dolge rjaste kompozicije, ki jih je zob časa že dodobra načel, svoje pa so dodali še grafitarji, so ponižno samevale sredi ničesar. Ime pokopališče kraju kar pristoji… Ko so Bolivijci izgubili vojno s Čilenci in s tem dostop do morja, so jim Čilenci namreč postavili železnico iz glavnega pristanišča preko Potosija v La Paz. Nekje pa so očitno morali zbirati staro železo.
Obiskali smo tudi otok kaktusov, edini otok na svetu, ki ga ne obdaja voda. Šli smo se sprehodit po otočku, z vrh katerega se je razprostiral enkraten pogled na jezero. Najvišji kaktus je meril prek 12 metrov, a se zdaj suši in je nekoliko manjši. Zanimiv izoliran ekosistem, otok kaktusov. Tam smo počakali še sončni zahod in takoj, ko je sonce izgubilo svojo moč, je začelo pihati in ozračje se je močno shladilo. Nebo je menjalo nešteto barv in sončni zahod v taki divjini je res prekrasen. Že v trdi temi smo se odpravili dalje do hotelčka, ki je bil v celoti zgrajen iz soli – stene, mize, stoli, postelje, tla… bilo je res lepo, da ne govorim, kako zelo udobno in toplo. V celem potovanju me verjetno le tu ponoči ni zeblo.
Pot nas je vodila do originalne Copacabane, mondenega bolivijskega letovišča ob obali Titicace, vendar »mondenega« na bolivijski način. Tam smo zamenjali avtobus in se odpravili proti La Pazu. Na poti smo bili prav kičasti kulisi – visoki bolivijski vršaci so se dvigali v ozadju nad jezerom in se bleščali v soncu. Noro lepo. Po nekaj urah vožnje smo prispeli do predmestja La Paza, ki je bolj spominjal na kakšen wild west – makadamska cesta, izjemno razbrazdana in polna udarnih jam, povsod prah v zraku, ob saki strani ceste pa revne nizke vrstne hiške, v pritličju vsake kak lokal ali delavnica. Po pol ure pogled skozi okno še vedno isti – copy/paste. Je možno, da je to La Paz? Predstavljala sem si ga čisto drugače. Na ogromnem križišču smo zavili s prostrane planjave na rob kotline in pod sabo v kotlini zagledali pravi La Paz, ki se je raztezal tako široko, kot je segal pogled. Veličastno.
Menda je La Paz najvišje ležeča prestolnica na svetu na 3.600 metrih nadmorske višine in najhitrejše rastoče mesto v Boliviji. Pa verjetno še kje drugje. Če pomislim na tisti wild west, rada verjamem. Stari La Paz je zrasel čez kotlino, v kateri je bil prvotno lociran, in se širi od tam dalje čez planjavo. V sami kotlini živi približno 1,5 milijona ljudi, zunaj nje pa ocenjujejo, da La Paz obsega še dodaten milijon prebivalcev. Glede na to, da v Boliviji živi 8 milijonov prebivalcev, je koncentracija ljudi tu res ogromna. Naš hotelček je bil v samem centru, le nekaj ulic stran od glavnega trga. Ko smo prispeli, smo šli dve ulici stran najprej na sestanek za kolesarski spust po Cesti smrti naslednji dan, nato pa na večerjo. Velika mesta, pa naj si bo kjerkoli na zemeljski obli, nikoli ne spijo, in nič drugače ni niti z bolivijskim glavnim mestom.
Prihodnji dan je napočil dan adrenalina, s kombijem so nas pobrali v hotelu in z muko smo se prebijali skozi gnečo na cesti. Nekako smo se le prebili do obrobja mesta, od tam naprej pa smo se začeli vzpenjati in po približno dveh urah dosegli prelaz Los Yungas na 4.700 metrov nadmorske višine, ki povezuje La Paz z vzhodom. Pa se je začelo – oblekli smo se v posebne obleke, si nadeli rokavice, ščitnike in čelado ter se podali v spust. Ta se je najprej začel na novi glavni asfaltni cesti, ki je v čudovitem vremenu ponujala enkratno panoramo na okoliške vrhove, pokrite s snegom. Po približno 20 kilometrih smo zavili na staro, originalno Cesto smrti, ki je bila še do nedavnega edina povezava glavnega mesta z zahodnim delom države. Ker je makadamska in se v deževju spremeni v pravi blatni rodeo. Je zelo ozka in ima na eni strani več stometrske prepade, zaraščene z gostim tropskim rastjem. Ko so se tovornjakarji srečevali na tej ozki cesti, se jim velikokrat pač enostavno ni pošlo in vozila so zdrsnila v prepad. Ko je človek enkrat tam, mu ime ceste ni več tuje. Nekateri v skupini so imeli kar nekaj težav s kolesi, saj niso imeli napolnjenih gum ali pa zavore niso prijele dobro. Zato smo se na začetku makadamskega odseka ustavili in mehaniki so poskušali te stvari odpraviti.
Makadamska cesta, ki bolj spominja na cesto iz kamnov, ne peska, je bila kar zahtevna, nekateri so kar hitro poškodovali svoja kolesa na ostrem kamenju. Roke so kar močno trpele od vibracij, da ne govorim o riti na trdem sedežu. A okolica in pokrajina okoli nas je lajšala tegobe. S spuščanjem pa smo iz mrzlega in vetrovnega vrha Los Yungas kmalu prešli v tropsko območje, kjer je temperatura hitro narasla, sonce pa je neusmiljeno žgalo na nas. Ker se prav dosti na 35 makadamskih kilometrih nismo ustavljali, sem na zadnji postanek 8 kilometrov pred ciljem prišla že čisto raztresena, izmučena in nisem mogla verjeti, da se me roke še držijo. Tam smo nato slekli topla oblačila, popili nekaj vode in lažje prekolesarili še preostali del poti. Bilo je zelo naporno in prav malo ponosna sem bila nase, da mi je v nekaj manj kot treh urah uspel 53 kilometrski spust z 4.700 na 1.180 metrov.
Na dnu smo si privoščili hladno pijačo in opazovali ljudi na zip-lineu, ki je potekal ravno nad našimi glavami. Po kosilu, ki smo ga imeli na bližnjem posestvu, smo se pozno popoldne končno odpravili nazaj v La Paz. Tokrat celo pot po novi cesti in čeprav smo hoteli nazaj po makadamski, sem bila kmalu zelo vesela, da nas šofer ni poslušal, saj je bilo 3 ure vožnje nazaj popolnoma dovolj in neprijetnih v majhnem kombiju. Da smo ob prihodu v hotel popadali v postelje kot ustreljeni, mi verjetno ni treba posebej poudarjati. Še dobro, da nas je naslednji dan čakal nekoliko bolj umirjen dan, saj so za nami začeli počasi prihajati vsi padli borci prejšnjega dne: žulji, boleče roke, otrdele zadnjice,… Tako smo se odpravili na raziskovanje La Paza in se najprej sprehodili do glavnega trga s parlamentom in predsedniško palačo. V zadnjih 200 letih, odkar je Bolivija samostojna, je zamenjala več kot 200 predsednikov (tako politično kot fizično) in zanimivo, da dežela, ki je tako bogata z naravnim bogastvom, živi tako bedno življenje. Več kot polovica prebivalcev živi pod pragom t.i. Unescove revščine (kar pomeni z manj kot 100 ameriškimi dolarji na mesec), v preteklosti pa je izgubila prav vse vojne, v katere je bila vpletena. Bolivija danes obsega zgolj polovico svojega prvotnega ozemlja, najbolj boleča izguba pa je bila izguba pacifiške obale proti Čilencem, ki jo še danes ne morejo pozabiti. Ne pozabijo pa niti na pravice do stavk, saj stavkajo za »vsak drek«. Imajo tako napisano zakonodajo, da so enako plačani, če stavkajo ali delajo, zato to pravico dodobra izkoriščajo (če gre cena bencina gor, če vlada sprejme kakšno sporno odločitev,…). V rudniku Potosi, najvišje ležečem rudniku na svetu, so pod špansko oblastjo izkopali toliko srebra, da bi lahko postavili most med Južno Ameriko in Evropo. Zaradi izkoriščevanja in izjemnih razmer je v rudniku umrlo več kot 8 milijonov ljudi, najprej Indijancev, nato pa še Afričanov. Nič čudnega, da Španci v svojih bivših kolonialnih deželah niso ravno najbolj priljubljeni gostje.
Sprehodili smo se do muzeja glasbil in muzeja koke, nato pa jo mahnili po ulicah, polnih kiča in spominkov. Na ulici čarovnic, ki na prvi pogled ne deluje nič drugače od ostalih, moram priznati, da sem se morala na trenutke kar zadrževat, da nisem na glas izrazila gnusa – lamini zarodki ali posušene komaj rojene lame, kremplji, perje, kopita,… Tega nisva kupila, nama je pa ena izmed čarovnic z (menda) dobro magijo odela nekaj simbolov spominkov za dobro življenje. Povsod so oglaševali »cholitas wresling«, kar je pomenil ženski wresling. Cholitas so ženske, oblečene v narodne noše, s čudnimi Charli Chaplin klobuki, ki so bili diktirani s strani Špancev, da so se južnoameriške ženske razlikovale od Špank. Po moji domnevi torej gre za igran boj med ženskami v narodnih nošah, kar smo po hitrem premisleku opustili. Opremljeni z vsem možnim indijanskim kičem smo zvečer zaradi praznovanja noči čarovnic na ulicah skoraj zamudili nočni avtobus za Uyuni, saj je promet v La Pazu praktično obstal in mi z njim. A za las nam je uspelo in kmalu smo začeli 11-urno odisejado proti mestecu Uyuni.
Pot je bila večji del makadamska in po vsem tresenju sem na začetku mislila, da mi ne bo usojeno zatisniti očesa. A utrujenost je naredila svoje in spala sem večino poti. Prispeli smo v mirno mestece na obrobju slanega jezera, po zajtrku in nekajurnemu čakanju na jeepe pa smo se končno odpravili. Zame se je začel highlight potovanja in komaj sem že čakala, da prispemo na širno slano planjavo. Spakirali smo se v jeepe, v našem je bilo pet potnikov, a s šoferjem nismo ravno našli skupnega jezika. Bilo je kar malo čudno, ker je vedno vozil po stranpoteh, a sčasoma smo se ga navadili. Najprej smo si šli pogledat pokopališče vlakov, ki stoji nedaleč od mesta. Dolge rjaste kompozicije, ki jih je zob časa že dodobra načel, svoje pa so dodali še grafitarji, so ponižno samevale sredi ničesar. Ime pokopališče kraju kar pristoji… Ko so Bolivijci izgubili vojno s Čilenci in s tem dostop do morja, so jim Čilenci namreč postavili železnico iz glavnega pristanišča preko Potosija v La Paz. Nekje pa so očitno morali zbirati staro železo.
Zapeljali smo se dalje do majhne vasice, ki ima od bolivijske vlade edina dovoljenje, da na Salar de Uyuni pridobiva sol. 80% pridelka gre za prehrambene namene, 20% pa za rezerve. Sol pridobivajo na podoben način kot pri nas v Sečovljah. Še vedno smo bili na robu slanega jezera in ko smo se zapeljali nekaj 100 metrov v notranjost, smo že lahko začutili njegove razsežnosti. Kamorkoli je segal pogled, je človek videl le belo ravnino, sestavljeno iz nešteto šestkotnikov soli, ki so nastali ob izsuševanju. Jezero obsega 12.000 kvadratnih kilometrov, pod njim pa se nahaja največje nahajališče litija na svetu. Ob začetku koledarskega leta dolgotrajno deževje slano jezero spremeni v ogromno prostrano ogledalo, saj na njem stoji med 10-20 centimetri vode. Na celotni površini jezera je gladina enakomerna, nadmorska višina v celoti niha le za 1 meter. Prav zato daje občutek neskončnosti, obzorje je kar migetalo od žgočega sonca. Pot smo nadaljevali do hotela, ki je narejen iz soli, in velikansko skulpturo »Dakar« iz soli, ki se nahaja nekaj deset metrov pred njim. Lep kos trase relija Dakar namreč vodi tudi čez Bolivijo in prostrani altiplan. Pot smo prek slanega jezera nadaljevali tudi mi in se nekaj kilometrov v notranjosti tudi slikali za tiste znamenite fotke.
Obiskali smo tudi otok kaktusov, edini otok na svetu, ki ga ne obdaja voda. Šli smo se sprehodit po otočku, z vrh katerega se je razprostiral enkraten pogled na jezero. Najvišji kaktus je meril prek 12 metrov, a se zdaj suši in je nekoliko manjši. Zanimiv izoliran ekosistem, otok kaktusov. Tam smo počakali še sončni zahod in takoj, ko je sonce izgubilo svojo moč, je začelo pihati in ozračje se je močno shladilo. Nebo je menjalo nešteto barv in sončni zahod v taki divjini je res prekrasen. Že v trdi temi smo se odpravili dalje do hotelčka, ki je bil v celoti zgrajen iz soli – stene, mize, stoli, postelje, tla… bilo je res lepo, da ne govorim, kako zelo udobno in toplo. V celem potovanju me verjetno le tu ponoči ni zeblo.
Comments