Peru, Bolivija, Čile, četrtič

Naslednje jutro smo pot nadaljevali mimo vulkana Ollague in zanimive pokrajine, ki je nastala zaradi strjene lave. Zaradi bogatih nahajališč žvepla so vulkan odkupili Kanadčani, ki zdaj žveplo izvažajo v domovino. Še ena izmed bolivijskih zamujenih priložnosti, s katerimi bi lahko prenekateri Bolivijec živel bolje. 

Dan je bil čudovit in redki oblaki na nebu so risali prekrasne vzorce. Počasi smo se premikali mimo petih lagun, Canapa, Hedionda, Chiarcota, Ramaditas in Honda, ter se pri vsaki ustavili na krajšem postanku. Lagune so obarvane z vsemi mogočimi barvami, ki jih ustvarjajo minerali, nudijo pa dom trem vrstam flamingov: Jamesovemu, Andskemu in Čilenskemu flamingu. Ne glede na vrsto pa se prav vsi šopirijo in ponosno nastavljajo fotografskim objektivom. Zanimivo je, da so flamingi na gladini dan in noč in ponoči, kadar je dovolj mrzlo in gladina zamrzne, flamingom prav tako zamrznejo noge in se ne morejo premikat. Tako hočeš nočeš čakajo na prve sončne žarke in otoplitev, da led odmrzne. So smešni, tile flamingi.

Dolga vožnja, ki je sledila po kosilu ob eni izmed prej naštetih lagun, nam je nudila prelepe razglede na pusto pokrajino vulkanskega izvora, polno puščav, še delujočih vulkanov in skritih kanjonov. V enem izmed njih nas je celo pozdravil puščavski zajec, ki se ni prav nič sramežljivo pustil hranit. Že precej pozno popoldne smo prispeli do rdeče Lagune Colorado, ki naj bi svojo nenaravno barvo dobila po številnih rdečih rakcih, ki prebivajo v njej. Tudi flamingi, ki živijo na tej laguni, naj bi bili zaradi uživanja rdečih rakcev bolj rdeče barve kot ostali. Meni se to sicer zdi nekoliko privlečeno za lase, a vsi prodajajo isto zgodbo. Zelo je pihalo, zato se tam prav dolgo nismo zadrževali in odšli na lov za prenočiščem. Očitno je bilo, da smo v naselje na cca 4000 m.n.v. prišli med zadnjimi, saj smo se ustavili pri več hišah in prazne postelje dobili šele v zadnji. S sončnim zahodom se je ozračje izjemno shladilo, svoje pa je prispeval še orkanski veter, ki je bril med hiškami.

Ko se je zjutraj šele dobro začelo daniti, smo se mi že natrpali v jeepe in pičili dalje. Zunaj je bilo tako mraz, da so ponoči zaledenele vse luže, mimo katerih smo se peljali. Menda je v avtu kazalo -7 stopinj Celzija, torej je bilo ponoči še kakšno stopinjo manj. Tipična puščava. Naša prva postojanka so bile najvišje ležeče fumarole na svetu, ki jih tu najdemo na cca 4700 m.n.v. To jutro sem se počutila izjemno slabo in vonj po žveplu, ki se je dvigal skupaj s paro iz odprtin v zemlji, mi ni naredil prav nič dobrega. Sprehodili smo se po polju, preluknjanim od vrelcev in naravnih dimnikov, smo se pa vsaj malce pogreli. Nikjer nič zaščiteno z ograjami, kot bi to naredili v Evropi ali Ameriki (da ne govorim o ekstra vstopninah - tu se plača le vstopnina v nacionalni park, ki je, za naše razmere, relativno ugodna, 150 bolivianosov aka 20 evrov). Čez prelaz, kjer smo se dvignili skoraj na 5000 metrov, smo se spustili do naravnih term. Gre za manjši bazen, v katerega se zbira termalna voda iz bližnjih vrelcev in ni boljšega gretja kosti pri 0 stopinjah zunanje temperature kot 38 stopinj vroča voda v bazenu. Čeprav je bilo zunaj zelo mraz, sem se vseeno odločila, da grem v vodo in ni mi bilo žal. Fantastičen občutek. Ura pa je bila šele sedem zjutraj...

Po zajtrku, ki so nam ga šoferji pripravili v bližnji koči, smo se zapeljali mimo Dalijeve doline. Gre za sipine, na katerih ležijo ogromne skale raznih oblik, ki jih je s seboj prinesel vulkan in so razporejene po dolini na podoben način, kot je svoje umetnine risal Dali. Pot nas je vodila preko manjših lagun do najbolj znamenite, Lagune Verde. Gre za t.i. zeleno laguno, ki je svoje ime dobila po zeleni barvi vode, polni z boreksom. Je strupena, zato v njej ni življenja, se pa nahaja na izjemno lepem in fotogeničnem mestu, saj se nad njo dviga visok vulkan. Skupaj tvorita čudovito panoramo z nenormalno živimi in nenavadnimi kombinacijami barv. Ko smo prispeli na razgledno točko, je bila gladina vode mirna, zatem pa je začelo pihati in ker so se na gladini pojavili valovi, se je voda premešala in obarvala zeleno. Noro. Mimo Lagune Blance (bele lagune) smo se zapeljali do bolivijsko-čilske meje in uradno zapustili čudoviti altiplan. Tam, sredi ničesar, smo kar nekaj časa čakali pred majhno kasarno. Carinik si je pač vzel čas. Tako smo opravili bolivijske obveznosti, čilske pa so nas čakale kako uro vožnje stran v oazi San Pedro sredi puščave Atacama. Z dobrih 4000 m.n.v. smo se po dolgem pobočju začeli spuščati z altiplana in pred nami se je razprostrl pogled na celotno puščavo Atacama. Kako ogromen oranžen nič. Ravnina in žgoče sonce do koder človeku seže pogled. Le 100 km od Argentine smo se spustili na 2000 m.n.v. in prispeli v mestece San Pedro. Tam smo ponovno dolgo čakali na neprecenljivi žig v potni list, tokrat z obveznim rentgenom vse prtljage.

Hotelček se ni nahajal prav daleč od carine, no, pa saj se tudi sicer v San Pedru nič ne nahaja prav daleč, ker gre za manjše hipijevsko mestece, ki je nastalo v istoimenski oazi sredi puščave (ki je, mimogrede, najbolj suh kraj na zemlji in kjer ni deževalo že več let). Čilenci ga imajo za enega svojih bolj popularnih letoviških krajev, saj je tu res mir, življenje se začne šele po 11.uri zvečer in vse je tako na "easy". Sprehodili smo se po glavni ulici, ki je še najbolj spominjala na mestece iz novejših western filmov. Šli smo zamenjat denar v čilenske pesose. Nama nekaj dolarjev niso hoteli zamenjati, češ, da so bili preveč zmečkani. Denar je denar, halo? Popoldne smo si privoščili pravi domači piknik z roštiljado kar na dvorišču hotela in z mesom malce popravili okus zadnjih dni. Jedli smo sicer dobro, a na hitro pripravljeno hrano. Prav tako smo končno spet prišli do signala in wi-fija, kar nas je zamotilo za nekaj časa. Z Andražem sva imela res super bungalovček in zaradi podobnih vonjev in glasov sem imela občutek, kot da sem kje na morju...

Naslednji dan smo šli jahat, že zjutraj smo se odpravili v Valle de la Muerte (ime je dobila po lamah, ki so umrle na poti, ko so jih pastirji gnali več dni po puščavsem terenu iz bolivijske strani). Tam nas je čakala prava pokrajina iz western filmov z oranžnimi kanjoni in peščenimi sipinami. Izlet je trajal skoraj štiri ure, čez drn in strn, z izjemnimi razgledi na okolico. Mojemu konjičku je bilo ime Ninho Rubio in moram priznati, da sva se kar ujela. Kar pa ne morem trditi za Andraževo kobilo, ki je ves čas nekaj živcirala, da jo je komaj krotil, ko smo šli čez sipine, pa je tako podivjala, da jo je raje pustil in skočil v pesek, da je v dolino odvihrala sama. Vodič jo je dohitel šele čisto v dnu doline. Je bil pa spust po peščeni sipini res izjemno doživetje, čeprav tudi izjemno nevarno, saj je bil pesek močno segret, konjem se je udiralo in bili so precej nemirni. Po prihodu nazaj v hotel še nismo čutili vseh posledic jahanja, boleče zadnjice in žulji so se pokazali šele naslednji dan.

Pred odhodom do Calame, od koder smo zvečer leteli v Santiago, smo se zapeljali še v Valle de la Luno. Gre za majhen nacionalni park druge izmed dveh dolin, ki obdajata San Pedro. Tu smo se sprehodili po poteh zapuščenega rudnika soli, si ogledali t.i. amfiteater in tri Marije (čeprav sem bolj kot Marije videla dinozavra v skali poleg, pa še Mariji sta ostali le še dve od treh). Na koncu smo se v zahajajočem soncu povzpeli še na vrh sipine, od koder se nam je pogled raztezal čez celotno dolino. Dolina je bila zaradi večernega sonca še bolj oranžno-rdeča in človek res dobi občutek majhnosti in izgubljenosti v tej nepopisni veličini puščave. Atacamo smo pustili za seboj in se z večernim letom odpravili v prestolnico, Santiago.

Noč je bila bolj kratka, saj smo se že zjuraj odpravili v znano čilensko vinarno Concha y Toro, ki je največja vinarna na svetu po površini vinogradov in druga največja vinarna na svetu po količini pridelanega vina. Znani so predvsem po vinu Castiliero del Diablo in odtod tudi izvira celoten ogled vinarne. Definitivno za videti, ampak na koncu nič konkretnega, razen treh kozarcev vina. Do vinarne, ki leži na obrobju Santiaga, smo se peljali z metrojem, ki je v čilenski prestolnici zelo uporabno prevozno sredostvo. Vozili smo se prek predelov z ennadstropnimi hiškami in opazovali visoke Ande v ozadju. Čeprav se je pri njih šele dobro začenjala pomlad, je bilo zunaj že dobrih 25 stopinj. V centru mesta smo se ob povratku iz vinarne sprehodili še do glavnega trga s katedralo, ribje tržnice in obeh glavnih nakupovalnih ulic, kjer smo si tudi privoščili kosilo. Je pa v Čilu kar težko dobiti lokal, kjer bi samo kaj popil, zato smo tudi dolgo časa iskali kavo in jo končno dobili v enem tipičnem italijanskem lokalčku. Sicer pa je Čile najbogatejša država v Južni Ameriki, kar se vidi tudi na vsakem koraku v Santiagu. Vse je precej bolj čisto, urejeno, moderno. Eden takih predelov je bil tudi predel malce izven centra, kamor smo se zvečer odpravili na pravi južnoameriški biftek in zadnji večer preživeli ob gledanju posnetka tekme lige prvakov Maribor:Chelsea iz Ljudskega vrta.